<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 501/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.501.2007

Evidenčna številka:VS2004211
Datum odločbe:11.04.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 99/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Obsojenec v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, podani po poteku trimesečnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ne more širiti razlogov, ki jih v zahtevi ni uveljavljal.

Izrek

Zahteva obsojenega L.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.11.2006 obsojenega L.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 299. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ukrep prepovedi približevanja D.M. in L.V. je obsojencu podaljšalo do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to sodbo je obsojeni L.M. vložil "pritožbo - zahtevo za izredno pravno sredstvo", ki jo je Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik v zahtevi navaja, da kaznivega dejanja ni storil, saj je bila "oškodovanka" tista, ki ga je napadala, sam pa je le branil svojo fizično in psihično integriteto. Na sodišču se ni imel možnosti braniti s pričami, na drugi strani pa so "oškodovankine" navedbe potrjevali njeni sorodniki in priče, ki jih je "določila" policija. Pred sodiščem je bil sam edina prava priča, vendar sodišče njegovi izpovedbi ni dalo nobene teže in veljave, pri čemer domneva, da je šlo za neenakost pred zakonom zaradi spola, s čimer mu je bila kratena ustavna pravica. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe, obnovo postopka in/ali znižanje kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo navaja, da ta ni utemeljena, saj vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa ne more biti razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojeni L.M. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca poudarja, da mu v kazenskem postopku ni bila zagotovljena pravica do obrambe in poštenega sojenja, da je bil v postopku obravnavan v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki zagotavlja enakost pred zakonom. Sodišču očita tudi ravnanje v nasprotju s 15., 18., 21., 29., 34. in 35. členom Ustave. Izpostavlja, da je bil obravnavan izredno pristransko, pri čemer organi, ki so sodelovali v postopku, niso pokazali pripravljenosti in/ali sposobnosti razumeti bistvo primera, ukrepali pa so enostransko in nenačelno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik z navedbami, da ni kriv za očitano kaznivo dejanje, da je konflikte in napade povzročila "oškodovanka" D.M., ki ga je napadala, šikanirala in maltretirala, sam pa, da je le branil svojo fizično in psihično integriteto ter se bil vselej prisiljen umakniti iz stanovanja ali lokacije "napada", ponuja drugačno dokazno presojo, kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Enako velja tudi za njegove trditve, da sodišče ni upoštevalo "oškodovankinega" psihičnega stanja, kar da bi lahko potrdile tudi priče M.Ž., S.N., D.H. in druge ter da nobena od prič, ki jih je "določila" policija, ni bila neposredno navzoča pri dogodkih, ampak so bile z njimi le posredno seznanjene, ko so slišale histerično vpitje. Obsojeni L.M. izpodbija dejansko stanje tudi z navedbami, da ga je oškodovanka pogosto besedno napadala, trgala z njega obleko in mu grozila z nožem ter s poskusi samomora izsiljevala pozornost in da je o teh dogodkih obveščal Kliniko za psihiatrijo v L., vendar tega ni upošteval nihče. Po vložnikovem mnenju se je zgodilo ravno nasprotno, saj je sodišče večjo težo pripisalo "mnenju" državne tožilke V.N., čeprav je bilo pridobljeno na osnovi sekundarnega vira. Z vsemi temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem razlog, iz katerega po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa kršitev zakona po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti in s tem konkretizirati v tolikšni meri, da jih je mogoče preizkusiti. Vložnikovo navedbo, da se na sodišču ni imel možnosti braniti s pričami, je razumeti kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe, ki pa v zahtevi ostaja na ravni splošnega zatrjevanja in nekonkretizirana. Zato njene utemeljenosti tudi ni mogoče presoditi.

Obsojenec v zahtevi izraža domnevo, da je bil pred sodiščem v rednem postopku v odnosu na oškodovanko neenako obravnavan. Z navedbo, da sodišče njegovemu zagovoru ni dalo nobene teže ali veljave po vsebini izpodbija presojo verodostojnosti in prepričljivosti, ki jo je o njegovi izpovedbi sprejelo sodišče, vložnik zatrjevane kršitve pravice iz 14. člena Ustave ni izkazal.

Kolikor pa se obsojeni L.M. podrejeno zavzema za znižanje kazenske sankcije, s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija njeno primernost. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenec se ima pravico izjaviti o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo, vendar pa v tej izjavi, če je podana po poteku trimesečnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ne more širiti razlogov, ki jih v zahtevi ni uveljavljal. Zato sodišče ostalih zatrjevanih kršitev, ki jih prvotna in pravočasno vložena zahteva za varstvo zakonitosti ni vsebovala, Vrhovno sodišče ni presojalo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojeni L.M. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni L.M. v 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.


Zveza:

ZKP člen 420, 420/4, 424, 424/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjI1MQ==