<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Gospodarski oddelek

VSK sodba Cpg 170/2014
ECLI:SI:VSKP:2014:CPG.170.2014

Evidenčna številka:VSK0005903
Datum odločbe:12.06.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevar (preds.), mag. Jana Petrič (poroč.), Nada Škrjanec Milotič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:trditvena podlaga - dokazno breme - konkretne trditve

Jedro

1. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla konkretne podatke glede porabe električne energije, odčitkov števcev in načina obračunavanja. Tožena stranka je na tako substancirane trditve odgovorila le s pavšalnim ugovorom, da ni porabila toliko elektrike in da izstavljeni računi sami po sebi ne dokazujejo ničesar. Na tak način se ne more uspešno braniti, saj je ugovor preveč pavšalen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in da bi od tožeče stranke zahteval kakšne dodatne navedbe in dokazne predloge.

2. V dokaznem predlogu mora stranka navesti, katere konkretne (že postavljene) trditve z njim dokazuje, saj izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 26.10.2012 glede glavnice 5.252,09 EUR, glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 25.7.2012 dalje, glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 68,83 EUR od 23.10.2012 dalje ter glede izvršilnih stroškov. Razveljavilo pa je sklep o izvršbi in zahtevek zavrnilo glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 68,83 EUR za čas od 25.7.2012 do 22.10.2012. Toženi stranki je naložilo v plačilo še 918,35 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka pritožuje tožena stranka. Najprej ponavlja svoje trditve, da ni porabila toliko električne energije, kot jo je zaračunano. Te trditve ne pomenijo ničesar drugega kot to, da števci niso delovali pravilno. Zato se tožena stranka ne more strinjati s stališčem sodišča, da ni postavila trditev, da so napačno delovali števci in da niso prikazovali dejanske porabe električne energije. Tožena stranka je v postopku zatrjevala zgolj negativna dejstva, pri čemer je izpostavila, da tožeča stranka sploh ni navedla, kdo je odčital količino električne energije in ali jo je odčital na pravilen način. Napačno je stališče sodišča, da bi morala tožena stranka o napakah v delovanju števcev obvestiti distributerja in od njega zahtevati pregled naprav za odčitavanje. Slednji namreč ni stranka tega postopka, zato bi morala tožeča stranka s konkretnimi listinskimi dokazi in ne zgolj z računom dokazovati pravilnost odčitka. V ta namen bi morala, da bi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, predlagati vsaj poizvedbe pri distributerju o pravilnosti odčitavanja. Tožena stranka je predlagala zaslišanje svojega direktorja, ki bi sodišču lahko pojasnil, zakaj je tožena stranka mnenja, da ni porabila toliko električne energije in ali je morebiti tožeči stranki omenil dvom o pravilnosti odčitkov. Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da ne gre za primeren dokaz v zadevi, ni pravilna. Sodišče je zato z neizvedbo tega dokaza kršilo pravico tožene stranke do izjave.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede manjše porabe električne energije od zaračunane, je pravilno. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla konkretne podatke glede porabe električne energije, odčitkov števcev in načina obračunavanja. Zatrdila je tudi, da je bil števec tehnično brezhiben in da tožena stranka v dotedanjem teku postopka temu ni ugovarjala, še manj pa predložila kakšne dokaze o pomanjkljivostih števca. Tožena stranka je na tako substancirane trditve odgovorila le s pavšalnim ugovorom, da ni porabila toliko elektrike in da izstavljeni računi sami po sebi ne dokazujejo ničesar. Na tak način se ne more uspešno braniti, saj je ugovor preveč pavšalen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in da bi od tožeče stranke zahteval kakšne dodatne navedbe in dokazne predloge. Tožena stranka namreč niti ni izrecno zatrdila, da je bilo karkoli narobe s števci, še manj pa navedla kakšne konkretne okoliščine, ki bi kazale, da je s števci kaj narobe. V tem kontekstu ni pomembno, ali je tožena stranka karkoli javila SODO, ali ne.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopka, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. V dokaznem predlogu mora stranka navesti, katere konkretne (že postavljene) trditve z njim dokazuje, saj izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb. V pritožbi tožena stranka navaja, da je predlagala zaslišanje svojega direktorja, „ki bi sodišču lahko pojasnil, zakaj je tožena stranka mnenja, da ni porabila toliko električne energije in ali je morebiti tožeči stranki omenil dvom o pravilnosti odčitkov“. Kot rečeno, teh navedb med postopkom na prvi stopnji ni podala (nenazadnje pa niti v pritožbi ne pove, kaj je tisto, kar bi direktor pojasnil), za tiste pavšalne, ki jih med postopkom je podala, pa zaslišanje direktorja dejansko ni primeren dokaz (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje).

Na podlagi povedanega in ker ni ugotovilo nobene druge kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).


Zveza:

ZPP člen 8, 212.
Datum zadnje spremembe:
03.11.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxODY2