<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 266/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.266.2007

Evidenčna številka:VS23949
Datum odločbe:13.12.2007
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:oškodovanec - zakonski znaki kaznivega dejanja - obstoj kaznivega dejanja - zloraba položaja ali pravic - izraba položaja - soglasje družbenikov k poslu
Objava v zbirki VSRS:KZ 2007-2010

Jedro

Storilec in oškodovanec ne moreta biti ista oseba, zato ne more priti do oškodovanja druge osebe kot temelja za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v primeru, ko je v isti osebi storilec in oškodovanec zasebni podjetnik ali v primeru enoosebne gospodarske družbe; v teh primerih so kazniva dejanja lahko storjena le navzven, napram upnikom, ne pa navznoter, z lastnim okoriščanjem. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo pa okvir kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic obsega tudi notranja razmerja v družbi, kjer le izjemoma lahko pride do nekaznivega prenosa sredstev.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 2.000 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni B.K. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po določbi prvega odstavka 49. člena KZ mu je v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu, odrejen na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer od 3.4.2006 od 8.20 ure do 10.4.2006 do 10.03 ure, ko mu je bil pripor odpravljen. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP je bil obsojenec dolžan poravnati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške prič in izvedenin v skupnem znesku 735.325,00 SIT ter povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, in sicer na 900 EUR odmerjeno povprečnino.

Zoper pravnomočni sodbi so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki mag. M.Š. in Odvetniška družba K.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. M.Š., je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi absolutnih bistvenih kršitev kazenskega postopka. Po mnenju zagovornika je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijani sodbi ni zadostne obrazložitve o pritožbenih navedbah, podana je kršitev iz 9. člena KZ, ker ni opredeljen čas storitve kaznivega dejanja, kršena je določba 244. člena KZ glede očitka premoženjske koristi, saj je "odpis terjatve" interna računovodska operacija, ki na obstoj terjatve do dolžnika ne vpliva, zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje in je podana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, kršeno je načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 1. člen KZ, kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tudi zato, ker izrek obsodbe nasprotuje sam sebi, kršeni sta bili določbi 21. in 15. člena KZ, ker je obsojenec po izobrazbi strojni ključavničar, zato iz opravičljivih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano, kršena je bila določba 252. člena ZKP, ker izvedenec ni upošteval vse relevantnih listin, kršeno je bilo načelo materialne resnice (17. in 299. člen ZKP), ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala obramba, podana je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izostalo pojasnilo, zakaj sodišče ocenjuje, da zaslišanje prič ni potrebno, podana je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med listinami v spisu in izrekom ter obrazložitvijo sodbe, obsojenec namreč v času domnevne storitve dejanj ni bil direktor družb, obsojencu ni mogoče očitati oškodovanja družbe, ker je pridobitelj premoženja sam družbenik, zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje, podana je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v obsegu nezadostnega pojasnila glede domnevno ponarejenih potnih nalogov. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče tudi zaradi podanega precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev, torej na podlagi določila 427. člena ZKP, razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo v ponoven postopek pred sodišče prve stopnje, hkrati pa je podal predlog za odložitev izvršitve izpodbijanih sodb na podlagi tretjega odstavka 422. člena ZKP.

Odvetniška družba K. je podala zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavila vse dopustne razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlagala Vrhovnemu sodišču, da ravna skladno z določbo 426. člena ZKP. Po mnenju odvetniške družbe sodišče ni moglo s standardom gotovosti ugotoviti, da je bil namen obsojenca v pridobitvi premoženjske koristi sebi ali drugim. Nalog za odpis terjatev ne predstavlja prestopanja meje pravic osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost, niti zlorabe takega položaja. Družbeniki gospodarske družbe E.d.o.o. so bili ravno B.K., I.K., T.K. in P.K., z morebitnim zmanjšanjem premoženja družbe zaradi odpisa terjatev pa bi prišlo lahko le do neposrednega zmanjšanja vrednosti deležev družbenikov, ne bi pa se moglo rezultirati v škodi na račun tiste pravno varovane dobrine, ki jo ščiti KZ. Podana je najmanj ekvivalenca med višino terjatve, ki predstavlja odpisano obveznost družbenika do družbe in dejansko pridobitvijo premoženjske koristi družbenika. Lahko bi šlo torej kvečjemu za dejanje, storjeno na škodo upnikov družbe ali morebitnim davčnim prekrškom. Po mnenju odvetniške družbe obsojenec dejanja ni storil z motiviranim naklepom. Sodišče druge stopnje je po mnenju zagovornikov storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z izrekom kazni.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo zagovornika, odvetnika mag. M.Š., predlagal, da se zahteva zavrne, ker je čas dejanja dovolj natančno opredeljen, ker je odpis terjatve le drugo ime za neizterjavo, pravna zmota in krivda, ki jo zagovornik izpodbija, pa predstavlja le uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izvedenec je svoje delo opravil v okviru sodne odredbe. Če obsojenec ni bil direktor družb, je ta okoliščina dejanske narave, ki jo z zahtevo ni mogoče uveljavljati. Glede oškodovanja obsojenec ni ponudil ustreznih listinskih dokazov za svoje trditve, dejanje pa je storjeno proti gospodarskim družbam, teh pravnih oseb pa ni mogoče enačiti z družbeniki.

Na zahtevo Odvetniške družbe K. je podala odgovor vrhovna državna tožilka N.F. Tudi vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev njihove zahteva za varstvo zakonitosti. V odgovoru je navedla, da nalog za odpis terjatev posledično pomeni izgubo premoženja. Po njenem mnenju sta sodišči pravilno kot nesprejemljiv sprejeli obsojenčev zagovor, da je izdaja navedenih odredb pomenila dezinvestiranje.

Zagovornika obsojenega B.K. iz Odvetniške družbe K. sta podala izjavo, v kateri izražata nestrinjanje z državnim tožilstvom. V izjavi pojasnjujeta, da je neodpisana sredstva možno vknjižiti le kot zmanjšanje osnovnih sredstev, saj to zahtevajo računovodski standardi, nima pa to nikakršne zveze s kaznivim dejanjem. Državno tožilstvo se po njunem mnenju ni opredelilo do stališča obrambe, da izvršitev kaznivega dejanja ni mogoča v škodo družbe. Poleg tega ponavljata, da je višje sodišče pri izrekanju kazni odstopilo od ustaljene sodne prakse in nepravilno uporabilo določbo 51. člena KZ.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. M.Š., je dne 9.10.2007 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. V zahtevi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 in v tej zvezi opozarja, da je v primeru, če je tisti, ki je pridobil premoženje sam obsojenec kot družbenik ter je glede očitanih dejanj vsakokrat obstajalo soglasje vseh družbenikov, nesmiselno očitati premoženjsko oškodovanje družbe, ker so prejeli premoženjsko korist sami družbeniki. O vprašanju soglasja družbenikov sodišči nista dali ustreznih odgovorov.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obsojenega B.K. mag. M.Š. neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Povsem pavšalno navaja, da je sodba sodišča druge stopnje nepopolna glede obrazložitve. V izpodbijani sodbi Višjega sodišča v Mariboru so zavzeta ustrezna stališča v zvezi s pritožbo obsojenčevega zagovornika, pri čemer ni kršilo kazenskega postopka, ko je kot pravilna ocenjevala stališča sodišča prve stopnje. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je sklepčen in ne nasprotuje sam sebi, kot zatrjuje zagovornik.

V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je povsem razumljivo naveden čas storitve kaznivega dejanja. V opisu je namreč navedeno, da je obsojenec dejanje pod točko 1 storil med 4.4.1995 in 7.6.1995, v tem časovnem okviru pa so navedena vsa tri dejanja, ki se mu očitajo. Tudi izrek sodbe pod točko 2 ima naveden datum storitve kaznivih dejanj med 14.5. in 8.12.1997, vsa pri tej točki navedena dejanja pa so storjena v okviru tega časovnega okvira. Prav tako ni nerazumljivo opisano ravnanje obsojenca pri storitvi kaznivih dejanj, ko so določeni pri nekaterih dejanjih dnevi sklenitve pogodbe, pri nekaterih pa dan odreditve odpisa terjatev. Bistveno je, da se obsojencu očita prenos osnovnih sredstev - nepremičnin iz obeh družb na fizične osebe z namenom, da sebi in družinskim članom pridobi veliko premoženjsko korist, kar je v vseh primerih storil z odpisom terjatev. Pri tem so natančno navedeni zneski ter terjatve, ki so sledile po podpisu pogodbe, za tretjo terjatev pa je sicer napisan tudi datum odpisa terjatve, kar pa ne pomeni, da ostali dve dejanji glede izvršitvene oblike nista razumljivi.

Prav tako zagovornikove trditve, da odpis terjatev ne more vplivati na premoženje, ni upošteven glede na očitek kaznivega dejanja, da je namreč obsojenec izrabil svoj položaj pri opravljanju gospodarske dejavnosti prav z namenom pridobitve velike premoženjske koristi sebi in družinskim članom. Pri tem ni pomembno, da bi bile terjatve še vedno izterljive, kajti pri storitvi kateregakoli premoženjskega kaznivega dejanja je naknadno še vedno možno izterjati ali odvzeti premoženjsko korist ter to ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja. V tej zvezi tudi ni bilo kršeno načelo zakonitosti, kar zagovornik povezuje z uporabo slovenskih računovodskih standardov, saj mu to sodišče v izreku izpodbijane sodbe ne očita.

Trditve o obsojenčevi opravičljivi pravni zmoti in s tem povezani krivdi v postopku za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik gradi na drugačni dokazni oceni. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zagovornikova ocena, da je obrazložitev zavrnitve dokazov obrambe pomanjkljiva, nima opore v razlogih obeh izpodbijanih sodb, saj so podana jasna pojasnila, zakaj sodišče ni ugodilo predlogu. Isto velja za zatrjevano pomanjkljivo delo izvedenca, ki je svoje delo opravil glede na dano odredbo povsem korektno. Ponovno uveljavljanje nujnosti izvedbe predlaganih dokazov in izvedenskega dela pomeni po vsebini uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Tudi uveljavljanje, da obsojenec ni bil direktor gospodarske družbe, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja.

Odvetniška družba K. oziroma zagovornika iz te odvetniške družbe uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ko zatrjujeta, da obsojenec ni imel namena pridobiti premoženjske koristi sebi ali drugim, da nalog za odpis terjatev ne predstavlja prestopa meje pravic osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z odločitvijo sodišča druge stopnje, ko je delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in spremenilo kazensko sankcijo. Z izrekom takšne sodbe ni kršilo določbe 51. člena KZ, ob zakonito izrečeni sankciji pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati primernosti tako izrečene sankcije.

Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. M.Š., ni mogoče upoštevati, saj je vložena po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik pa je že v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, da ni podano kaznivo dejanje pri oškodovanju družbe, če je pridobitelj premoženja sam družbenik, kar uveljavlja tudi v prepozni dopolnitvi zahteve, zato je Vrhovno sodišče obravnavalo tudi to vprašanje. Isto kršitev uveljavlja po vsebini tudi Odvetniška družba K. in partnerji, zato je Vrhovno sodišče to vprašanje ocenilo skupno glede na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 141/2006 ocenjevalo, ali je podano kaznivo dejanje po 244. členu KZ tudi v primeru, ko obsojenec pridobi premoženjsko korist s soglasjem edinega družbenika. Postavilo se je na stališče, da glede soglasja družbenikov, kar pomeni strinjanje s poslom, ni pomembno, v kakšni obliki je bilo soglasje podano, moralo pa je biti jasno, dano vnaprej in ne sme biti protipravno. V tej zadevi ni bilo meritorno odločeno, ker je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo.

Zlorabo položaja ali pravic s strani družbenikov je torej potrebno oceniti najprej splošno oziroma ali je sploh lahko podano kaznivo dejanje, če družbeniki pridobijo premoženjsko korist iz kapitala gospodarske družbe. Gospodarska družba v katerikoli organizacijski obliki pomeni pravni subjekt na trgu in v primeru protipravnega ravnanja, ki se kaže kot pridobitev premoženjske koristi iz kapitala družbe, lahko stori kaznivo dejanje tako fizična kot pravna oseba. S protipravnim znižanjem kapitala družbe so predvsem lahko ogroženi fiskalni interesi države, upniki ter samo poslovanje družbe na trgu. Iz tega lahko sledi, da so v takšnih primerih lahko podani znaki kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti, oškodovanje upnikov, lažni stečaj, povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem, poslovna goljufija, ponareditev ali uničenje poslovnih listin ter še nekatera druga kazniva dejanja, ki so lahko storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Ostane še vprašanje, ali je lahko storjeno kaznivo dejanje po 244. členu KZ, če je s strani družbenikov pridobljena protipravna premoženjska korist iz kapitala družbe. Storitev takšnega kaznivega dejanja je najprej potrebno ocenjevati glede na obliko gospodarske družbe. Povsem jasno je, da je takšno kaznivo dejanje možno storiti, ko gre za kapital delniške družbe ali komanditne družbe, možno pa je storiti to kaznivo dejanje tudi pri družbi z omejeno odgovornostjo. Ocenjevanje znakov kaznivega dejanja je podobno primerom, ko gre za druga premoženjska kazniva dejanja. Isto vprašanje se namreč pojavi pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi v primeru nedokončanega zapuščinskega postopka ali pri nedokončani razdelitvi skupnega premoženja v razvezi. Tudi v omenjenih primerih se zastavi vprašanje soglasja drugih dedičev ali drugega zakonskega partnerja.

Pri protipravnem prenosu kapitala na fizične osebe ne moremo govoriti kot o normalnem pravnem poslu, saj gre za protipravnost ravnanja, pri katerem ostane le še ocenjevanje pojma oškodovanja. Že v prej navedeni sodbi Vrhovnega sodišča je bilo pojasnjeno, da tudi primerjava s pravnimi ureditvami v drugih državah (npr. glede na kazensko zakonodajo v Nemčiji, Avstriji in Švici) pokaže, da so glede tega vprašanja različne teorije. Nedvomno je v primeru samostojnega podjetnika ali enoosebne gospodarske družbe jasno, da so kazniva dejanja lahko storjena le navzven, napram upnikom ali davčni obveznosti, ne pa navznoter, z lastnim okoriščanjem.

Po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) je lastnik premoženja sama gospodarska družba, ne pa družbeniki. Za oceno kaznivega dejanja, v obravnavani kazenski zadevi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, pa ni bistveno lastništvo kapitala, temveč vprašanje oškodovanca. Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Pri premoženjskih kaznivih dejanjih, kamor sodi tudi kaznivo dejanje po 244. členu KZ, je torej bistveno, kdo je storilec kaznivega dejanja in kdo je oškodovanec. V vsakem primeru je pri vsakem okoriščanju podano na drugi strani oškodovanje. Storilec in oškodovanec ne moreta biti v isti osebi. Iz tega razloga tako ne more priti do oškodovanja druge osebe kot temelja za obstoj kaznivega dejanja v primeru, ko je v isti osebi storilec in oškodovanec zasebni podjetnik ali v primeru enoosebne gospodarske družbe. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo se takoj pojavi vprašanje, ko gre za več družbenikov. Tudi v tem primeru bi lahko prišlo do položaja, ko so vsi družbeniki hkrati oškodovanci pri kaznivem dejanju. Prav v takšnem primeru torej lahko nastopi vprašanje soglasja, kar je bilo že obravnavano v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006.

Iz obeh zahtev za varstvo zakonitosti tudi izhaja uveljavljanje vprašanja soglasja, ki naj bi bilo podano pri obsojencu B.K. ter naj bi izključevalo obstoj kaznivega dejanja. Do takšne pravne ocene bi lahko prišli le v primeru, če bi takšna ugotovitev, ki pomeni dejansko vprašanje, izhajala iz izreka ali obrazložitve izpodbijanih sodb. Pri obsojencu takšnih ugotovitev ni, tako da opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe pod točko 1 in 2 vsebuje vse znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je družba E.d.o.o. nastala iz družinske obratovalnice, ta družba pa je nato ustanovila družbo H.d.o.o. kamor so se prezaposlili že zaposleni delavci. Obsojenec je bil eden izmed ustanoviteljev E.d.o.o. in H.d.o.o., poleg njega pa so bili soustanovitelji še I.K., T.K., P.K., ustanovitelji družbe H.d.o.o. pa poleg navedenih še druge družbe. Obsojenec je sklenil tri kupoprodajne pogodbe za prodajo osnovnih sredstev oziroma nepremičnin, za katere gospodarska družba ni dobila plačila. Okoriščenci, obsojenčevi družinski člani, so tako pridobili premoženjsko korist na škodo osnovnih sredstev gospodarske družbe, ohranili pa so svoj delež kot družbeniki v gospodarski družbi. Gospodarska družba je bila torej oškodovana, kot oškodovanci pa so znotraj gospodarske družbe všteti seveda tudi vsi zaposleni delavci. V ravnanju obsojenca so torej podani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ.

Isto velja za kaznivo dejanje pod 2. točko izreka prvostopenjske sodbe. V gospodarski družbi P.d.o.o, katere edina ustanoviteljica je obsojenčeva mati A.K., ni prišlo do običajnega prenosa sredstev z gospodarske družbe na fizično osebo, temveč je šlo za pridobitev sredstev na podlagi lažnih potnih nalogov. V tej zvezi zagovornik mag. M.Š. tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno, ki je v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. S kaznivimi dejanji pridobljena protipravna premoženjska korist je tudi v tem primeru podana, iz ugotovitev v pravnomočnih sodbah pa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov sin T.K. hkrati oškodovanca, niti ni razvidno kakršnokoli soglasje za takšno poslovanje z lažnimi potnimi nalogi.

Iz ugotovitev v pravnomočnih sodbah je torej razvidno, da v obravnavani kazenski zadevi ni šlo za primere dovoljenega soglasja za prenos premoženja iz gospodarskih družb na fizične osebe, poleg tega pa so bili ti prenosi v različnih oblikah opravljeni protipravno. Za poslovanje gospodarskih družb namreč velja, da zaradi položaja na trgu ne more protipravno prodajati osnovnih sredstev (glede na nov Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki v času storitve kaznivih dejanj še ni veljal, tudi ni možno prosto razpolagati s presežkom vrednosti osnovnega kapitala), prav tako pa ni možno prenašati premoženja družbe na podlagi lažnih potnih nalogov. Okvir kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu torej obsega tudi notranja razmerja v družbi z omejeno odgovornostjo, kjer le izjemoma lahko pride do nekaznivega prenosa sredstev, kot je bilo zgoraj obrazloženo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevah uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo.

Glede na odločitev Vrhovnega sodišča ni prišla v poštev odložitev izvršitve kazni, kot je predlagal obsojenčev zagovornik mag. M.Š.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka ter obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov in ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZKP člen 144, 144-6, 371, 371/1-11.KZ člen 244, 244/1.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNjczMQ==