<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2267/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.2267.2010

Evidenčna številka:VSL0065608
Datum odločbe:20.10.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:nevarna stvar - objektivna odgovornost - protipravnost - opustitev dolžnega ravnanja

Jedro

Sodna praksa objektivno odgovornost za škodo, ki je posledica stvari, priznava le v primerih, ko gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti tudi, če se uporabi vsa dolžna skrbnost. V določenih okoliščinah stvar sicer res lahko postane nevarna, vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je namreč ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne, in če je, je podlaga odgovornosti krivdna.

V primeru opustitve ne moremo govoriti o fizikalni vzročnosti in je zato praviloma potrebno glede presoje protipravnosti očitane opustitve najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka kot se je zgodil. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožena stranka Občina X. je dolžna tožeči stranki H. M., B., plačati znesek 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.“

z a v r n e.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1118,20 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v 30 % odgovorna tožeči stranki za škodni dogodek z dne 12.10.2005. Glede stroškov je odločilo, da bo o njih odločeno s končno odločbo.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. V bistvenem navaja, da za škodo ni kriva. Krivda je podana le, če se škoda povzroči namenoma ali iz malomarnosti. Namen ni podan, glede malomarnosti pa bi sodišče moralo ugotavljati, ali lahko iz opustitve, ki jo očita toženi stranki nastane škoda in ali je bilo na strani tožene stranke lahkomiselno šteto, da ne bo nastala. Ponovno opozarja, da je v letu 2000 sklenila dogovor o upravljanju stadiona z atletskim klubom F. B. in Srednjo in ekonomsko šolo Y., kar toženo stranko oprosti vsake krivde. Vprašljivo je nadalje, ali je zaklepanje objekta oz. takšno postopanje sploh v vzročni zvezi z navedenim škodnim dogodkom. Gre za vprašanje, ki ga mora dokazati tožeča stranka, slednja pa ni nikoli eksplicitno povedala, da je razlog za nastanek škode v tem, da na stadionu ni bilo ustreznih navodil za uporabo navedenega stadiona. Po mnenju tožene stranke vzročna zveza sploh ni izkazana. Objekt je bil opremljen kot po nekih vzorcih in po normalni rabi stvari mora biti opremljen. Vprašljivo je tudi, ali je do škodnega dogodka sploh prišlo na način in na stadionu. Opozarja na razlike v izpovedbah tožnice in zaslišane priče V. Tožnica je za škodo odgovorna izključno sama, pri čemer tožena stranka opozarja na okoliščino, da je tožnica vstopila na neosvetljen stadion, v mraku in ob nepoznavanju terena, ko bi se športnemu udejstvovanju morala izogniti. Če je videla 4 do 5 metrov, bi se oviri tudi lahko izognila. Šport sam po sebi pomeni sprejem določenih rizikov in bi tožnica sama morala skrbeti in nadzorovati okolico, po kateri se je gibala. Tudi ni v navadi, da bi se na stezi, ki je prilagojena tekačem za tek na ovirah, postavljale opozorilne table. Tožena stranka tudi ne more odgovarjati po načelu pravičnosti.

(3.) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

da se je tožnica poškodovala, ko je 12.10.2005, okrog 20.00 ure, v mraku, na neosvetljenem stadionu, na katerem je bila prvič, s strani stopila v oviro, ki je sicer namenjena atletski disciplini „steeple chase“. Gre za poševno navzdol padajoči betonirani jašek, v obliki kot je razvidna iz fotografij (B10) in projekta (B8);

da je ovira locirana po projektu (B8) izven atletske steze in se rob ovire nahaja od roba prve notranje atletske steze toliko, da se, tudi če stopiš s steze, še da priti mimo;

da je pred oviro še lesena ovira, ki „štrli“ v zrak;

da je tožnica pred padcem hodila po stadionu in se pogovarjala s prijateljico;

da vhod v stadion ni bil zaklenjen;

da na objektu ni bilo nameščenih navodil o uporabi, ki bi vsebovala tudi čas dovoljene uporabe;

da je toženka dala objekt – atletski stadion B. z dogovorom (ki ne vsebuje tudi dogovora o prevzemu odgovornosti za morebitne škodne dogodke, je pa v njem toženka zavezala oba upravljalca, da se med seboj dogovorita o zaklepanju in odklepanju ograje) v upravljanje atletskemu klubu F. B. in Srednji in ekonomski šoli Y, ki sta s soglasjem toženke sprejela tudi pravilnik (priloga B5).

(7.) Pritožbeno sodišče grajo tako ugotovljenega dejanskega stanja zavrača kot neutemeljeno. Prvostopno sodišče je namreč dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logična. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo, da se je tožnica poškodovala na način in na kraju kot je to ugotovilo sodišče. Izpovedbi tožnice in priče D. V. namreč to potrjujeta in pritožbena izvajanja, z opozarjanjem na nekatere razlike v izpovedbah, ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

(8.) Odškodninska odgovornost je odgovornost, ki temelji na zakonu in je zato s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega, razen, če je takšna možnost zakonsko predvidena (1). Neutemeljeno zato pritožnica ponavlja tudi svoje stališče, da ni odškodninsko odgovorna iz razloga, ker je v letu 2000 sklenila dogovor o upravljanju atletskega stadiona z atletskim klubom F. B. in Srednjo in ekonomsko šolo Y. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor o upravljanju ne vsebuje tudi dogovora o prevzemu odgovornosti za morebitne škodne dogodke, pa tudi morebiten takšen dogovor iz navedenih razlogov ne bi učinkoval proti tretjim osebam, ki pri sklepanju niso sodelovale.

(9.) Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da vodna ovira, ki na stadionu služi disciplini „steeple chase“, ni nevarna stvar. Ta ovira se pri športni disciplini, ki ji je namenjena, uporablja brez večje nevarnosti in ob upoštevanju pravil in ob ustrezni usposobljenosti za preskakovanje te ovire, do škode ne prihaja. Za takšno oviro zato ne moremo reči, da je možnost nastanka škode že v naprej vključena v njeno uporabo, kar je pogoj, da bi lahko le-to šteli za nevarno stvar. Sodna praksa namreč objektivno odgovornost za škodo, ki je posledica stvari, priznava le v primerih, ko gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti tudi, če se uporabi vsa dolžna skrbnost. V določenih okoliščinah stvar sicer res lahko postane nevarna, vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je namreč ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne, in če je, je podlaga odgovornosti krivdna.

(10.) Sodišče prve stopnje je o odškodninskem zahtevku zato pravilno odločalo po pravilih o krivdni odgovornosti, ki je urejena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tem določilu je zahtevek za povračilo škode utemeljen, če so izpolnjene štiri predpostavke in sicer: 1. nedopustno ravnanje (ali opustitev), 2. nastanek škode, 3. vzročna zveza med očitanim nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo in 4. krivda oz. odgovornost povzročitelja škode. Prve tri predpostavke mora zatrjevati in dokazati oškodovanec, pri četrti pa je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

(11.) V zvezi s predpostavkami krivdne odškodninske odgovornosti je tožeča stranka toženi očitala, da bi morala le-ta jašek (to je oviro, ki je namenjena disciplini „steeple chase“) ustrezno označiti, da bi bil viden vsem obiskovalcem oz. uporabnikom stadiona tako podnevi kot v večernih urah ali pa ga, kadar ni bil v uporabi, ustrezno prekriti oz. zapreti. Ker tega ni storila, je prišlo do tožničine poškodbe, ko je v oviro padla. Tožena stranka trditve, da ovira ni bila ustrezno označena oz. zavarovana, ni prerekala.

(12.) Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je tožena stranka do 30 % odgovorna tožeči stranki za njeno škodo, oprlo na ugotovitev, da se tožena stranka ni držala pravil in dogovora, sklenjenega z upravljalcema in ni poskrbela za zapiranje oz. zaklepanje vrat ograje in ni na objekt namestila navodil o uporabi, ki bi morala vsebovati tudi čas dovoljene uporabe. S tem pa je (na kar pritožnica z očitkom, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da je razlog za nastanek škode v tem, da na stadionu ni bilo ustreznih navodil, utemeljeno opozorila v svoji pritožbi), preseglo trditveno podlago tožbe. Tožeča stranka tako v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi protipravno opustitev, ki bi bila tudi vzrok škode, predstavljala opustitev zaklepanja vrat in namestitev obvestila o času uporabe objekta, niti tega, da je to vzrok škode. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), katerega bistvo je v tem, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Odločitev sodišča je že iz tega razloga nepravilna.

(13.) Nepravilna pa je tudi ob upoštevanju trditvene podlage in v zvezi s tem sicer pravilno in popolno ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka toženi stranki očita opustitev (da ovire ni ustrezno označila ali zavarovala oz. prekrila). V prvi vrsti je potrebno ugotoviti, da v primeru opustitve ne moremo govoriti o fizikalni vzročnosti in je zato praviloma potrebno glede presoje protipravnosti očitane opustitve najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka kot se je zgodil. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Sodišču pravno pravilo, ki bi narekovalo, da se na atletskem stadionu ovira za atletsko disciplino „steeple chase“ v času, ko ni v rabi, pokrije oz. zapre ali označi z ustreznimi napisi in znaki, ki bi nanjo opozarjali, ni poznano. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi se na tem področju razvila določena pravila ali običaji, upoštevajoč pri tem 6. člen OZ, prav tako pa, upoštevajoč konkretne okoliščine, ne moremo govoriti o protipravnosti opustitve v smislu 10. člena OZ, po katerem je protipravno lahko le takšno ravnanje oz. opustitev, katerega objektivno predvidljiva posledica je verjetnost nastanka škode. Od tožene stranke kot lastnice atletskega stadiona je mogoče pričakovati, da svojo lastninsko pravico na njem izvršuje v skladu s temeljnimi načeli Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), to je v skladu z njihovim namenom in v skladu z naravo stvari. Atletski stadion je namenjen športnemu udejstvovanju, to je teku in tudi ostalim športnim disciplinam, ki se na takšnem stadionu izvajajo, ljudje, ki ga uporabljajo, pa z njegovo uporabo prevzamejo tudi običajne rizike, ki so s tem, upoštevajoč za kakšen objekt gre, povezani ter so dolžni biti ustrezno skrbni. Dolžni so računati na to, da se izven atletske proge za tek nahajajo določene ovire, ki so prilagojene posameznim atletskim disciplinam. Ovira namenjena za disciplino „steeple chase“, locirana kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni nekaj neobičajnega in nepričakovanega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, do padca v oviro ne bi prišlo, če bi bila tožnica normalno pazljiva, če bi torej pogled pri hoji usmerjala v tla pred seboj. Sama je namreč izpovedala, da je sicer videla štiri ali pet metrov, proge za tek, kjer sta s prijateljico hodili, pa so bile jasno označene z belimi talnimi črtami. Ovira v katero je tožnica padla, je odmaknjena v notranji del atletskega stadiona, torej izven označenih prog za tek, ovira sama pa je dodatno vidna tudi zaradi višinske prepreke, ki jo tekači sicer preskakujejo. Takšno, zgoraj opisano skrbnost pri hoji v mraku, na neosvetljenem atletskem štadionu, na katerem je nekdo prvič, je pričakovati od vsakega povprečno skrbnega človeka. Posledično od tožene stranke tudi ni mogoče zahtevati, da bi morala računati na to, da bo na stadion v mraku vstopil nekdo, ki ga ne pozna, in ob tem ne bo vsaj povprečno pazljiv, in bi zato bila dolžna stadion z vsemi njegovimi sestavnimi deli, kamor sodi tudi ovira, na kateri se je tožnica poškodovala, posebej zavarovati oz. nanjo opozoriti. Izkaže se torej, da protipravnost opustitve, ki se toženi stranki očita, ni podana in tožena stranka zato za škodo, ki je tožnici nastala, ne more odgovarjati, pa čeprav je do škode prišlo na atletskem stadionu, ki je v njeni lasti.

(14.) Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene dejanske okoliščine, zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 1. odstavek 131. člena OZ, ko je odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke do 30 %. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja (oz. opustitve) tožene stranke. Ker je za obstoj odškodninske odgovornosti potrebna prisotnost vseh štirih elementov, že odsotnost enega od njih predstavlja razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz navedenih razlogov je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Odločitev temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP.

(15.) Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom propadla, je tožena stranka upravičena do povračila vseh stroškov postopka (154. člen ZPP). Ker tožena stranka stroškov, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje in v vlogah še niso bili priglašeni, ni priglasila vsaj v pritožbi (saj bi morala računati na to, da lahko pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne) (2), ji je pritožbeno sodišče priznalo le stroške za pripravljalne vloge v skladu z Odvetniško tarifo (skupaj 1375 točk), materialne stroške v pavšalno priglašeni višini 1 oziroma 2 % ter 20% DDV, kar znese skupaj 768,24 EUR. Priznalo ji je tudi pritožbene stroške, upoštevajoč pri tem 154. in 165. člen ZPP in sicer za sestavo pritožbe 625 točk, materialne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša skupaj 349,97 EUR. Skupen znesek stroškov v višini 1118,20 EUR je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni. Ker tožena stranka obresti od pravdnih stroškov ni zahtevala, jih pritožbeno sodišče ni prisodilo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, št. 1996, stran 19

(2) primerjaj tudi stališče N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 61


Zveza:

OZ člen 131.
Datum zadnje spremembe:
25.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwNjY1