<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC sodba Kp 300/2007
ECLI:SI:VSCE:2007:KP.300.2007

Evidenčna številka:VSC0001890
Datum odločbe:04.12.2007
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - konkreten dejanski stan

Jedro

S tem ko je obt. pri opravljanju gospodarske dejavnosti oškodovanima vseskozi, tudi po tem, ko je zašel v likvidnostne težave katerih obseg je bil takšen da izdobavljenega blaga ni več mogel plačati, trdil da bo blago plačal, je ravnal v goljufivem namenu kar pomeni, da so v njegovem ravnanju podani tako objektivni kot subjektivni znaki očitanih mu kaznivih dejanj.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega M. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi M. B. je dolžan plačati 300,00 EUR povprečnine.

 

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi M. B. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po I. odstavku 234. a čl. KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej za prvo kaznivo dejanje določena kazen treh mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen deset mesecev zapora, enotna kazen pa, z uporabo določil KZ o steku v višini enega leta zapora, s preizkusno dobo dveh let in dodatnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani I. F., sedaj I. I. Š., P. ..., Š., 921,87 EUR, oškodovani M. R., K. ..., K. pa 4.218,11 EUR. Takšna premoženjskopravna zahtevka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega računa, do dneva plačila, sta bila navedenima oškodovankama tudi prisojena, v presežku pa je bila oškodovanka I. I. Š. napotena na pravdo. Odločeno je bilo še, da mora obtoženi, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona, ki doslej niso zaznamovani ter povprečnino, odmerjeno na 400,00 EUR. Z isto odločbo, vendar s sklepom je bil proti temu obtožencu ustavljen kazenski postopek glede nadaljnjega očitanega mu kaznivega dejanja poslovne goljufije po III. in I. odstavku 234. a člena KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da njegovi stroški iz 1.-5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega in potrebni izdatki z nagrado zagovornika, obremenjujejo proračun.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je pritožil zagovornik obtoženega M. B. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni in obtoženega oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika delno ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v krivdoreku besedilo “pri sklenitvi in izvajanju pogodbe in poslov” nadomesti z besedilom “pri sklenitvi pri dejanju pod točko II in pri izvajanju pogodbe pri dejanjih pod točkami I in II”, pod točko II izpusti besedno zvezo “v roku deset dni”, v ostalem pa to zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Na obtožencu in zagovorniku posredovano mnenje je slednji odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnika, ko ta v vloženi pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje ob razsoji zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, kršilo pa tudi kazenski zakon v smislu točke 1 člena 372 navedenega zakona. Po njegovem prepričanju je že opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja nejasen, ko iz njega ne izhaja, na kakšen način naj bi oškodovanki preslepil, navedbe v njem pa so tudi v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. Meni, da dejanji, kot sta opisani, ne vsebujeta potrebnih znakov kaznivih dejanj, torej to nista, kar pomeni, da gre v obravnavanem primeru zgolj za civilno pravno razmerje, nastalo med obtožencem in obema oškodovankama.

V zvezi s temi navedbami pritožnika je potrebno kot prvo pojasniti, da ni dvoma, da je pravno razmerje med obtožencem in oškodovankama tudi civilno, pritrditi pa je pri tem višjemu državnemu tožilcu, ko je v pisnem mnenju o pritožbi zapisal, da to nima prav nobenega vpliva na obtoženčevo kazensko odgovornost. Pri poslih, kakršni so se med njimi vršili, so razumljivo nastale tudi civilnopravne posledice, kar pomeni, da so zaradi teh oškodovanki upravičeni sprožili postopke, kateri so jima na voljo (izvršba in prijava terjatve v stečajnem postopku), kar pa ne pomeni, da že zgolj zaradi tega obtožencu očitani dejanji ni mogoče šteti za kaznivi. Za kaznivi jih je šteti v primeru, ko obtoženec s svojim ravnanjem izpolni zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj poslovne goljufije, kot so navedeni v I. odstavku 234. a člena KZ. Ti morajo v resnici izhajati že iz opisa očitanih kaznivih dejanj, za katerega je v danem primeru, po presoji sodišča druge stopnje moč trditi, da je tak, da so v njem navedeni znaki opisani povsem zadovoljivo. Že za pritožnika ni dvoma, da je prišlo do neplačila zneskov po v obtožbi navedenih računih v okviru gospodarske dejavnosti, izvajane med obtožencem in oškodovankami. Opisan je tudi način, s katerim je obtoženec obe oškodovanki preslepil, da sta z njim poslovali oziroma nadaljevali s poslovanjem, zaradi česar jima je zaradi neizpolnitve v izreku izpodbijane sodbe dolžnih obveznosti nastala tudi tam zatrjevana škoda. Preslepitev je dovoljšnji meri konkretizirana z navedbo, da je obtoženec oškodovankama že ob sklenitvi dogovora o poslovanju zatrjeval, da bo obveznosti poravnal v določenem roku. Za obe očitani mu kaznivi dejanji skupaj pa so ob koncu opisa navedene še okoliščine, katere je oškodovankam med izpolnjevanjem dogovorov o poslovanju prikril in so takšne, s katerimi bi jima dal vedeti, da obveznosti ne bo mogel izpolniti. Gre torej za zadovoljivo konkretizacijo znakov očitanih mu kaznivih dejanj, vse ostalo pa je stvar ocene dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi ta je po presoji sodišča prve stopnje pravilna in ne drži trditev pritožnika, da je v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, o čemer bo več povedanega v delu, ko bo govora o pritožbenih navedbah v zvezi z zatrjevanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji sodišča druge stopnje pritožnik nima prav, ko meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno in v popolnosti ugotovilo tudi dejansko stanje te kazenske zadeve. V zvezi s tem je potrebno kot prvo pojasniti, da so zatrjevanja pritožnika ovržena že z razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, katere kot pravilne v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Zaradi tega se sodišče druge stopnje sklicuje na tam navedeno, v zvezi s pritožbenimi trditvami pa dodaja le to, kar se zdi potrebno, dodatno pojasniti. Pri tem poudarja, da so navedbe sodišča prve stopnje, s katerimi pojasnjuje razliko med kaznivim dejanjem goljufije na eni strani in kaznivim dejanjem poslovne goljufije na drugi strani skladne z določbami zakona in sodne prakse. Od teh je potrebno opozoriti zlasti na to, da pri obtožencu očitanih kaznivih dejanjih ni nujno, da je zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, ampak lahko do njega pride tudi med izvajanjem poslov. Pri tem ni mogoče prezreti, da je obtoženi, ko je z oškodovankam pričel poslovati, tema dvema zatrjeval, da bo nastale obveznosti do njiju izpolnjeval v dogovorjenih rokih. To pri poslovanju z I. F. izhaja iz sklenjene pogodbe o oskrbovanju in distribuciji z dne 15. 6. 2002, pri poslovanju z M. R. pa iz v spisu se nahajajočih računov, kjer je rok plačila določen na 10 dni, temu pa obtoženi ni nikoli ugovarjal. Čeprav oškodovanka tega ob zaslišanju ni potrdila, ko o tem tudi ni bila vprašana, roki za plačilo pa so bili v navedenem okviru določeni tudi pri poslovanju z F., ni videti razloga za dvom, da je bil tak rok plačila med njima dogovorjen in tudi ne razloga za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu, kot to predlaga višji državni tožilec. Za takšno spremembo ni videti razloga tudi v zvezi z vprašanjem natančnejše opredelitve tega, kdaj je do preslepitve oškodovank v danih primerih prišlo. Za razsojo zadeve je pomembno, da je obtoženec obema obljubljal plačevanje v dogovorjenih rokih že ob sklenitvi dogovora, bodisi pisnega, bodisi ustnega. Tega dogovora se je v začetku poslovanja, kar sta potrdili oškodovanki, tudi držal, kar pritrjuje navedbi pritožnika, da pri njemu goljufivi namen ni obstajal že od vsega začetka. Pa vendarle je ugotovitev o obljubi plačila v dogovorjenih rokih že od vsega začetka poslovanja, pomembna. Pomembna je zato, ker je obtoženec, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in tudi pritožnik zašel v težave kasneje, ko plačil ni mogel več izvrševati, pa tega oškodovankam ni jasno povedal, saj jima je plačila obljubljal in sta mu verjeli, seveda tudi zaradi obljube, katero je dal ob začetku poslovanja. Še več, obtoženi jima ni pojasnil tudi tega, da je zašel v takšne likvidnostne težave, da izdelkov ne bo mogel več plačevati. To je dobro vedel, če ne zaradi drugega zaradi dolga izterjevanega s strani davčnega urada, pa je blago vseeno sprejemal, ga prodajal, oškodovankama pa ničesar plačal. Prav ima sodišče prve stopnje, da prav iz tega jasno izhaja dokazanost storitve kaznivega dejanja obtožencu tudi v subjektivnem pogledu, kot je to obrazloženo v izpodbijani sodbi. Ob tem je v zvezi z navedbami pritožnika reči le še to, da ni prav nobenega razloga za dvom v višino nastale škode oškodovankam, čeprav to sedaj v pritožbi osporava. Ne le, da je ta ugotovljena z jasno izpovedjo oškodovank in v spisu se nahajajočimi računi, to je potrdil tudi obtoženec sam v danem zagovoru, ko ni z besedo zanikal, da v računih navedenega blaga ni prejel oziroma, da bi bilo z njim karkoli narobe, da torej višina dolga ni pravilna. Gre za protispisno trditev pritožnika, kateri nasprotujeta tudi v spisu se nahajajoči pismi oškodovanki F. in jasna navedba oškodovanke R. ob zaslišanju, da obtoženec pri njej ni nikoli reklamiral kvalitete dobavljenega blaga, niti ni vrnil ničesar, kar mu je bilo dobavljeno (list. št. 137 spisa).

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je izrečena mu pogojna obsodba v celoti primerna, zlasti ker so mu bile v okviru te določene primerno visoke zagrožene kazni za posamični kaznivi dejanji, kot tudi enotna zagrožena kazen zapora ter dolžina preizkusne dobe. Navedeno se v celoti sklada z v postopku ugotovljenimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pravilno se je sodišče prve stopnje pri tem odločilo tudi za določitev dodatnega pogoja po plačilu prizadejane škode oškodovankam v dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe. V zvezi s tem je pritrditi sodišču, da ima obtoženec primerno izobrazbo, s katero bo lahko našel delo, katerega je sposoben opravljati, s tem pa pridobil dohodek, s katerim bo lahko preživljal sebe in svoje otroke, povrnil pa tudi prizadejano škodo.

Zaradi povedanega pritožbi zagovornika obtoženega M. B. ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Višina te je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obtoženca, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

 


Zveza:

KZ člen 234, 234/1, 234/1-a, 234, 234/1, 234/1-a.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MTY4Ng==