<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1186/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.1186.2015

Evidenčna številka:VSL0075676
Datum odločbe:02.09.2015
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Majda Urh (poroč.), Milan Mesojedec
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povrnitev škode - stečaj družbe - odškodninska odgovornost poslovodje - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - spregled pravne osebnosti

Jedro

Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Razlog za osebno neodgovornost fizičnih oseb, ki so člani organov pravne osebe, je v dejstvu, da je ravnanje fizičnih oseb, ki so člani organa pravne osebe, ravnanje same pravne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v korist tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) obstoji terjatev do tožene stranke (v nadaljevanju toženca), in sicer v korist prvega tožnika denarna terjatev v znesku 52.110,00 EUR, v korist druge tožnice pa denarna terjatev v znesku 53.847,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika v roku 15 dni nerazdelno dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.872,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlagata, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., temveč je le prebralo zapisnike o njunem zaslišanju v kazenskem postopku. V razlogih sodbe se je sicer sklicevalo na to, da odločitve ni oprlo na omenjena zapisnika iz razloga, ker sta se tožnika temu upirala, vendar je izpodbijana sodba kljub temu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že zato, ker sta omenjena zapisnika del procesnega gradiva v spisu. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati cenitev A. A. tudi kot dokaz in ne le kot del trditvene podlage, saj gre za objektivno cenitev, ki je bila naročena s strani toženca pred nakupom poslovnih deležev in se je uporabljala kot osnova za določitev njihove cene. Glede na navedeno in glede na to, da je toženec skril poslovno dokumentacijo, predstavlja omenjena cenitev edini verodostojni dokaz o vrednosti družbe C. C. d.o.o. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati A. A., da bi pojasnila izhodišča njene cenitve. Če bi se mnenji strokovnjakinj še vedno razhajali, bi moralo opraviti njuno soočenje. Vpogledati bi moralo v cenilni elaborat D. D. in v mnenje E. E. d.o.o. z mesečnim poročilom o poslovanju v prvih treh mesecih. Upoštevati bi moralo fotografije dokumentov, saj sta tožnika imela vstop v poslovne prostore družb C. C. d.o.o. in F. F. d.o.o., kjer so bile narejene. Ker zaradi vzporednega teka kazenskega postopka, v katerem se tožencu očitajo ista protipravna dejanja, sodišče prve stopnje ni prekinilo predmetnega postopka in prav tako ni samo rešilo predhodnega vprašanja obstoja kaznivega dejanja (temveč je obravnavalo spor le z vidika spregleda pravne osebnosti in neposlovne odškodninske odgovornosti), je podana kršitev 13. in 14. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo trditev o protipravnih ravnanjih toženca, ki sta jih dokazovala s podatki kazenskega spisa. Iz slednjega izhaja, da je bila zoper toženca s strani Policijske uprave ... najprej vložena kazenska ovadba z dne 16. 7. 2012, nato pa uvedena preiskava, in sicer se tožencu očitajo kazniva dejanja poslovne goljufije, povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem in pranja denarja. Pritožba podrobno in na več straneh povzema vsebino kazenske ovadbe ter na 9., 10. in 11. strani našteva tudi druge listinske dokaze (med drugim dokumentacijo in dokaze iz kazenskega spisa), na katere sta se sklicevala. Dokazne predloge je sodišče prve stopnje zavrnilo, češ da niso relevantni, čeprav dokazujejo zatrjevana protipravna dejanja toženca, ki jih sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo. Zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev ustavnih pravic tožnikov, zlasti pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Nesporno je, da je toženec kot direktor družbe F. F. d.o.o. dne 25. 5. 2005 in 10. 2. 2005 sklenil Pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža, s katero se je družba F. F. d.o.o. zavezala od tožnikov odkupiti njuna poslovna deleža v družbi C. C. d.o.o., od vsakega prodajalca v višini 50% celotnega kapitala družbe, za kupnino 104.250,00 EUR, ki se poravna v 60 mesečnih obrokih. Oba prodajalca je preslepil, da je družba F. F. d.o.o. postala imetnik obeh poslovnih deležev družbe C. C. d.o.o. pred poplačilom celotne kupnine, saj je bilo tožniku plačanih le 30 obrokov kupnine, tožnici pa le 29, pri tem pa je oba prodajalca pri izpolnitvi pogodbe namenoma preslepil in plačil nista dobila. Toženec je ves čas družbo zastopal samostojno, brez omejitev in tudi na lastno odgovornost. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in splošne predpostavke (neposlovne) odškodninske odgovornosti, ki jih določa 131. člen OZ. Posamezne izraze iz 147. členu OZ je treba obravnavati širše, in sicer tako, da se izraz delodajalec razume v pomenu nosilca podjema (v konkretnem primeru družba F. F. d.o.o.), izraz delavec v pomenu fizične osebe, ki je personalni substrat nosilca podjema (v konkretnem primeru toženec) ter izraz pri delu ali v zvezi z delom v pomenu pri opravljanju podjema ali v zvezi z njim. Sodišče prve stopnje se do zatrjevane pravne podlage ni opredelilo, čeprav sta tožnika zagotovila ustrezno trditveno podlago (zatrjevala sta, da je toženec kot organ vodenja oziroma nadzora družbe F. F. d.o.o. s svojimi ravnanji, ki izpolnjujejo tudi vse objektivne in subjektivne elemente kaznivega dejanja poslovne goljufije in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, tožnikoma namenoma povzročil škodo). V konkretnem primeru gre za neposlovno odškodninsko odgovornost, katere predpostavke so določene v prvem odstavku 131. člena OZ. Protipravno ravnanje toženca je kršitev splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode. Toženec ne bi smel uspeti z ugovorom, da je vse posledica stečaja oziroma dejanj njegovih podrejenih. Pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev je v imenu družbe F. F. d.o.o. podpisal prav toženec, kar pomeni, da je bil s pravnim poslom seznanjen že od vsega začetka. Glede na visoko pogodbeno vrednost je šlo za pomemben pravni posel, ki ga je toženec nedvomno skrbno nadziral od sklenitve dalje v skladu s svojo poslovodno funkcijo. Toženec je pri opravljanju vodstvenih funkcij v družbi F. F. d.o.o. namenoma preslepil tožnika s prikazovanjem, da bodo obveznosti poravnane, čeprav je vedel, da družba ne bo mogla poravnati svojih obveznosti. Na vse možne načine (tudi z vlaganjem neutemeljenih pravnih sredstev in prenosom premoženja nase osebno in na družbo G. G. d.o.o.) je preprečil tožnikoma, da bi prišla do poplačila svojih terjatev, s takšnim ravnanjem pa je zlorabil svoj položaj in opustil dolžna ravnanja pri vodenju oziroma nadzorstvu družbe, da bi sebi in družbi F. F. d.o.o. pridobil premoženjsko korist. Pri tem se je nedvomno zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic, ki lahko nastanejo za tožnika, ter jih je tudi hotel. Nedvomno se je namreč zavedal, v kakšnem premoženjskem stanju je družba F. F. d.o.o., ko je kupoval poslovna deleža, pa je to tožnikoma namenoma prikrival. Tožnikoma je zaradi opisanih ravnanj toženca (zlorabe pooblastil, opustitve dolžnih ravnanj in preslepitve) nastala škoda, saj je njuna terjatev do družbe F. F. d.o.o. ostala neporavnana (v stečajnem postopku ni bilo stečajne mase za upnike). Da jima je toženec z opisanimi ravnanji namerno povzročil škodo, izhaja iz dejstva, da jima družba F. F. d.o.o. zaradi toženčevih ravnanj ni nakazala obrokov kupnine, temveč je denar porabila za druge namene, tožnika pa je pustila v prepričanju, da bo svoje obveznosti poravnala. Z opisanimi ravnanji jima je onemogočil, da bi lahko posegla po premoženju družbe F. F. d.o.o. in da bi pridobila ustrezna zavarovanja. Tožbeni zahtevek je utemeljen tudi na podlagi 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki ureja spregled pravne osebnosti. V konkretnem primeru se namreč tožencu očita, da je kot direktor in posredni, skriti družbenik pravni osebi F. F. d.o.o. in C. C. d.o.o. zlorabil za to, da je dosegel cilj, ki je zanj kot posameznika prepovedan (prenos predmeta leasinga nase osebno brez razdolžnine), da je družbo zlorabil za oškodovanje svojih ali njenih upnikov (mešanje zasebnega in družbinega premoženja, plačevanje visoke najemnine), da je v nasprotju z zakonom ravnal s premoženjem družbe kot s svojim lastnim premoženjem (plačila na osebne račune), da je v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšal premoženje družbe (vse zgoraj opisano), čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (kupnine za poslovna deleža). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je za odškodninski zahtevek po 8. člena ZGD-1 pasivno legitimiran le družbenik, saj po analogiji in glede na obveznosti poslovodje po pravilih ZGD-1, Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) veljajo enaka pravila tudi za poslovodjo. Sodišče prve stopnje se je zmotno ukvarjalo le s prekinitvijo vzročne zveze kot posledico stečaja družb C. C. d.o.o. in F. F. d.o.o. (na podlagi toženčevega ugovora, da je vzrok za neplačilo stečaj omenjenih družb) ter škodo. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca, četudi bi se izkazalo, da je protipravno, zaradi že tedaj (v času prodaje poslovnih deležev) obstoječe insolventnosti družbe C. C. d.o.o. in prezadolženosti in nelikvidnosti družbe F. F. d.o.o. ni vzrok, ki bi pripeljal do zatrjevane posledice, temveč kvečjemu prispeva k nastopu škode oziroma ga pospeši. Ravno premoženjsko stanje kupca, ki ga je toženec uporabil, dokazuje protipravnost in njegovo odgovornost. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč (ker ni upoštevalo, da je škoda enaka neizplačanemu delu kupnine za poslovna deleža) je sodišče prve stopnje obstoj škode ugotavljalo s sodnim izvedencem. Izvedenskemu mnenju sodne izvedenke je v celoti sledilo, čeprav je napačno. Že v pripombah na izvedensko mnenje sta tožnika opozorila, da temelji na napačnih izhodiščih, saj je izdelano samo na podlagi javno objavljenih bilanc, ki niso odražale dejanskega stanja v smislu investicij. Toženec namreč ni dal na razpolago (verodostojne) poslovne dokumentacije, kar je treba razlagati v njegovo škodo in kot potrditev trditev tožnikov. Pri izdelavi izvedenskega mnenja sodna izvedenka neutemeljeno ni upoštevala osnutka končnega poročila A. A. (ki ga pritožba podrobno povzema), obenem pa očitno ni upoštevala niti cenitve D. D. Nepravilno je upoštevala statično metodo. Vnos dejanske vrednosti investicije (in tudi upoštevanje utečene dejavnosti ter izgube zaradi izpada delovanja med investicijo) potrdi pravilnost določene cene podjetja, saj je bila dejanska vrednost družbe ugotovljena s cenitvijo delov podjetja, ki v knjigah ni bilo ovrednoteno, ob upoštevanju, da je bila investicija zaključena, in na podlagi ocene delovanja podjetja za naslednjih 5 let (pritožba podrobno povzema vsebino izvedenskega mnenja in obširno pojasnjuje, zakaj izvedensko mnenje ni pravilno). Ocena vrednosti delujočega podjetja, ki jo je izdelala sodna izvedenka, je iz zgoraj navedenih razlogov napačna, ocena vrednosti pod predpostavko prostovoljne likvidacije podjetja pa ni uporabna, ker takšne vrednosti nihče ni upošteval. Stanje družb F. F. d.o.o. in C. C. d.o.o. po sklenitvi pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev ni relevantno. Sodna izvedenka ni analizirala, po kakšni ceni je toženec odkupil osnovna sredstva družbe C. C. d.o.o. kot fizična oseba in kako je odpoved razdolžnini vplivala na premoženje te družbe. Navedeno je po mnenju tožnikov znižalo njeno vrednost. Ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje le na splošno odgovorilo na njune pripombe na izvedensko mnenje. Priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o kršitvi 13. člena ZPP niso utemeljeni. V obravnavanem primeru odločitev o tožbenem zahtevku ni bila odvisna od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren. Ker obstoj kaznivega dejanja ni bil predhodno vprašanje, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti postopka do rešitve tega vprašanja v kazenskem postopku. Prav tako se ni bilo dolžno samo opredeliti, ali iz obravnavanega dejanskega stanja izhaja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Zgolj zaradi dejstva identičnega dejanskega stanja pravdnega postopka ni mogoče prekiniti(1) in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 14. člena ZPP, ki določa, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, saj se v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni srečalo z istim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče.

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno naslednje dejansko stanje: tožnika sta bila edina družbenika gospodarske družbe C. C. d.o.o., in sicer je bil vsak imetnik 50% poslovnega deleža; toženec je bil direktor družbe F. F. d.o.o.; družba F. F., ki jo je zastopal toženec kot direktor, je s Pogodbama o prodaji poslovnega deleža z dne 25. 5. 2005 in 30. 5. 2005 od tožnikov odkupila njuna poslovna deleža v družbi C. C. d.o.o. in s tem postala edina družbenica družbe C. C. d.o.o.; v obeh pogodbah je bilo določeno, da kupovalka poslovnih deležev kupnino v višini 104.250,00 EUR plača v 60-ih enakih mesečnih obrokih po 1.737,00 EUR; kupovalka je tožnici plačala 29 obrokov, tožniku pa 30 obrokov; obe gospodarski družbi sta prenehali s stečajem; stroški stečajnega postopka so presegali vrednost stečajne mase družb; tožnika nista prijavila svojih terjatev v postopku stečaja družbe F. F. d.o.o.

7. V obravnavani zadevi sta tožnika zahtevala ugotovitev obstoja odškodninske terjatve zoper toženca. Trdila sta, da jima je zaradi toženčevega (raznovrstnega) protipravnega ravnanja(2) pri opravljanju funkcije poslovodje družb F. F. d.o.o. in C. C. d.o.o.(3) nastala škoda v višini neplačanega dela kupnine, ki jima jo je na podlagi pogodb o odsvojitvi poslovnega deleža dolgovala družba F. F. d.o.o. Navajala sta, da je toženec kot poslovodja s svojim negospodarnim ravnanjem poslabšal premoženjsko stanje obeh družb in povzročil njun stečaj.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi 131. člena OZ. Pri tem je upoštevalo, da morajo biti za obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti kumulativno podani vsi elementi civilnega delikta. Na podlagi presoje, da tožnikoma ni nastala zatrjevana škoda in da toženčevo ravnanje, četudi bi se izkazalo za protipravno, ni bilo vzrok, ki je pripeljal do zatrjevane posledice, zato ni presojalo, ali je podan tudi element protipravnega ravnanja, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev, da tožbeni zahtevek na podlagi 131. člena OZ ni utemeljen, je pravilna že iz (drugih) razlogov, ki jih bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

9. Pravo razlikuje med škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot delavec in škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot član organa pravne osebe. V obravnavanem primeru ni utemeljena uporaba 147. člena OZ. Ta določba ureja odgovornost za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, in v določenih primerih (če namenoma povzroči škodo) določa osebno odškodninsko odgovornost delavca. Ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, je treba uporabiti 148. člen OZ, na podlagi katerega je za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba, ta pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek. Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati(4). Razlog za osebno neodgovornost fizičnih oseb, ki so člani organov pravne osebe, je v dejstvu, da je ravnanje fizičnih oseb, ki so člani organa pravne osebe, ravnanje same pravne osebe(5). Poslovodja je organ družbe z omejeno odgovornostjo. Glede na navedeno toženec za ravnanja, ki jih je storil kot poslovodja družb z omejeno odgovornostjo, tožnikoma kot upnikoma ene od družb z omejeno odgovornostjo (in s tem tretjima) ne more osebno odškodninsko odgovarjati na podlagi določb OZ. Glede na postavljeno trditveno podlago je bil pristop sodišča prve stopnje, ki je odškodninsko odgovornost toženca presojalo na podlagi 131. člena OZ, napačen. Iz trditvene podlage namreč izhaja, da je toženec storil vsa očitana protipravna ravnanja kot poslovodja oziroma pri opravljanju funkcije poslovodje.

10. Ker ob postavljeni trditveni podlagi na podlagi določb OZ tožnika nimata odškodninskega zahtevka zoper toženca, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje po navedeni pravni podlagi (da niso podani vsi elementi civilnega delikta). Ti pritožbeni očitki (gre za očitke o procesnih kršitvah, zmotni uporabi materialnega prava ter napačni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja) po povedanem niso odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Na pritožbene očitke o podani kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so del procesnega gradiva v spisu tudi zapisniki o zaslišanju prič v kazenskem postopku, pa pritožbeno sodišče ne glede na navedeno še odgovarja, da ne držijo. Bistveno je, da teh zapisnikov sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, ker sta tožnika temu nasprotovala.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da s strani tožnikov zatrjevan dejanski stan ne dopušča presoje utemeljenosti odškodninskega zahtevka na podlagi določbe 263. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1(6), ker ZGD-1 ureja razmerja med družbo in njenim organom vodenja (v konkretnem primeru direktor) ter odškodninsko odgovornost organa vodenja družbi za škodo, ki je posledica neizpolnjevanja ali neustreznega izpolnjevanja nalog(7). Na podlagi četrtega odstavka 263. člena ZGD-1 lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do članov organov vodenja, sicer uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da glede na trditveno podlago tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, poleg tega sta družbi C. C. d.o.o. in F. F. d.o.o. že prenehali s stečajem.

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru niso podani niti pogoji za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 42. do 44. člena ZFPPIPP (prej 19. do 22. člena ZFPPod), kjer je urejena odškodninska odgovornost članov poslovodstva (in nadzornega sveta) družbe do upnikov ob stečaju družbe. Zahtevek, kot je postavljen, ne izpolnjuje pogojev za omenjeno odškodninsko odgovornost, saj tožnika zahtevata ugotovitev obstoja odškodninske terjatve v svojo korist. Na navedeni pravni podlagi lahko odškodninski zahtevek uveljavlja tudi vsak posamezni upnik stečajnega dolžnika, vendar le za račun vseh upnikov, dosojena odškodnina pa se plača družbi kot stečajnemu dolžniku in ne neposredno v korist posameznega upnika (peti odstavek 44. člena ZFPPIPP, prej drugi in tretji odstavek 22. člena ZFPPod). Ker je stečaj bistvena predpostavka za odškodninske zahtevke po navedeni podlagi, z ustavitvijo stečaja preneha tudi odškodninska terjatev, saj gre po njeni vsebini za terjatev stečajnega dolžnika(8).

13. Določba 8. člena ZGD-1 (pred tem pa določba 6. člena ZGD) ureja spregled pravne osebnosti kot podlago za odgovornost družbenikov za obveznosti družbe (pri tem institutu torej ne gre za odškodninsko odgovornost družbenikov). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimiran v smislu te določbe le družbenik. Za širjenje pasivne legitimacije tudi na poslovodjo (za kar se zavzema pritožba) ni nobene podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta tožnika podala navedbe o zlorabi pravne osebe le v zvezi z družbo C. C. d.o.o.(9), zlorabe družbe F. F. d.o.o. s strani toženca kot družbenika pa nista zatrjevala, temveč sta sklicevala le na odškodninsko odgovornost toženca kot poslovodje družbe F. F. d.o.o. Pritožba neutemeljeno opozarja, da bi bilo treba tožbeni zahtevek presojati na podlagi 8. člena ZGD-1 tudi zaradi njunih navedb, da je toženec kot skriti družbenik zlorabil družbo F. F. d.o.o. in družbo C. C. d.o.o. Tožnika sta namreč zatrjevala, da jima je škoda nastala tudi zato, ker je toženec kot poslovodja družb F. F. d.o.o. in C. C. d.o.o. prenesel poslovanje na tretjo družbo, to je družbo G. G. d.o.o., katere skriti oziroma posredni družbenik je toženec. S takšnimi navedbami sta tožnika uveljavljala (le) odškodninsko odgovornost toženca kot poslovodje.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, je po povedanem materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

--------

Op. št. (1): Primerjaj V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 308.

Op. št. (2): Npr. siromašenje premoženja družb C. C. d.o.o. in F. F. d.o.o. (z odstopom družbe C. C. d.o.o. od Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin brez nadomestila za že plačane obroke, s sklepanjem najemnih pogodb, s sklepanjem posojilnih pogodb, itd.) in prenašanje dejavnosti obeh družb na družbo G. G. d.o.o., katere skriti družbenik je toženec, pa tudi prikrivanje slabega stanja družbe F. F. d.o.o. tožnikoma.

Op. št. (3): Ki ima po navedbah tožnikov tudi znake kaznivih dejanj (poslovna goljufija, zloraba položaja, povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem, itd.).

Op. št. (4): Glej odločbe VS RS II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015, II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012.

Op. št. (5): Glej odločbo III Ips 72/2014 z dne 7. 10. 2014.

Op. št. (6): Pred uveljavitvijo ZGD-1 je sodna praksa o zahtevkih, ki so temeljili na odškodninski odgovornosti poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo, odločala z analogno uporabo 258. člena ZGD, pri čemer je poslovodja tudi po ZGD odgovarjal za škodo, ki jo je povzročil družbi, in ne za škodo, ki je pri poslovanju družbe nastala tretjim.

Op. št. (7): Glej odločbo VS RS II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015.

Op. št. (8): Glej odločbo VS RS II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015.

Op. št. (9): Navedla sta, da je toženec zlorabil družbo C. C. d.o.o. za oškodovanje svojih upnikov, vendar ne kot družbenik (take trditve nista postavila), temveč kot poslovodja, hkrati pa iz trditvene podlage izhaja, da je bila njena izključna družbenica družba F. F. d.o.o.


Zveza:

OZ člen 131, 147, 148. ZGD-1 člen 8, 263, 263/4, 515, 515/6. ZGD člen 6, 258. ZFPPIPP člen 42, 44, 44/5. ZFPPod člen 19, 22, 22/2, 22/3. ZPP člen 13, 14, 339, 339/2, 339/2-8.
Datum zadnje spremembe:
27.11.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg3NTU1