<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00032491
Vrsta:Članki
Datum objave:01.02.2019
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2019, str. 43
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:vloga državnega tožilca - vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku - kazenski pregon - kazenska ovadba - zavrženje kazenske ovadbe - utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja - vrstni red odločanja - državna statistika - razlog za zavrženje
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Avtor:dr. Zvonko Fišer

Besedilo

Zavrženje ovadbe (zgodba s številnimi odvodi)

Celotno besedilo

1. MALO VEČ KOT LE UVOD

    Temeljna naloga državnega tožilca v kazenskem postopku, tista, ki ga razločuje od vseh drugih državnih organov, je odločanje o kazenskem pregonu. In njegovo izvajanje, se razume. Zelo preprosto povedano – a zato nič manj točno – ima ta naloga dve plati, pozitivno, ki pomeni, da se je državni tožilec odločil, da bo zaradi storjenega kaznivega dejanja sprožil kazenski pregon, zahteval uvedbo kazenskega postopka in si prizadeval, da pripelje domnevnega storilca pred sodnika in do obsodbe.

    Druga plat njegove odločitve – enako pomembna, saj gre za zrcalno sliko prve – je negativna. Pri odločanju glede svoje temeljne dolžnosti, lahko državni tožilec ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za kazenski pregon, zato ga ne sme uvesti. Toda o ovadbi, ki jo je prejel, je treba v sprejemljivem roku odločiti. Tertium non datur: ne sme se zgoditi, da bi njegova odločitev obvisela v zraku in kaj šele, da bi kot Damoklejev meč v zasedi čakala nad domnevnim storilcem na »boljše« čase.

    Pol ducata zgoraj zapisanih stavkov vsebuje vse žitje in bitje modernega organa pregona. Vsa druga vprašanja, ki se nanašajo na njegovo delovanje kot organa pregona, dobesedno vsa, se navezujejo na povedano. Zelo veliko jih je, segajo na različna področja in so lahko zelo zahtevna. Le kot primer in ne da bi se spuščal v podrobnosti, naj jih nekaj naštejem. Začnimo s kazenskim procesnim pravom: kaj je in kaj obsega kazenski pregon (vključno z vselej aktualnim vprašanjem – le navidezno preprostim – kaj je to kazenska ovadba1), o sistemu javnega pregona (legaliteta, oportuniteta), pooblastilih državnega tožilca v predkazenskem in kazenskem postopku, vse tja do pravnomočne sodbe (in še čez), o razmerjih med organom pregona, organi odkrivanja in sodno oblastjo in še in še. Če k temu dodam še morebitno reformo kazenskega postopka, ki seveda ne zadeva le državnega tožilca, a močno posega tudi v njegovo delo, postane jasno, da je že ta zalogaj zares velik.

    Na organizacijski in politični ravni se jim pridružijo enako pomembna vprašanja o organiziranosti organa pregona, temeljnih notranjih razmerjih (npr. centraliziranosti ali decentraliziranosti odločanja o pregonu), statusu nosilcev pregona, deontologiji in etiki kazenskega pregona itd. V politiki se, naj poudarim – last but not least – vselej in neizogibno zastavi tudi vprašanje o umeščenosti organa pregona v vejo oblasti in o njegovem razmerju do organov izvršilne veje oblasti, zlasti do vlade in ministrstev.

    Tudi površni poznavalci primerjalnega prava vedo, da je v mednarodnem okolju popolnoma enako. Zaradi pristopov v nacionalnih ureditvah so posamezne naloge, pristojnosti ali rešitve od države do države lahko različno določene in urejene. Čeprav so razlike precejšnje, ključna naloga, tj. odločanje o pregonu, ostaja nesporno poglavitni označevalec tožilčevega obstoja in vloge v pravnem redu. Druge naloge, ki jih včasih najdemo pri javnih ali državnih tožilcih v različnih državah, bledijo in jih opravljajo novi specializirani organi.

    Zaradi vsega tega je ukvarjanje z organom pregona v sedanjih časih znatno bolj zanimivo in izzivalno kot ukvarjanje s sodno oblastjo, pa naj mi sodniki odpustijo, če morejo. V prvi fazi demokratičnega razvoja modernih družb je bila pozornost nedvomno pravilno in upravičeno usmerjena v sodno oblast, ki jo je bilo treba vzpostaviti in utrditi kot vejo oblasti. In še bodo, ker je razmerje med vejami oblasti konfliktno, sodna oblast pa je med tremi tista, ki je daleč najbolj ranljiva in za katero je treba nenehno skrbeti.

    Toda ko so bili v splošnem doseženi zadovoljivi standardi uveljavljanja in uresničevanja sodne oblasti, se je pozornost začela usmerjati k organu kazenskega pregona. Pokazalo se je, da brez njega, ustrezno postavljenega in urejenega, ne more biti poštenega kazenskega sojenja. Pa ne zaradi posebnih lastnosti, ki naj bi jih k sojenju prispeval ta organ, temveč preprosto zaradi tega, ker brez njega ni mogoče ustvariti dialektike med obtožbo in obrambo, v kateri lahko nevtralni tretji, to je sodišče, sploh odloča. To ne velja samo za klasični postopek, ki teče od svojega začetka in vseh vmesnih faz do pravnomočne odločitve, temveč tudi, morda še celo bolj, v vseh tistih različicah kazenskega postopka, ki se končajo s sporazumnimi različicami odločitve.

    Če so temeljne vsebine sodne oblasti, ki morajo biti zagotovljene za pošteno sojenje, razmeroma jasne in v jedru nesporne, s parametri »tožilske« oblasti niti približno ni tako. Znatno več je odprtega in spornega. Politika, ki se je z demokratičnim razvojem s parajočim srcem in ne po svoji volji morala odpovedati, čeprav včasih le deklaratorno, željam po vplivanju na sodno oblast, skuša izgubo nadomestiti z vsakršnim vpletanjem v organ pregona; to bo počela vedno in povsod. Zato se je začelo povečevati zanimanje za proučevanje, kaj neki se dogaja v vselej nekoliko skrivnostnem, če že ne misterioznem svetu tožilskih kabinetov. Več pa je tudi ambicij, da bi za organ pregona vzpostavili enotnejše standarde,2 če se že države upirajo, da bi poenotile njegovo organiziranost,3 temeljne pristojnosti in še posebej tudi status tožilskih funkcionarjev.

    V okviru zastavljenega vprašanja bom tokrat govoril le o drobcu iz plejade nakazanih »velikih« tem, namreč o odločanju o kazenskih ovadbah. Še manj, ne bom se ukvarjal z vsemi odločitvami v zvezi z ovadbo, temveč se bom spraševal le o negativnem vidiku4 tega odločanja. Pod povečevalnim steklom bo odločitev državnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe (prvi stavek prvega odstavka 161. člena ZKP).

    Ne sme zavesti pomisel, nekdaj nedvomno prisotna v teoriji in tožilski doktrini, da gre pri zavrženju ovadbe za nepomembni količino5 in kakovost, le za čiščenje odpada, ostankov s prepolne delovne mize državnega tožilca, na kateri se znajde marsikaj, od zaresnih ovadb prek penalistično nevtralnih dogodkov do bolnih ali hudobnih izdelkov človeške (nes)pameti. Ne, ponavljam in že na začetku poudarjam, gre v resnici za drugo plat iste medalje, brez katere bi bilo tudi (pozitivno) odločanje o pregonu zreducirano bolj kot ne na tehnološko vprašanje. Državni tožilec ni dispečer, kaj šele poštar, ki le razporedi po predalčkih tisto, kar so drugi spravili predenj, ker so ocenili, da gre za kaznivo početje; on odloča. V tem je stvar in natanko za to ga imamo.

    2. KAJ POMENI ZAVREČI OVADBO?

      In tako smo že takoj in medias res. Saj res, zakaj pa se ovadba zavrže? Ker je zanič, ker je slaba? Ne gre: če je slaba, tedaj se stvari šele prav zapletejo, ker mora državni tožilec (organ pregona, ki dela v javnem interesu, ne pa literarni kritik!) tudi iz slabe ovadbe izvleči tisto, kar je dobrega6, in, če malce pretiravam, ker mora sprejeti pravilno odločitev. Zavrženje ovadbe je odločitev, do katere sme priti samo tedaj, ko je izpolnjen dejanski stan, ki ga določa zakon (prvi odstavek 161. člena ZKP), in ne, ker je ovadba slaba.

      Vsakemu, še tako površnemu poznavalcu kazenskega postopka, postane takoj jasno, da je med pozitivno in negativno odločitvijo glede kazenskega pregona velikanska razlika.

      Ko se državni tožilec odloči, da bo sprožil kazenski pregon, le pripravlja podlago za (končno) odločanje tistega, ki v kazenskem postopku presoja o obstoju kaznivega dejanja in odgovornosti ter krivdi zanj. No, nekaj več že: oblikuje obtožno tezo, prek katere sodnik ne bo smel in v tem pogledu je njegov manevrski prostor razmeroma pomemben in velik, celo odločilen, odgovornost za pravilno odločitev pa premosorazmerna z obsežnostjo tega prostora in pooblastili, ki jih je imel pri pripravljanju prihodnje sodnikove odločitve. Toda dejstvo je, da je njegova odločitev le – sicer nujna – faza v uresničevanju pravice države do kaznovanja za kaznivo dejanje, ki nedvomno pripada samo kazenskemu sodniku. Pri tem tožilčevem odločanju se v najbolj jasni in čisti obliki pokaže, kaj (v pozitivni vsebini) pomeni biti nosilec funkcije pregona v kazenskem postopku.

      Oblika odločitve je takšna ali drugačna zahteva za izvedbo predhodnega postopka ali obtožni akt. Če naj pride do posledic, ki jih ima v mislih državni tožilec, morajo njegovi izdelki praviloma prestati predhodno kontrolo, ki jo opravi sodnik. Pri nas so sicer različne,7 vendar bolj zaradi nedosledne ureditve v zakonu, do katere je prišlo s spremembami zakona v različnih obdobjih, kot zaradi pretehtane odločitve zakonodajalca.

      V povsem drugačnem položaju se znajde državni tožilec v primeru, ko sprejme negativno odločitev. Tedaj je pravi odločevalec samo on; odločitev mu je prepuščena v celoti, je njegova in samo njegova, skratka v zakonskih okvirih suverena.8 Nič ne pretiravam, če jo primerjam s sodnikovo: v nadaljevanju bi morda sodnik v isti zadevi (če bi jo obravnaval) sprejel vsebinsko popolnoma enako odločitev kot državni tožilec. Seveda ne smemo pozabiti, da vse to velja samo za negativne odločitve, kajti nasprotna, torej obsodba, je nedvomno pridržana izključno sodniku.9

      Zavrženje ovadbe je zelo zanimiva odločitev v postopku, ki si jo velja ogledati z različnih vidikov. Pogosto se tudi v teoriji odločitev državnega tožilca, da zavrže ovadbo, obravnava kot povsem (formalno) tehnološko opravilo, ki ima namen preprečiti, da bi se sodišče moralo ukvarjati z zadevami, ki ne morejo (ne smejo) pripeljati do obsodbe. Tudi procesni sistemi, ki prisegajo na strogo legaliteto pri pregonu (danes izjemno redki), s tako razumljenim zavrženjem (ne glede na to, kako se takšna odločitev imenuje) nimajo težav.

      Od tu naprej pa smo na stopničkah: nekatere procesne ureditve puščajo organu pregona več, druge manj odprta (priprta) vrata za selekcijo ovadb, vse do legaliteti nasprotne skrajnosti, ki ji običajno pravimo oportunitetni sistem pregona. V tem primeru državni tožilec izbira zadeve,10 v katerih bo sprožil pregon pred sodiščem, čeprav so sicer izpolnjeni vsi potrebni pogoji za pregon in torej gre po tožilčevi oceni za kaznivo dejanje brez procesnih ovir, ki pregon preprečujejo, ob zadostni verjetnosti, da bo mogoče dokazati dejanje in krivdo. Težava pogosto nastane pri razumevanju, kaj pomeni smotrnost kazenskega pregona, vendar se s tem vprašanjem na tem mestu ne bom ukvarjal, ker bi se preveč oddaljil od ključne teme prispevka. Omejil se bom le na opozorilo, da pri oportuniteti po mojem videnju kazenskega pregona ne gre za politično oportuniteto.

      V našem pravnem okolju pojem oportunitete (smotrnosti) pri pregonu ali oportunitetnega pregona ni neznan. Zakon je smotrnost, resda v omejenem obsegu, a vendarle, izrecno uveljavil pri pregonu mladoletnih storilcev kaznivih dejanj (glej prvi in tretji odstavek 466. člena ter prvi odstavek 475. člena ZKP). Določbe se uporabljajo, vendar ne kažejo nobene tendence širjenja prek okvirov postopka proti mladoletnikom, čeprav tudi v postopku zoper polnoletne pride do položajev, ki odpirajo vprašanje smotrnosti pregona.11 Zdi se, da možnosti skrivanja pravega razloga za zavrženje ovadbe med tiste, ki jih poznamo in bodo obravnavane v zadnjem delu tega prispevka, preprečuje, da bi se razvila doktrina o smotrnosti pri pregonu. Neposredne pravne podlage zanjo ni, zato tožilci raje ne tvegajo in se ne izpostavljajo z odločitvijo, pri kateri njihov hrbet ni krit.

      Za resno procesno penalistično analizo so zanimive tudi vse vmesne možnosti tožilskega odločanja o ovadbi, ki lahko ob pametni pravni ureditvi in pravilni praktični izvedbi, zelo veliko prispevajo k racionalni politiki kazenskega pregona in s tem k zakonitemu, pravilnemu in ustreznemu delovanju kazenskega pravosodja. No, na nek način seveda tudi k učinkovitemu delovanju pravosodja, čeprav mi gre ta pojem (učinkovito pravosodje), spolzko opredeljen – če sploh – in neštetokrat zlorabljen, težko z jezika. Po pol stoletja ukvarjanja s kazenskim pravosodjem in dela v njem ter po tem, kar o njem zdaj pišejo tudi nepismeni, imam sam z njim vedno večje težave.

      Na tem mestu bom obravnaval dva vidika zavrženja ovadbe: najprej razloge za zavrženje ovadbe, ki so predvideni v našem pravnem redu in ki jih bom primerjal z odločanjem sodnika, ko sprejema negativno odločitev v pomenu, ki sem ga zgoraj pojasnil. Drugo vprašanje v zvezi z zavrženjem ovadbe, ki me posebej vznemirja že zelo dolgo, s prvim precej povezano, pa je pooblastilo, ki ga ima naš državni tožilec, namreč, da sme ovadbo zavreči tudi »… če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje.« Pojdimo lepo po vrsti.

      3. JE ZAVRŽENJE OVADBE SOJENJE?

        Na visoko stopnjo sorodnosti med tožilčevo (zavrženje ovadbe, prvi odstavek 161. člena ZKP) in sodnikovo negativno (neobsodilno) odločitvijo (zavrnilno, 357. člen ZKP, in oprostilno sodbo, 358. člen ZKP), kažejo predvsem razlogi za takšno odločitev, ki jih je določil procesni zakon. Naj na kratko povzamem, saj vse že vemo. Naš državni tožilec zavrže kazensko ovadbo:

        - če naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (če dejanje pod obtožbo ni kaznivo dejanje, izreče sodnik oprostilno sodbo). Ta del prvega odstavka 161. člena ZKP nedvomno vsebuje dva razloga za zavrženje ovadbe, najprej tistega, ko dejanje sploh ni kaznivo dejanje, in drugega, ko gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Tiste, ki mislijo, da je ta del določbe treba brati le skupaj, moram opozoriti, da nimajo, če to počno, pravne podlage za zavrženje ovadbe, če dejanje sploh ni kaznivo dejanje. Takšna interpretacija bi bila absurdna;
        - če je pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon (sodnik izreče v enaki situaciji zavrnilno sodbo). Z drugimi besedami rečemo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za pregon;
        - če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje (če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen, ga sodnik seveda oprosti);
        - če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon (mutatis mutandis izreče kazenski sodnik v takšnem primeru oprostilno sodbo). Ta razlog za zavrženje ovadbe se, kot smo videli, zdi blizu uporabi načela oportunitete, vendar smotrnosti ne pokriva v celoti, ker je po zakonu izrecno omejen na dejanje majhnega pomena.

        Zanimivo in kar je treba takoj na začetku še enkrat poudariti, je dejstvo, da sodnik in državni tožilec odločata večinoma v procesnih situacijah, ki se zdijo enake. Dva procesna subjekta, dve figuri v postopku, ki ju imamo per definitionem zaradi tega, ker se ne smeta mešati dve temeljni procesni vlogi (pregona in sojenja), v resnici počneta eno in isto in se pri tem opirata na vsebinsko enake razloge. Ali to drži?

        V resnici državni tožilec in sodnik ne odločata o isti stvari in zlasti ne hkrati v procesu. Njuno odločanje poteka v logičnem vrstnem redu. Najprej odloča organ pregona o kazenski ovadbi, torej o kazenskem pregonu. S tem, ko ovadbo zavrže, vrže v koš tisto, kar (po njegovem) ni za pregon. S tem je svojo nalogo opravil, zadeva pred sodnika sploh ne bo prišla in ta o njej sploh ne bo mogel odločati.

        V preostalem delu sproži državni tožilec kazenski pregon, ker ocenjuje, da gre za zadevo za pregon. Tedaj zadeva pride pred sodnika, ki ima nalogo, da razsodi. Sodnik mora imeti še vedno na voljo celotni izbor (tudi negativnih) odločitev, saj za noben primer ni vnaprej rečeno, da bi se moral vsebinsko strinjati s tožilskim kolegom. Seveda pri sodniku ne gre za odločanje o pregonu, temveč, poudarjam, za sojenje. Sodnik izvaja svojo sistemsko (ustavno) nalogo. Morda tisto, kar je tožilec štel, da je za kazenski pregon, ni takšne vrste (ali kvantitete), da bi moralo v kazenski pregon, zato mora imeti sodnik odprte vse možnosti, da odloči. Ni pomembno, da je njegova odločitev po vsebini enaka, kot bi bila pred njim odločitev državnega tožilca. Sodnikova supremacija pri odločanju v kazenski zadevi v nobenem pogledu ni vprašljiva.

        Sodnik torej ni korektor tožilca v njegovi vlogi izvajanja kazenskega pregona, temveč je sodnik, ki razsodi potem, ko je organ pregona odločil, da je treba razsoditi, ker je zadeva iz pregona prestopila čez sodni prag v sojenje. Če dejanje, ki je z obtožbo prišlo predenj, ni kaznivo dejanje, je obtoženega treba oprostiti in če sodnik oceni, da za njegovo krivdo ni dovolj dokazov, prav tako. Če niso izpolnjene procesne predpostavke, mora sodnik izreči zavrnilno sodbo.

        Zadeve, v katerih je državni tožilec zavrgel ovadbo, pa, kakor rečeno, pred sodnika sploh ne pridejo (izvzemši v subsidiarnem pregonu, kar bom za zdaj zanemaril). V naši pravni ureditvi sodnik ne more ocenjevati, ali je bila tožilčeva negativna odločitev glede pregona pravilna ali ne. Sodnik nima naloge, da bi državnega tožilca v teh primerih nadzoroval ali kontroliral pri izvajanju njegove funkcije kazenskega pregona. Do mešanja procesnih vlog pri sodniku (pregon, sojenje) tako ne more priti.

        Formalna razlika med odločbama je očitna. Tožilčeva odločba ima obliko sklepa, sodnikova je sodba. Obrazložitev obeh odločb bi morala biti v obeh primerih vsebinsko v bistvenih točkah enaka ali skoraj popolnoma enaka. Če dejanje (v ovadbi, pod obtožbo) ni kaznivo dejanje, je treba odločiti in povedati, kateri element manjka. Če je od storitve dejanja do odločanja minilo preveč časa, potem je treba povedati, koliko ga je poteklo in zakaj je pregon zastaral, itd. Razlogi za odločitev pa so si v obeh primerih zelo podobni, še več, če jih podrobneje pogledamo, so večinoma povsem enaki! Lahko bi jih postavili v vrsto in potegnili med njimi vzporednice.

        4. NADALJNJE PRIMERJAVE MED ZAVRŽENJEM OVADBE IN SOJENJEM

          Sodnik v kazenskem postopku izreče zavrnilno sodbo, če upravičeni tožilec umakne obtožbo;obtožne teze, ki jo določa prav nosilec kazenskega pregona, ni več. Na kaj podobnega državni tožilec seveda ne more upati12, saj je on eden izmed tistih (statistično daleč najpogosteje), ki jo določa.

          Naslednji razlog za formalno sodbo je neizpolnjevanje procesnih pogojev (zastaranje pregona, pomanjkanje predloga ali dovoljenja ipd.), za tožilčevo zavrženje ovadbe pa logično velja natanko enako. Res iudicata mora za sodno in tožilsko oblast veljati prav tako enako.

          Še zanimivejši so razlogi za oprostilno sodbo in vzporedni razlogi za zavrženje ovadbe. Dva sta, spet, povsem nedvomna in enaka: dejanje, ki nima znakov kaznivega dejanja, in nesorazmernost pripeljeta v obeh procesnih situacijah do enakega rezultata, torej oprostilne sodbe na sodišču in zavrženja ovadbe pri tožilcu. Sodnik izreče zavrnilno sodbo tudi, če je oškodovanec umaknil predlog za pregon (2. alineja 357. člena ZKP) in če je bil obtoženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe ali je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen (3. alineja 357. člena ZKP). Ni prav nobenega dvoma, da mora v enakih procesnih položajih državni tožilec, če ugotovi razloge za zavrženje, ovadbo prav tako zavreči. Vse navedeno so nesporno okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon,13 le zakon jih pri razlogih za zavrženje ovadbe navaja samo s skupnim pojmom, medtem ko je pri razlogih za zavrnilno sodbo bolj natančen in jih našteje, pa vendar, za vsak slučaj, doda še »…druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon.«14 15

          Zavrnilna sodba iz razloga, ker je tožilec umaknil obtožbo (1. točka 357. člena ZKP), za primerjavo med tožilčevim in sodnikovim odločanjem seveda ni primerna. Besedo ali dve velja nameniti oprostilni sodbi, do katere pride, če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Določba je jasna, praksa sodišč pa v načelu dovolj stabilna. Od primera do primera morda povzroči nekaj težav ugotavljanje dejanskega stanja, zlasti ugotavljanje (ne)prištevnosti, z vsemi vmesnimi položaji in finesami na eni strani, ter silobrana in skrajne sile na drugi. Ugotavljanje elementov silobrana in skrajne sile ter njihovo vrednotenje je glede ugotavljanja dejstev, kot rečeno, pogosto zahtevno, načeloma pa neproblematično za odločanje tako za državnega tožilca kakor tudi za sodnika. Vrsti odločitve sta, kot smo videli, različni, a to se razume samo po sebi. Pričakovati je, da se v teh primerih državni tožilec ne bo pretirano izpostavljal z lastnimi (dokončnimi) odločitvami in bo v dvomu odločitev prepustil sodniku.

          Bistveno drugače je pri ugotavljanju neprištevnosti. Po eni strani se zdi nekaterim sporno, da bi smel državni tožilec svoje prepričanje o storilčevi neprištevnosti sam pretvoriti v (negativno) odločitev o zavrženju ovadbe. To seveda ne drži. Mogoče je, po eni strani, da ima že državni tožilec na voljo lege artis ugotovljeno storilčevo neprištevnost (z izvedenstvom). Tedaj bo ovadbo lahko zavrgel. Poleg tega morajo biti za uvedbo posebnega postopka (katerega edini pobudnik in nosilec je državni tožilec) za uporabo samostojnih varnostnih ukrepov izpolnjeni še drugi pogoji, ki jih določa materialni zakon (teža storjenega kaznivega dejanja in nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj, gl. prvi odstavek 70.a člena KZ-1, ali ugotovitev, da za odpravo te nevarnosti zadostuje obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti, prvi odstavek 70.b člena KZ-1). Te mora ugotoviti in zatrjevati državni tožilec, in če jih ni, postopka ne more zahtevati, ampak mora ovadbo zavreči, seveda, če smo v tem stadiju postopka, pozneje v postopku pa najti ustrezno drugačne procesne rešitve v isti smeri.

          Po drugi strani pa mora v tem primeru državni tožilec izpolniti nalogo, ki mu jo je zakon določil kot pobudniku in nosilcu posebnega postopka za izrek samostojnega varnostnega ukrepa. Tega postopka ne more izpeljati sodnik sam, temveč ga mora kot predlagatelj začeti in izvajati prav državni tožilec nedvomno v funkciji organa pregona.

          V slednjem primeru sta lahko državni tožilec in sodnik na različnih bregovih v postopku, ki ga je treba uporabiti (redni kazenski postopek ali posebni postopek za uporabo samostojnih varnostnih ukrepov).

          Odločitvi sodnika in tožilca, o katerih teče beseda, sta seveda zelo različni: sodnik odloči s sodbo, bodisi zavrnilno bodisi oprostilno.16 Sodba mora imeti vsebino, ki jo določa zakon, in zoper njo so mogoča pravna sredstva. Sodba postane pravnomočna in velja za razsojeno stvar (res iudicata). Ponovni postopek v škodo nekdanjega obdolženca ni več mogoč.

          Naš državni tožilec s sklepom »le« zavrže kazensko ovadbo. Ponovni postopek (najprej tožilski, nato morebiti sodni) v isti zadevi je po odločno prevladujočem stališču mogoč.17 Nedvomno je brez posebnih (kakršnihkoli) formalnosti mogoče ponovno odločiti o ovadbi, če ima državni tožilec nove podatke ali dokaze glede obstoja kaznivega dejanja ali obdolženčeve krivde.18 Po drugi strani je edino »pravno sredstvo« zoper tožilčevo zavrženje ovadbe, kot že vemo, subsidiarni pregon.19

          5. ZAPOSTAVLJENA VPRAŠANJA: KAKO POTEKA ODLOČANJE O ZAVRŽENJU OVADBE

            Moral bi reči ne samo zapostavljeno, temveč tudi zanemarjeno vprašanje. V mislih imam najprej potek odločanja o zavrženju ovadbe. Ta v zakonu ni določen. Zakaj neki bi tudi moral biti, saj gre za vprašanje izvrševanja zakona in večinoma ne za stvar pravne ureditve. Razen morebiti za tiste, ki mislijo, da je bistvo prava v tem, da mora biti vse nekje zapisano, če ne v zakonu, pa vsaj v podzakonskem aktu, in če tam ni, je pri tožilcih lahko še v splošnih navodilih in še in še. No, kakšnih posebnih težav postopek zavrženja ovadbe v resnici tudi ne bi smel povzročati.20

            Prvo vprašanje v zvezi s postopkom stricto sensu, ki ga moram omeniti, je vrstni red odločanja. Nekaterim se zdi odvečno, pa ni. Tako kot sodnik ni prost pri sojenju, saj mora upoštevati vrstni red odločanja, ki ga predpisuje zakon, načeloma ni prost niti državni tožilec; ta je celo v nekoliko slabšem položaju kot sodnik. Sodnik sprejme svojo odločitev ob upoštevanju izoblikovane obtožbe, ki jo je moral sestaviti upravičeni tožilec. Tožilec takšne sreče nima, temveč mora nekakšen ekvivalent obtožni tezi izoblikovati v mislih in nato nanj »prilepiti« odločitev ter jo obrazložiti. Vrstni red odločanja pa je enak kakor pri sojenju: najprej so na vrsti procesne predpostavke in nato drugi razlogi za zavrženje ovadbe, vse od (ne)obstoja kaznivega dejanja na začetku do neobstoja utemeljenega suma na koncu.21 Pravilni vrstni red odločanja je za tožilca ena izmed varovalk pred uporabo napačnega razloga za zavrženje.

            Zakon, kot vemo, določa razloge za zavrženje ovadbe in pri tem hkrati obravnava materialna in procesna vprašanja, vključno s procesnimi predpostavkami, ki jih – le kdo bi vedel, zakaj – omenja še posebej. To ni dobro, ker napeljuje k neredu.

            K postopku bi spadale še določbe, da se sme ovadbo zavreči tudi še po tem, ko je državni tožilec zahteval dodatne podatke (priljubljena tožilska »dopolnitev ovadbe«) bodisi od ovaditelja bodisi od drugih (četrti odstavek 161. člena ZKP) in tudi po opravljenih preiskovalnih dejanjih (tretji odstavek 431. člena ZKP). V jedru so vsi ti dodatni napotki v zakonu nepotrebni, saj se z naštetimi dejanji postopanje tožilca v zvezi z ovadbo nikakor ni premaknilo v nobeno nadaljnjo (samostojno) fazo postopka in zato morajo za odločanje o ovadbi veljati enaka pravila, kot so veljala na začetku, takoj po njenem prejemu. Tako ali tako so vse te možnosti predvidene zaradi tega, da bi se tožilec lažje odločil in da bi sprejel pravilno odločitev.22

            Odločitev državnega tožilca o zavrženju ovadbe je nedvomno v javnem interesu in mora biti obrazložena.23 Obrazložitev je, mutatis mutandis in kot sem že poudaril, treba primerjati s tisto pri sodbi.24 Državni tožilec na ta način predvsem jasno pokaže, kakšno je stališče organa pregona do pregona v konkretnem primeru in do ovadbe ovaditelja, pa tudi o morebitni pravici, na katero se ovadba nanaša (če gre za tak primer). Kadar je do zavrženja prišlo po dopolnitvi ovadbe, zlasti če gre za uradno dopolnitev, bo iz zavrženja pogosto videti tudi, kako tožilec ocenjuje delo organa, ki mu je bilo naloženo dodatno zbiranje informacij. Za organe, ki so pogosto v takšni situaciji (npr. policija), je lahko ocena njihovega dela v sklepu o zavrženju koristen napotek za njihovo prihodnje delo.25 Obrazložitev pa je v pomoč tudi oškodovancu, ko se mora odločiti, ali naj sproži subsidiarni pregon ali ne, pa tudi sodišču pri odločanju, ali naj dovoli subsidiarni pregon ali ne.

            Ena izmed pomanjkljivosti slovenskega procesnega zakona, o kateri se doslej ne v stroki ne v javnosti skorajda ni govorilo, je, da ni določen rok, v katerem bi moral državni tožilec odločiti o kazenski ovadbi. Problem je sistemski in je deloma posledica pristopa, ki ga ima zakonodajalec do časovnih okvirov, v katerih bi moral potekati kazenski postopek. Po eni strani v postopku ni (skoraj) nobenih splošnih časovnih opredelitev ali omejitev glede trajanja postopka. V drugih položajih so roki določeni tako togo, strogo in nerealno, da skorajda napeljujejo k izigravanju.

            Če bi malce natančneje pregledali in primerjali časovne opredelitve (roke vseh vrst in njihovo ureditev) v procesnem zakonu,26 bi se jokali in smejali hkrati, tako čudne so. Ni bilo težko pričakovati, da bo doktrina o sojenju v razumnem času, ki upošteva drugačno logiko postopka in procesnega delovanja ter upravljanja postopka, spravila odločanje našega kazenskega pravosodja v težave.

            Vložena kazenska ovadba nima (procesno)pravnih posledic, zato se morda zdi, da določitev roka za njeno zavrženje ne bi imela posebnega smisla. Vendar ni tako. Ovadba, še zlasti uradna, pomeni, da je izvršilna veja oblasti zbrala podatke, ki osumljencu pripisujejo očitek, da je izvršil kaznivo dejanje. Takšen položaj pomeni poseg izvršilne veje oblasti v človeka. Najbrž se bomo strinjali, da je takšen poseg načeloma dovoljen, vendar bi smel trajati le zelo kratek čas, dobesedno le najkrajši čas, ki je potreben, da o ovadbi odloči tisti, ki je v sistemu določen za to. Državni tožilec, seveda.

            Ne da bi se spuščal v podrobnosti, se pokaže, da so stvari bistveno slabše prav pri negativni odločitvi, o kateri govorimo. V nekaterih primerih, ko državni tožilec zahteva uvedbo kazenskega postopka, so roki določeni; celo zelo kratki in strogi so ter s posledicami. Pri zavrženju ovadbe pa – tišina.

            No, skoraj: izhodišče za določitev smiselnega in sprejemljivo kratkega roka za zavrženje ovadbe bi lahko bil rok iz 433. člena ZKP, po katerem sme oškodovanec, ki je podal ovadbo, sprožiti kazenski postopek, kot bi bil subsidiarni tožilec, če v mesecu dni po tem, ko je podal ovadbo, državni tožilec o njej ni odločil. Določbo verjetno poznamo vsi, spoštujemo jo znatno manj, uporabljana pa je še bolj redko, če že ne le izjemoma. Oškodovanci očitno raje čakajo na to, kaj bo napravil tožilec, morda sitnarijo, naj vendarle odloči o njihovi ovadbi, verjetno pričakujoč zanje ugodno odločitev.

            Toda na tem mestu nas ne zanimajo procesni položaj in morebitni zapleti, ki lahko nastanejo z uporabo te unikatne določbe, temveč njeno sporočilo glede roka, ki je povsem nedvoumno. Menim, da bi ta rok moral biti skrajni rok, v katerem bi moral državni tožilec odločiti o vsaki (likvidni) ovadbi.27 In čeprav se je določba – kdo bi vedel zakaj – skrila v skrajšani postopek, mislim, da bi glede časovne meje morala veljati tudi v rednem postopku. Prav nobenega razumnega razloga ni, da ne bi.

            6. DULCIS IN FUNDO – ZAVRŽENJE OVADBE, KER NI UTEMELJENEGA SUMA, DA JE STORILEC IZVRŠIL KAZNIVO DEJANJE

              Na tej točki si lahko zdaj nekoliko podrobneje ogledamo, kako je glede zavrženja ovadbe pri nas v praksi. Tožilska statistika nam vsako leto ponudi nekaj zanimivih kvantitativnih okvirov, iz katerih izhaja tudi nekaj vsebinskih ugotovitev, številnih še pomembnejši pa, žal, ne.28

              Povedal sem že, da državni tožilci v zadnjih letih zavržejo skoraj dve tretjini ovadb za fizične osebe, ki jih prejmejo. Preveč? Ne vem. Nedvomno je odstotek visok. Če pogledamo nekoliko drugače, bi lahko rekli, da je vse delo ovaditeljev s temi ovadbami šlo v nič. Še vedno pa je za vse veliko bolje, da se je ukrepanje končalo na tej točki, kot da bi se neutemeljeno in po nepotrebnem sprožil kazenski postopek in bi enako odločitev sprejel sodnik šele po kdo ve kako dolgem in dragem postopku. Pa tudi neprijetnem za obdolženca, ki bi ga po nepotrebnem vznemirjal, in za mnoge druge, ker je povečal njihova pričakovanja…

              Toda na podatke, ki so navedeni v nadaljevanju, in na razmerje med vloženimi in zavrženimi ovadbami v naši državi je mogoče gledati tudi drugače. Precejšnje število vloženih ovadb nakazuje dvoje: da so prebivalci občutljivi na storjena kazniva dejanja in da jih disciplinirano prijavljajo. Obenem organi odkrivanja v razmeroma visokem deležu uspejo raziskati prijavljena dejanja, s čimer organu pregona omogočijo, da o teh ovadbah odloči po vsebini in kakor misli, da je prav. Razmeroma visok delež zavrženih ovadb kaže, da je presoja organa pregona kritična in da je državni tožilec uspel ustvariti primerno distanco do prijavljene kriminalitete. Zadeve ne ostajajo v predalih, temveč o njih odloči tisti, ki je za to pristojen. V enem delu gredo zadeve v kazenski pregon in o njih odloči sodna oblast, v drugem so ovadbe zavržene. Sistem odzivanja na kriminaliteto torej deluje.29 Če bi se v opisana razmerja poglobili in jih raziskali, bi morda lahko prišli tudi do spoznanja, ali sistem deluje dovolj dobro.30 Morda ima na katerem izmed segmentov pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče popraviti. Verjamem, da bi s tem bi dosegli višjo kakovost pri obravnavanju negativnih pojavov v družbi namesto prevladujočih neustreznih in večinoma nestrokovnih, da ne rečem histeričnih odzivov na posamezne primere in posamične odločitve.31

              6.1 Kaj povedo številke32

              V približno desetletju se je odstotek zavrženih ovadb v Sloveniji povečal za več kot za polovico od 37,4 % (leta 2009) do 62,3 % v letu 2015 (v letih 2016 in 2017 se je nekoliko zmanjšal, in sicer na 61,8 %). V vmesnem obdobju se je odstotek v letih 2010 in 2013 gibal med 41,8 % in 47 %. Naraščajoči trend se zdi stabilen, čeprav je, kot kaže, v zadnjih treh letih dosegel vrh. Razen posamičnih, večinoma situacijsko pogojenih pripomb, ni bilo poglobljene razprave o tem, ali je takšno stanje normalno ali ne.

              Absolutne številke kažejo drugačno sliko. Število ovadb, ki so jih prejela državna tožilstva od vseh ovaditeljev, se v zadnjih letih zmanjšuje. Največje je bilo leta 2010 (35.478), nato se je v naslednjih letih zmanjšalo skoraj za tretjino na 24.046 ovadb v letu 2017. Padanje je bilo konstantno. Največ ovadb v absolutnih številkah so državna tožilstva zavrgla leta 2015 (18.423), v zadnjih letih pa se je to število znižalo na 16.000 zavrženih ovadb. Vse manjše število ovadb na eni strani in vse več zavrženih ovadb na drugi strani sta podatka, za katera se zdi, da se nekako ne ujemata.33

              Če torej odmislimo, da ne vemo, kakšno bi bilo ravno pravšnje število (odstotek) zavrženih ovadb, vsak poznavalec kazenskega postopka ve, da je tudi vzrokov, zakaj se število kazenskih ovadb spreminja,34 zelo veliko. Jasno je, da na število zavrženih ovadb vpliva predvsem procesna ureditev (pooblastila, ki jih ima organ pregona, in uvajanje institutov, ki omogočajo zavrženje ovadbe ali vplivajo nanjo, ter vse, kar spada zraven).35 Drugi pomemben vzrok so lahko premiki v politiki pregona, ki jo mora voditi organ pregona. Ne smemo spregledati, da tudi številne spremembe v materialni kazenski zakonodaji v tem pogledu niso nevtralne,36 in končno je, prav na drugi strani, treba upoštevati kriminalno fenomenologijo (pojavnost in zlasti spremembe glede pojavnosti kaznivih dejanj v praksi).

              Zadrege pri spremljanju podatkov o zavrženju ovadbe se odražajo v tožilski statistiki. Ta nam daje nekaj podatkov o strukturi zavrženih ovadb glede na razlog za zavrženje. Izhodišče je, v grobem, ureditev v zakonu (prvi odstavek 161. člena ZKP), vendar so nekatere vrste možnih rešitev statistično zajete nekoliko drugače, kot so opredeljene v zakonu. Deloma utemeljeno, deloma vprašljivo, saj, kot bomo videli, manjkajo prav podatki, ki so za vsebinsko analizo najzanimivejši in po svoje tudi občutljivi. Tako najdemo podatke o ovadbah, ki so bile zavržene zaradi uporabe tožilske alternative (odloženi pregon, poravnavanje) in zaradi majhnega pomena dejanja oziroma sorazmernosti: oboje sta v naši ureditvi značilni tožilski orodji, zato je prav, da se jasno vidi, ali ju tožilci uporabljajo in koliko ju uporabljajo. Toda brez vsaj majhne empirične raziskave le iz statističnih podatkov ne moremo vedeti, ali se ti instituti v vsakodnevni rabi korektno uporabljajo in tudi ne, ali se upoštevajo enako pri vseh državnih tožilstvih v državi ali ne.37

              Za vsebinsko analizo tožilskega odločanja so manj zanimivi podatki o zavrženih ovadbah zaradi umika predloga in zastaranja. Državni tožilec v teh primerih le ugotovi odločilno dejstvo (umik predloga, zastaranje), na katerega sam ne more vplivati. Tako pridemo do velike skupine ovadb, ki so skrite med zavrženji »iz drugih razlogov«. V njej so promiscue zajeti primeri, ko prijavljeno dejanje ni kaznivo dejanje, in primeri, ko ni utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter morebiti še kaj.

              Zaradi uporabe tožilske alternative je v zadnjih šestih letih zavrženih med 9 in 10 % vseh ovadb. V preteklosti je bil odstotek že tudi veliko višji, npr. 16,9 % leta 2007. Odloženi pregon in poravnavanje sta bila najpogostejša tedaj, ko so bile druge tožilske možnosti za selekcijo ovadb manj razvite ali jih sploh ni bilo. Nato je prišlo do precejšnjega zmanjšanja alternative, saj se je delež iz tega razloga zavrženih ovadb več kot prepolovil (na 8,0 % v letu 2013), nato pa se je znova rahlo povečal in v zadnjih treh letih, kot rečeno, znaša slabih 10 %.

              Zaradi majhnega pomena dejanja je bilo v zadnjih dveh letih zavrženih dobrih 17 % ovadb. Ta odstotek je bil v preteklosti tudi že nekoliko višji (npr. 21,8 % leta 2013), a tudi znatno nižji (pod 10 % v letih od 2007 do 2009). Nihanje se zdi odločno (pre)veliko in je težko razložljivo, če upoštevamo, da gre za institut, ki je bil nekdaj daleč najmočnejše tožilsko orodje pri izbiri kazenskih ovadb (dejanje majhnega pomena iz prvega slovenskega KZ in še prej neznatna družbena nevarnost v jugoslovanski kazenski zakonodaji) in tožilcem ne bi smelo manjkati izkušenj pri njegovi uporabi. Pa tudi kriminalna fenomenologija se v zadnjih letih ni toliko spremenila, da bi bilo politiko pregona treba popravljati s tem institutom.

              Zaradi pomanjkanja predloga oškodovanca slovenski tožilci v zadnjem desetletju zavržejo okrog 15 % kazenskih ovadb, pri čemer je ta odstotek z redkimi izjemami precej stabilen. Za analizo tožilskega odločanja je, kot rečeno, malo pomemben, kajti do sprememb je očitno prihajalo predvsem zaradi tega, ker je zakonodajalec spreminjal način pregona kaznivih dejanj in zaradi pojavljanja teh dejanj v praksi. Podobno stabilen, čeprav veliko nižji je odstotek zavrženih ovadb zaradi zastaranja kazenskega pregona (okrog 2 %, v zadnjih letih celo manj kot 1 %). Tudi ta podatek ne pove prav nič vsebinskega o odločanju državnih tožilcev v zvezi z ovadbo.

              Zato me je zelo presenetil podatek, da je daleč najbolj stabilen odstotek ovadb, ki so bile zavržene iz že omenjenih »drugih razlogov«; obenem je ta številka z naskokom tudi najvišja. Med 55 in 60 % ovadb v zadnjem desetletju je končalo med zavrženimi, ker, kot rečeno, prijavljeno dejanje bodisi ni bilo kaznivo dejanje, bodisi ker sum ni bil dovolj utemeljen.38 Znova moram poudariti, da gre za relativne številke, kar daje ugotovitvi o stabilnem deležu še večjo težo. Z drugimi besedami povedano, ne glede na to, koliko ovadb so slovenski tožilci vsako leto prejeli in koliko so jih v skupnem zavrgli ter kako zelo so v posamičnih letih nihali odstotki drugih zavrženj, vselej so tožilci precej več kot polovico vseh ovadb zavrgli, vendar ne vemo natančno, zakaj so jih. Že zaradi tega je škoda, da oba razloga za zavrženje ovadbe statistično nista ločena in zato menim, da bi bilo ta pojav treba raziskati za vsa tožilstva v državi, za nekaj let nazaj in po dobro premišljenem reprezentativnem vzorcu ovadb. Jasno je, da cilj raziskave ni »zgodovinski«, temveč ugotavljanje, ali se ta dva razloga za zavrženje ovadbe uporabljata in statistično zajemata pravilno. Če se ne, moramo upati, da bomo dobili dobra izhodišča za spremembo tožilske prakse in za pravilno statistično evidentiranje.

              6.2 Česa številke ne povedo

              Za tožilsko odločanje je pomembno, da vemo, ali se pojavljajo ovadbe, pri katerih sploh ne gre za kaznivo dejanje. Če naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, gre večinoma in praviloma za napako ovaditelja, ki je prijavil nekaj, kar ni kaznivo.39 Drugače kakor prenapeteži, ki so zasedli slovenski prostor, ne menim, da gre vselej za krivo ovadbo, daleč od tega, in tudi če gre za napako, je ovaditelju ne bi očital prav v vsakem primeru. Vemo, da se je glede obstoja kaznivega dejanja prav lahko zmotiti in da včasih do konca kazenskega postopka niti penalisti ne vemo, ali gre pri stvari za kaznivo dejanje ali ne in za katero kaznivo dejanje gre. Pa vendar: ovaditelj in oškodovanec morata ob zavrženi ovadbi iz tega razloga dobiti trdno in prepričljivo ter dobro argumentirano odločitev, da ne gre za kaznivo dejanje. Prvi zaradi tega, da v prihodnje podobnih napak – če gre za napako – ne bi ponavljal, drugi pa zaradi tega, da bo vedel, v čem in zakaj nima prav, ter kako naj usmeri morebitni subsidiarni pregon, če je kljub temu prepričan v svoj prav. Vsebinsko pravilno sporočilo je z vidika generalne prevencije pomembno za javnost, ki ji mora biti jasno, kaj tožilci štejejo za kaznivo dejanje in kaj ne. Enako kot pri oprostilni sodbi, kjer tožilci radi opozarjamo na napake neodločnih sodnikov, ki znajo včasih izreči oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov, ko pišejo obrazložitev sodbe pa jim postane jasno, da najbrž sploh ne gre za kaznivo dejanje.

              Če se pri zavrženju ovadbe zaradi neobstoja kaznivega dejanja tožilci vendarle ravnamo v okviru razmeroma jasno določenih parametrov odločanja (ki so lahko seveda kljub temu sporni, če že ne napačni!), je zavrženje, ker ni utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pravo močvirje nevarnosti za napake. Hudobni bi rekli, da je potuha za neznanje, lenobo in zlorabe »najhujše« sorte, realisti pa mislimo, da je nujno zlo, ker boljše rešitve ni(mamo). Če sum ni utemeljen, potem za pregon ni prostora, toda ali sum zares ni (dovolj) utemeljen, tega pa v prav vseh primerih ne ve niti coprnica. Toda tako je in zato je še vedno edino prav, da o vprašanju pregona odločajo tisti, ki o njem nekaj vedo (stroka, torej državni tožilci), kot pa da bi ostajalo odprto in bi se ga polastila – to že tako ali tako rada počne – politika.40

              Zavrženje ovadbe, ker sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ni utemeljen, pri nas ni nekaj, kar bi poznali od vekomaj. Nasprotno, še zadnji jugoslovanski ZKP takšnega zavrženja expressis verbis ni predvideval.41 Problem, kaj storiti, če sum ni dosegel potrebne ravni, je obstajal od vedno, čeprav ni dvoma, da tedaj, ko dokaznih standardov vsi še niso jemali zelo resno, ni bil tako akuten. Rešitev v smeri, ki je zdaj uzakonjena, je najprej izoblikovala praksa, pozneje jo je sprejela tudi teorija in nazadnje je prišla še v zakon. Če tožilec (tedaj javni) ne more prepričati sodišča v utemeljenost suma, potem pač ni pogojev za uvedbo kazenskega postopka in ovadbo je treba zavreči, pa če je to v zakonu zapisano ali ne.42 43 Druga pot do odločitve o ovadbi v teh primerih bi bila samo še ta, da bi tožilec vložil zahtevo za uvedbo postopka, ki bi jo sodnik zavrgel. Pot je daljša, bolj zapletena in sistemsko manj prepričljiva, če že ne nepravilna, zlasti pa bi po nepotrebnem močno obremenjevala sodišče.44 Do nje pridemo tako, da tožilca prisilimo, da napravi nekaj, v kar ne verjame. Ne gre: to bi bil grob poseg v njegovo samostojnost45 in v funkcijo organa pregona, kot jo razumemo pri nas, ne glede na to, kam državnega tožilca v veji oblasti umeščamo.

              6.3 Ključna problema…

              … sta dva. Prvič, treba je zagotoviti, da bo vselej uporabljen tisti razlog za zavrženje ovadbe, ki je resničen, ki je pravi. Če je dejanje kaznivo dejanje in ni procesnih ovir za pregon, pa zares manjka dokazna podlaga, potrebna za sprožitev kazenskega postopka, potem zoper zavrženje zaradi pomanjkanja utemeljenega suma ni mogoče imeti nobenega ugovora. Tožilske instrumente za opustitev pregona je prav tako dopustno uporabiti le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kazenski postopek. Uporaba (izbira) pravilnega razloga za zavrženje ovadbe je stvar tožilčeve strokovnosti, enako kot je stvar njegovega znanja in poklicne korektnosti pravilna odločitev, kdaj bo zahteval kazenski postopek ali napravil karkoli drugega v kazenskem postopku. S to razliko, da je zavrženje ovadbe, prepričan sem, da se o tem vsi strinjamo, ena izmed najpomembnejših tožilčevih odločitev v postopku. In drugič, preprečiti je treba, da bi bilo zavrženje ovadbe zaradi tega, ker ni utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, skrivalnica za vse mogoče tožilske odločitve, zlasti seveda tiste, ki s pomanjkanjem dokaznega standarda nimajo nič opraviti.

              Ko je bila v zakonu določena možnost, da državni tožilec zavrže ovadbo, ker ni utemeljenega suma, da je storilec izvršil kaznivo dejanje, sem zavzel stališče, da je bila na ta način de facto uvedena oportuniteta kazenskega pregona. No, ne tista prava, klasična, o kateri sem govoril malo prej, toda kazenski pregon je postal odvisen od tožilčeve ocene dokazov,46 torej od presoje gradiva, ki ga ima tožilec na voljo, ko odloča o ovadbi, in s katerim bi moral – če je ne zavrže – »spustiti« v kazenski postopek in doseči obsodilno sodbo.

              Poleg primerov, kot rečeno, ustrezne analize materialne podlage za pregon, ki se mora izteči v pravilno odločitev, da sum ni (dovolj) utemeljen, so mogoče tudi različne subjektivne nianse pri odločanju, ki imajo za posledico napačno odločitev. Tožilec bi se moral odločiti za pregon ne glede na pričakovani izid kazenskega postopka, pa se ne… In potem se trudi, da bi invalidno odločitev zavil v svetal celofan pomanjkanja utemeljenega suma.

              Glede tožilskega odločanja se je na ta način odprla prava črna skrinjica, kaj skrinjica – skrinja, če že ne pravi kontejner, kar je še najbolj verjetno. Iz različnih virov (pregledi tožilcev zaradi službene ocene, analize tožilskega dela na posamičnih področjih, pa tudi ob naključnih pregledih spisov in podobno) je mogoče ugotoviti, da je pod pomanjkanje utemeljenega suma mogoče skriti marsikaj. Skriti in »skriti«. Včasih najdemo popolnoma nesprejemljivo izmikanje in sprenevedanje o tem, kako in zakaj ni utemeljenega suma. Nekateri tožilci se preprosto bojijo jasnega in odločnega stališča, da pri stvari ne gre za kaznivo dejanje in si mislijo, da je bolj varno, če se malce zakamuflirajo in rečejo, da sum ni utemeljen. Pri zavrženju iz tega razloga se včasih v odločitvi skriva strah pred kazenskim postopkom, za katerega tožilec prav dobro ve, da bi ga moral sprožiti, pa je realna nevarnost, da z njim ne bo uspel.47 Končno, ne smemo biti naivni, se v »pomanjkanju« utemeljenega suma lahko skriva špekuliranje tožilca, ki ve, da nima prav, vendar so ga izkušnje naučile, da je pod ta razlog za zavrženje ovadbe z nekaj malega spretnosti in prepričljivosti mogoče skriti marsikaj, pa če je vse res ali tudi ne. Dvom je pač precej lahko zasejati, zlasti če državni tožilec ve, da glede njegove odločitve ni prave kontrole.48

              Ne dvomim, da je večina tožilskih odločitev za zavrženje ovadbe ne glede na razlog pravilnih. Kljub temu moramo sprejeti dejstvo, da so nekatere odločitve za zavrženje ovadbe zahtevnejše, bolj sporne in tudi bolj problematične. Verjetnost napak in napačnih odločitev je pri teh večja. Zato bi bilo dobro, če bi si jih sistematično ogledali, jih temeljito proučili in nato spremenili, kar je treba spremeniti.

              --------------

              1 Verjetno prvo vprašanje, ki se razmeroma tesno navezuje na mojo temo in ki ga v tem okviru ne obravnavam. Morda se bo komu zdelo nespodobno, da na dolgo in široko razpredam o zavrženju ovadbe, ne povem pa, kaj je pravzaprav ovadba. Otroci bi rekli: seveda – ko pa ne ve.

              2 Med številnimi aktivnostmi v tej smeri je posebno mesto treba priznati prizadevanjem Sveta Evrope. Njegov Posvetovalni svet evropskih tožilcev (CCPE) je doslej izdal več dokumentov, od katerih zadnji posegajo v jedro tožilske zgodbe. Tako hoče mnenje št. 9 (2014) z dne 17. decembra 2014 (Rimska listina), ki ga je ta svet izdelal za Odbor ministrov Sveta Evrope, vzpostaviti evropska pravila in načela glede tožilcev.

              3 Čeprav naj bi imela ustanovitev Evropskega javnega tožilca (EJT, EPO oziroma PPE) drug namen (neposredno varovanje interesov EU na področju pregona posebnih kaznivih ravnanj), predvidevam, da bo ena izmed posledic njegove ustanovitve tudi (vsaj posredni) pritisk na države članice, naj začnejo razmišljati o organu pregona na bolj enovit način. To je seveda mogoče, ne da bi bili obenem prizadeti kakršnikoli posebni državni interesi. Ne glede na to pa sem prepričan, da bodo države (beri: politična oblast) s svojimi domačimi »posebnostmi« do zadnje kaplje krvi branile svoje interese in možnosti za vplivanje na izvrševanje kazenskega pregona.

              4 Ko govorim o pozitivni in o negativni plati tožilčeve odločitve glede ovadbe, mora biti popolnoma jasno, da gre za strogo tehnično opredelitev, ki ne vsebuje nobene vrednostne opredelitve v nobeni smeri (torej niti da je »pozitivna« odločitev – preganjati – pričakovana ali pravilna, in tudi ne, da je »negativna« – ne preganjati – nezaželena ali vsebinsko napačna).

              5 Vsaj kar zadeva količino to že zelo dolgo niti približno ne velja več. Čeprav bosta število zavrženih ovadb in njihova struktura obravnavana v nadaljevanju, naj že na tem mestu pojasnim, da slovenski državni tožilci v zadnjih letih (2015–2017) zavržejo več kot 60 % ovadb, ki jih obravnavajo v tekočem letu. Tudi prej jih niso malo: v letih 2007–2009 več kot 37 %, nato med letoma 2010 in 2013 v poprečju 45 %, da bi prek leta 2014, ko so jih zavrgli več kot 56 %, prišli na navedeno raven. Vsi statistični podatki v zvezi z ovadbami, tudi v nadaljevanju, so povzeti iz letnih poročil Vrhovnega državnega tožilstva RS.

              6 Z mehanizmi, ki jih določa zakon, tj. s popularno imenovanim dopolnjevanjem ovadbe (drugi odstavek 161. člena ZKP) in prek preiskovalnih dejanj, ki jih predvidevata skrajšani postopek (prvi odstavek 431. člena ZKP) ter postopek, če je storilec neznan (prvi odstavek 165. člena ZKP). Glede preiskovalnih dejanj ni videti posebne ovire, da ne bi smel iste poti ubrati državni tožilec tudi v rednem postopku, če se znajde v enakem položaju; zaplet lahko nastane, ker za takšno zahtevo nima izrecne pravne podlage.

              7 Zlasti ne gre prezreti dejstva, da so nekatere oblike (sprotne) kontrole tožilskega dela in odločitev odvisne od procesnega nasprotnika, druge so predvidene po uradni dolžnosti, pa za razločevanje ni vsebinsko utemeljenih razlogov. Nekatere so v zakonu že dolgo, druge so nastale pozneje in bi bilo pričakovati, da bodo usklajene s primerljivimi, pa niso. Zlasti nadzor nad obtožnimi akti bi bilo mogoče brez težav poenotiti brez radikalne reforme postopka, obenem pa bi upoštevali strukturalne spremembe, do katerih je medtem prišlo v našem procesnem zakonu (uvedba pogajanj o krivdi, priznanje krivde), ki so temeljito spremenile razmerja med udeleženci v postopku.

              Iz povedanega izhaja, da nimam v mislih interne tožilske kontrole..

              8 Pravica oškodovanca, da sproži kazenski pregon in prevzame vlogo državnega tožilca, je sicer pomemben vzvod, ki ga ima oškodovanec za nadzor nad delom organa pregona, torej državnega organa, temeljnega dejstva, kdo odloča, pa ne spreminja. Subsidiarni tožilec ne more nadzorovati vseh tožilčevih odločitev (ni oškodovanca pri vseh kaznivih dejanjih). Nadzor ima znatno bolj psihološki kot dejanski učinek (tisti, ki »od znotraj« dobro poznamo tožilsko odločanje, vemo, da pomena psihološkega nadzora ni modro podcenjevati, vendar z njim tudi ne gre pretiravati), če niti ne omenjam številnih drugih okoliščin, ki relativizirajo subsidiarni pregon (naj opozorim le na številne motive, ki oškodovanca privedejo do odločitve, da bo ali ne bo subsidiarno preganjal) in njegovo procesno ureditev, ki je do oškodovanca vsaj nenaklonjena, če že ne hudobna. Subsidiarnega pregona v tem prispevku poglobljeno ne obravnavam, torej nova odvodna tema, ki se navezuje na zavrženje ovadbe in s katero se na poglobljeni ravni že dolgo ne ukvarja nihče več.

              9 Tu ne obravnavam vprašanja, ali niso nekatere odločitve iz t. i. tožilske alternative (pogojno odloženi pregon in poravnavanje) v svojem bistvu prav tako kaznovanje. Ovadba se sicer zavrže in do kaznovanja pred sodiščem ne pride (kazenska evidenca domnevnega storilca bo ostala prazna), toda obveznosti, ki jih naloži državni tožilec, so po obliki in vsebini zelo podobne (včasih enake) sankcijam. Skratka, gre za »tožilsko« kaznovanje. Zanesljivo lahko rečem, da jih kot kaznovanje dojema velika večina tistih, ki jih doleti, pa tudi številni zunanji opazovalci, da o tožilcih niti ne govorim.

              10 Znameniti in neštetokrat citirani prvi stavek iz prvega odstavka 40. člena francoskega CPP: Le procureur de la République reçoit les plantes et les dénonciations et apprécie la suite a leur donner. Dobršen del nepoznavalcev francoskega postopka v tem stavku ne prepozna načela oportunitete.

              11 Značilen primer je odločitev o pregonu, ko tožilec utemeljeno dvomi (glede na svoje znanje in izkušnje) v končni uspeh kazenskega pregona (besedna igra z utemeljenim sumom nikakor ni naključna), čeprav gre za kaznivo dejanje in so zadostni dokazi, ki kažejo na obdolženčevo krivdo. Gre za postopke, za katere se ob resni strokovni analizi in izkustveno kaže, da bodo dolgi in zapleteni, interes za pregon storilca ali kaznivega dejanja pa ni visok. To je nekako vsebina odločitve, ki jo zajema glagol apprécier iz francoske določbe, citirane v prejšnji opombi.

              Ni dvoma, da smo blizu zavrženju ovadbe zaradi majhnega pomena dejanja ali sorazmernosti, čeprav po mojem prepričanju ne gre za enaka položaja. Prava oportuniteta ni omejena na manj huda kazniva dejanja, tudi pri njej pa bi bilo mogoče govoriti o nesorazmernosti med vložkom v kazenski pregon in pričakovanim rezultatom.

              12 Nekaj podobnosti se ponuja s predlogom. Če ga pri predlagalnem deliktu ni, mora državni tožilec ovadbo tout court zavreči.

              13 Nekatere med njimi so razmeroma pogoste in pomembne za analizo dela državnega tožilca, zato jih tožilska statistika zajema in obravnava posebej, morda tudi zaradi primerjave z ureditvijo, ki velja za sodnika, gl. 2. točko 357. člena ZKP. Gre za oškodovančev umik predloga: ta podatek kaže, da so bili sprva izpolnjeni pogoji za pregon, pred odločitvijo o ovadbi pa ne več iz razloga, ki ni na strani organa pregona. Državni tožilec mora ovadbo v takem primeru zavreči, sodnik pa, kot smo videli, izreči zavrnilno sodbo. V splošnem pa so predlagalni delikti večni kamen spotike v našem kazenskem pravu.

              14 Takšnih nadaljnjih okoliščin, ki izključujejo kazenski pregon, je kar nekaj in so zelo različne. Naj omenim npr. le posebne pogoje za pregon, določene v 14. členu KZ-1, ko gre za trk med domačim in tujim kazenskim pravom ali za postopek pred domačimi in tujimi organi.

              15 Gre za še eno izmed številnih terminoloških, slogovnih in podobnih (žal tudi vsebinskih) nedoslednosti našega procesnega zakona pri opisu dejanskih stanov, ki se z novimi in novimi »spremembami in dopolnitvami« še kar naprej kopičijo. Jezikovna doslednost, ki bi morala biti hrbtenica vseh interpretacij, zaradi tega že dolgo nima več take teže, kot bi jo morala imeti. Tega bi se morali zavedati uporabniki zakona in njegovi razlagalci. Res pa je, da omenjena nedoslednost nikakor ni med novejšimi, saj je preživela državo, v kateri je nastala!

              16 Pri tem ne navajam primerov, ko tožilčev obtožni akt sploh ne pride do glavne obravnave, ker se je spotaknil v fazi pred glavno obravnavo, npr. v ugovornem postopku ali v postopku po 437. členu ZKP, ko gre za skrajšani postopek. Obtožni akt ima pomanjkljivosti, zaradi katerih do njega sploh ne bi smelo priti.

              17 Avtor tega prispevka imam glede takšnega stališča nekaj pomislekov (ne v situaciji, ki je navedena v nadaljevanju), ki izhajajo pretežno iz položaja državnega tožilca v sistemu oblasti, ki ga primerjam s sodnikovim. Na tem mestu se v podrobnejšo obrazložitev ne spuščam, čeprav moram opozoriti, da je eden izmed najmočnejših argumentov, na katerega se opiram, prav velika podobnost med obema, ko sprejemata negativno odločitev. O tem govorim v nadaljevanju. Z drugimi besedami, da ne bo slepomišenja: menim, da je tožilčeva negativna odločitev o ovadbi (njeno zavrženje) zaradi pomanjkanja utemeljenega suma de facto sojenje.

              18 Močan argument v tej smeri je mogoče najti v 409. členu ZKP, po katerem je dopustno uvesti preiskavo, tudi če je bila zahteva zanjo prej že zavrnjena zaradi pomanjkanja utemeljenega suma, »…če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.«

              19 Razmerja, ki nastanejo, če je oškodovanec sprožil subsidiarni pregon, državni tožilec pa si je zaradi na novo pridobljenih podatkov premislil in nadaljeval s svojo aktivnostjo, ne da bi prevzel pregon od oškodovanca na način, ki je v zakonu predviden (gl. drugi odstavek 63. člena ZKP), so sicer nekoliko nejasna, vendar menim, da bi jih bilo treba reševati na podoben (enak) način. Subsidiarni tožilec zaradi tega, ker si je državni tožilec premislil, ne sme biti prizadet in s svojo aktivnostjo lahko nadaljuje. Državni tožilec pa ima, kot je že bilo pojasnjeno, pravico nadaljevati s pregonom, ker so se razmere spremenile. Mimogrede, takšni primeri so tako redki, da se avtor v skoraj pol stoletja dela v državnem (javnem) tožilstvu komaj spomnim kakšnega.

              20 V okvirih veljavnega prava.

              Prav kmalu pa bo treba z vso resnostjo in sine ira et studio obravnavati vprašanje, ali bi moralo biti zoper negativno odločitev državnega tožilca predvideno kakšno pravno sredstvo (poleg tradicionalnega subsidiarnega pregona, ki, kot vemo, seveda ni pravno sredstvo). Čeprav so ga nekateri pravni redi uvedli, mi postane kar hudo, ko vidim, s kakšno nonšalantno lahkotnostjo, ki meji na ignoranco, deloma brez dvoma zaradi političnih motivov (kako uvesti nov vzvod za nadzor nad »samostojnim« organom pregona), se to vprašanje obravnava pri nas. Izumi, ki jih je v tem pogledu predlagala propadla novela ZKP-N, so več kot nazorni. Retorični vprašanji: kako neki zaupati nadzor nad odločitvijo organa (javnega) pregona oškodovancu ali ovaditelju in njegovim (nejavnim) interesom? In dalje, kako zaupati nadzor tistim, torej ovaditeljem, katerih več kot 60 % izdelkov je vsako leto tako ali drugače zgrešenih? Seveda pa bi bil naiven, če ne bi vedel, da je prav ta podatek mogoče interpretirati tudi v diametralno nasprotni smeri.

              21 Stališče, ki je predstavljeno kot pravilo, je v posameznih primerih lahko prestrogo. Medtem ko sodnik od vrstnega reda odločanja ne sme nikoli odstopiti, pri državnem tožilcu ni treba, da smo tako strogi, vendar moramo biti kljub temu previdni. Jasno je, da so nekateri razlogi za zavrženje ovadbe primarni in drugi sekundarni, tega pravila ni mogoče prelomiti. Vseeno pa je v izjemnih primerih mogoče prav zaradi tega, ker obtožna teza v času tožilčevega odločanja ne more biti do konca natančno oblikovana, glede na razloge za zavrženje, ki jih je treba uporabiti, nekoliko prilagoditi vrstni red odločanja. Vendar ponavljam, da z vso previdnostjo.

              22 V tem pogledu se zdi, da bi kakšno težavico lahko povzročila formulacija prvega odstavka 431. člena ZKP, vendar ni dvoma, da sta tudi po opravljenih preiskovalnih dejanjih še vedno in prav enako mogoči tako pozitivna kot negativna odločitev državnega tožilca. »Pred vložitvijo obtožnega predloga…« je zanesljivo časovna, in ne vsebinska opredelitev.

              23 Ne bi smeli pozabiti, da nekdaj ni bilo tako in je sklep o zavrženju ovadbe vseboval le navedbo razlogov, ki jih je določal zakon, obrazložitev pa ni bila potrebna. Že sprememba, po kateri je obrazložitev postala obvezna, kaže, da skuša zakonodajalec ves čas (povsem pravilno) uvajati mehanizme, ki krepijo nadzor nad odločitvijo organa pregona.

              24 Enako kakor pri sodbi je vsebinska težava pri obrazložitvi ta, da je namenjena številnim namembnikom.

              25 Razmerje med organom pregona in organom, ki je podal ovadbo ali ki je moral ovadbo dopolnjevati, nikakor ni idilično, temveč je neredko precej konfliktno. Državni tožilec je praviloma zahteven, saj želi imeti kakovostno gradivo, ki mu bo omogočal zanesljivo odločitev, pozitivno ali negativno, in uspeh v kazenskem postopku, če se bo odločil zanj. Ovaditelj ali dopolnjevalec ovadbe včasih ravnata po liniji najmanjšega odpora. Zgodi pa se tudi, da so zahteve državnega tožilca napačne, pretirane ali nepotrebne.

              26 Skupaj z ureditvijo zastaralnih rokov, ki so pri nas določeni v materialnem zakonu. Stališče, po katerem samo zastaralni roki za pregon omejujejo državo pri izvajanju njene represivne oblasti, je napačno.

              27 Torej ne samo glede ovadb, ki jih je podal oškodovanec.

              28 Tako seveda ne vemo, kakšna naj bi bila normalna ali običajna količina zavrženih ovadb, in tudi ne, kakšno naj bi bilo normalno razmerje med ovadbami, ki so bile zavržene iz različnih razlogov. Največ, kar bi bilo mogoče doseči, bi bilo longitudinalno spremljanje teh podatkov (verjetno nekoliko dopolnjenih) in njihova temeljita vsebinska analiza, vključno z občasno analizo konkretnih odločitev, s katero bi bilo mogoče spremljati, kako se pravna ureditev spoštuje v praksi. Primerjave z drugimi državami so lahko le približne, ker se pravne ureditve med seboj zelo razlikujejo. Smiselne bi bile samo med državami, ki imajo dovolj podobne procesne ureditve in primerljivo pojavnost kriminalitete.

              29 Na tej točki moram opozoriti, da se postopek seveda nadaljuje z odločanjem sodišč. V ta segment se v okviru obravnavane teme ne morem spuščati, čeprav je pomemben za oceno, kako deluje celotno odzivanje na kazniva dejanja.

              30 Ob objektivnem dejstvu, da je indeks kriminalitete v naši državi nizek in med najnižjimi v Evropi ter ob nadaljnjem dejstvu, da se ljudje zaradi kriminalitete tudi subjektivno ne počutijo zelo ogroženi, me takšen rezultat ne bi presenetil.

              31 Spet imenitna tema za poglobljeno obravnavo! Ne gre samo za nadvse zahtevno, toda tudi zanimivo vprašanje ugotavljanja prave mere (gl. zgornji odstavek), temveč tudi za poglobljeno oceno, kaj vse bi dobrega ali slabega lahko povzročila bistvena sprememba tega deleža, in tudi za poskus odgovora na zastavljeno vprašanje, ali je naš sistem odzivanja na kazniva dejanja v družbi (v tem segmentu) ustrezen ali ne.


              32 Podatki o kazenskih ovadbah (za znane polnoletne osebe) in odločanju o njih so vzeti, kot rečeno, iz letnih poročil Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije od leta 2007 do leta 2017. Uporabljene so bile različne preglednice, v katerih je bilo mogoče najti podatke, ki so bili smiselni za uporabo v tem prispevku. Vsi ti so združeni v spodnjo preglednico. Podatkov nisem popravljal ali spreminjal, nekateri deleži pa so izračunani, ker jih v izvirnih preglednicah ni.

              33 Tudi podatke o gibanju števila ovadb nasploh in njihovi strukturi ter številnih drugih lastnostih ovadb bi veljalo analizirati. Iz številnih razlogov: od kriminoloških do kriminalističnih, pa vse do tega, da bi se znebili nekaterih manipulacij s temi podatki, ki jih je več, kot mislijo nepoznavalci. V okviru tega prispevka se z njimi ne morem ukvarjati.

              Površni opazovalci ovadbo pogosto povezujejo z dejavnostjo organov odkrivanja kaznivih dejanj, predvsem s policijo. Vendar policija za veliko večino kaznivih dejanj izve iz informacij, ki jih dajo oškodovanci in tretje osebe, le določen del jih zazna (popolnoma) sama. Toda zgodbe s tem še ni konec, kajti včasih je ovadba kateregakoli ovaditelja že dovoljšna informacija za državnega tožilca, da o njej lahko odloči, medtem ko je drugič njegova ovadba le prva in šibka informacija o kaznivem dejanju, ki je lahko povsem neuporabna, če ni strokovno obdelana in dopolnjena s številnimi dodatno pridobljenimi podatki. To pa je naloga (predvsem) policije.

              34 Ločiti moramo dve situaciji; kaj vpliva na število zavrženih ovadb na splošno in kaj na spreminjanje tega števila. Vzroki so vsaj deloma različni.

              35 Vplivi niso samo neposredni, takoj vidni in za vse opazni, temveč tudi bolj skriti in subtilni. Le za primer, kjer je bil vpliv po mojem mnenju zelo neposreden, je uvedba kaznovalnega naloga (leta 2003). Prepričan sem, da je uvedba tega naloga, ki je za tožilsko uporabo izrazito preprost institut, ne glede na njegov omejen doseg, vplivala na uporabo drugih procesnih možnosti in izpodrinila nekatere bolj zapletene. Seveda gre za trditev, ki bi jo bilo treba še dokazati, čeprav sem trdno prepričan, da je pravilna. Drug primer, za raziskovanje in dokazovanje znatno bolj zahteven, bi bila npr. uvedba napovedi pritožbe in njen vpliv na zavrženje ovadbe. V zadnjem času je jasno, da imajo večplastni vpliv pogajalski mehanizmi in v njihovem okviru možnosti za nadomestitev zaporne kazni. Vsekakor je to nekaj dobrih tem za nadaljnje razmišljanje.

              36 Celo spremembe v sodni praksi lahko imajo vpliv. Takšen primer je nastal, ko je pred nedavnim vrhovno sodišče spremenilo svoj pogled na kaznivo dejanje poslovne goljufije. Ker je (mimogrede: povsem pravilno) odločilo, da poslovna goljufija, kot je bila pojmovana v tožilski in sodni praksi v zadnjih nekaj letih, ni kaznivo dejanje, je mogoče predvideti, da bodo odprte ovadbe za to kaznivo dejanje večinoma končale v košu. Toda še nekaj časa bodo na tožilstva še vedno prihajale nove ovadbe, ki so v obdelavi, večinoma na policiji, in tiste, ki jih bodo podali oškodovanci, ki se s spremembo ne strinjajo ali bodo zakon brali drugače. Ker gre za kaznivo dejanje, ki je razmeroma pogosto in zato statistično pomembno, je treba pričakovati, da bo sprememba pri odločanju sodišč vplivala ne samo na odločanje državnih tožilcev, temveč tudi na statistične podatke o njihovem delu. Z leti bo vpliv izzvenel.

              37 Z razlikami med posameznimi okrožnimi državnimi tožilstvi se v tem prispevku ne ukvarjam. Temeljni statistični podatki so na voljo. Za izziv lahko povem, da so razlike tako velike, da jih je glede na velikost (majhnost) naše države in njeno ekonomsko, socialno in geografsko strukturo ter kriminalno fenomenologijo in pojavljanje kaznivih dejanj v prostoru težko pojasniti.

              38 Katera druga zavrženja bi se še lahko znašla v tem kupu, si je težko zamisliti. Morda kakšna oportuniteta, skrita v drugačni obleki. Na splošno menim, da gre za posamične primere, ki na tako visok odstotek niso imeli omembe vrednega vpliva.

              39 Lahko pa gre za primer s povsem nasprotnega pola. To se je zgodilo pri že omenjeni poslovni goljufiji. Zakonodajalec je v nekem trenutku (v jedru napak) uzakonil kaznivo dejanje s sumljivim opisom. Več let je pregon tekel (in obsodbe tudi) za dejanja, ki so bila večinoma kvečjemu civilni delikt. Ko je vrhovno sodišče pred nedavnim spremenilo prakso in dovolj jasno povedalo, kdaj bo dejanje štelo za poslovno goljufijo, se je zgodilo, da je v kazenskem sistemu ostalo v obtoku precejšnje število takšnih dejanj (poslovna goljufija je bila pogosto kaznivo dejanje). Za veliko količino napačnih ovadb v teh primerih pa nista kriva niti oškodovanec niti policija, kaj šele državni tožilec, temveč nihče drug kot zakonodajalec.

              40 Odkrito ali prikrito. Včasih pride do odprtega nasprotovanja tožilski odločitvi (seveda imam v mislih le negativno odločitev, ki jo obravnavam v tem prispevku), drugič do bolj zakritega in posrednega. Metod in poti je neskončno veliko, tistih, ki so pripravljeni pri tem sodelovati, pa vselej veliko več kot tistih, ki so pripravljeni braniti avtoriteto odločitve državnega tožilca, za katerega moramo (enako kot za sodnikovo odločitev) neomajno stati na stališču, da je pravilna in zakonita - fino a prova contraria (do nasprotnega dokaza, pri čemer močno vztrajam, da je potreben dokaz in ne le drugačen pogled, do katerega ima vsakdo pravico, ali kritičen pomislek, kaj šele hudobna insinuacija).

              41 Zadnji jugoslovanski ZKP (začetno besedilo) je v prvem odstavku 153. člena predvideval, da se ovadba zavrže, če iz nje izhaja, da dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo in če obstajajo druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Med temi okoliščinami se je tedaj izrecno omenjala predvsem imuniteta.

              Nobenega zavrženja, ker ni utemeljenega suma, da bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ni bilo! Nasprotno, teorija je poudarjala, da zavrženje ovadbe na podlagi ocenjevanja dokazov ni dopustno. Toda na drugi strani je zahtevala,

              42 da mora obstajati potrebna stopnja verjetnosti, da gre za kaznivo dejanje in da je osumljenec storilec, ker mora vse to tožilec izkazati v zahtevi za uvedbo preiskave. Pa smo tam!

              43 Prim tč. 2 in tam zapisano stališče o tem, kdaj se ovadba zavrže.

              44 Ne pozabimo, da de lege lata zapleta večinoma niti ne more rešiti preiskovalni sodnik sam, temveč mora angažirati zunajobravnavni senat, kar odločanje še dodatno zaplete, podaljša in podraži.

              45 Čeprav je tedaj nismo jemali tako resno, kot jo danes.

              46 Ob strani puščam dejstvo, da večinoma ne moremo govoriti o dokazih, ki naj bi jih imel na voljo državni tožilec, temveč gre pretežno šele za informacije, iz katerih bodo (morda) izšli dokazi. Razločevanje v tem primeru ni bistveno, vsi dobro vemo, za kaj gre, kot tudi, da so takšne informacije dovolj za tožilčevo odločitev, zlasti za negativno.

              47 Z drugimi besedami povedano, smo pri oportuniteti kot razlogu za opuščanje pregona; morda strokovno povsem korektni, čeprav je dejstvo, da pa pravne podlage za zavrženje ovadbe zaradi oportunitete, de lege lata ni. Jo bomo pripeljali v igro tako kot so generacije pred nami vpeljale zavrženje, ker sum ni dovolj utemeljen? Joj, koliko zanimivih vprašanj se poraja!

              48 To je, kot smo že videli, morda zadnje, vendar eno izmed najzahtevnejših vprašanj, ki se navezujejo na zavrženje ovadbe. Po eni strani je težko vztrajati, da bi tožilčeva negativna odločitev ostala brez nadzora, tako rekoč brez pravnega sredstva, s katerim bi jo bilo mogoče izpodbijati, če je napačna. In prav mogoče je, da je napačna, ker nihče ni nezmotljiv. Nekje na tej točki pa se neha soglasje glede nadzora nad tožilsko negativno odločitvijo. Neodmerjeno poseganje v tožilčevo odločitev (pa naj bo notranje ali zunanje, kaj šele, če sta mogoči obe obliki nadzora!) ima lahko neslutene negativne posledice, od izgube samozavesti tožilca, torej posledice na individualni ravni, do izgube samostojnosti profesije in neodvisnosti organa, ki je lahko katastrofalna na globalni ravni, ker bo povzročila, da se bo pregona v resnici polastil nekdo drug, nekdo, ki tega ne sme početi.


              Zveza:

              RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
              Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP člen 161, 161/1, 161/4, 357, 357-1, 357-2, 357-3, 431, 431/3, 433, 466, 466/1, 466/3, 475, 475/3
              Datum zadnje spremembe:
              13.05.2020

              Pravno sporočilo

              Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

              Opombe:

              P2FydC01MDE0OA==