<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 725/2016-19
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.725.2016.19

Evidenčna številka:UP00009188
Datum odločbe:24.10.2017
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:CARINE
Institut:carina - potrdilo o gibanju blaga eur.1 - preferencialno poreklo blaga - naknadno preverjanje - dokazilo

Jedro

Izjavo dobavitelja v smislu 2. člena Uredbe 1207/2001 ne more nadomestiti izjava proizvajalca novega vozila, ki jo je tožnik predložil v postopku naknadnega preverjanja. Za dokazovanje preferencialnega porekla je treba upoštevati določbe Uredbe 1207/2001. Sklicevanje tožnika na uporabo 16. člena pojasnjevalnih opomb, ki govorijo o dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, in ki med drugim navajajo deklaracijo proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, oznake na blagu, in da ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu, ni materialno pravno pravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju carinski, tudi finančni organ) odločila, da potrdilo o gibanju blaga EUR.1 št. A 2427669 z dne 15. 12. 2010 (po popravnem sklepu je to številka A 2427668-op. sodišča) ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti (točka 1 izreka). Stroški niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 15. 10. 2010 (po popravnem sklepu je to 15. 12. 2010-op. sodišča) vložil zahtevek za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1, kot je naveden, in da je Izpostava Terminal Ljubljana potrdilo na podlagi predložene dokumentacije 16. 12. 2010 izdala. Carinski organi Hrvaške so 21. 2. 2011 v smislu 33. člena Protokola 4, Protokola k Stabilizacijsko-pridružitvenem sporazum med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Republiko Hrvaško na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji1 (v nadaljevanju Protokol 4) vložili zahtevek za preverjanje verodostojnosti in točnosti predmetnega potrdila EUR.1. Carinski organ je na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika skupnosti (UL L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe, v nadaljevanju CZS) izvedel naknadno preverjanje in v skladu s 130. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), izdal zapisnik 27. 9. 2011. Iz zapisnika izhaja, da izvoznik, kljub pozivanju ni predložil dokumentacije, ki je predpisana z Uredbo Sveta (ES) št. 1207/20012 (v nadaljevanju Uredba 1207/2001), ki jo je od njega zahteval carinski organ, in sicer je to za rabljeno osebno vozilo znamke Mercedes C 200, izjava zadnjega dobavitelja družbe A. iz Italije. Navedeno vozilo je bilo fakturirano kupcu B.d.o.o. po računu 718/2010 z dne 13. 12. 2010 izvoznika, družbe C.d.o.o., za katero je tožnik izdal dokazilo o preferencialnem poreklu blaga. Izjava proizvajalca D. iz Nemčije, ki jo je tožnik predložil, ni zadostni dokaz o preferencialnem poreklu blaga. Na zapisnik je tožnik podal pripombe, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih je finančni organ zavrnil. Navaja 2. člen Uredbe 1207/2011, ki ga citira in 14. člen CZS.3 Finančni organ ugotavlja, da tožnik in družba C. d.o.o. nista dostavili ustreznega dokazila, s katerim se dokazuje upravičenost do izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1, skladno z Uredbo 1207/2001 in da predmetno vozilo ni upravičeno do priznavanja statusa blaga s preferencialnim poreklom iz Evropske skupnosti, v smislu člena 33 Protokola 4.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Odločitev o stroških (2. točko izreka) je pritožbeni organ spremenil tako, da se zahteva za povračilo stroškov postopka zavrne, v ostalem pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil in kot tako zavrnil tudi njegovo zahtevo, da se izpodbijana odločba izreče za nično, in tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka. Navaja določbe 78. člena in 14. člena CZS in 17. člen, 28. člen, 33. člen Protokola 4, ki jih citira. Glede tožnikovega sklicevanja na 16. člena Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu pojasni, da navajajo kot primere dokumentarna dokazila za rabljeno blago. Da istočasna zahteva po predložitvi izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4 ni pravilna, je pojasnil tudi finančni organ. Tožnik nima prav, ko meni, da je zadostil vsem potrebnim pogojem s prilogami, ki jih je predložil že zahtevi za izdajo potrdila EUR.1 ter z izjavo proizvajalca D. iz Nemčije, za kar pojasni razloge. Izjava ni v skladu s prilogo I Uredbe 1207/01, saj ni navedeno ali se je uporabila kumulacija in je ni mogoče šteti kot izjavo, ki zagotavlja vse podatke o statusu blaga ob izvozu glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu. Predložena izjava je neustrezna tudi zato, ker je datirana z datumom 6. 6. 2011 in se glasi na tožnika, medtem ko iz predloženega italijanskega prometnega dovoljenja izhaja, da je slovenski izvoznik družba C. d.o.o., sporno rabljeno vozilo kupil od družbe A. iz Italije (račun o nakupu družba C. d.o.o. zaradi zasega s strani policije ni predložila), torej se je zadnji dobavitelj vozila slovenskemu izvozniku nahajal v Italiji. Iz prometnega dovoljenja je razvidno, da je bilo vozilo prvič registrirano v Italiji 15. 2. 2002, večkrat preprodano. Če ima rabljeno vozilo status preferencialnega porekla in je bilo predmet preprodaje znotraj EU, je treba pri vsaki preprodaji izdelati/izdati izjavo dobavitelja (vsakokratni dobavitelj-prodajalec v EU izdela/izda izjavo kupcu iz EU). Glede na to, da gre za vozilo, ki ni več pod carinskim nadzorom in je bilo izvoženo iz carinskega območja Skupnosti (sedaj EU) in gre za starejše vozilo, za katerega se ne ve, kaj se je z njim dogajalo, izjave, četudi se sklicuje na VIN številko vozila, kot navaja tožnik, ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu. Gre za podatke novega vozila, ki ne izkazujejo stanja vozila v času izvoza. Tudi Evropska komisija je v predloženem mnenju navedla, da carinski organi morda ne bodo upoštevali identifikacijske številke vozila (VIN) kot zadosten dokaz za določitev statusa porekla blaga. Tožnikova obveznost predložitve vse ustrezne dokumentacije v postopku izdaje EUR.1 izhaja iz člena 17(3) in 17(5), v postopku naknadnega preverjanja EUR.1 pa iz člena 33(3) Protokola 4.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odloči na podlagi 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ključno je vprašanje, ali priložena izjava proizvajalca v skladu z Uredbo 1207/2001, vključno z Pojasnjevalnimi opombami, izpolnjuje zadostne pogoje za preferencialno obravnavo. Obrazložitev je strokovno sporna in neprepričljiva. Kršeni so 267(b) člen PDEU, CZS, Uredba 1207/2001, Uredba 1617/2006 ter načelo sorazmernosti in ekonomičnosti. Tožnik nasprotuje razlogom odločitve in jih ocenjuje kot formalne. Informativno potrdilo INF 4 ni relevantno in je zato sočasna zahteva tožniku za predložitev obeh listin - izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4 neutemeljena. Izjava dobavitelja služi kot dokazilo za upravičenost potrditve statusa preferencialnega porekla. Tožnik je za blago dostavil predpisano izjavo dobavitelja z vsemi potrebnimi vsebinskimi elementi, kot je navedeno v Prilogi I Uredbe 1207/2001. V zadevi je bilo odločeno zgolj na podlagi predložene dokumentacije v skladu s Protokolom 4, brez ustne obravnave, čeprav sta udeleženi vsaj dve stranki z nasprotujočimi si interesi, zato so ugotovitve utemeljene na domnevah, pomanjkljive, nepopolne, predvsem pa materialno pravno in strokovno napačne.

4. V obravnavanem primeru je z vidika načela sorazmernosti in ekonomičnosti treba upoštevati, da gre za blago, starejše od treh let. V primeru rabljenega blaga bi bilo zaradi znatnega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza in datumom izvoza treba upoštevati 16. člen Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu blaga, ki vsebujejo seznam ustrezne dokumentacije, ki dokazuje status porekla rabljenega blaga (deklaracije proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, izvedensko mnenje, oznake na blagu ali njegovi opisi). Zato carinski organ lahko od izvoznika zahteva predložitev dokazov, kot so izjave proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca. Tožnik je pri vložitvi zahtevka za potrdilo o gibanju blaga EUR.1 upošteval vse določbe veljavnih predpisov in deloval v dobri veri. Priložil je objektivne dokaze, račun, prometno dovoljenje s tehničnimi podatki. Kolikor to ni bilo dovolj, gre za napako carinskega organa. Iz predloženega prometnega dovoljenja je razvidno, da je bilo kot novo vozilo prvič registrirano v Italiji 15. 2. 2002, da je bilo prometno dovoljenje izdano leta 2002 in za obravnavano vozilo izdano kot edino, da sta bila opravljena dva (2) tehnična pregleda leta 2006 in 2010, kar pomeni, da je bilo vozilo vseskozi registrirano in uporabljeno z registracijo Italije, torej ni bilo izvoženo ali kakorkoli predelano. Vozilo torej ni bilo deležno nobenih tehničnih sprememb in ni bilo poškodovano ali popravljeno, tako da bi to lahko vplivalo na njegovo stanje v smislu pogojev statusa preferencialnega porekla. Dokazilo o poreklu blaga EUR.1 je avtentično. Za omenjeno blago je bil opravljen fizični pregled blaga, kjer so se ugotovila vsa relevantna dejstva s stališča instituta preferencialnega porekla.

5. Finančni organ izjavo proizvajalca šteje za neustrezno, ker ni izdana v skladu z določili 3. člena Uredbe 1207/2001, ker ni vključena na trgovinski račun ali dobavnico ali na katerikoli drug trgovski dokument. Organ pa hkrati ne sprejema argumentacije, ki jo je tožnik zahteval od same Evropske komisije, ki potrjuje, da bi v primeru rabljenega blaga bilo treba zaradi znatnega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza in datumom izvoza ravnati gospodarneje. Tudi ne velja, da mora biti omenjena izjava proizvajalca naslonjena na izvoznika, kar v Uredbi 1207/2001 ni navedeno. Sporna za tožnika je ugotovitev finančnega organa, da tožnik ni predložil predpisane dokumentacije, ki jo je od njega zahteval. Vztraja pri stališču, da je izjava proizvajalca enakovredna izjavi zadnjega dobavitelja. Brez podlage v Uredbi 1207/2001 je tudi stališče, da mora biti izjava proizvajalca naslovjena na izvoznika. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je ključni razlog zavrnitve verodostojnosti in točnosti potrdila o gibanju blaga EUR.1 nepredložitev INF 4, kar kaže, da je organ neutemeljeno prenašal vsa pooblastila in vso odgovornost na carinsko administracijo v drugi državi, v konkretnem primeru v Italiji.

6. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokaza z zaslišanjem predlaganih prič - oseb, ki so sodelovale v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi - op. sodišča) oziroma jo izreče za nično zaradi kršitve 267. člena PES in posega v izključno pristojnost SEU oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje toženki in ji naloži vračilo stroškov postopka, vključno s sodno takso. Sodišču predlaga vložitev predloga za predhodno odločanje SEU zaradi razlage prava EU, konkretno Uredbe 1207/2001 in preveritev verodostojnosti in točnosti obravnavanega potrdila o poreklu blaga pri neodvisnem carinskem organu Nemčije.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Na očitek neutemeljene istočasne zahteve za predložitev izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4, je odgovorjeno v izpodbijani odločbi in tudi v pritožbeni odločbi. Vendar pa napačno ravnanje carinskega organa ni vplivalo na odločitev, saj tožnik ni predložil izjave dobavitelja, kar pomeni, da carinski organ tudi ni razpolagal z dokumentom, ki bi ga lahko preverjal v državi zadnjega dobavitelja, torej v Italiji. Razlog za odločitev ni v nepredloženem informativnem potrdilu INF 4, temveč v dejstvu, da tožnik izjave zadnjega dobavitelja iz Italije ni predložil in v presoji, da predložena izjava nemškega proizvajalca ni zadosten dokaz za potrditev statusa blaga ob izvozu. V tem postopku gre zgolj za presojo listinskih dokazov in posledično oceno ali so bile te pravilno presojene v smislu materialnih predpisov. Tožnik predlaga zaslišanje oseb, ki v tem postopku sploh niso sodelovale (npr. E.E., F.F., G.G., H.H...). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih stališčih, za kar navaja razloge. Prilaga stališče Finančne uprave Republike Slovenije, ki se nanj sklicuje.

9. V odgovoru na pripravljalno vlogo toženka pojasni, da v tem postopku ne gre za izvoznika s sedežem v drugi državi članici, temveč za izvoznika s sedežem v Sloveniji, kar pomeni, da ne gre za situacijo, za katero naj bi veljale usmeritve v zvezi z izpolnjevanjem in izdajo potrdil EUR.1 iz preklicanega navodila Finančne uprave Republike Slovenije 3/2007, ki se nanj sklicuje tožnik. Z novimi usmeritvami pa se vsebina pravnih podlag ni nič spremenila. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

12. V obravnavani zadevi gre za postopek naknadnega preverjanja carinskih deklaracij po 78. členu CZS). V konkretnem primeru je bilo opravljeno naknadno preverjanje predmetnega potrdila o gibanju blaga EUR.1 na zahtevo hrvaških carinskih organov, za kar je podana podlaga v 33. členu Protokola 4.4

13. Z Uredbo 1207/20015 so določena pravila, ki imajo namen olajšati izdajanje in izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti (sedaj v EU - opomba sodišča). Po členu 2 (1) navedene uredbe dobavitelji s pomočjo izjave zagotovijo podatke o statusu izdelkov glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu blaga. Po členu 2 (2) izvozniki uporabljajo izjave dobavitelja kot dokazilo, zlasti v podporo zahtevkom za izdajo ali izdelavo dokazil o poreklu v skupnosti, v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med evropsko skupnostjo in nekaterimi državami. Iz dejanskega stanja ni sporno, da tožnik ni predložil izjave dobavitelja oziroma izjave zadnjega dobavitelja, kot je predpisano v Uredbi 1207/2001.

14. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v svojem imenu in za račun družbe C. d.o.o. izvozno ocarinil blago pri Carinskem uradu Ljubljana po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji z dne 15. 12. 2010, postopek 1000, in sicer rabljeno osebno vozilo Mercedes C 200, prva reg. 15. 2. 2002, ki je bilo fakturirano hrvaškemu kupcu po računu izvoznika C. d.o.o. v vrednosti 2.800,00 EUR, za kar je bilo izdano dokazilo o preferencialnem poreklu blaga potrdilo EUR.1. Carinskemu organu je v postopku naknadnega preverjanja tožnik predložil izjavo družbe D. iz Nemčije z dne 6.6. 2011 in navedel, da gre za izjavo dobavitelja. Navedeno izjave je ocenil že prvostopenjski organ kot nezadostno, saj iz dejanskega stanja izhaja, da gre za starejše rabljeno vozilo. Tudi po presoji sodišča predmetne izjave proizvajalca, ne glede na obliko in kljub sklicevanju na VIN številko vozila, ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti. Za dokazovanje porekla rabljenega, večkrat prodanega vozila, služi izjava zadnjega dobavitelja na notranjem trgu EU (Uredba 1207/2011, člen 2). Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke, da predmetno izvoženo blago ni upravičeno do priznavanja statusa blaga s preferencialnim poreklom iz EU v smislu 33. člena Protokola 4, ker tožnik ni predložil dokumentacije, ki je predpisana z Uredbo 1207/2001, strinja. Tožnik ni predložil izjave zadnjega dobavitelja v EU, to je dobavitelja iz Italije, temveč je vztrajal, da v konkretnem primeru za odločitev glede preferencialnega porekla blaga zadostujejo (med drugim) predložena izjava proizvajalca novega vozila. Prvostopenjski organ in toženka sta se pravilno opredelila tudi do izjave proizvajalca novega vozila, ki jo je predložil tožnik v postopku, ki se sklicuje na identifikacijsko številko vozila (VIN), ki je tudi po presoji sodišča, ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga, glede na preferencialna pravila o poreklu v Skupnosti. Načelo materialne resnice ni bilo kršeno. Izjavo dobavitelja v smislu 2. člena Uredbe 1207/2001 tudi po presoji sodišča ne more nadomestiti izjava proizvajalca novega vozila, ki jo je tožnik predložil v postopku naknadnega preverjanja. Nepravilno je tudi tožnikovo sklicevanje, da je predložil zadostno dokumentacijo v smislu 16. člen Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu,6 kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka, saj po mnenju sodišča niso zavezujoče. Za dokazovanje preferencialnega porekla je treba po presoji sodišča upoštevati določbe Uredbe 1207/2001.7 Ta kot področje veljavnosti določa v členu 1(a) (med drugim) pravila, ki imajo namen olajšati izdajanje in izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Skupnostjo in nekaterimi državami. Zato po presoji sodišča sklicevanje tožnika na uporabo 16. člena navedenih pojasnjevalnih opomb, ki govorijo o dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, in ki med drugim navajajo deklaracijo proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, oznake na blagu, in da ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu, ni materialno pravno pravilno.8

15. Po povedanem so razlogi tožnika, da je predložil vso potrebno dokumentacijo za dokazovanje porekla, in da priložena izjava proizvajalca izpolnjuje zadostne pogoje za preferencialno obravnavo spornega blaga, napačni. Kot že zgoraj povedano, takšno stališče ni skladno z zavezujočimi določbami Uredbe 1207/2001, ki je materialna podlaga za odločitev. Zato je brezpredmetno tudi sklicevanje tožnika, da ima navedena izjava proizvajalca vse potrebne (vsebinske) elemente, kot izhaja iz Priloge I Uredbe 1207/2001. Glede na navedeno je neutemeljen tudi očitek tožnika, da je finančni organ od njega "neutemeljeno" zahteval izjavo zadnjega dobavitelja. Materialno pravo je po presoji sodišča pravilno uporabljeno.

16. Tožnikovo zatrjevanje, da je bilo vozilo v Italiji registrirano kot novo, kar naj bi izhajalo iz predloženega italijanskega prometnega dovoljenja, ne drži. Iz slednjega izhajajo zgolj podatki glede prve registracije, ne izhaja pa podatek, ali je bila to prva registracija v Italiji ali prva registracija tega vozila nasploh. Zato po presoji sodišča razlogi tožnika, da so podatki iz predloženem italijanskem prometnem dovoljenju dokaz, da vozilo ni bilo deležno nobenih sprememb ali bilo poškodovano, tako da ne bi ohranil statusa blaga s preferencialnim poreklom, niso pravilni. To je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov zavrača. Glede na navedeno tudi ne gre za kršitev načela sorazmernosti in ekonomičnosti.

17. V zadevi tudi ne gre za to, da prvostopenjski organ in toženka predložene izjave proizvajalca ne štejeta za ustrezno zgolj zato, ker le ta ni izdana v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001, ker da izjava ni vključena na trgovski račun ali dobavnico ali na katerikoli drugi trgovinski dokument, kot zmotno meni tožnik. Prvostopenjski organ in toženka sta se določno opredelila do predložene izjave proizvajalca novih vozil in tudi pojasnila, zakaj ta izjava v obravnavanem primeru ni ustrezno dokazilo za dokazovanje preferencialnega porekla blaga. Odločilno dejstvo, ki izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, je da izjave italijanskega dobavitelja slovenskemu izvozniku niti slovenski izvoznik niti tožnik nista predložila, niti pri izvoznem carinjenju in vlaganju zahtevka za izdajo EUR.1 kot tudi ne naknadno, na zahtevo carinskega organa pri naknadnem preverjanju potrdil o poreklu EUR.1 po 78. členu CZS.

18. Na razloge tožnika glede napačnega poziva za hkratno predložitev izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF 4, sta odgovorila tako organ prve stopnje in toženka. Ker v zadevi ne gre za očitek, da tožnik ni predložil informativnega potrdila INF 4, temveč da ni predložil izjave zadnjega dobavitelja, so njegovi očitki glede hkratnega pozivanja na predložitev potrdila INF 4 in izjave dobavitelja, irelevantni, saj napačno ravnanje carinskega organa, ni vplivalo na odločitev, ki sloni na drugih razlogih in sicer je v zadevi relevantno, da tožnik ni predložil izjave dobavitelja (člen 2 (2) Uredbe 1207/2001).

19. Razlogi tožnika, ko se sklicuje na odgovor Evropske komisije z dne 23. maja 2013, na drugačno odločitev ne vplivajo. Prav tako se je do odgovora opredelila toženka, ki je izpostavila, da v zvezi z rabljenimi avtomobili iz odgovora (med drugim) izhaja, da carinski organi morda ne bodo upoštevali identifikacijske številke vozila (VIN) kot zadosten dokaz za določitev statusa porekla blaga.9 Ob tem sodišče navaja, da Evropska komisija ne podaja zavezujoče razlage prava EU, saj je to v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč in Sodišča EU, kar izhaja tudi iz odgovora Evropske komisije.

20. Glede na navedeno tudi ni utemeljen tožnikov ugovor o zanemarjanju Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu. Toženka se je do teh pojasnjevalnih opomb določno opredelila in tudi pojasnila, da dokumentirana dokazila za rabljeno blago po navedenih pojasnjevalnih opombah predstavljajo zgolj napotilo. S tem se strinja tudi sodišče, saj obvezna pravila določa Uredba 1207/2001. Toženka pa se utemeljeno sklicuje tudi na 28. člen Protokola 4, ki navaja listine, ki se uporabljajo za dokazovanje porekla blaga. Pravilno je tudi stališče toženke, da bi tožnik kot deklarant in strokovnjak s področja carinskih predpisov, v konkretnem primeru zastopnik slovenskega izvoznika, zato moral v skladu z dokaznim bremenom, ki je na njegovi strani, predložiti dokumentacijo, ki potrjuje deklarirani status blaga pri izvozu. Tožnik je namreč kot pooblaščeni zastopnik v imenu slovenskega izvoznika vložil obrazce EUR.1. Njegova obveznost za predložitev vse ustrezne dokumentacije v postopku izdaje EUR.1 izhaja iz določb tretjega in petega odstavka 17. člena Protokola 4, kot tudi iz samega zahtevka za potrdilo EUR.1 na hrbtni strani, v postopku naknadnega preverjanja EUR.1 pa iz določb tretjega odstavka 33. člena Protokola 4.

21. Po presoji sodišča pravila postopka niso bila kršena. Tako kot navaja tudi toženka v odgovoru na tožbo, v postopku ne gre za dve stranki z nasprotujočimi si interesi, temveč se je postopek vodil zoper tožnika iz razloga naknadnega preverjanja EUR.1 na zahtevo tujega (hrvaškega) carinskega organa in gre za presojo listinskih dokazov, ki jih je tožnik predložil. Tožnik pa je v postopku sodeloval in bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Tožnik je bil pozvan, katero dokumentacijo mora predložiti, o ugotovitvah je bil izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe in na katere je odgovoril finančni organ v izpodbijani odločbi, toženka pa je v drugostopenjski odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe.

22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. Prvostopenjski organ in toženka sta se po presoji sodišča pravilno opredelila do vseh predlaganih dokazov in dokaznih predlogov tožnika. V tožbi tožnik predlaga zaslišanje prič, kot jih navaja, pri čemer pa ne pojasni, kaj naj bi posamezne osebe pojasnile. Sodišče zato povsem nesubstanciranemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Iz odgovora toženke pa tudi izhaja, da nekatere predlagane priče, kot jih navaja, v postopku niti niso sodelovale, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, zato je po presoji sodišča takšen dokazni predlog tudi neprimeren. Sledilo tudi ni predlogu, da verodostojnost dokazila o poreklu na podlagi predložene dokumentacije preveri neodvisni carinski organ Nemčije. Presoja verodostojnosti in točnosti dokazila o poreklu blaga EUR.1 je namreč v pristojnosti toženke, ki za navedeno presojo razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem.

23. Sodišče ni sledilo tožnikovem predlogu za postavitev predhodnega vprašanja SEU glede razlage prava EU, saj po presoji sodišča ne gre za nejasne določbe Uredbe 1207/2001. Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje na mnenje Evropske komisije, saj ta, kot že povedano, ne daje zavezujoče razlage zakonodaje EU.

24. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Sodišče uradoma tudi ne ugotavlja obstoja katerega od razlogov za ničnost odločbe po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), izpodbijana odločba pa tudi ni bila izdana v zadevi iz sodne pristojnosti, kar se kot razlog za ničnost navaja v tožbi. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev ustavnih pravic, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Uradni list L 286 z dne 20. 10. 2008 z spremembami.
2 Uredba Sveta (ES) št.1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3351/83 (UL L 165/1 z dne 21. 6. 2001) s spremembami. Navedena uredba je spremenjena z Uredbami Sveta ES št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in 75/2008 z dne 28. 1. 2008.
3 Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe).
4 Po 33. členu Protokola 4 se dokazila o poreklu naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, o statusu porekla zadevnih izdelkov ali o izpolnjevanju drugih zahtev tega protokola. Po 33 (3) členu preverjanje opravijo carinski organi države izvoznice. V ta namen imajo pravico zahtevati katerokoli dokazilo in opraviti kakršenkoli pregled izvoznikovega knjigovodstva ali kakršenkoli drug pregled, ki se jim zdi potreben.
5 Navedena uredba je spremenjena z Uredbama Sveta ES št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in 75/2008 z dne 28. 1. 2008.
6 Uradni list EU, UL C z dne 16. 2. 2006.
7 UL L 165 z dne 21. 6. 2011, spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006( UL L 300 z dne 31. 10. 2006) in Uredbo Sveta (ES) št. 75/2008 z dne 28. 1. 2008 (UL L 24 z dne 29. 1. 2008).
8 Člen 16 z naslovom Dokumentarna dokazila za rabljeno blago Pojasnjevalnih opomb k o panevro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu določa: "Dokazila o poreklu se lahko izdajo tudi za rabljeno blago ali katerokoli drugo blago, kadar zaradi precejšnjega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza na eni strani in datumom izvoza na drugi strani običajne dokazilne listine niso več na voljo, če: a) datum proizvodnje ali uvoza sega čez rok, v katerem morajo trgovci v skladu z ustrezno zakonodajo v državi članici izvoznici hraniti evidence, b) če se blago lahko šteje kot blago s poreklom na podlagi drugih dokazil, kot so deklaracije proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, izvedensko mnenje, oznake na blagu ali njegov opis, c) ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu."
9 Na strani 4. drugi, odstavek, odgovora Evropske komisije je navedeno: "V zvezi z rabljenimi avtomobili je pomembno omeniti, da carinski organi morda ne bodo upoštevali identifikacijske številke vozila (VIN) kot zadosten dokaz za določitev statusa porekla vozila. Identifikacijska številka vozila lahko navaja kraj montaže, vendar s tem ne potrjuje, da je zadevno vozilo v tem kraju pridobilo poreklo. S tem tudi ne zagotavlja nobenih informacij o tem, ali je bilo upoštevano "pravilo v seznamu" za avtomobile. Kar v proizvodnji avtomobilov pomeni, da "vrednost vseh uporabljenih materialov (brez porekla) ne presega 40% cene izdelka franko "tovarna."


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti - člen 14, 78
Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3351/83 - člen 2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 130
Datum zadnje spremembe:
03.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2Njcw