<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 3252/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:IV.CP.3252.2009

Evidenčna številka:VSL0058128
Datum odločbe:14.10.2009
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:preživljanje polnoletnega otroka - določitev višine preživnine - zmanjšanje stroškov preživninskega zavezanca - otrokov dohodek - pritožbene novote

Jedro

Preživninska obveznost do otrok je primarna in ima prednost pred vsemi drugimi toženčevimi obveznostmi.

Če toženec daje preveč za stroške bivanja in vzdrževanja hiše bo to moral racionalizirati oziroma urediti posebej, ne more pa to iti na račun preživnine za otroka. Ob tem je toženec, ki je zaposlen in torej sposoben za delo, dolžan po potrebi poiskati tudi dodatno delo oziroma dopolnilni vir zaslužka, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti do otrok.

V obravnavani zadevi glede na tožničino polnoletnost ne gre za spor iz 2. odst. 406. čl. ZPP, zato določba 414. čl. ZPP ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačevati tožnici od 11.12.2008 dalje mesečno preživnino v znesku 230,00 EUR do 15 dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji preživninski zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 265,00 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža prisojeno preživnino. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da znašajo toženčevi prihodki mesečno v povprečju 1.121,85 EUR. To ne drži, saj znaša povprečna toženčeva neto plača 825,66 EUR. Ob upoštevanju rednih mesečnih stroškov, ki jih je tožena stranka navajala v postopku na prvi stopnji in jih ponavlja tudi v pritožbi, ter glede na dejanske tožničine potrebe, je prisojena preživnina nerazumno visoka. Sodišče bi moralo preveriti, da tožnica mesečno prejema dohodek približno 400,00 EUR, kar je tožena stranka zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, ter to upoštevati pri izračunu preživnine. Toženec predlaga, da sodišče opravi poizvedbe o nakazilu denarja na tožničin račun. Če se ne upošteva tega tožničinega prejemka pride do absurdne situacije, saj bi tožnica ob svojih prejemkih (mesečno nakazilo približno 400,00 EUR preko študentskega servisa in preživnina 230,00 EUR) ter ob upoštevanju potreb za njen razvoj mesečno razpolagala z višjim dohodkom od toženca. Toženec ima preživninsko obveznost do sina N. v znesku 180,00 EUR mesečno, kar pomeni, da bi moral plačevati za oba otroka skupno 410,00 EUR mesečno, kar predstavlja 49,66 % njegovega povprečnega mesečnega zaslužka. Preživnina za tožnico bi zato morala biti bistveno nižja, saj bo sicer toženec zašel v pomanjkanje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da mora toženec glede na sodno poravnavo N 19/2008 sam vzdrževati stanovanjsko hišo na naslovu ....

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožnica redno šola tudi po svoji polnoletnosti in da jo je toženec dolžan preživljati (123. čl. ZZZDR). Toženec v pritožbi tudi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da znašajo tožničine preživninske potrebe 620,00 EUR mesečno. Poglavitni očitki pritožbe sodišču prve stopnje so, da ni pravilno upoštevalo podatkov o toženčevih dohodkih, da je glede na toženčeve življenjske stroške določilo previsoko preživnino ter da pri tem tudi ni upoštevalo tožničinih dohodkov.

V zvezi s toženčevimi prejemki pritožba zmotno trdi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot toženčevo povprečno plačo (obdobje december 2008 – februar 2009) znesek 1.121,85 EUR, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da znašajo toženčevi prihodki z vsemi dodatki in odbitki, ne pa neto plača, povprečno 1.121,85 EUR, kot je to samo izračunalo, upoštevajoč toženčeve plačilne liste. Ker je izhajalo iz teh podatkov in ker navaja navedeni znesek kot povprečni mesečni prihodek z vsemi dodatki in odbitki, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu smiselno razvidno tudi, da je sodišče prve stopnje pri določitvi preživnine izhajalo iz toženčeve povprečne neto plače v teh treh mesecih v višini 825,66 EUR.

Toženec s trditvami o svojih življenjskih izdatkih ter upoštevajoč prisojeno preživnino in preživnino za sina N. v znesku 180,00 EUR po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, P 251/2008 z dne 5.1.2009, smiselno trdi, da bo ogroženo njegovo preživljanje. Toženec pri tem očitno ne upošteva, da je preživninska obveznost do otrok primarna in ima prednost pred vsemi drugimi toženčevimi obveznostmi. Toženec je zato dolžan tej svoji obveznosti do tožnice (in sina N.) podrediti oziroma prilagoditi stroške lastnega preživljanja oziroma stroške lastnih potreb, kar med drugim pomeni tudi to, da so pri določanju preživnine za otroke pravno upoštevni le tisti stroški preživninskega zavezanca, ki so potrebni za njegovo nujno preživljanje. Iz razlogov izpodbijane sodbe, zlasti ugotovitve, da je toženec lastnik precejšnjega nepremičnega in premičnega premoženja (česar pritožba ne izpodbija), je smiselno mogoče tudi razbrati, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je toženčev gmotni položaj dovolj dober, da bo zmogel plačevati določeno preživnino brez škode za lastno preživljanje. Tudi pritožbeno sodišče je tega mnenja. V zvezi z zatrjevanimi toženčevimi izdatki pa pripominja, da je več takšnih, ki za toženčevo nujno preživljanje očitno niso potrebni in tako tudi ne pravno upoštevni. To npr. velja za članarino LD Črnomelj in opremo (250,00 EUR letno) ter življenjsko zavarovanje za toženca (51,00 EUR mesečno). Z vidika 129. čl. ZZZDR je za določitev višine tožničine preživnine neupoštevno tudi, če toženec plačuje življenjsko zavarovanje za sina N. (30,00 EUR mesečno) saj s tem ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do njega. Neupoštevno je tudi zatrjevanje sorazmerno visokih mesečnih stroškov bivanja toženca kot posameznika, saj bi si toženec, glede na to, da živi v hiši sam (po odselitvi bivše žene in otrok), lahko znižal te stroške bodisi z oddajo dela hiše v najem bodisi tako, da z otrokoma kot solastnikoma hiše (toženec je lastnik do 8/10, vsak otrok pa do 1/10) npr. doseže civilno delitev te nepremičnine z njeno prodajo ter si poišče ustrezno manjše stanovanje in s tem tudi zniža stroške bivanja. Če toženec daje preveč za stroške bivanja in vzdrževanja hiše bo to moral racionalizirati oziroma urediti posebej, ne more pa to iti na račun preživnine za otroka. Ob tem je toženec, ki je zaposlen in torej sposoben za delo, dolžan po potrebi poiskati tudi dodatno delo oziroma dopolnilni vir zaslužka, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti do otrok (skladno s 129. čl. ZZZDR).

Toženec še zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tožničin mesečni dohodek približno 400,00 EUR, ki ga prejema preko študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejemala od materinega podjetja kot štipendijo približno 400,00 EUR, sedaj pa se ji približno tak znesek izplačuje preko študentskega servisa, pri čemer pa v nobenem primeru ni šlo za lasten dohodek tožnice (kot plačilo za njeno „študentsko“ delo preko študentskega servisa), temveč je vedno šlo za obliko plačila preživninske obveznosti tožničine matere v denarju. Sodišče je torej ugotovilo, da tožnica prejema navedeni znesek, vendar ne kot lastni dohodek oziroma plačilo za svoje honorarno delo ali kot štipendijo, ampak kot preživnino s strani matere. Te ugotovitve (da tožnica na ta način prejema preživnino od svoje matere) toženec s pritožbo izrecno ne izpodbija. Zato je pritožbeni očitek, da tožnica prejema ta znesek kot svoj dohodek oziroma prejemek, katerega je potrebno upoštevati pri določitvi preživnine, brezpredmeten. Če pa pritožba meri na to, da tožnica prejema navedeni znesek še posebej oziroma dodatno kot plačilo za delo preko študentskega servisa, bi šlo v tem pogledu za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP), saj toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da tožnica prejema dohodek iz naslova študentskega dela, v obravnavani zadevi pa glede na tožničino polnoletnost tudi ne gre za spor iz 2. odst. 406. čl. ZPP, zato določba 414. čl. ZPP ne pride v poštev. Navedeno materino plačilo tožnici predstavlja preživnino, ne pa tožničin dohodek (enako tudi toženčeva obveznost, določena s sodbo sodišča prve stopnje), zato je pritožbena trditev o tožničinih višjih dohodkih od toženčevih neresnična. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na povedano zato pravilna, enako pa velja tudi za odločitev o pravdnih stroških v postopku na prvi stopnji (3. odst. 154. čl. ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).


Zveza:

ZZZDR člen, 123, 129.
ZPP člen 406, 406/2, 414.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNjI5