<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba I Kp 832/2000
ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.832.2000

Evidenčna številka:VSL21672
Datum odločbe:27.09.2000
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:nadaljevano kaznivo dejanje

Jedro

Več istovrstnih kaznivih dejanj istega storilca bo mogoče pravno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje le, če bodo podani taki povezovalni dejavniki, ki kažejo na to, da so dejanja posledica takega ravnanja storilca, ki se v življenju kaže kot takšna celota, da v njej posamezna dejanja izgubijo svojo individualnost in prevzamejo naravo sestavnih delov celote. Na tak način so v obravnavani kazenski zadevi povezana dejanja oziroma ravnanja obdolženca, ki so opisana pod tč. IV in V izreka sodbe in jih je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo kot eno (nadaljevano) kaznivo dejanje poneverbe in eno nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev. Med kaznivimi dejanji goljufije, ki jih je storil obtoženec, pa takih povezovalnih dejavnikov ni. Ponavljanje kaznivih dejanj v določenem časovnem obdobju še ni povezovalni dejavnik nadaljevanega kaznivega dejanja, pač pa je to časovna kontinuiteta, ki dejanja povezuje. Običajno bodo to zelo kratki časovni presledki med posameznimi istovrstnimi dejanji oziroma taki presledki, ki kažejo na to, da je podan tudi enoten psihični odnos storilca do storjenih kaznivih dejanj, ki se pri kaznivih dejanjih goljufije, če ta niso storjena na škodo istega oškodovanca, lahko izkazuje le kot enoten vnaprejšnji naklep storilca za storitev vseh bodočih kaznivih dejanj. Tudi dejstvo, da je obtoženec kazniva dejanja goljufije storil na območju mesta Ljubljana, dejanja ne povezuje v celoto. Enotnost prostora, ki je povezovalni dejavnik nadaljevanega kaznivega dejanja bo podana le takrat, če storilec za storitev kaznivega dejanja izrablja nek določen prostor. Tudi dejstvo, da je obtoženec uporabljal notarske zapise ene notarke, kaznivih dejanj goljufije ne povezuje v celoto. Zato v pritožbi zagovornika uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

 

Izrek

Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena enotna kazen zniža na 8 (osem) let zapora. V preostalih delih pa se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. B. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 217/II in I KZ, 17 kaznivih dejanj goljufije po členu 217/I KZ, 5 kaznivih dejanj ponarejanja listin po členu 256/I KZ, kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/II in I KZ, kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/I KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ ter mu je sodišče prve stopnje po tem, ko mu je za navedena kazniva dejanja določilo posamične kazni zapora, izreklo enotno kazen deset let zapora in mu vanjo vštelo čas, prebit v priporu. Sodišče je obtožencu odvzelo tudi premoženjsko korist v skupnem znesku 4.067.260,00 SIT in odločilo, da mora poimensko določenim oškodovancem plačati njihove premoženjskopravne zahtevke z zakonitimi obrestmi v celoti, nekatere poimensko določene oškodovance pa je napotilo s presežki zahtevkov na pravdo. Obtožencu je naložilo v plačilo tudi stroške tega dela kazenskega postopka in povprečnino v višini 500.000,00 SIT. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje zoper obtoženca zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po členu 256/I KZ in za kaznivo dejanje zatajitve po členu 215/I KZ ter s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun. Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik in sicer prvi smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugi pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Oba sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višja državna tožilka A. Š.iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev obeh pritožb, enakega mnenja pa je bila tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisotna višja državna tožilka. Pritožbi sta delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov v kazenskem spisu ter pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po obširno in natančno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter utemeljeno zaključilo, da je obtoženec v časovnem razdobju od 1.9.1995 do 17.2.1998 storil skupno kar 26 kaznivih dejanj na škodo različnih oškodovancev, pri čemer si je s kaznivimi dejanji goljufije pridobil za skoraj 400.000,00 DEM protipravne premoženjske koristi, s storitvijo kaznivega dejanja poneverbe pa se je okoristil za nadaljnih 433.380,00 SIT. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je obtoženec vsa kazniva dejanja nedvomno storil s krivdno obliko direktnega naklepa, saj je v vseh primerih pokazal izredno visoko stopnjo psihične angažiranosti zato, da si je pridobil tako visoko premoženjsko korist, ki mu je omogočala življenje daleč nad njegovimi zmožnostmi. V kazenski postopek pritegnjeni izvedenec psihiater je ob tem izključil vsakršno možnost, da bi obtoženec ob storitvi kaznivih dejanj ne mogel razumeti pomena svojih dejanj ali imeti v oblasti svojih ravnanj, gladovna stavka, ki jo je obtoženec izvajal v priporu, pa je imela funkcijo izsiljevanja in manipulacije, enako kot samopoškodba, ki si jo je v preteklosti povzročil zato, da mu ne bi bilo potrebno služiti vojaškega roka. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče glede posameznih kaznivih dejanj sklicuje na obširno in prepričljivo obrazložitev prvostopnega sodišča o tem, zakaj je štelo za dokazano, da je obtoženec storil vsako posamezno opisano kaznivo dejanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami obtoženca, nanašajočimi se na trditve posameznih oškodovancev, je sodišče druge stopnje po podrobni proučitvi podatkov v kazenskem spisu ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi izvedenih dokazov tudi upravičeno zaključilo, da so tudi v zvezi s temi, s strani obtoženca posebej izpostavljenimi primeri, v njegovem ravnanju podani vsi zakoniti znaki očitanih kaznivih dejanj. Tako ni mogoče pritrditi obtožencu, da je bil v zvezi s prvoočitanim kaznivim dejanjem goljufije, storjenim na škodo B. S. ogoljufan pravzaprav sam, saj naj bi mu P. sploh ne smel prodajati stanovanja in naj bi mu zato v zmoti sam izročil 89.000,00 DEM. Takšna pritožbena navedba nima opore v podatkih kazenskega spisa ter je že sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo nasprotujoče si trditve obtoženca, ne le o tem, koliko in kje naj bi izročil denarja A. P., pač pa tudi, na kakšen način, ter očitno s sodelovanjem svoje izvenzakonske partnerice Š., je spravil v zmoto oškodovaneag S., da mu je ta izročil skupaj 80.000,00 DEM za stanovanje, katerega lastnik obtoženec nikoli ni bil, niti ni imel pooblastila za razpolaganje z njim. Poleg tega pritožbene trditve obtoženca direktno izpodbijajo že zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje o izbrisanem pripisu na pooblastilu A. P. in ponarejeni kupoprodajni pogodbi, ki jo je nedvomno sestavil in na njej ponaredil podpise svojih bližnjih sorodnikov M. in A. B. prav obtoženec, pri tem pa uporabil tudi originalni žig X sodišča v ..., za uporabo katerega je sicer odgovorna tajnica predstojnika tega sodišča, ki je istočasno tudi izvenzakonska partnerica obtoženca in mati njunega otroka. V zvezi s tem kaznivim dejanjem je pravilna le trditev obtoženca, da A. P. res ni bil lastnik stanovanja na P... 29 v L..., vendar pa slednji česa takšnega nikoli ni trdil, saj je ves čas skladno zatrjeval (v predhodnem in v kazenskem postopku), da je bila lastnica stanovanja njegova sestra, ki živi v Nemčiji in katera je v svoji overjeni izjavi tudi vse ugotovitve soddišča prve stopnje, temelječe na izvedenih dokazih, posredno in v celoti potrdila. Enako kot v svojem zagovoru, obtoženec tudi v pritožbi zatrjuje, da mu oškodovani L. M. ni izročil niti denarja, niti osebnega avtomobila in da česa takšnega tudi ne more izkazati s potrdili. Do takšnih trditev obtoženca je sodišče prve stopnje že v izpodbijani sodbi zavzelo prepričljivo stališče, da je obtoženec grobo zlorabil svojo dolgoletno poznanstvo z oškodovancem, predvsem pa v zvezi z njegovo drugačno spolno usmerjenostjo in naivnostjo tudi večjo ranljivost, ko mu je naprej naročil, naj svojega dolga ne plačuje, nato pa v imenu namišljenih "izterjevalcev" izvabil od njega osebni avtomobil in denar in ga tako oškodoval za 22.000,00 DEM. Takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče oporekati, saj temelji na identičnih izjavah oškodovanca v predhodnem in kazenskem postopku, ob sicer ugotovljeni kriminalni dejavnosti obtoženca pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno verjelo oškodovancu, da glede na dolgoletno poznanstvo z obtožencem od njega ni zahteval potrdila za izročeni denar in da je podpisal pooblastilo za prodajo njegovega osebnega avtomobila znamke BMW le v enem izvodu in še to ne na ime obtoženca. V zvezi z nadaljnjo obtoženčevo navedbo v pritožbi, da je oškodovanemu A. Ž. vrnil celotni dolg, da je bil tudi slednji njemu dolžan denar in da je na pooblastilo podpisal oškodovanca zato, ker naj bi mu tako naročil delavec v podjetju H. d.o.o., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšne, v pritožbi ponovljene očitke prepričljivo ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno verjelo oškodovanemu A. Ž., saj so bile njegove trditve v celoti podprte s predloženimi listinami. Sicer pa je obtoženec očitno spregledal, da je v času od 11. do 25.10.1997 oškodovancu podpisal kar tri potrdila, da mu dolguje celotni znesek kupnine za njegov osebni avtomobil v višini 16.800,00 DEM (list. št. 323 - 325) in da torej že iz tega razloga ni mogoče slediti njegovemu zagovoru, da mu je bil oškodovanec že pred poslom z avtomobilom dolžan znesek 5.000,00 DEM. Povsem nesprejemljiva in nelogična pa je tudi trditev obtoženca v pritožbi, da je sprejel napotek tretje osebe, da lahko podpiše oškodovanca, saj se v resnici zanj ni podpisal, pač pa je ponaredil njegov podpis. Da je obtožencu način podpisovanja v imenu in za račun drugega ob predložitvi pooblastila znan, je razvidno na primer iz pogodbe o komisijski prodaji vozila oškodovanega B. K. z dne 4.2.1998 (list. št. 373), na kateri se je podpisal "za" oškodovanca, tedaj s priimkom B.. Sicer pa tudi glede tega kaznivega dejanja ni mogoče slediti obtoženčevim pritožbenim izvajanjem, da je oškodovanemu K. plačal za njegov osebni avtomobil Opel Calibro vse, saj je sodišče prve stopnje tudi v tem primeru zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec tudi tega oškodovanca na že ustaljeni način spravil v zmoto, da mu je podpisal enako kot veliko oškodovancev v drugih primerih, pooblastilo, s katerim ga je pooblastil, da v njegovem imenu vozi, upravlja, registrira oziroma podaljšuje registracijo ter proda, uredi prepis, prejme kupnino in podpiše kupoprodajno pogodbo in ga s tem zapeljal, da mu je izročil svoj osebni avtomobil, ki pa ga je obtoženec prodal drugemu kupcu in na drug način, kot je to predhodno zatrjeval oškodovancu. Že omenjeni dokumenti namreč izkazujejo, da je bil ta osebni avtomobil na osnovi pogodbe v komisijski prodaji z dne 4.2.1998 prodan kupcu P. d.o.o., (R. P.) ter bil še istega dne nanj prepisan (list. št. 374). V zvezi s tem velja omeniti, da sodišče prve stopnje na nobenem mestu v izpodbijani sodbi ne zatrjuje, da je obtoženec ta osebni avtomobil prodal na sejmu, kot to zmotno navaja le-ta v svoji pritožbi, niti kaj takšnega ni razvidno iz izreka izpodbijane sodbe (točka I/9). Obtoženec v svoji pritožbi tudi zatrjuje, da A. G. ni ogoljufal, saj naj bi mu kupnino za osebni avtomobil znamke Ford Mustang v celoti izročil v prisotnosti oškodovančevega dekleta. Tudi glede tega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da obtoženčev zagovor ni resničen. Pri tem se je oprlo na prepričljivo izpoved A. G. in njegove matere - oškodovane B. G., pa tudi kupca avtomobila B. G., za katerega se je izkazalo, da ni obtoženčev stric, kot je ta zatrjeval in ki je vozilo kupil od obtoženca za vsega 14.000,00 DEM, izročil pa mu je tudi osebni avto Renault Expres. Prav ta okoliščina pa je sodišču prve stopnje predstavljala osnovo za zanesljiv zaključek o goljufivem ravnanju obtoženca, saj res ni verjetno, da bi prodajalcu vozila A. G. poravnal celotno kupnino v višini 40.000,00 DEM, kot je to zatrjeval v svojem zagovoru, če pa je avtomobil takoj po prejemu prodal za že omenjenih 14.000,00 DEM ter za osebni avtomobil Renault Expres, vreden 11.000,00 DEM, ali za skupaj 25.000,00 DEM, kar je kar za 15.000,00 DEM manj od kupnine, ki jo je dogovoril z A. G.. V kolikor bi slednji res prejel dogovorjeno kupnino, gotovo ne bi osebnega avtomobila odpeljal z dvorišča podjetja Porsche avto, kamor ga je prodal B. G. za 25.000,00 DEM, pa tudi obtoženec mu v zameno za neplačano kupnino ne bi dne 16.2.1998 ponujal osebni avtomobil znamke Punto in nekaj denarja, vendar pa tudi te obljube ni izpolnil in je bil naslednjega dne tudi aretiran (list. št. 279). Tudi enostranske trditve obtoženca, da je bil glede osebnih avtomobilov oškodovanih M. K., B. T., J. K. in H. Š. pravzaprav sam oškodovan, saj naj bi mu kupci denarja ne izročili, pritožbeno sodišče ne sprejema in poudarja, da takšne trditve niso izkazane z nobenim podatkom kazenskega spisa. Sicer pa tudi v nasprotnem primeru (če torej obtoženec za prodana vozila denarja ne bi prejel), obtoženec ne bi bil razbremenjen krivde za očitana kazniva dejanja. S tem, ko je na goljufiv način od vseh naštetih oškodovancev izvabil njihove osebne avtomobile, za katere pa jim nato nikoli ni izročil kupnine, niti jim avtomobilov nikoli ni vrnil, s čimer jih je torej za njihovo vrednost ogoljufal, je že izpolnil znake očitanih kaznivih dejanj, ne glede na to, ali bi kasneje sam za prigoljufana in prevzeta vozila ne dobil denarja. Tudi nadaljnja obtoženčeva trditev, da se nobenemu od oškodovancev ni predstavljal kot brat novinarja B. in da ne ve, kdo se je kaj takšnga spomnil, ni resnična. Več oškodovancev, med njimi tudi takšni, ki se medsebojno sploh ne poznajo (M. N., M. K., H. Š.) je izpovedalo, da je s takšno dodatno trditvijo na njih obtoženec napravil še poseben vtis, ki ga je pri H. Š. še podkrepil z navedbo, da njen osebni znamke BMW 613-I kupuje za svojo zaročenko, ki jo je (z mesta tajnice) povišal na mesto višje sodnice. V celoti neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obtoženca in njegovega zagovornika, da naj bi bila med oškodovanci oseba, ki naj bi bila v sorodstvenih vezeh z enim od porotnikov (B. T.), pri čemer naj bi ta porotnik bil tudi edini, ki naj bi zlasti sorodnikom obtoženega postavljal vprašanja o načinu in morebitnem razsipnem obnašanju obtoženca po storitvi v obtožbi očitanih kaznivih dejanj. Žaljiv pa je očitek zagovornika obtoženca, domnevno temelječ na izjavi obtoženca po razglasitvi sodbe (in razviden tudi v pismu otoženca vodji kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani - list. 1353), da naj bi sodnika porotnika pri svoji odločitvi preglasovala predsednika senata prav zaradi omenjene sorodstvene zveze. Čeprav bi glede na zatrjevani izločitveni razlog po 2. tč. 39. čl. ZKP obramba lahko zahtevala izločitev sodnika porotnika najpozneje do konca glavne obravnave (II. odst. 42. čl. ZKP), je v zvezi s tem sodišče druge stopnje še pred razpisano sejo in v skladu z določilom IV. odst. 377. člena ZKP zahtevalo od sodišča prve stopnje poročilo o zatrjevanih kršitvah določb Zakona o kazenskem postopku. V pisnih izjavah predsednik senata in sodnik porotnik kategorično zanikata kakršnokoli povezavo z oškodovanci (sodnik porotnik) oziroma vedenje o takšni povezavi (predsednik senata). Pritožbeno sodišče zato takšni izjavi v celoti sprejema ne le zato, ker obema sodnikoma popolnoma zaupa, pač pa tudi zato, ker se je za popolnoma neutemeljeno izkazala tudi trditev o zatrjevanem ravnanju porotnika na glavni obravnavi, saj česa takšnega iz nobenega zapisnika ni razvidno, kar bi nedvomno moral vedeti tudi obtoženčev zagovornik, ki je večini glavnih obravnav prisostvoval, ves čas pooblastilnega razmerja z obtožencem pa je imel tudi možnost pregledati podatke kazenskega spisa. Nadaljnje pritožbene navedbe obtoženca, da naj bi bila porotnica (M. Z.) prijateljica odvetnice M. K., ki je bila v tem kazenskem postopku upnica, pa sodišče druge stopnje ni preverjalo, saj bi takšna, s podatki spisa z ničemer izkazana zveza, lahko predstavljala kvečjemu izločitveni razlog za sodnico porotnico po 6. točki 39. člena ZKP (okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti), ki pa med postopkom prav tako nikoli ni bila zatrjevana ter bi bilo mogoče izločitev po tej točki zahtevati samo do začetka glavne obravnave (II. odst. 42. čl. ZKP). Tako tedaj ta pritožbena navedba obtoženca ni le neutemeljena, pač pa tudi brezpredmetna. Obtoženčev zagovornik v svoji pritožbi tudi zmotno meni, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtoženca, ker ga je spoznalo za krivega storitve 26 posamičnih kaznivih dejanj, od tega 18 kaznivih dejanj goljufije in 5 kaznivih dejaj ponarejanja listin, kar bi moralo ta kazniva dejanja opredeliti kot dve kaznivi dejanji goljufije in velike goljufije ter nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin. Več istovrstnih kaznivih dejanj istega storilca bo mogoče pravno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje le, če bodo podani taki povezovalni dejavniki, ki kažejo na to, da so dejanja posledica takega ravnanja storilca, ki se v življenju kaže kot takšna celota, da v njej posamezna dejanja izgubijo svojo individualnost in prevzamejo naravo sestavnih delov celote. Na tak način so v obravnavani kazenski zadevi povezana dejanja oziroma ravnanja obdolženca, ki so opisana pod tč. IV in V izreka sodbe in jih je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo kot eno (nadaljevano) kaznivo dejanje poneverbe in eno nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev. Med kaznivimi dejanji goljufije, ki jih je storil obtoženec, pa takih povezovalnih dejavnikov ni. Ponavljanje kaznivih dejanj v določenem časovnem obdobju še ni povezovalni dejavnik nadaljevanega kaznivega dejanja, pač pa je to časovna kontinuiteta, ki dejanja povezuje. Običajno bodo to zelo kratki časovni presledki med posameznimi istovrstnimi dejanji oziroma taki presledki, ki kažejo na to, da je podan tudi enoten psihični odnos storilca do storjenih kaznivih dejanj, ki se pri kaznivih dejanjih goljufije, če ta niso storjena na škodo istega oškodovanca, lahko izkazuje le kot enoten vnaprejšnji naklep storilca za storitev vseh bodočih kaznivih dejanj. Tudi dejstvo, da je obtoženec kazniva dejanja goljufije storil na območju mesta Ljubljana, dejanja ne povezuje v celoto. Enotnost prostora, ki je povezovalni dejavnik nadaljevanega kaznivega dejanja bo podana le takrat, če storilec za storitev kaznivega dejanja izrablja nek določen prostor. Tudi dejstvo, da je obtoženec uporabljal notarske zapise ene notarke, kaznivih dejanj goljufije ne povezuje v celoto. Zato v pritožbi zagovornika uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Čeprav obtoženčev zagovornik v svoji pritožbi ni pojasnil, zakaj obramba v trenutku pisanja pritožbe ne more preizkusiti in konkretno napasti niti izreka kazni za posamezna kazniva dejanja, niti za izrečeno enotno kazen, je pritožbeno sodišče sledilo smiselnim pritožbenim izvajanjem obtoženca in njegovega zagovornika, v kolikor sta se zavzemala za izrek nižje enotne kazni. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine ter pri prvih utemeljeno izpostavilo zelo velik obseg obtoženčeve kriminalne dejavnosti s posledično pridobitvijo visoke premoženjske koristi, dejstvo, da še ničesar oškodovancem ni povrnil in da je pri vseh primerih zaradi prisotne potrebe po uveljavitvi svojih notranjih potreb ob gostobesednosti in navidezni vljudnosti pri oškodovancih znal spodbuditi vtis, da je zaupanja vreden človek, ki svoje obljube vedno izpolni. Po drugi strani pa sodišče ni moglo spregledati, da obtoženec doslej vendarle še ni bil kaznovan, da je oče majhnega otroka, da je osebnostno moten in je svoja starša izgubil, ko je bil star 14 let. Prav naštete olajševalne okoliščine, ki jih v svoji kratki pritožbi še posebej izpostavlja obtoženčev zagovornik, ki tudi zmotno meni, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo v celoti, pa po oceni pritožbenega sodišča narekujejo ustreznejšo uporabo doočbe 2. točke II. odst. 47. člena KZ, ki je v času storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj določala, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči 15 let zapora. Ker glede posamezno določenih kazni za vsa obtožencu očitana kazniva dejanja sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov, je sledeč pritožbama, izrečeno enotno kazen znižalo za dve leti, ker je prepričano, da bo pri obtožencu namen kaznovanja dosežen tudi v okviru takšne, nekoliko blažje zaporne kazni. Ta pa je nedvomno še vedno dovolj visoka, da je pri sorazmerno mladem obtožencu upravičeno pričakovati, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. Glede na navedeno je razen v odločbi o kazni, pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker sta pritožnika s svojima pritožbama delno uspela, obtožencu ni potrebno plačati povprečnine kot stroškov pritožbenga postopka.

 


Zveza:

KZ člen 217, 217/1, 217/2, 217, 217/1, 217/2.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDQzNQ==