<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba III U 78/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:III.U.78.2011

Evidenčna številka:UN0020800
Datum odločbe:07.09.2012
Področje:CARINE
Institut:carina - naknadni obračun dajatev - carinska deklaracija - naknadno preverjanje carinske deklaracije - poreklo blaga - potrdilo o poreklu obrazec A - verodostojnost potrdila - protidampinška dajatev - carinski dolžnik

Jedro

Carinski organ uvoženim kolesom utemeljeno ni priznal preferencialne obravnave in je zato tožnici naknadno opravil obračun dajatev, saj mu pristojni organ v Kambodži v predpisanem roku ni posredoval zadostnih informacij za določitev pravega porekla koles, ob dejstvu, da ima njihov proizvajalec tovarno tudi v Vietnamu, za katerega so pri uvozu v EU uvedene protidampinške dajatve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka tri svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil deklarantu A. d.o.o. (v nadaljevanju tožniku) določen skupni dolg v znesku 5.199,11 EUR za 247 dvokoles brez motornega pogona (bicikli) iz tarifne oznake 87120030 z dodatno TARIC kodo 00, sproščenih v prost promet po EUL K-10403 z dne 21. 3. 2007 Izpostava Luka Koper, v vrednosti 35.183,65 USD in sicer: za carino (od osnovne vrednosti 28.099,60 EUR) po stopnji 14% v znesku 3.933,94 EUR; DDV (razlika) v znesku 786,79 EUR; in medbančne obresti po stopnji 4,276% v znesku 478,38 EUR. Za plačilo navedenega zneska pa je bil tožniku določen rok 10 dni od vročitve odločbe (1. točka izreka). V 3. in 4. točki izreka je določeno, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve izhaja, da je carinski urad ob upoštevanju in na podlagi določil 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS), člena 78. Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktober 1992, o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L302, 19. 10. 1992, vključno z vsemi spremembami, v nadaljevanju CZ) in 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), opravil naknadno preverjanje že navedene deklaracije ter njenih prilog s preverjanjem prisotnosti potrdil o poreklu – obrazcev A (FORM A) in preverjanjem statusa porekla uvoženih koles ter s tem tarifnih preferencialov za kolesa.

Na podlagi preverjanja listin in informacij pridobljenih v postopku preverjanja je carinski urad o ugotovitvah sestavil zapisnik št. DT 4246-18/2007-13 z dne 9. 7. 2009. V njem ugotavlja, da obstaja utemeljen dvom, da obravnavano blago s spornim potrdilom o poreklu, ne izpolnjuje pogojev za preferencialno poreklo iz Kambodže.

S tem v zvezi je v zapisniku navedeno, da se tovrstno blago proizvaja tudi v Vietnamu, za katerega so pri uvozu v EU uvedene protidampinške dajatve. Na podlagi podatkov v polju 3. (blago je odpravljeno s kamioni iz Bavet Svay Ricng (Kambodža) v pristanišče Ho Ci Ming (Saigon) v Vietnam in v polju 4 spornih potrdil o poreklu („Asean Cumulation“) in podatka, da ima proizvajalec teh koles tovarno tudi v Vietnamu, carinski urad ugotavlja, da kolesa niso bila v celoti proizvedena v Kambodži, ki je članica regionalne skupine Asean, ampak se je del proizvodnje izvedel tudi v drugi članici te skupine v Vietnamu in da je zato obstajal utemeljen dvom v verodostojnost spornih potrdil o poreklu oziroma v pravilnost prijavljenega porekla. Ob navedenem navaja tudi pogoje iz člena 72.a Uredbe Komisije (EGS), št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS), št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju izvedbena uredba), pod katerimi bi lahko obravnavana kolesa pridobila tudi poreklo iz Kambodže. Zato je Generalni carinski urad po prejemu dopisa carinskega urada Koper z dne 17. 4. 2007 v skladu z določili člena 94. izvedbene uredbe pristojne organe v Kambodži zaprosil za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izdaje spornih potrdil na Obrazcih A (dopisi z dne 22. 5. 2007, 22. 11. 2007) z opozorilom, da se skupni rok za odgovor izteče dne 22. 3. 2008. Po prejemu dopisa pristojnih organov iz Kambodže (11. 12. 2008), iz katerega izhaja, da so sporna potrdila verodostojna in da bodo zaradi težav v postopku preverjanja dokazil o poreklu, v zvezi s statusom porekla blaga, poslali obvestilo takoj, ko bo zaključen postopek naknadnega preverjanja s strani njihovih ekspertov, je Generalni carinski urad pristojnim organom v Kambodži z dopisom z dne 23. 3. 2009 določil nov rok za odgovor do 17. 4. 2009 z opozorilom, da bo sicer po izteku roka, v skladu s petim odstavkom člena 94. izvedbene uredbe, moral zavrniti preferencirano obravnavno uvoženih koles.

Na podlagi navedenega carinski urad preferncialne obravnave uvoženim kolesom ni priznal in je na novo opravil obračun dajatev. Obračun razlike med (nepravilno) deklariranim in novim (pravilnim) izračunom, carinski urad utemeljuje z določbami petega odstavka 94. člena izvedbene uredbe, s členi 201 in 220 CZ in z 95. členom ZDavP-2 in na dejanskem stanju ugotovljenem v zapisniku z dne 9. 7. 2009, ki ga je tožnik prejel dne 13. 7. 2009, ne da bi nanj podal pripombe v odrejenem roku.

Pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno odločbo, je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo številka DT 498-249/2009-3 z dne 28. 2. 2011. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je pritožbeni organ sledil obrazložitvi izpodbijane odločbe, ker je presodil, da ima podlago v materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih.

S sklicevanjem na določbe členov 93 in 94 izvedbene uredbe, tožniku pojasnjuje, da carinski organ s tem, ko je poslal v naknadno preverjanje sporni potrdili o poreklu ni v ničemer kršil načela pravne varnosti, kot to zatrjuje tožnik. Pritožbeni očitek, da tožniku ni vnaprej znan obseg obveznosti, je neutemeljen, saj prvotni sprejem potrdil v carinskem postopku, nikakor ni ovira za opravljanje poznejših preverjanj. Brez podlage v zapisniku in v obrazložitvi izpodbijane odločbe je trditev tožnika, da ni razvidno v kakšnem obsegu je carinski urad preverjal postopek sprostitve blaga v prost promet po obravnavani carinski deklaraciji in da zato preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč in da gre zato za bistveno kršitev pravil postopka. Ker iz carinske deklaracije (polje 8 in 14) izhaja, da je tožnik vložil carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika blaga, po določbah tretjega odstavka člena 201 OZ, je deklarant carinski dolžnik, v izreku odločbe pa je naveden tožnik kot carinski dolžnik, po presoji pritožbenega organa na drugačno odločitev glede carinskega dolžnika, ne more vplivati sicer nerodno formuliranje vloge prejemnika blaga, ki je uvoznik blaga v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V nadaljevanju tožniku pojasnjuje zakaj je v konkretnem primeru garancija, ki vsebuje tudi podatke o firmi in sedežu proizvajalca, služila kot dokument, ki kaže na to kdo je proizvajalec teh koles. Pridobljeni podatki proizvajalcu, ki ima dve tovarni na Tajvanu in eno v Vietnamu, in podatki v opombam v polju 4 v potrdilih o poreklu obrazec A, pa kažejo na to, da kolesa niso bila v celoti proizvedena v Kambodži, ki je članica regionalne skupine ASEAN, ampak se je del proizvodnje izvedel tudi v Vietnamu, ki je član iste regionalne skupine. Ker so bili garancijski listi priloženi blagu, carinski organ pa jih je pregledal ob pregledu blaga, je neutemeljen tudi očitek tožnika, da garancijski listi niso bili priloženi zapisniku, ki ga je prejel. Garancijski listi so namreč listine, s katerimi je tožnik, ki je blago deklariral, sam že razpolagal.

Po povzemanju dejanskega stanja, ki ga je ugotovil carinski urad, pritožbeni organ tožniku pojasnjuje, zakaj kadrovskih omejitev v državi upravičenki do preferencialnih ugodnosti ni moč šteti kot izjemne okoliščine, zaradi katerih carinski organi Skupnosti po izteku skrajnega 9 mesečnega roka za naknadno preverjanje ne bi zaradi utemeljenega dvoma v pravo poreklo blaga, zavrnili upravičenosti do uporabe tarifnih preferencialov. V zvezi s tem izpostavlja ugotovitev, da so pristojni organi v Kambodži vsako od pošiljke koles v polju 4 potrdil o poreklu označili, da je potrdilo o poreklu na obrazcu A izdano naknadno z uporabo regionalne kumulacije ASEAN. To pa pomeni, da so razpolagali s potrdilom o poreklu obrazec A, ki ga je po odstavku 4. člena 72.a izvedbene uredbe izdala prva država v smislu odstavka 4 tega člena. Glede na odstavek 3 (a) člena 72. v povezavi z drugim pododstavkom odstavka 1. člena 72.b izvedbene uredbe, po kateri v skupino I. oziroma ASEAN spada poleg Kambodže tudi Vietnam, je glede na sedež proizvajalke koles znamke „ASAMA“ velika verjetnost, da je dejanska država izdelave ali država porekla Vietnam in ne Kambodža, ki je kot prva navedena v polju 12 spornih potrdil o poreklu. Za uvoz koles s poreklom iz Vietnama, velja namreč Uredba Sveta (ES) št. 1095/2005 z dne 12. 7. 2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz koles s poreklom iz Vietnama. Po navedenem ukrepu pa je potrebno v skladu z b) točko člena 22 CZ upoštevati določbe členov 24 in 25 CZ. Zato podatki v poljih 3. in 4. spornih potrdil na obrazcu A in ugotovljena dejstva o sedežu proizvajalca upravičuje tudi domnevo, da je lahko edini namen predelave ali obdelave v Kambodži, izogibanje že navedenemu ukrepu. To pa bi lahko pomenilo tudi, da se tako proizvedenemu blagu v nobenem primeru v skladu s členom 24 CZ ne more dodeliti poreko te države. Zato je imel carinski urad zaradi resnega dvoma v pravo poreklo, podlago za preverjanje predloženih dokazil v določbah člena 26 CZ.

V nadaljevanju tožniku z navajanjem ustaljene sodne prakse (sodba sodišča z dne 14. 5. 1996 v zadevi Faroe Leafood in drugi, C-154/94 in C-204/94) in členov 69, 72 in 72a izvedbene uredbe, pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre le za vprašanje, ali sporni potrdili veljata za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, ampak tudi ali se ti izdelki lahko razumejo kot izdelki iz države upravičenke. Ob dejstvu, da je Europski urad za boj proti goljufijam izdal sporočilo AM zaradi utemeljenega suma v poreklo obravnavanega blaga, je imel carinski urad na podlagi informacij, da se tovrstno blago proizvaja tudi v Vietnamu in da obstaja dvom v izpolnitev dokazil o skladiščenju, zadostno podlago za utemeljen dvom v upravičenost do koriščenja splošnega sistema preferencialov. Ob navedenih okoliščinah je imel carinski urad v določbah izvedbene uredbe pooblastilo za naknadno preverjanje po uradni dolžnosti in zato ni bil zavezan, da že pred tem pritegne v dokazni postopek glede upravičenega dvoma morebitnega dolžnika (odstavek 6 člena 81. izvedbene uredbe). V skladu z določbami 72, 72a in člena 78 izvedbene uredbe, je bil v zaprosilu pristojnemu organu v Kambodži, kot vsebinski razlog za preverjanje naveden tudi neutemeljen dvom v poreklo blaga, ker se blago proizvaja tudi v Vietnamu. Zato je bil zaprošen tudi za posredovanje dokumentacije in kalkulacij pri obdelavi ali predelavi izvoženega blaga ter za podatke glede neposrednem prevozu blaga (člen 78. izvedbene uredbe) in ali se proizvodnja oz. predelava dejansko vrši v Kambodži. Ker podatkov primernih za določitev preferencialnega porekla organ ni posredoval, jih po mnenju pritožbenega organa ne more nadomestiti niti zaslišanje prejemnika blaga. Zato je neutemeljen tudi tožnikov očitek, da so mu bile s tem kršene pravice iz 22. člena Ustave. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da k poizvedbam niso bili priloženi garancijski listi. V nasprotju s podatki v dopisu GCU z dne 22. 5. 2007 je tožnikova trditev, da k dopisu niso bile priložene nobene listine. Ker tožnik z nobeno od predloženih listin ni dokazal, da sporna potrdila temeljijo na pravilni predložitvi dejstev, je neutemeljena tudi trditev, da je sam ravnal v dobri veri.

Po presoji pritožbenega organa je carinski urad v ugotovljenem dejanskem stanju imel zadostno podlago za uporabo odstavka 5. člena 94. izvedbene uredbe in za ukrepanje za naknadni obračun in za naložitev v plačilo neobračunane dajatve (220. člen CZ), ker do izdaje odločbe organi države upravičenke niso posredovali zaprošenih podatkov. Ker je bil tožnik o vseh navedenih dejstvih seznanjen z vročitvijo zapisnika carinskega urada z dne 9. 7. 2009, je neutemeljen tudi njegov očitek, da je odločba izdana prezgodaj. Tožniku pojasnjuje tudi, da se sodba C-204/07, C.A.S SpA proti Komisiji Evropskih skupnosti nanaša na vprašanje ponarejanja potrdil o poreklu in ne na vprašanje izpolnjevanja pogojev za preferencialno poreklo blaga iz Kambodže.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo carinskega urada Koper v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki glede bistvenih okoliščin niti ni bilo ugotovljeno, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb splošnega upravnega postopka.

V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, kršitvami temeljnih svoboščin in ustavnih pravic, nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanje in zmotno uporabljenim materialnim pravom, navaja enaka dejstva in okoliščine ter se sklicuje na ista določila materialnih predpisov in sodne prakse, kot v pritožbi vloženi zoper izpodbijano odločbo. Na podlagi teh navedb vztraja tudi pri trditvi, da je bila izpodbijana odločba izdana prezgodaj, da v njej niso ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so relevantne za odločitev o tem ali sta predmetni potrdili o poreklu verodostojni ali ne in da temelji izpodbijana odločitev le na „nesodelovanju“ pristojnega organa oz. ga sploh ni dokazala. Zato tožnik meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Sodišču predlaga naj jo spremeni tako, da se postopek zoper tožnika ustavi oz. podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah odločb. V zvezi s tožbenimi navedbami pojasnjuje, da je bilo z izpodbijano odločbo naloženo plačilo carinskega dolga tožniku kot deklarantu. S sklicevanjem na določbe odstavka 3. člena 201 in na člen 213 CZ, utemeljuje pravico carinskega organa, da v primeru solidarnih dolžnikov izbere dolžnika. V nadaljevanju pa ponavlja ugotovitve, ki se nanašajo na že ugotovljeno dejstvo, da GCU do 25. 5. 2009 ni prejel zahtevanih rezultatov preverjanja informacij za navedena dokazila o poreklu blaga. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik meni, da tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo potrjuje, da so pristojni kamboški organi v dopisu navedli, da so obravnavana potrdila verodostojna. To pa pomeni, da ta potrdila izkazujejo pravilno dejansko stanje o tem, da je blago pravilno deklarirano. Po mnenju tožnika kamboški organi na naknadne dopise naših carinskih organov niso odgovarjali, ker so menili, da so že s prvim odgovorom odgovorili na vsa zastavljena vprašanja. Ob potrjeni verodostojnosti kamboških listin tudi ni bi podan razlog za izdajo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

K točki I. izreka:

Po presoji sodišča je izpodbijana odloča pravila in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvam obeh odločb in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi, pa še dodaja:

Za tožnika ostajajo sporna naslednja dejstva: verodostojnost potrdil o poreklu in država porekla blaga, za katerega so mu bile z izpodbijano odločbo obračunane uvozne dajatve za uvoz tega blaga. Tožnik ne izpodbija listin, ki so spremljale blago iz Kambodže. V upravnem postopku in v tožbi ne izpodbija niti podatkov, na katerih temeljijo ugotovitve Carinskega urada Koper z dne 9. 7. 2009, ki mu je bil pred izdajo izpodbijane odločbe vročen in na katerega v roku pripomb ni podal.

V obravnavani zadevi je carinski urad opravil naknadno preverjanje carinske deklaracije št. K-10403 z dne 21. 3. 2007, vsebina preverjanja pa je bilo preverjanje pristnosti potrdil o poreklu – obrazcev A in preverjanje statusa porekla uvoženih koles ter s tem upravičenosti do uporabe tarifnih preferencialov za kolesa uvožena iz Kambodže. O naknadnem preverjanju je bil sestavljen dne 9. 7. 2007 zapisnik, v katerem so navedeni tudi podatki iz opomb v polju 4 potrdil, ki za določitev Kambodže kot države porekla uvoženih koles, ob upoštevanju člena 72a izvedbene uredbe, niso zadoščali. Prav na podlagi teh podatkov je carinski organ utemeljil tudi dvom v verodostojnost potrdil o poreklu oziroma v točnost navedb o pravnem poreklu uvoženih koles. Ob nespornem dejstvu, da je pristojni organ v Kambodži po izteku predpisanega roka (odstavek 5 člena 94 izvedbene uredbe) potrdil le pristnost potrdil, do izdaje izpodbijane odločbe pa GCU ni posredoval zadostnih informacij za določitev pravega porekla uvoženih koles, carinski urad tudi po presoji sodišča v določbi odstavka 5 člena 94 izvedbene uredbe, ni imel podlage za drugačno odločitev.

Tožnik pa z navedbami v pritožbi zoper izpodbijani odločbi in v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, iz katerih bi lahko izhajale informacije pomembne za določitev pravega porekla koles. Zato je zmotno stališče tožnika, ki meni, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti dejstva pomembna za določitev pravega porekla in da bi zato moral v postopku sodelovati tudi prejemnik blaga. Tožbeni očitki so v tem delu brez podlage v materialnih predpisih, na katerih temelji izpodbijana odločitev in v uporabljenih postopkovnih predpisih.

Ob upoštevanju navedenega sodišče ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni prišlo do očitanih bistvenih kršitev pravil postopka. Tožniku, ki je bil kot deklarant s strani carinskega urada obravnavan kot dolžnik v skladu z določbami CZ, so bile v postopku zagotovljene vse pravice. Res je, da je po določbi odstavka 3. člena 201 CZ dolžnik tudi oseba, za račun katere je tožnik izdelal carinsko deklaracijo. Ker pa iz določb CZ ne izhaja, da v primeru solidarne obveznosti carinski urad nima pravice izbire dolžnika, je stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzela tožena stranka skladno tudi z določbo 395. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v katerem je določena vsebina solidarnosti dolžnikov.

Trditev tožnika, da so mu bile z izpodbijano odločbo kršene ustavne pravice z odločbo, ki je po presoji sodišča pravilna in zakonita, so zato neutemeljene.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o
določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o
carinskem zakoniku Skupnosti člen 72, 72/3, 72a, 72a/4, 72b,
72b/1, 93, 94, 94/5.
ZCS člen 21, 21a.
ZDavP-2 člen 95, 130.
OZ člen 395.
Datum zadnje spremembe:
27.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyNzMw