<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 14439/2010-86
ECLI:SI:VSRS:2014:I.IPS.14439.2010.86

Evidenčna številka:VS2007299
Datum odločbe:20.11.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 14439/2010
Senat:Marko Šorli (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Damijan Florjančič, mag. Kristina Ožbolt, Maja Tratnik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izločitev sodnika - zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Stranka je prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 480,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu je bila A. V. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji je bila na podlagi določil členov 50. in 51. KZ izrečena pogojna obsodba v kateri ji je bila določena kazen en mesec zapora in preizkusna doba enega leta. Sodišče ji je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenkinih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da ji je v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na dvajset dni zapora, sicer je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zagovornika obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ker obstoji precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanih sodbah (člen 427. ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do nepristranskega sodnika in sicer sodnice višjega sodišča, zahtevo vsebinsko obravnavati in ji tudi v tem delu ugoditi. Ni namreč mogoče prezreti specifičnosti obravnavanega primera, ko je ista višja sodnica pri obravnavanju zadeve zoper obsojenko v štirih pritožbenih postopkih sodelovala kot sodnica poročevalka in s tem odločilno vplivala na odločanje vsakokratnih senatov višjega sodišča (pri tem se sklicuje na stališče ESČP v zadevi Ekeberg in drugi) oziroma je sodelovala tako pri razveljavitvi (dveh) oprostilnih sodb (sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu št. K 244/2007 z dne 20. 11. 2007 in K 235/2008 z dne 14. 11. 2008) kot tudi pri potrditvi obsodilnih sodb, pri čemer obsojenka v pritožbenem postopku ni imela možnosti zahtevati varstva pravice do nepristranskega sodnika. Očitno je torej, da je imela sodnica vnaprej izdelano stališče o krivdi obsojenke.

4. V izjavi, ki sta jo podala obsojenkina zagovornika, se ta pridružujeta stališču in predlogu vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Zagovornika uvodoma v zahtevi navajata, da je bila obsojenka prvič spoznana za krivo šele po tem, ko je bila oprostilna sodba, ki sta jo izdala različna sodnika razveljavljena, obsodilno sodbo pa je potrdil senat, v katerem je bila sodnica poročevalka ista sodnica, ki je pred tem, razveljavila obe oprostilni sodbi, vendar pa je to pravnomočno sodno odločbo (s katero je bila obsojenka spoznana za krivo) Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 14439/2010 z dne 7. 3. 2013 razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ki je potem z izpodbijano sodbo spoznalo obsojenko za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Pri tem je kot navajajo vložniki, zanimivo, da je kot sodnica poročevalka v vseh štirih pritožbenih postopkih bila ista sodnica in sicer ... ter da v zvezi s tem ni mogoče razumeti, zakaj sta bila v postopku zamenjana oba sodnika, ki sta izdala oprostilni sodbi, razpravljajoča sodnica, ki jo je obsodila, ter sodnica poročevalka, ki je bila ista v vseh štirih pritožbenih postopkih pa ne, pri čemer naj bi bile, ob spremenjeni sestavi sodišč, na podlagi istega dokaznega gradiva, izdane vsebinsko nasprotujoče si sodbe.

6. Iz navedenih očitkov vložnikov je mogoče razumeti očitek, da naj bi tako sodnica, ki je izdala sodbo sodišča prve stopnje, kot tudi višja sodnica poročevalka že vnaprej oblikovali stališče o utemeljenosti pritožbe, zaradi česar naj v ponovljenem postopku ne bi odločali nepristransko.

7. Po drugem odstavku 41. člena ZKP morajo stranke zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo smejo zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnavane; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Sodna praksa (glej sodbo VS RS I Ips 320/2003 z dne 4. 2. 2005 in druge) je zavzela stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila. To pomeni, da se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Pod enakimi zakonskimi pogoji se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena istega zakona le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbujati dvom o sodnikovi nepristranskosti. Če stranka v zakonskem roku ne izkoristi pravice zahtevati izločitve sodnika, pa zato ni bilo objektivnih ovir, tudi v pritožbenem postopku ne more uveljavljati kršitev zakona zaradi neizločitve sodnika, še manj pa to lahko stori v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu. S prekluzijo v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti se zaradi neaktivnosti ali nepravočasne aktivnosti strank, ki ne posega v njihovo pravico do učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja tudi učinkovita izvedba kazenskega postopka oziroma preprečuje zloraba pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, ki ga je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP). Nadalje peti odstavek 420. člena ZKP (novela ZKP-K); določa, da se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi, ali pa če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, to se pravi, da mora biti glede vsake vložene zahteve za varstvo zakonitosti izpolnjen še posebni pogoj, tako imenovano izčrpanje pravnih sredstev.

8. V konkretni kazenski zadevi ne obsojenka in ne zagovorniki niso zahtevali izločitve sodnice v zakonitem roku torej do začetka glavne obravnave in niti ne kasneje na glavni obravnavi in ne v pritožbi, tako, da ne samo, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo tega očitka iz razloga po petem odstavku 420. člena ZKP, temveč so zaradi svoje neaktivnosti bili prekludirani že vsaj pred začetkom glavne obravnave v drugem sojenju ali tedaj, ko so ocenili, da ima sodnica že vnaprej izoblikovano stališče kako bo razsodila.

9. Višja sodnica ... je bila sodnica poročevalka v obravnavani kazenski zadevi štirikrat. Njene izločitve iz razloga pristranskosti ni zahteval nihče do sedaj, oziroma, šele iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti bi se dalo razbrati, da sodnica v ponovljenih postopkih ni odločala nepristransko, saj si je že pri prvih razveljavitvah oprostilnih sodb izoblikovala stališče.

10. Izločitev sodnika višjega sodišča se sme zahtevati le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP), v vsakem primeru pa takoj, ko stranka izve za razlog izločitve (drugi odstavek 41. člena ZKP). V nasprotnem primeru pravica zahtevati izločitev sodnika višjega sodišča ugasne. Res je, da v konkretni kazenski zadevi stranka ni zahtevala javne seje ali opravila poizvedb o sestavi senata, vendar pa je pri svoji trditvi, da je pri sojenju sodelovala pristranska pritožbena sodnica prekludirana. V drugem odstavku 163. člena Sodnega reda (podzakonskega akta objavljenega v Uradnem listu, torej akta, ki bi ga morala kvalificirana obramba, kar zagovornik vsekakor je, poznati) je namreč jasno navedeno, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. Poleg tega pa je sodnica poročevalka preden je odločala v sodbi, ki je izpodbijana z zahtevo za varstvo zakonitosti, odločala v obravnavani kazenski zadevi že trikrat, tako da je od strank razumno pričakovati, da bodo ponovno dodelitev (ne glede na Sodni red) te kazenske zadeve isti sodnici poročevalki pričakovali in da bi torej preden je prišlo do seje senata lahko zahtevali izločitev sodnice iz razloga pristranskosti. Ker tega niso storili, pa so to možnost vsekakor imeli, Vrhovno sodišče tudi tega očitka ni vsebinsko obravnavalo. Stranki sta bili, kot rečeni, pri uveljavljanju te kršitve prekludirani, Vrhovno sodišče pa za presojo dejanskega stanja v tej smeri nima pooblastil v zakonu (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Tudi ostale navedbe, kjer vložnika opozarjata na neskladnosti v izpovedbah zasebne tožilke, M. W. in Z. V., kjer ocenjujeta njihovo verodostojnost, opozarjata na potrebo po takojšnji modifikaciji obtožnega akta in navajata, da je šlo v obravnavani zadevi za popolnoma izmišljeni dogodek, pa vložnika uveljavljata izključno razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vlagati.

12. Vložnika pa tudi ne moreta uspeti v delu, kjer uveljavljata kršitev določb materialnega kazenskega zakona in sicer zastaranje, ker tudi glede tega vprašanja ni izpolnjen pogoj in sicer tako imenovanega predhodnega izčrpanja pravnih sredstev. Vložnika namreč v pritožbi tega očitka sodišču nista navajala.

13. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sta vložnika glede uveljavljane procesne kršitve prekludirana, glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni podana materialna izčrpanost pravnega sredstva, zahteva pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker vložnica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določilom prvega odstavka 95. člena ZKP in upoštevaje Zakon o sodnih taksah, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR.


Zveza:

ZKP člen 41, 41/2, 41/3, 420, 420/2, 420/5.
Datum zadnje spremembe:
04.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1NDc4