<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 11271/2010-123
ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.11271.2010.123

Evidenčna številka:VS2006622
Datum odločbe:06.06.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSM IV Kp 11271/2010
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.),
mag. Damijan Florjančič, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravice obrambe - izvajanje dokazov - odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama

Jedro

Sodišče mora predlog, da se predloženo strokovno mnenje, ki ga je izdelal strokovnjak, angažiran s strani stranke, vpogleda oziroma prebere, ocenjevati v skladu z merili, ki jih je ustaljena ustavno sodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega M. K. se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I zoper obdolženega F. G. na podlagi 1. in 2. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po drugem, tretjem in četrtem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. Pod točko II prvostopnega izreka je sodišče prve stopnje obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in četrtem odstavku 201. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču v celoti znani, ter sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu M. K. pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso.

3. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zoper obsodilni del pravnomočne sodbe iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP, navaja, da naj bi sodišče prve stopnje prekršilo pravico do obrambe (29. člen Ustave RS) s tem, ko ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja prič (A. K., F. K. ter M. D.), ni vpogledalo ter prebralo mnenj dveh izvedencev – strokovnjakov s področja varstva pri delu (P. S. ter mag. M. O.), imenovanih strokovnjakov ni zaslišalo in ne soočilo s sodnim izvedencem, ki ga je v obravnavani zadevi postavilo sodišče, J. N.; zavrnitev navedenih dokaznih predlogov je pavšalno zavrnilo z utemeljitvijo, da sta omenjena strokovnjaka strokovni mnenji napravila po naročilu in za plačilo obsojenca. V nadaljevanju navaja, da naj bi izrek prvostopenjske sodbe nasprotoval njeni obrazložitvi tako glede števila delavcev, ki so kritičnega dne opravljali delo na strehi, glede naklona in hrapavosti oziroma gladkosti strehe ter obstoja varnostnega načrta za varno delo (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona vidi v tem, da izpodbijana sodba temelji na Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba), ki je z uveljavitvijo Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) prenehala veljati. Izpostavlja nepravilno uporabo nemških smernic glede opredelitve kratkotrajnega dela, v slovensko pravo niso bile prenesene. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe navaja, da naj bi se sodišče do dokazov, ki jih je predlagala obramba, obrazloženo opredelilo in jih zavrnilo s prepričljivo utemeljitvijo. Drugačna naziranja obrambe in njena ocena izvedenih dokazov sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. S sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki izhaja iz nasprotovanja izreka sodbe njenim razlogom, kakor tudi pomanjkanju potrebnih razlogov, zagovornica v zahtevi zgolj polemizira z dokazno oceno in skuša vzpostaviti dvom v verodostojnost posameznih dokazov, s tem pa uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. ZVZD-1 v 82. členu izrecno napotuje na uporabo Uredbe in se sodba nanjo povsem upravičeno opira. V zvezi z zatrjevano nepravilno uporabo nemških smernic glede opredelitve kratkotrajnega dela pa še navaja, da zagovornica teh kršitev v pritožbi ni uveljavljala ter da zato v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na 114. člen novele ZKP-K (Ur. l. RS, št. 91/11) ne morejo biti upoštevane.

5. Obsojenec ter njegova zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jima je bil poslan, nista izjavila.

6. Z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija obramba sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (točka II izreka sodbe) ter sodbo višjega sodišča, s katero je bila pritožba obrambe zavrnjena kot neutemeljena ter potrjena sodba nižjega sodišča v izpodbijanem delu. Odločitev Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti pa se nanaša na v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijani obsodilni del pravnomočne sodbe.

7. Bistveni očitek obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti je očitek kršitve pravice do obrambe (29. člen Ustave RS), ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je zavrnilo vpogled in branje strokovnih mnenj strokovnjakov s področja varstva pri delu P. S. ter mag. M. O., njuno zaslišanje ter njuno soočenje z izvedencem J. N., ki ga je postavilo sodišče, in na mnenje katerega se izpodbijana sodba opira. Z izvedbo navedenih dokazov je obramba želela dokazati, da je obsojenec kot odgovorna oseba za varstvo in zdravje pri delu poskrbel za varno delo delavcev, ki sta kritičnega dne opravljala krovsko-kleparska dela na delovišču v P., da zaradi narave dela (kratkotrajno delo nameščanja bočnih sten frčad) ni bilo potrebe po kolektivnem ukrepu varovanja z namestitvijo varnostne ograje oziroma lovilnih mrež oziroma da je za izvedbo varnega dela zadoščala že osebna varovalna oprema ter da je vzrok nezgode v dejstvu, da je oškodovanec samovoljno prečkal sleme strehe.

8. Sodišče prve stopnje je dokaze, ki jih je predlagala obramba, zavrnilo s sklepom na glavni obravnavi dne 21. 3. 2012 (list. št. 200) ter ponovno dne 16. 5. 2012 (list. št. 213) z obrazložitvijo, da izvedencev ni postavilo sodišče, ampak sta strokovno delo opravila po naročilu in plačilu naročnika – obsojenca, zaradi česar sta ob dejstvu, da se P. S. spušča tudi v presojo verodostojnosti priče M. D., mnenji pristranski. Dodatno pa je v razlogih izpodbijane sodbe svojo odločitev utemeljilo z navajanji, da je postavljeni izvedenec J. N. z izkušnjami, ki jih je sam izpostavil, podal mnenje dovolj izčrpno in z dovolj visoko strokovno podlago ter tehtnimi argumenti, ki so sodišče prepričali, v njegovem mnenju pa sodišče ni zaznalo niti nejasnosti niti dvoumnosti.

9. Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pritožbeno sodišče pod točko 5 obrazložitve sodbe odgovorilo, da je prvostopenjsko sodišče dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe ter da je takšna obrazložitev prvostopenjskega sodišča v skladu s standardi, določenimi v sedmem odstavku 364. člena ZKP. Sicer pa tudi samo v strokovnost in objektivnost mnenja izvedenca J. N. ni imelo pomislekov, še zlasti, ker je njegovo mnenje povsem v skladu s stališči inšpektorja za delo F. K., v verodostojnost katerega pritožbeno sodišče prav tako ni imelo nobenih pomislekov (točka 10 obrazložitve drugostopenjske sodbe).

10. V takšnem razlogovanju obeh sodišč vidi obramba še absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišči nista argumentirano in razumno pojasnili, zakaj ocenjujeta, da ni potrebe po tem, da se razčistijo nasprotujoča si stališča izvedenca J. N. v izvedenskem mnenju ter strokovnjakov, ki ju je angažirala obramba glede vprašanj o primernosti in ustreznosti izdelanih navodil za varno delo na višini in dodatnih navodil za varno delo na konkretni stanovanjski hiši, opredelitve kratkotrajnega dela in s tem povezane potrebe po kolektivnem varovanju oziroma o zadostnosti varovanja z osebnimi varovalnimi ukrepi.

11. Ustava Republike Slovenije v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni zavezano izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, glede katerih je obramba izpolnila dokazno breme in je pravno relevantnost ter obstoj dokazov utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotovitvi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca.

12. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe sta dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

13. V konkretnem primeru je obramba pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljevala s predložitvijo dveh strokovnih mnenj, ki sta ju izdelala strokovnjaka s področja varstva pri delu. S predložitvijo strokovnih mnenj je obramba želela dokazati, da je obsojenec kot odgovorna oseba poskrbel za varno delo zaposlenih, da je šlo pri nameščanju bočnih sten za frčadi za kratkotrajno delo na strehi, za katero ni bilo potrebe za izvedbo kolektivnih ukrepov varovanja z namestitvijo varnostne ograje oziroma lovilnih mrež ter da je za nezgodo odgovoren oškodovanec sam, ki naj bi samovoljno prečkal sleme strehe in odšel na drugo stran strehe, kjer se tega dne ni opravljalo nikakršno delo. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero obramba izpodbija odločitev sodišča, ponovno navaja dejstva in okoliščine, s katerimi želi izkazati, da so zavrnjeni dokazni predlogi pravno relevantni ter da so v korist obsojenca.

14. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče dokazne predloge, ki jih je predlagala obramba, zavrnilo z obrazložitvijo, da sta strokovni mnenji, ki ju je priskrbela obramba, pristranski, ker sta jih izdelala strokovnjaka po navodilu in plačilu naročnika, to je obsojenca in ne po navodilu sodišča.

15. Drži, da ima sodišče možnost postaviti izvedenca in izvedencu označiti predmet, ki naj ga pregleda, mu postavljati vprašanja ter po potrebi zahtevati pojasnila glede danega izvida in mnenja. Ne glede na to pa ima stranka vedno možnost angažirati strokovnjaka, ki mu v tem primeru določi nalogo in od njega zahteva pojasnila. Četudi je ta oseba vpisana v seznam stalnih sodnih izvedencev, kot v obravnavanem primeru, ni pomočnik sodišča, temveč pomočnik stranke, saj dela po njenih navodilih in v njeno korist. Sodišču predložena ekspertiza ni izvedensko mnenje, temveč strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka in predstavlja del njenih navedb. Zato mora sodišče tudi predlog, da se predloženo strokovno mnenje, ki ga je izdelal strokovnjak, angažiran s strani stranke, vpogleda oziroma prebere, ocenjevati v skladu z merili, ki jih je ustaljena ustavno sodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu.

16. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazne predloge, ki jih je predlagala obramba. Z argumentacijo, da sta strokovni mnenji, za kateri je obramba predlagala vpogled in branje, pristranski, ker sta jih izdelala strokovnjaka, ki jih je angažirala in plačala stranka sama, pa sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni ocenilo v skladu z merili, ki jih je ustaljena ustavno sodna praksa postavila za odločanje v dokaznem predlogu. Dejstvo, da gre za dokaz stranke, in morebitne druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v objektivnost strokovnjaka, ki ga je angažirala stranka, pa sodišče upošteva v okviru dokazne ocene. Zato je z zavrnitvijo predlaganih dokazov obsojencu kršilo pravico do obrambe in je to vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe (glede na to, da so isto kršitev zagovorniki uveljavljali že v pritožbi, zadošča, da je vzročna zveza vsaj verjetno izkazana).

17. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo, temveč je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo sodbi sodišč prve stopnje v obsodilnem delu (točka II izreka sodbe) in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.


Zveza:

ZKP člen 18, 371, 371/1-11, 371/2, 420
URS člen 29.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4Mzg4