<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 51407/2010-70
ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.51407.2010.70

Evidenčna številka:VS2005976
Datum odločbe:09.02.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSC II Kp 51407/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija

Jedro

Dejstvo, da je obsojenec izpolnil del obveznosti, ki mu je bila določena s prvostopenjsko sodbo, ne vpliva niti na višino premoženjske koristi kot enega od zakonskih znakov storjenega kaznivega dejanja, niti ne na zakonitost oziroma pravilnost obveznosti, ki so bile obsojencu izrečene v okviru pogojne obsodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ter mu je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, s preizkusno dobo dveh let. Ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi ne sme storiti novega kaznivega dejanja, ker bo sicer pogojna obsodba preklicana, mu je določilo še dodatni pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi S. d. o. o. znesek 13.050,67 EUR, družbi R. d. o. o. znesek 10.656,31 EUR in T. J. s. p. znesek 8.802,54 EUR. Oškodovancem so bili v skladu s 105. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisojeni premoženjskopravni zahtevki, in sicer družbi S. d. o. o. znesek 13.050,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.173,95 EUR za čas od 30. 12. 2001 dalje do plačila in od zneska 4.876,79 EUR za čas od 30. 3. 2002 dalje do plačila, družbi R. d. o. o. znesek 10.656,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 2. 2002 dalje do plačila ter T. J. s. p. znesek 8.802,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 7. 3. 2003 dalje do plačila; s presežnimi zahtevki so bili oškodovanci napoteni na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo obsojencu naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka v dotedaj znani višini 1.988,79 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena naknadno.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru izrečene pogojne obsodbe določeno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbo okrožnega državnega tožilca v celoti pa pritožbo zagovornikov obsojenega zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zagovorniki obsojenega vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP, ter predlagajo spremembo sodbe z izrekom oprostilne sodbe, oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Med drugim navajajo, da sta sodišči s svojima odločitvama neutemeljeno ter dokazno nepodprto v posledici kršitve ustavnih jamstev v kazenskem postopku in določil kazenskega postopka in ob zmotni uporabi materialnega prava obsodili obsojenca ter navajajo, glede česa se ne strinjajo z oceno dejanskega stanja, ki sta jo sprejeli obe sodišči, sodiščema pa očitajo, da so brez utemeljene obrazložitve zavrnili dokazne predloge obrambe. Zahtevi prilagajo tudi določene listine.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti kot neutemeljenih. Navaja, da zahtevi uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Glede zagovornikovega nestrinjanja z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa, da sodišče na dokazne predloge strank ni vezano ter da sta obe sodišči navedli ustrezne razloge, zakaj določenih dokaznih predlogov obrambe nista upoštevali.

5. Zagovornica obsojenega J. G. v izjavi, podani na odgovor vrhovne državne tožilke, izraža nestrinjanje z njenimi stališči.

6. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

8. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 234. a člena KZ, med njimi premoženjsko škodo, ki je oškodovancem nastala, ugotavljalo za čas storitve kaznivega dejanja, obsojenčevo odškodninsko odgovornost vključno z višino škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancem pa glede na dejanske razmere v času sojenja. Ker so bili oškodovanci tekom kazenskega postopka delno poplačani, je bilo obsojencu s prvostopenjsko sodbo naloženo, da jim mora povrniti le še razliko v zneskih, ki so navedeni v predzadnjem odstavku izreka prvostopenjske sodbe. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo pritožbeni očitek, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ker je višina premoženjske škode, ki se ugotavlja v prvih treh točkah izreka sodbe, drugačna od višine škode, ki jo je obsojenec dolžan plačati oškodovancem po predzadnjem odstavku izreka sodbe. Argumentirano in razumno je tudi pojasnilo, da zaradi delnih plačil, opravljenih na podlagi odredbe z dne 23. 4. 2008, ne morejo biti vprašljivi zakonski znaki v letu 2001 in 2002 storjenega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Zato je očitek višjemu sodišču o kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da ni odgovorilo na očitek o zatrjevani kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nerazumljiv izrek prvostopenjske sodbe) neutemeljen, niti ni v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP izkazan njen vpliv na zakonitost sodbe.

9. Dejstvo, da je obsojenec 18. 3. 2011 izpolnil del obveznosti, ki mu je bila določena s prvostopenjsko sodbo v skladu z določbo tretjega odstavka 50. člena KZ, ko je oškodovanki T. J. s. p. plačal, oziroma je zanj plačala druga oseba dolžni znesek, ne vpliva niti na višino premoženjske koristi kot enega od zakonskih znakov v letu 2001 in 2002 storjenega kaznivega dejanja, niti ne na zakonitost oziroma pravilnost obveznosti, ki so bile obsojencu izrečene v okviru pogojne obsodbe. Neizpolnitev naloženih obveznosti je po 54. členu KZ lahko le razlog za preklic pogojne obsodbe. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje kot neutemeljene očitke o kršitvi kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

10. V zvezi z ugovorom, ki se prav tako nanaša na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bila zapadlost terjatev, s tem pa premoženjska škoda kot eden od znakov kaznivega dejanja sporna, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, s katerimi je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljen po vsebini enak pritožbeni ugovor. Natančno je pojasnilo, da iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izhaja, da je bil dogovorjen 90–dnevni rok plačila, ter da so navedeni tudi datumi izstavitve računov, tako da ni dvoma, da krivdorek v očitku dejanja na škodo družbe S. d. o. o. izhaja iz dospelosti terjatev te družbe do družbe A. d. o. o. Tudi iz opisa dejanja pod točko 2 krivdoreka je razvidno, da je bil dogovorjen plačilni rok, v povezavi z obrazložitvijo sodbe pa ne more biti dvoma, da je bilo dogovorjeno, da bo preostanek dolga za dne 23. 11. 2001 dobavljeno blago (ob 25 % realiziranem avansu) plačan v naslednjih 90 dneh. Opis dejanja pod točko 3 krivdoreka vsebuje očitek neizpolnitve obveznosti v dogovorjenih rokih, torej po izstavljenih in potrjenih situacijah, izdanih v skladu s sklenjenimi pogodbami. Ker se z razlogi, s katerimi je že višje sodišče zavrnilo obravnavani ugovor strinja, se Vrhovno sodišče nanje v celoti sklicuje.

11. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje M. B. in s tem zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ter kršitvijo tretjega odstavka 29. člena Ustave RS, ki jo je obramba v enakem obsegu kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pred tem uveljavljala že v pritožbi, je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da določbe tretjega odstavka 29. člena Ustave RS ni mogoče razlagati tako, da ima obsojenec pravico do izvedbe vseh dokazov oziroma, da sodišče vedno krši njegovo pravico do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih je obsojenec predlagal. Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Ker je v obravnavani zadevi izvedenka M. A. na podlagi njej dosegljive dokumentacije razumno pojasnila, zakaj šteje da je ta zadostna za podajo izvedeniškega mnenja in ker je kot navaja višje sodišče v razlogih svoje sodbe, izvedenka utemeljeno indentificirala glavni razlog za neporavnavo dolgov oškodovancem, kakor tudi zapiranje teh dolgov, izvajanje dokaza z zaslišanjem priče M. B. tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni bila neogibno potrebna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je pritrditi stališčema sodišč prve ter druge stopnje, da je zaključek o zavrnitvi tega dokaznega predloga na mestu.

12. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe, da naj bi prvostopenjsko sodišče brez sleherne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge, ki jih je obsojenec navajal v dopolnitvi zagovora 22. 4. 2010 ter da o dokaznih predlogih, ki jih je navedel v Pripombah na izvedeniško mnenje 22. 2. 2010, sodišče sploh ni odločilo. Enak pritožbeni odgovor je argumentirano zavrnilo že višje sodišče. V zvezi s pripombami obrambe na izvedeniško mnenje je izvedenka izdelala dve dopolnitvi izvedeniškega mnenja, izrecno pisno odgovorila na posamezne pripombe obrambe ter bila s tem v zvezi zaslišana na glavni obravnavi 20. 4. 2010. Ni torej točno, da o dokaznih predlogih, podanih v sklopu Pripomb na izvedeniško mnenje, sodišče ni odločilo. Dokazni predlogi, podani v dopolnitvi zagovora dne 20. 4. 2010, so bili glede na podatke spisa argumentirano zavrnjeni, kar je prvostopenjsko sodišče pojasnilo na strani 7 do 12 sodbe. Z razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili dokazne predloge obrambe, se sicer Vrhovno sodišče strinja, ugotavlja pa, da vložnik zatrjevane relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni uveljavljal na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

13. Nadaljnji očitek obrambe se nanaša na zavrnitev zahteve obrambe za izločitev izvedenke M. A., ker naj bi bil po njenem mnenju podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Bistvo graje obrambe je, da izvedenka, na mnenju katere temelji obsodilna sodba, ni razpolagala z relevantno dokumentacijo, zaradi česar tudi na podlagi njej dostopne dokumentacije ni mogla podati verodostojnega izvedeniškega mnenja. Po vsebini enak ugovor je obramba uveljavljala že v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je ugovor kot neutemeljen zavrnilo, v obrazložitvi sodbe pa navedlo, da v celoti sledi zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je mnenje izvedenke izdelano strokovno, razumno in prepričljivo obrazloženo in zato sprejemljivo ter razlogom sodišča, da niso podani razlogi za izvedenkino izločitev. Med drugim je pojasnilo, da je izvedenka sodišče seznanila z zahtevami, naslovljenimi na stečajnega upravitelja A. M. ter M. B., v zvezi z dostavo relevantne dokumentacije, da zahtevane dokumentacije od slednjih ni prejela, pač pa so ji bili posredovani podatki iz poslovnih knjig M. K. s. p., ki so se nanašali na poslovanje družbe A. d. o. o., ter da je presodila, da je mogoče tudi na podlagi teh podatkov izdelati dopolnitev izvedeniškega mnenja, glede na nujno skladnost podatkov obeh poslovnih subjektov in da tudi dodatno zbrana dokumentacija v celoti potrjuje mnenje, da bi družba A. d. o. o. zmogla poravnavati svoje obveznosti do dobaviteljev, tudi do vseh treh oškodovancev, če svojih likvidnih sredstev (brez poslovnega razloga) ne bi dajala obsojencu kot samostojnemu podjetniku v obliki posojil. Razlogov, s katerimi sta sodišči utemeljili svoje stališče, da niso podani razlogi za izvedenkino izločitev, navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ne morejo omajati. Zato obramba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izvedenka s pristranskim mnenjem kršila prvi odstavek 252. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

14. Obramba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi mnenje izvedenke, na katerega se opira obsodilna sodba, temeljilo na nepopolni dokumentaciji, kar pomeni, da obsojencu v nasprotju s 15. in 22. členom Ustave RS ni bilo omogočeno, da dokaže svojo nedolžnost niti se ni pridobilo ključnih listin za njegovo obrambo. Že iz obrazložitve pod točko 13 te sodbe izhaja, da je izvedenka sodišču pojasnila, katero dokumentacijo je zahtevala od stečajnega upravitelja in od M. B. kakor tudi, zakaj je ocenila, da so ji podatki, ki si jih je pridobila, zadoščali za izdelavo izvedeniškega mnenja ter identificiranje glavnega razloga za neporavnavo dolgov do oškodovancev. Zato golo zatrjevanje, da naj bi šlo v primeru izvedeniškega mnenja za dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, ne da bi obramba svoje trditve konkretizirala, ne zadošča za zaključek, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

15. Z nadaljnjimi ugovori, s katerimi obramba izraža svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča prve in druge stopnje glede tega, da je posle z oškodovanci na strani družbe A. d. o. o. sklepal obsojenec kot direktor družbe, ko je izdajal naročilnice, sklepal pogodbe ali izdajal sredstva za zavarovanje plačil, da so bili dogovorjeni posli s strani oškodovancev opravljeni, da so terjatve oškodovancev zapadle v plačilo, da le te namerno niso bile v celoti poravnane, da tudi ni sprejemljiva teza, da je šlo za projektne posle, pri katerih bi bilo plačilo oškodovancem pogojevano s plačili investitorjev obsojenčevi gospodarski družbi, da je bila s podeljevanjem posojil brez poslovnih razlogov obsojencu kot samostojnemu podjetniku namerno ustvarjena nesposobnost plačila obveznosti do oškodovancev in da bi v primeru nepodeljevanja posojil, tudi v času dospelosti terjatev oškodovancev, obsojenčeva družba bila sposobna dolg do oškodovancev v celoti poravnati, uveljavlja obramba razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

16. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pretežno pa sta zahtevi vloženi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 252, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-5, 395,
395/1.
KZ člen 234a.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1MTk4