<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba III U 350/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:III.U.350.2015

Evidenčna številka:UN0022052
Datum odločbe:23.12.2016
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Andrej Orel
Področje:CARINE - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:carina - naknadni obračun carinskih dajatev - preferencialno poreklo blaga - poročilo OLAF - potrdilo o poreklu blaga - jezik v postopku

Jedro

Blago, ki se iz ene uvozi v drugo državo, tu le pretovori ter izvozi nato v naslednjo državo, zgolj zaradi opravljenega pretovora ne pridobi novega porekla.

Vsa pisanja, na katera upravni organ opre svojo odločitev, morajo biti v slovenskem jeziku. Sodišče ne sledi pojasnilu tožene stranke, da njihov prevod ni potreben zato, ker tožeča stranka angleški jezik pozna, saj ga uporablja kot deklarant pri svojem delu v mednarodni špediciji. Tak zaključek je namreč zgolj sklepanje tožene stranke, sodišče pa meni, da četudi tožeča stranka tuj jezik pozna, to ni razlog, ki bi dopuščal odstop od temeljnega pravila, da morajo biti pisanja, ki se uporabijo v upravnem postopku, v slovenskem jeziku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Koper št. DT 4242-474/2014-1 z dne 4. 11. 2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Carinski urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot deklarantu določil naknadno plačilo carinskih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo MRN št. 12SI00603640668934 z dne 30. 5. 2012 Izpostave Koper, v skupnem znesku 28.327,35 EUR, v roku 10 dni od dne vročitve odločbe, v primeru zamude s plačilom vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjski organ je tožeči stranki obenem določil, da tako odmerjeni znesek upošteva pri popravku rekapitulacijskega poročila za prejemnika blaga.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je opravil preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prosti promet po zgoraj navedeni uvozni carinski deklaraciji na podlagi določil 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi (ZCS-1), določil 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) ter določil 130. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Predmet preverjanja je bilo ugotavljanje pravilnosti deklariranega nepreferencialnega porekla in države porekla blaga. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 3. 9. 2014, ki je bil vročen tudi tožeči stranki in je nanj podala pripombe.

3. Uvozno carinsko deklaracijo je izpolnila tožeča stranka kot deklarant, in sicer za 5.197.200 kosov 28 PX lesnih vijakov, pocinkanim in povoskanih, neto mase 20.698,00 kg. Blago je uvrstila v tarifno oznako 7318 14 90 KNCT in TARIC oznako 99. Priložila je tudi tajsko preferencialno potrdilo o poreklu Form A št. IA2012-0061394 z dne 2. 4. 2012. Deklarirano poreklo blaga je bilo Tajska, pošiljatelj podjetje A. Tajska, prejemnik pa družba B. Budimpešta, Madžarska.

4. V času kontrolnega pregleda je tožeča stranka prvostopenjskemu organu posredovala računalniški izpis kopije deklaracije, kopijo računa in tovornega (packing) lista dobavitelja, ladijski tovorni list (Bill of lading), izhodno dispozicijo in preferencialno potrdilo o poreklu (Certificate of origin). Od Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) je prvostopenjski organ pridobil še poročilo št. OF/2010/0950/B1 s prilogami (Mision report) in sklic sporočila št. Thor (2012)17287 z dne 25. 6. 2014 s prilogami.

5. Prvostopenjski organ navaja, da je z Uredbo Sveta št. 91/2009 z dne 26. 1. 2009 Evropska unija (v nadaljevanju EU) uvedla dokončno protidampinško dajatev na nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki niso iz nerjavnega jekla, med drugim tudi za lesne vijake. OLAF je v času od 24. 2. 2013 do 3. 3. 2013 na Tajskem izvedel predhodno misijo z namenom, da bi skupaj s tajskimi oblastmi analiziral informacije glede tajskih izvoznikov, da bi pridobil obširne informacije o družbah izvoznicah spojk ter da bi se posvetoval in dogovoril s tajskim ministrstvom za zunanjo trgovino in ministrstvom za carino kako nadaljevati z delom. Dne 19. 4. 2013 je OLAF po elektronski pošti od tajskih oblasti prejel seznam uvoza in izvoza spojk tajskih družb, med drugim tudi družbe A. OLAF je ugotovil, da je 14 od 16-ih dobaviteljev uvažalo spojke iz LR Kitajske in jih nato izvažalo v EU. Ugotovil je tudi, da bi se lahko veliko število pošiljk ujemalo po podatkih med uvoženimi in izvoženimi spojkami ter da je bila časovna razlika med uvozom in izvozom teh pošiljk le med enim ali nekaj dnevi. Tajske oblasti za družbo A. za čas do junija 2012 niso razpolagale s podatki, OLAF pa je po primerjavi podobnih podatkov drugih družb o uvozu ocenil, da je izdelke izvažala do oktobra 2012, ob tem pa koristila skladišče C. Ltd v prostocarinski coni Leam Chabang Port. Delegacija je to skladišče obiskala v dneh 6. 8. in 9. 8. 2013. Ugotovila je, da so se evidence hranile le za pošiljke, ki so bile shranjene v skladišču, medtem ko za tiste, ki med prihodom in odhodom niso bile hranjene, evidenc ni. Skladno s tem je OLAF zaključil, da vsi pritrdilni elementi, ki jih je uvozila in nato izvozila družba A., izvirajo iz LR Kitajske in da to blago v skladišču ni bilo obdelano, torej, da so se spojke le premestile v nove zabojnike in bile poslane v EU, kar pomeni, da niso pridobile tajskega preferencialnega porekla. Tudi za sporno blago je bilo ugotovljeno, da je prišlo na Tajsko iz LR Kitajske dne 28. 3. 2012 in da je bila istega dne izdana izvozna tajska carinska deklaracija (na njem je bilo poreklo blaga označeno s CN, kar pomeni Kitajsko), ki jo je spremljal račun. Ta račun je bil priložen k sporni uvozni carinski deklaraciji, priloženo pa ji je bilo dokazilo o tajskem poreklu blaga, ki je bilo izdano z dne 30. 5. 2012.

6. Prvostopenjski organ je torej ugotovil, da je bilo v obravnavanem primeru blago po poreklu iz LR Kitajske in ne Tajske, saj se je na Tajskem zgolj pretovorilo. To pomeni, da je bilo potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu izdano na podlagi napačnih ali nepravilnih podatkov. Skladno s to ugotovitvijo je prvostopenjski organ zavrnil pripombe tožeče stranke, ki jih je podala na zapisnik, sestavljen ob kontrolnem pregledu. Ker se po Uredbi Sveta (ES) št. 91/2009 z dne 26. 1. 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve te obračunavajo na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa in jekla iz LR Kitajske, med drugim tudi za lesne vijake, je prvostopenjski organ izvršil naknadni obračun carinskih dajatev. Pri tem obračunu je upošteval, poleg že obračunanih dajatev, tudi protidampinško dajatev ter zamudne obresti od tega še neobračunanega zneska.

7. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je po pritožbi tožeče stranke v celoti pritrdilo argumentom prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzel ugotovitve prvostopenjskega organa ter ugotovitve misije OLAF na Tajskem. Izpostavil je, da so zbrani dokazi pokazali, da je sporno blago najprej prišlo na Tajsko z uvozno carinsko deklaracijo, nakar je bila za isto blago izdana tajska izvozna carinska deklaracija, ki jo je spremljal tajski izvozni račun. Sporno blago se je torej na Tajskem v komercialni prosti coni Leam Chabang le pretovorilo. Taka ugotovitev kaže, da je bilo potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu izdano na podlagi napačnih ali nepravih informacij, saj je bilo pravo poreklo blaga kitajsko.

8. Drugostopenjski organ se je v nadaljevanju opredelil do pritožbene navedbe tožeče stranke glede tabel, ki jih je OLAF povzel v svojem poročilu. Pojasnil je, da so tabele posnetek tajske baze podatkov, oziroma posnetek baze podatkov, ki jim je OLAF dodal pomožne stolpce. Tožeča stranka trdi, da so te tabele nerazumljive, vendar pa so bile namenjene le temu, da se je tožnik lahko prepričal o tem, kakšen je posnetek baze podatkov, četudi je res, da v zapisniku in odločbi niso prikazane tako, kot so v poročilu. Drugostopenjski organ je predstavil vsebino tabel in izpostavil, da je to, kar je bilo na podlagi tabel ugotovljeno, v konkretnem primeru zajeto v poročilu, prevod tega poročila v slovenski jezik pa je prejela tudi tožeča stranka. Iz poročila je tudi razvidno, da so podatke OLAF-u posredovali pristojni predstavniki skladišč v prosti carinski coni. Glede pritožbenih ugovorov, ki so se nanašali na ugotovitve, povezane z družbo A., je drugostopenjski organ navajal, da je iz poročila jasno razvidno, da je OLAF podatke pridobil pri tajski carini ter tajskem ministrstvu za zunanjo trgovino, da pa ni mogel ugotoviti ali baza podatkov še deluje, saj v njej niso bili navedeni podatki od junija 2012 dalje, četudi je, glede na podatke ostalih družb, jasno, da je ta družba delovala do oktobra 2012. Sporne tabele so sicer v angleškem jeziku, vendar pa po mnenju drugostopenjskega organa njihov prevod ni potreben. Po določbi prvega odstavka 177. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba predložiti overjen prevod, kolikor je to potrebno. V obravnavanem primeru gre za postopek, kjer je bila tožeča stranka deklarant, njeno delo v mednarodni špediciji pa zahteva tudi poznavanje tujega jezika. Sklicevanje na 177. člen ZUP torej ni utemeljeno.

9. Drugostopenjski organ tudi meni, da se tožnik ne more sklicevati na določbo točke b) 2. odstavka 220. člena CZS. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se je dopustno sklicevati na napake carinskih organov le, če jih je mogoče pripisati njihovemu aktivnemu ravnanju. V obravnavanem primeru pa so bili tajski izvozniki tisti, ki so posredovali napačne podatke in tajskim organom zamolčali dejstvo, da gre za blago, ki je bilo po poreklu iz Kitajske. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na dobro vero, saj bi morala kot deklarant natančno preveriti vse okoliščine pri spornem uvozu blaga.

10. Tožeča stranka se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Izpostavlja, da so tabele, ki so bile sestavni del zapisnika, nečitljive in da vsebujejo kopico nerazumljivih znakov brez pomena, z nesmiselnimi zaporedji številk in črk. Taka zaporedja znakov ne morejo biti podlaga za izdajo carinske odmerne odločbe, v kateri so ti znaki iz zapisnika ponovljeni. Tožena stranka v prvostopenjski odločbi navaja, da so tabele navedene le kot primer, oziroma posnetek tajske baze podatkov, česar pa ni mogoče preizkusiti. Po eni strani tožena stranka tako trdi, da so tabele navedene le primeroma, po drugi stranki pa navaja, da mora tožeča stranka plačati za skoraj 30.000,00 EUR dodatnih dajatev. Dejansko je tožena stranka s tem, ko je v prvostopenjsko odločbo vključila tabele, nanje tudi oprla svojo odločitev, ki pa je ni mogoče preizkusiti, temelji pa na nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Pravilno in popolno bi bilo dejansko stanje ugotovljeno le, če bi prvostopenjska odločba vsebovala čitljiv zapis vsebine tabel.

11. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe navedla, da sta MR in Sklic poročila ključna dokaza, obenem pa dodala, da tabel iz prilog ni prevajala, ker gre za podatke, ki jih ni treba prevajati. Tako postopanje je v nasprotju z določbami ZUP, saj morajo biti vsa pisanja, na katera upravni organ opre odločitev, v slovenskem jeziku, s tem pa tudi sporne tabele. Absurdna je trditev tožene stranke, da mora tožeča stranka kot deklarant razumeti angleški jezik. Tožeča stranka meni, da je rezultatom preiskovalnih dejanj OLAF-a sicer treba priznati verodostojnost, vendar pa morajo biti ta preiskovalna dejanja opravljena ali s strani ali pod nadzorom OLAF-a. V primeru spornih tabel pa temu ni bilo tako, saj jih je dostavila tretja oseba, OLAF pa pri pripravi tabel ni sodeloval.

12. Tožena stranka v prvostopenjski odločbi ni pojasnila, na katerem dokazu temelji zaključek, da blago v skladišču ni bilo obdelano. Tožeča stranka je toženo stranko v postopku opozarjala, da poročila OLAF-a ni mogoče šteti kot nespornega dejstva, temveč mora biti dopuščeno preverjanje pravilnosti v njem zajetih zaključkov, saj so ji podatke posredovale tretje osebe in jih ni pridobil OLAF sam. Poročilo OLAF-a je namreč v uporabi v postopku tako, kot če bi ga izdali slovenski inšpekcijski organi. To utemeljujejo določila Uredbe 883/2013, ki določa, da za presojo veljavnosti poročil OLAF-a veljajo enaka pravila ocenjevanja kot za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji. Napačno je torej stališče tožene stranke, da s poročilom OLAF-a ni dopustno polemizirati in da gre za dokazano dejstvo. Tožeča stranka ob tem sodišču predlaga, da, kolikor se s tako razlago Uredbe 883/2013 ne strinja, postopek prekine in na Sodišče Evropske unije naslovi predhodno vprašanje o razlagi tega predpisa, in sicer ali ugotovitve OLAF-a veljajo za merodajne le v primeru, če do njih pride z neposrednih raziskovanjem OLAF sam ali pa tudi, ko pride do ugotovitev s posrednim povzemanjem ugotovitev tretjih oseb, kar pa ne preveri. Tožeča stranka je namreč že v postopku opozarjala, da tabele, ki niso niti podpisane niti overjene s strani OLAF-a ali organov tožene stranke, ne morejo veljati kot verodostojni dokument.

13. Tožeča stranka se sklicuje tudi na določbo točke b) drugega odstavka 220. člena CZS in poudarja, da je ravnala maksimalno skrbno in v dobri veri ter da ni imela nobenega razloga, da bi podvomila v pristnost ali pravilnost potrdila o poreklu. Če že, potem je očitek za izostanek plačila carinskega dolga, mogoče pripisati kvečjemu tajskim organom, ki so bili blizu dogajanja in bi morali okoliščine primera ugotoviti pravočasno in preprečiti izdajanje neresničnih potrdil o poreklu. To, kaj naj bi tožeča stranka kot deklarant v danih razmerah še morala storiti, je v odločbi tožene stranke ostalo nepojasnjeno. Tožeča stranka je v postopku izpostavila argumente, na podlagi katerih meni, da bi morali tajski organi vedeti, da ni bilo pogojev za izdajo potrdila o poreklu, vendar pa se do tega tožena stranka ni opredelila, s tem pa je odločitev ostala neobrazložena, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu

organu v ponovno odločanje.

14. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Poudarila je, da so tabele v izpodbijani odločbi le primer oziroma posnetek tajske baze podatkov, iz katere je razvidno, katere podatke hranijo skladišča v elektronski obliki. OLAF je na podlagi teh podatkov lahko povezal uvoz in izvoz, kot je evidentiran v carinskih podatkih, to pa v evidencah prikazal v dveh dodatnih stolpičkih tabel. Glede trditve tožeče stranke, da tabele niso bile prevedene v slovenski jezik, je tožena stranka navedla, da so tabele le številke različnih dokumentov, datumov, imen družb, številke deklaracij. Bistveni podatki izhajajo iz Poročila OLAF-a in Sklica, ki sta bila oba prevedena, v njih pa pojasnjeno, zakaj blago, ki je na Tajsko prispelo iz Kitajske, ni moglo pridobiti tajskega preferencialnega porekla. Glede očita tožeče stranke, da podatki, ki kažejo povezavo med uvozom iz Kitajske na Tajsko in nato ponovnim izvozom v EU niso bili prevedeni, je tožena stranka pojasnila, da so bili v tabelah le podatki, njihovo vsebino pa je prvostopenjski organ povzel tako v zapisniku kot tudi v odločbi. Tožena stranka zato meni, da je treba vprašanje prevoda tabel presojati z vidika okoliščin postopka, na kar kaže dikcija 177. člena ZUP. Tožeča stranka je deklarant, njeno delo v mednarodni špediciji pa zahteva uporabo tujega jezika. Tožeča stranka sicer vsebini povzetka ni oporekala, navsezadnje je vsebino deklaracije sama sestavila v angleškem jeziku.

15. Tožena stranka glede dokazne vrednosti Poročila OLAF izpostavlja, da je to eden od dokazov v postopku. Pri pridobivanju podatkov, ki so v poročilu, so sodelovali pristojni predstavniki skladišč na Tajskem, njihovim kompetencam pa tožeča stranka ne oporeka. To, da blago v skladišču ni bilo obdelano, pač pa bilo le prepakirano, je tožena stranka pojasnila v obrazložitvi, prav tako pojasnila tudi, zakaj se tožeča stranka ne more sklicevati na točko b) drugega odstavka 220.člena CZS in argumente ponavlja ter se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU in Upravnega sodišča RS.

16. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi ter vztrajala pri vseh svojih navedbah. Ponovno poudarja pomen tabel pri izdaji izpodbijane odločbe. Te tabele skuša tožena stranka sedaj prikazati kot nepomembne tabele, četudi je jasno, da so več kot očitno ključne za razumevanje stališč upravnih organov, sicer v odločbo ne bi bile vključene. Kaj so v tabelah zajeti podatki, niti ni mogoče razumeti, saj so nerazumljive in jih ni mogoče prebrati, posledično pa je jasno, da bi morale biti v slovenskem jeziku. Tožena stranka v odgovoru tudi poudarja, da naj bi bile ugotovitve OLAF eden od dokazov, ter se sklicuje na sodno prakso, ki pa je ne citira. Sklicuje se tudi na to, da so podatke posredovale kompetentne osebe v tajskih skladiščih, ki pa so za tožečo stranko neznane in se zato do tega ne more opredeliti. Tožeča stranka tudi vztraja pri vseh svojih argumentih glede uporabe točke b) drugega odstavka 220. člena CZS in ponovno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter jo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Po določbi 78. člena CZS lahko carinski organi po odobritvi prepustitve blaga ponovno pregledajo deklaracije in to po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta. Pri tem ponovnem preverjanju lahko preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z blagom, ki je bilo sproščeno v prost promet ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, vse to pa zato, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Carinski organi lahko pregledajo tudi blago, če ga je še mogoče predložiti. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, sprejmejo carinski organi potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri tem pa upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.

19. Skladno z opisano določbo 78. člena CZS je v obravnavanem primeru prvostopenjski organ opravil naknadno preverjanje carinske deklaracije, ki jo je dne 30. 5. 2012 kot deklarant vložila tožeča stranka. Predmet uvoza po tej carinski deklaraciji so bili lesni vijaki, deklarirano poreklo blaga pa Tajska. Tožena stranka je po izvedenem postopku ugotovila, da so bili vijaki dejansko izdelani v LR Kitajski in da se poreklo tega blaga tudi kasneje ni spremenilo. Družba A. iz Tajske je namreč sporno blago zgolj uvozila iz LR Kitajske, nato pa je bilo to blago v prosti coni Laem Chabang, točneje v skladišču družbe C., Ltd., le pretovorjeno v drug zabojnik ter ponovno izvoženo v EU. Kljub temu so pristojni tajski carinski organi za blago izdali potrdilo o poreklu Form A št. IA2012-0061394 z dne 2. 4. 2012, četudi je blago, ker je bilo na Tajskem le pretovorjeno, ne pa predelano ali obdelano, da bi s tem pridobilo nove lastnosti, ohranilo svoje prvotno poreklo. Skladno s tem je tožena stranka zaključila, da podatki v potrdilu o poreklu, ki so bili podlaga za izvedeni carinski postopek, niso pravilni ter je s sedaj izpodbijano odločbo tožeči stranki obračunala še protidumpinške dajatve. Tožeča stranka taki odločitvi oporeka in toženi stranki očita, da je v postopku odločanja kršila pravila postopka, nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo.

20. Tožeča stranka ne oporeka dejstvu, da blago, ki se iz ene države uvozi v drugo državo, tu le pretovori ter izvozi nato v naslednjo državo, zgolj zaradi opravljenega pretovora ne pridobi novega porekla. Meni pa, da v obravnavanem primeru takega zaključka ni mogoče sprejeti zgolj s tem, da se poročilo OLAF-a upošteva kot dejstvo in ne le kot eden od dokazov v postopku, ugotovitvam tožene stranke pa oporeka tudi zato, ker se do dela poročila, ki obsega nečitljive tabele, ki tudi niso v slovenskem jeziku, ne more opredeliti. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je ugotovitve OLAF-a mogoče šteti le za enega izmed dokazov v postopku. OLAF je namreč preiskovalni organ (sklep Komisije EU z dne 8. 4. 1999), kar pomeni, da dokazom, ki jih zbere, ni mogoče pokloniti vere, ne da bi bili pred tem ocenjeni v povezavi z drugimi dokazi. 8. člen ZUP organu, ki vodi upravni postopek nalaga, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev, uradna oseba pa mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, presoditi na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (10. člen ZUP). Sodišče ob tem še ugotavlja, da za preverjanje podatkov v državi, ki je izdala potrdilo o poreklu blaga, velja, da morajo carinski organi države članice, kadar zaprosijo pristojne organe države upravičenke za sodelovanje pri preverjanju veljavnosti navedb o poreklu, statusa porekla izdelkov ali obeh, v zahtevi, kadar je to primerno, navesti razloge za upravičen dvom o veljavnosti navedb o poreklu ali statusu porekla izdelkov. V podporo zahtevi za preverjanje se lahko pošljejo kopija navedbe o poreklu in katere koli dodatne informacije ali dokumentacija, ki kažejo, da so informacije v navedbi napačne (97. g člen in 97. h člen Uredbe Komisije EU št. 1063/2010 z dne 18. 11. 2010 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti).

21. Sodišče meni, da v obravnavanem primeru tožena stranka svoje odločitve ni oprla le na ugotovitve OLAF-a (četudi je sicer res, da je vsebino tega poročila obsežno povzela v obrazložitvi tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe), pač pa tudi na podatke o oznakah zabojnika, s katerim je blago prispelo na Tajsko in bilo nato odpremljeno v EU ter podatkih o teži blaga (zadnji odstavek na 10. strani drugostopenjske odločbe). Tožena stranka je torej svojo odločitev sprejela šele po oceni vseh teh dokazov in ne le poročila OLAF, kot to trdi tožeča stranka. Sodišče zato ne dvomi v ugotovitev, da je poreklo spornih lesnih vijakov LR Kitajska ter da so bili na Tajskem zgolj pretovorjeni, torej da so v potrdilu o poreklu blaga, ki je bilo priloženo carinski deklaraciji, navedeni neresnični podatki. V tem delu se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje navedbam tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

22. Ne glede na opisane ugotovitve, sodišče meni, da tožeča stranka v tožbi utemeljeno opozarja, da ji je tožena stranka del zapisnika in izpodbijane odločbe posredovala v obliki nečitljivih tabel, očitno v tujem jeziku. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da morajo biti vsa pisanja, na katera upravni organ opre svojo odločitev, v slovenskem jeziku in ne sledi pojasnilu tožene stranke, da njihov prevod ni potreben zato, ker tožeča stranka angleški jezik pozna, saj ga uporablja kot deklarant pri svojem delu v mednarodni špediciji. Tak zaključek je namreč zgolj sklepanje tožene stranke, sodišče pa meni, da četudi tožeča stranka tuj jezik pozna, to ni razlog, ki bi dopuščal odstop od temeljnega pravila, da morajo biti pisanja, ki se uporabijo v upravnem postopku, v slovenskem jeziku. V danem primeru sicer ne gre prezreti niti tega, da je tako iz zapisnika kot tudi iz izpodbijane odločbe razvidno, da so bili posnetki tabel (ti so dejansko nečitljivi in nerazumljivi) povzeti po vsej verjetnosti le zato, da je tožena stranka s tem primeroma prikazala, kakšni so bili podatki skladišč na Tajskem. Kolikor to sklepanje sodišča drži, bi morala tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve posebej pojasniti s kakšnim namenom je tabele vnesla v zapisnik in v izpodbijano odločbo in ali so vplivale na njeno odločitev, oziroma ali so vplivale na oceno poročila OLAF-a. Sodišče meni, da tak način prikaza, kot ga je tožena stranka uporabila v zapisniku in v izpodbijani odločbi, vzbuja dvom v način pridobitve podatkov in v njihovo vsebino ter da bi morala, kolikor je tabele povzela v zapisnik in odločbo, poskrbeti, da bi bili vsi podatki čitljivi, v slovenskem jeziku in pojasnjeni, tožeči stranki pa dana možnost, da se o tem izjasni. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da iz tabel navsezadnje ni mogoče razbrati niti tega, kdo jih je posredoval, oziroma sestavil niti ali so bili ti podatki rezultat raziskovanja OLAF ali drugih oseb ter kakšna pravila so bila upoštevana pri pridobivanju teh podatkov. Te ugotovitve so namreč bistvene za oceno zbranih dokazov, zlasti poročila OLAF, s tem pa bistvene za ugotovitev dejanskega stanja.

23. Tožeča stranka v tožbi tudi izpostavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določbo točke b) drugega odstavka 220. člena CZS pri odločanju o izvzetju naknadnega obračuna dajatev. Po določbi točke b) drugega odstavka 220. člena CZS morata biti za izvzetje naknadnega obračuna dajatev kumulativno izpolnjena dva pogoja: napačni ali neresnični podatki v potrdilu o poreklu morajo biti posledica napake carinskih organov, zavezana oseba pa mora biti glede teh podatkov v dobri veri, obenem pa mora izkazati, da je upoštevala vse predpise v postopku. Do tega vprašanja je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015, prav tako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1408/2014 z dne 8. 12. 2015.

24. Sodišče ugotavlja, da so podatki v potrdilu o poreklu napačni ali neresnični takrat, ko je dokazano, da je izdaja nepravilnih potrdil o poreklu nastala zaradi napačnih informacij, ki jih je carinskemu organu navedel izvoznik in ko je dokazano, da so se carinski organi zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Ni torej dovolj, da se izkaže, da so podatki objektivno nepravilni, pač pa mora biti tudi izkazano, da se je carinski organ zavedal ali bi se vsaj moral zavedati te njihove nepravilnosti. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni dvoma o tem, da je nepravilne oziroma neresnične informacije o poreklu blaga navedel izvoznik, saj je iz potrdila o poreklu razvidno, da ga je sestavljalo prav podjetje A., ki je pred tem blago uvozilo iz LR Kitajske ter preko skladišča podjetja C. Ltd. izvršilo pretovor blaga, ne da bi ga posebej predelovalo ali obdelovalo. V tem delu se torej sodišče pridružuje ugotovitvam tožene stranke. Sodišče pa meni, da se do drugega pogoja, to je do vprašanja ali so tajski carinski organi, ki so potrdilo o poreklu izdali, vedeli ali bi vsaj morali vedeti, da so podatki neresnični, tožena stranka ni opredelila. Tega na podlagi zbranih dokazov niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Iz teh dokazov, zlasti zapisnika o pregledu, ki sta ga opravila skupna delegacija EU in Tajske, namreč izhaja, da se je način poslovanja podjetij v komercialni prosti coni Laem Chabang na Tajskem preverjal v času pregleda in takrat ugotovilo, da se tu opravlja zgolj pretovor blaga, predhodno uvoženega iz LR Kitajske. Sodišče, glede na zbrane dokaze, zlasti poročilo OLAF-a o opravljenih pretovorih v tem obdobju, ne dvomi, da so podjetja enako poslovala tudi v času spornega izvoza blaga. Iz tega pa ni mogoče ugotoviti ali so pristojni tajski carinski organi za to v času sedaj obravnavanega izvoza vedeli ali pa so za to izvedeli šele ob pregledu, ki je bil izveden po tem, ko je do izvoza prišlo. Gre torej za dejstvo, ki doslej ni bilo ugotovljeno, kot tudi ne ali bi tajski carinski organi za to morali vedeti, torej ali so v skladu s tam veljavnimi pravili storili vse, kar bi kot pristojni uradni organi morali storiti glede preverjanja porekla blaga. Sodišče ocenjuje, da dejansko stanje v tem obsegu ni bilo v celoti ugotovljeno, tožena stranka pa se v obrazložitvi izpodbijane odločbe do tega vprašanja ni opredelila, oziroma svojega stališča ni argumentirala, kar pomeni, da je v tem obsegu obrazložitev tudi nepopolna. Enak zaključek je sodišče sprejelo v primerljivi zadevi s sodbo opr. št. III U 399/2014 z dne 8. 1. 2016.

25. Sodišče glede drugega pogoja, ki mora biti izpolnjen, da je mogoče uporabiti izvzetje naknadnega obračuna dajatev po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS, to je pogoja dobrovernosti, ugotavlja, da se je do tega tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila in se njenim argumentom, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Od vseh, ki nastopajo v prometu blaga, torej tudi od tožeče stranke, ki se s tovrstno dejavnostjo ukvarja, se namreč zahteva, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki, torej da preverijo vse okoliščine uvoza, pridobijo dodatne podatke pri samih izvoznikih in tako storijo vse, da do napak ne bi prišlo. Tega tožeča stranka, kot je na podlagi zbranih dokazov pravilno ugotovila tožena stranka, ni storila in se zato tudi po mnenju sodišča ne more sklicevati na dobrovernost.

26. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, kot je to opisano v 22. in 24. točki te obrazložitve, vlogo in ravnanje pristojnih tajskih carinskih organov pri izdaji potrdila o poreklu pa tudi pavšalno utemeljila, kar pomeni, da odločitve ni ustrezno obrazložila. Sodišče je iz teh razlogov izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.


Zveza:

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 78, 220, 220/2. ZUP člen 8, 10, 62.
Datum zadnje spremembe:
03.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0NTYz