<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 47846/2012
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.KP.47846.2012

Evidenčna številka:VSL00015356
Datum odločbe:26.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Alijana Ravnik (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Alenka Gregorc Puš
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - gospodarska družba - finančno poslovanje - plačilna sposobnost - obveznost poslovodstva - temeljne obveznosti poslovodstva - insolventnost - direktni naklep - preslepitveni namen - odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - dokazna prekluzija - načelo materialne resnice - relevantnost predlaganih dokazov - izvedenstvo - razlogi za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem

Jedro

Obveznost prizadevanja članov poslovodstva, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna po 28. členu ZFPPIPP, velja v notranjem razmerju do interesov družbe oziroma družbenikov, ne pa do poslovnih partnerjev, s katerimi družba sodeluje, zato za presojo obtoženčevega preslepitvenega namena sklicevanje na 28. člen ZFPPIPP ni utemeljeno.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega A. A. in obtoženo pravno osebo B. d. o. o. - v stečaju na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, glede obtožene pravne osebe tudi v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD. Oškodovanca C. C. in D. D. je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je še, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in predstavnika obtožene pravne osebe ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženega A. A., odvetnik E. E. iz ... Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri presoji obtoženčevega preslepitvenega namena v poslovnem razmerju z oškodovancema se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na zaključke izvedenke ekonomsko-finančne stroke. V tč. 13-15 izpodbijane sodbe je korektno povzelo izsledke izvedenskega dela, v tč. 16-17 pa je izvedenkine ključne ugotovitve prepričljivo dokazno ocenilo, čemur se sodišče druge stopnje pridružuje. Kot bistveno je sodišče prve stopnje prepoznalo dejstvo, da v časovnem obdobju izvajanja poslov z obema oškodovancema družba B. d. o. o. še ni izkazovala takšnih finančnih težav, ki bi utemeljevale sklepanje, da je obtoženec z njihovim zamolčanjem preslepil oškodovanca. Medtem ko poslovni kazalci za prejšnje leto 2010 niso izkazovali kriterijev nesolventnosti ali plačilne nesposobnosti družbe (temveč nasprotno), nekaj krajših blokad TRR in dve izvršbi v drugi polovici leta 2011 ni bilo takšne narave, da bi resneje ogrozile poslovanje. Ob upoštevanju okoliščine, da je družba B. d. o. o. v letu 2011 za kar več kot tretjino povečala obseg poslovanja ter zaposlovala nove delavce, je izvedenka razumno zaključila, da se je poslovodstvo trudilo za zagotovitev financiranja, v času izvajanja poslov z oškodovancema pa je obtoženec kot direktor mogel zaznati zgolj možnost, da bo prišlo do zamika plačil, ne pa tudi neplačila oškodovancev, kot se mu očita. S pritožbenim razpravljanjem glede projektnega dela ter zaposlovanja v družbi, ki ima naravo špekuliranja, izvedenskega mnenja ni mogoče omajati. Izvedenka je potrdila zagovor obtoženca, da so bili prilivi družbe (vključno s prilivi iz projekta izgradnje avtobusnega postajališča, na katere državna tožilka v pritožbi opozarja brez kakšne dodatne utemeljitve) nemudoma (še isti dan) porabljeni za poplačilo dobaviteljev, delavcev, bank ipd., skratka za tekoče poslovanje, ki je (še) omogočalo nadaljnje delovanje družbe in navsezadnje tudi pričakovanje, da bosta oškodovanca poplačana, čeravno z zamudo. Da so se terjatve poplačevale po zmožnostih, natančneje po vrstnem redu njihove zapadlosti, je potrdila knjigovodja F. F. Če je obtoženi upnike poplačeval po vrstnem redu (čemur že samo po sebi ni moč odrekati korektnosti), hkrati pa utemeljeno verjel, da bo lahko poplačal tudi oškodovanca, kar ni bilo izpodbito, ni ravnal s presleptivenim namenom, pa tudi sicer pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi obtoženec preprečeval obema oškodovancema, da v skladu z obligacijskimi predpisi zahtevata poplačilo neposredno od glavnega izvajalca oziroma naročnika izgradnje avtobusnega postajališča, česar nista storila. Zakaj je ugovarjal sklepom o izvršbi, ki so bili izdani po predlogih D. D., je obtoženec obrazložil z izogibanjem blokadam transakcijskih računov, ki bi pomenile nemožnost družbe prijaviti se na javne razpise ter posledično praktično takojšnje prenehanje delovanja, kar bi bilo tudi za oškodovanca že pojmovno neugodneje. Resnejše blokade transakcijskih računov, do katerih je prišlo šele v mesecu marcu 2012, pa za presojo obtoženčeve krivde nekaj mesecev pred tem nimajo relevantnosti. Pritožbeno ni moč uspeti niti s problematiziranjem posojila, danega G. G., v višini nekaj več kot 400.000,00 EUR, glede katerega je G. G. zaslišan kot priča, izpovedal, da je šlo v resnici za sredstva, ki so bila zatem porabljena za gotovinsko plačilo delavcev „na roke“. Stečajni upravitelj je z izpovedbo, da nihče od delavcev v stečajnem postopku ni prijavil terjatev iz delovnega razmerja, podkrepil verodostojnost G. G. navedb, hkrati pa je dodal, da pri pregledu poslovanja družbe ni zaznal sumljivih transakcij. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo (tč. 10 izpodbijane sodbe), da ni dokazano, da bi bila sredstva posojila porabljena v kakšne drugačne namene kot za poslovanje družbe, ki brez delovne sile nedvomno ne more obstati na trgu. Na predmetna pritožbena izvajanja kaže zato odgovoriti, da je breme za dokazovanje obremenilnih dejstev na strani organa pregona, torej državnega tožilstva, slednjemu pa ni uspelo izkazati, da bi G. G. ali celo obtoženec posojilo porabila za neupravičene namene. Vprašanje (ne)seznanjenosti F. F. s posojilom ni ključnega pomena.

6. Res je družba B. d. o. o. prav v letu 2011 prvič poslovala z izgubo (v razmerah globalne gospodarske krize, ki je občutno prizadela ravno panogo gradbeništva), vendar je bila situacija trajnejše nelikvidnosti ter dolgoročne plačilne nesposobnosti poslovodstvu lahko znana šele po izdelanih izkazih za preteklo poslovno leto, torej v marcu 2012, kar je občutno po obtožbeno očitanem obdobju izvrševanja kaznivih dejanj (tj. avgust - december 2011). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožilke, da se izvedenka ni spuščala v presojo dolgoročne plačilne (ne)sposobnosti družbe v luči tretjega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V tč. 1 na str. 16 pisnega mnenja se je namreč opredelila, da je družba poleg istočasne blokade vseh treh poslovnih računov, ki so neprekinjeno trajale več kot 60 dni (trajnejša nelikvidnost po 2. alineji drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), istočasno, tj. v marcu 2012, izkazovala tudi stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti, saj je ugotovljena izguba presegla polovico osnovnega kapitala, kar ni nič drugega kot kriterij po 2. alineji tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Res je med zaslišanjem izvedenka izpovedala, da nastopa dolgoročnejše plačilne nesposobnosti ni posebej ugotavljala, vendar je na vprašanje državne tožilke odgovorila, da gre za isti datum kot pri kriteriju trajnejše nelikvidnosti; drugače povedano - da so bile resnejše finančne težave družbe obtožencu kot direktorju lahko znane šele po izdelavi računovodskih izkazov v marcu 2012, ne glede na to, kateri kriterij po drugem ali tretjem odstavku 14. člena ZFPPIPP se pri tem uporabi. Prav tako je izvedenka kar trikrat izrecno odgovorila, da vprašanje obstoja kratkoročnih poslovnih terjatev do poslovnih partnerjev družbe, kot denimo H., I., J. itn., oziroma knjigovodskega obravnavanja teh terjatev nima prav nobenega vpliva na zaključke njenega izvedenskega dela, saj v ničemer ne spreminja ugotovitve, da obtoženemu glede na takrat poznano finančno situacijo v družbi, ki še niti zdaleč ni bila alarmantna, v drugi polovici leta 2011 ni dopustno očitati preslepitvenega ravnanja z zamolčanjem resnih finančnih težav pri poslih z oškodovancema niti védenja tempore criminis, da njune terjatve ne bodo poravnane. V tej posledici se ni mogoče strinjati s pritožbo, da izvedenka pri izdelavi mnenja ni imela na razpolago vse relevantne dokumentacije (vključno z dokumenti, ki jih je pridobila v spisu stečajnega postopka nad družbo B. d. o. o.), pritožbene trditve, da obtoženec „ni mogel računati“ na denar od H. in ostalih (sedaj propadlih) gradbenih gigantov, pa so glede na obrazloženo nepomembne ter zato ne zahtevajo širjenja dokaznega postopka v tej smeri. Zaključkov izvedenke, da so jasni podatki o (slabem) finančnem položaju družbe poslovodstvu v popolnosti znani po sestavi računovodskih izkazov za preteklo poslovno leto, pritožbeno ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na 28. člen ZFPPIPP, ki v drugem odstavku poslovodstvu nalaga prizadevanje, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, vendar pa gre pri določbah izpostavljenega člena izključno za obveznosti, ki jih ima poslovodstvo do družbe, ki jo vodi (torej v notranjem razmerju, na kar kaže tudi urejanje odškodninske odgovornosti članov poslovodstva do družbe na podlagi tretjega ter četrtega odstavka), ne pa do „zunanjih“ partnerjev, ki z družbo poslovno sodelujejo (prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2015, tč. 9). Ker gre pri poslovni goljufiji za inkriminacijo, ki varuje gospodarsko poslovanje oziroma poštene poslovne prakse na trgu, ne pa „zvestobe“ poslovodstva do interesov lastne družbe, je pritožbeno sklicevanje na 28. člen ZFPPIPP pravzaprav brezpredmetno.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga tožilstva za zaslišanje K. K. Sicer drži, da je tožilstvo ta dokazni predlog podalo šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar je v obstoječem modelu kazenskega postopka še vedno uzakonjena relativna dokazna prekluzija, kar pomeni, da mora sodišče kljub prepoznemu dokaznemu predlogu dokaz izvesti, kolikor je to potrebno za ugotovitev t. i. materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP). Pri podanem stanju stvari pa za zaslišanje K. K. tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljenih razlogov, saj je bila z oddelka financ in računovodstva družbe B. d. o. o. že zaslišana F. F. Ne držijo pritožbene trditve, da je izvedenka v svojem mnenju K. K. omenila kot osebo, ki bi jo bilo „potrebno še zaslišati“, pač pa je izvedenka zgolj podala ugotovitev, da K. K. v postopku ni bila zaslišana. Kot je pojasnjeno v prejšnjih točkah obrazložitve, ob sprejemanju izvedenskega mnenja glede neodločilnosti računovodskega prikazovanja poslovnih terjatev v kritičnem obdobju avgust - december 2011 in nedokazanosti upoštevnih malverzacij glede posojila G. G. tožilka ne izkaže relevantnosti dokaznega predloga. Iz enakih razlogov so neutemeljena tudi pritožbena prizadevanja, da bi bilo potrebno pri stečajnem upravitelju pridobiti bruto bilance, kontne kartice ter saldo konte za obdobje 2010 - 2012, pri čemer tožilstvo tak dokazni predlog prvič podaja šele v pritožbi, prav tako je pritožbena novota dokazni predlog za postavitev novega izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Sodišče druge stopnje poudarja (s čimer pritrjuje zagovorniku v odgovoru na pritožbo), da nestrinjanje ene od strank z dokazno oceno zaključkov izvedenskega dela, ki ji niso v korist, ni razlog za postavitev novega izvedenca, saj pri tem ne gre za situacije pomanjkljivosti ali dvomov v pravilnost mnenja, ki jih kot pogoj za odreditev mnenja drugih izvedencev ureja 258. člen ZKP. Mnenje izvedenke L. L. strokovno in prepričljivo odgovarja na vsa relevantna dejanska vprašanja v konkretni zadevi, zato pa ni podlage niti za dopolnitev izvedenskega mnenja, kot je nakazano v pritožbi, pri čemer pritožnica zgolj vztraja pri nestrinjanju s pomenom zaključne bilance, izdelane šele v marcu 2012, za presojo obtoženčevega preslepitvenega namena, kar pomeni, da v pritožbi podaja lastno dokazno oceno, ki nima uspeha. Navsezadnje pa ima prav zagovornik, da je državno tožilstvo pisno izvedensko mnenje prejelo v februarju 2017, kar pokaže, da do naroka za glavno obravnavo 8. 11. 2017, tj. ko je bila izvedenka zaslišana ter je v celoti odgovorila na vsa vprašanja tožilstva, v več kot osmih mesecih na mnenje ni imelo nikakršnih pripomb.

8. Glede na obrazloženo ni mogoče soglašati s pritožnico, da je sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa posledično potrdilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 17/1, 258
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 14, 14/2, 14/3, 28
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMzg2