<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Gospodarski oddelek

VSK sodba Cpg 127/2014
ECLI:SI:VSKP:2014:CPG.127.2014

Evidenčna številka:VSK0005881
Datum odločbe:19.06.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Jana Petrič (preds.), Gorazd Hočevar mag. (poroč.), Nada Škrajanec Milotič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:trditvena podlaga - dokazno breme - konkretne trditve - neskrbnost - vlaganje sredstev - forex trgovanje - izvajalec plačilnega prometa - Ponzijeva shema - ponzijeva piramida - poslovna goljufija - kaznivo dejanje - obljubljeni dobiček - pooblaščeni posredniki - opustitev dolžnega ravnanja - dolžnost banke - ukrepi banke - protipravnost - predvidljivost negativnih posledic - škodljivo ravnanje - odškodninska odgovornost banke - preprečevanje pranja denarja

Jedro

Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki so dolžni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 11.882,80 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, poleg tega pa je tudi odločilo, da morajo tožniki toženki plačati skupno 26.483,15 EUR stroškov postopka, in sicer vsak v deležu, ki ga opredeljuje ulomek z zneskom tožbenega zahtevka posameznega tožnika v števcu in s seštevkom zneskov tožbenih zahtevkov vseh tožnikov v imenovalcu, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

3. Zoper to sodbo so se pritožili po svoji pooblaščenki tožniki (kot je to razvidno iz uvoda te sodne odločbe), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer so pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v ponovno sojenje, pri čemer naj se v skladu s 356. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. V pritožbi opozarjajo, da je v izreku izpodbijane sodbe za trinajstega tožnika naveden napačen znesek tožbenega zahtevka, 150.000,00 EUR namesto pravilno 250.000,00 EUR. To pomeni, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki so za dokazovanje utemeljenosti zahtevka potrebovali veliko listinske dokumentacije, s katero pa razpolaga predvsem tožena stranka in druge banke. Sami do te dokumentacije niso imeli dostopa oz. pravice vpogleda. Prav tako so predlagali zaslišanje več prič iz sfere bank in države, ki bi vedele povedati za pomembna dejstva, oz. so sodelovale v dogajanju na strani tožene stranke oz. države. Zaradi tega je bil pomemben del dokazov med drugim odvisen od zahteve sodišča, naj tožena stranka predloži zahtevane listine (okrožnico združenja bank, celotno korespondenco med toženo stranko in UPPD o prijavi sumljivih transakcij po ZPPDFT). Sodišče je nepravilno menilo, da dokazni postopek ni potreben, saj naj bi šlo za nedovoljene informativne dokaze. Sodišče je sicer priznalo, da bi tožniki lahko prišli do teh dejstev edinole po izvedenem dokaznem postopku. Gre za izjemno situacijo, v kateri tudi sodna praksa dopušča izvedbo informativnih dokazov. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne sme izvesti dokazov, s katerimi bi tožniki prišli do dejstev, ker bi bil to informativni dokaz. V tej zvezi je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da bi bila takšna izjemna preiskava v tej zadevi nesorazmerna in preobsežna, verjetnost, da bi se po tej poti razkrila pravno odločilna dejstva, pa preskromna. Pravna teorija zastopa ravno nasprotno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po mnenju vrhovnega sodnika dr. Dolenca je treba v ne prav redkih primerih, ko mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. Pri vprašanju dopustnosti informativnih dokazov se kaže zgledovati po nemški sodni praksi in literaturi, ki sta razvili uravnotežen pristop do dovoljenosti informativnih dokazov. Po stališču iz nemške sodne prakse in literature opravljajo informativni dokazi pomembno vlogo pri zagotavljanju poštenega sojenja v situacijah, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Ravno za takšno situacijo pa je šlo v obravnavani zadevi. Čimbolj je stranka oddaljena od informacijskega vira, nosi pa trditveno breme, toliko manj možnosti ima, da zadosti zahtevam po substanciranju dejanskih navedb. Obenem se povečuje njena potreba, da poseže po dokazu, s pomočjo katerega bo šele izvedela za pomembna dejstva. Če stranka ne more poznati konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, zadostuje že navedba splošnih in tudi zgolj domnevanih dejstev. Tožniki se ne strinjajo z oceno sodišča, da so premalo določno pojasnili opustitve tožene stranke. V prvi pripravljalni vlogi so tožbene navedbe konkretizirali toliko, kolikor so jih lahko. Tožniki ne vedo in ne morejo vedeti, kako banka spremlja transakcije svojih strank in na kakšen način odkriva sumljive transakcije po ZPPDFT, zato bolj natančnega opisa opustitev dolžnega ravnanja toženke niso mogli podati. Iz povedanega sledi, da je nesmiselno in nelogično od tožnikov zahtevati, da bi morali zatrjevati katerih konkretnih podatkov naj toženka ne bi sporočila UPPD in katere konkretne opustitve naj bi pomenile neskrbno spremljanje transakcij. Tista stranka, ki bolje pozna posamezno dejansko stanje, se v nemškem pravu ne more zadovoljiti zgolj z zanikanjem dejanskega stanja, ki ga zatrjuje njen procesni nasprotnik, pač pa mu mora konkretizirano nasprotovati. Če stranka ne zadosti sekundarnemu trditvenemu bremenu, se štejejo trditve nasprotne stranke, pa čeprav so zgolj splošne in zato pomanjkljive, za resnične. Določba prvega odstavka 278. člena ZPP je primerna podlaga za sprejem stališča o sekundarnem trditvenem bremenu tudi v našem civilnem procesnem pravu. Tega pa tožena stranka ni izpolnila, saj je tožbene trditve le pavšalno prerekala in celo izrecno zavrnila konkretizirano nasprotovanje, niti ni ponudila dokazov, čeprav bi jih morala. Med drugim ni predložila okrožnice združenja bank z dne 10.6.2008. Razlogi sodišča o odločilnem vprašanju, to je, ali so tožniki izpolnili trditveno breme v zvezi z opustitvami, so tako nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki so jih tožniki nujno potrebovali, da bi sploh izvedeli za pravno relevantna dejstva, je sodišče tožnikom odvzelo pravico do izjave, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, še več, prišlo je do kršitve ustavne pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je med drugim zgolj domnevalo vsebino enega od ključnih dokazov, to je okrožnice združenja bank z dne 10.6.2008, pri čemer tega dokumenta sploh ni prebralo. Ta dokument bi morala tožena stranka šele predložiti, pa ga ni, niti se do njega v odgovoru na tožbo ni opredelila. Tožniki so pojasnili, da okrožnice združenja bank nikoli niso vedeli, zato ne morejo vedeti in tega tudi nikoli niso zatrjevali, ali je res imela podobno vsebino kot elektronsko sporočilo mag. J.U., ki je bilo podlaga zanjo. Še več, v tožbi je bilo pojasnjeno, da ne razpolagajo niti s celotnim elektronskim sporočilom, saj so predložili le del tega sporočila. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vnaprejšnja dokazna ocena je narejena tudi glede vprašanja, ali je toženka opustila dolžno ravnanje po 22. členu ZPPDFT (skrbno spremljanje poslovnih aktivnosti M. in družbe R. in poročanje UPPD). Sodišče s tem v zvezi ni izvedlo dokaznega postopka, ker naj bi bila verjetnost, da bi se ugotovilo protipravnost toženkinega ravnanja, preskromna. V nasprotju z dokazno oceno sodišča med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka UPPD sama obvestila o sumljivih transakcijah (z dopisom z dne 19.2.2008), da je imela po ZPPDFT obveznost nadaljnjega spremljanja poslovanja stranke, da je bila 9.6.2008 obveščena o tem, da njeni stranki sumijo storitve kaznivega dejanja (resda drugega in ne konkretno pranja denarja), da sta M. in družba R. vseskozi, torej po februarju 2008 izvajala sumljiva nakazila z njunih računov pri toženi stranki in je šlo za prelivanje sredstev med njunimi računi, vendar pa tožena stranka druge prijave sumljivih transakcij M. in družbe R. ni poslala UPPD. Banki kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti obvestilo UPPD, da njeno stranko, ki jo je sama že prijavila zaradi suma pranja denarja, sumijo storitve kateregakoli kaznivega dejanja, zanj za bolj pozorno spremljanje nadaljnjega poslovanja stranke, ne pa za opustitev nadzora oz. odzivanje zgolj na izrecna zaprosila UPPD. Zato ker v februarju 2008 prijavljene transakcije morda niso predstavljale pranja denarja, to še ne pomeni, da stranka, ki očitno po mnenju pristojnih državnih organov posluje protizakonito, ne bo v prihodnosti storila novih sumljivih transakcij. Sodišče je svojo odločitev o nepotrebnosti dokaznega postopka oprlo tudi na domnevno neskrbnost tožnikov ob sklepanju pogodb o investiranju in posojilnih pogodb. S tem pa je sodišče svojo odločitev utemeljilo na ugovoru, ki ga tožena stranka sploh ni uveljavljala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da so posojilne pogodbe nične, ker so bile sklenjene z namenom izognitve obdavčitvi. Ne glede na povedano pa so ugotovitve sodišča o domnevni neskrbnosti tožnikov preveč splošne in narejene brez ustrezne dejanske podlage, saj sodišče tožnikov sploh ni zaslišalo, da bi ugotovilo, zakaj so se odločili vložiti sredstva v investicijski program družbe R. in kaj so oz. česa niso preverjali pred sklenitvijo posojilnih pogodb. Sodišče je s tem domnevalo, da ve, o čem so tožniki razmišljali in kaj vse jim je bilo znano, kar pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. V tožbi je bilo pojasnjeno, da so tožniki za informacije o investicijskem programu izvedeli preko mreže promotorjev družbe R. in preko oglasov, ki jih je družba pošiljala po internetu. Tožena stranka pa ugovora hude neskrbnosti tožnikov, ki bi prekinila morebitno vzročno zvezo med njenimi opustitvami in nastalo škodo, ni podala. Zato se procesno trditveno in dokazno breme, da podrobneje pojasnijo, kje so prejeli informacije o varnosti investicijskega programa družbe R., ni preneslo na tožnike. Sodišče je umetno ustvarilo tudi domnevno nelogično zvezo z javno podporo vplivnih oseb iz gospodarstva in bančnega sektorja naložbam v forex posle. Iz tožbe je razvidno, da je bil to eden izmed razlogov za odločitev o naložbi, ne pa, da so tožniki zaradi te podpore menili, da M. in družba R. poslujeta varno in donosno. Tožniki so na eni strani razpolagali z informacijami, da so naložbe v forex posle varne in donosne, na drugi strani pa z informacijami, da je M. finančni strokovnjak, ki se na te posle spozna. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženka naj bi bila odgovorna le, če bi lahko zanesljivo ocenila, komu grozi nevarnost in kakšna nevarnost mu grozi. Sodišče je s tem postavilo previsok prag odgovornosti in banki dopustilo občutno preveliko možnost razbremenitve odgovornosti, ki je v popolnem nasprotju z višjo mero skrbnosti, ki se od strokovnjaka pričakuje. Povsem napačna je ugotovitev, da gospodarska družba, kot je tožena stranka, ne bi imela dobrega pregleda nad tipom in obsegom škode, ki tretjim lahko nastane kot posledica njenega neprofesionalnega poslovanja. Da ima vsaka banka ustrezno dober pregled nad poslovanjem svojih strank in da lahko objektivno predvideva možnost nastanka škode zaradi določenih transakcij svojih strank, kaže že obveznost bank po določbah ZPPDFT. Če banke tega ne bi bile sposobne predvidevati, potem ne bi imeli dolžnost obveščanja UPPD-ja o sumljivih transakcijah. Toženka je bila banka prejemnika nakazil, torej je ravno ona imela pregled nad vsemi nakazili tožnikov, ki so se stekali na bančna računa M. in družbe R. pri njej. Prav tako je imela pregled nad sumljivimi notranjimi transakcijami med računi N.M. in družbe R.. Če je toženka lahko ocenila, da so transakcije M. in družbe R. sumljive zaradi suma kaznivega dejanja pranja denarja, je kot bančna strokovnjakinja lahko z zadostno zanesljivostjo ocenila tudi, da gre za potencialno nedovoljeno poslovanje njenih strank, zlasti upoštevajoč obvestili UPPD z dne 9.6.2008 in združenja bank z dne 10.6.2008. Banke morajo zagotavljati zakonitost pri opravljanju plačilnega prometa. Toženka se je nasprotno sama finančno okoriščala s transakcijami, za katere je vedela ali bi vsaj morala vedeti, da so protipravne. Pri tem pa je opustila tudi dolžen nadzor nad poslovanjem svoje stranke po ZPPDFT. Trditi, da je banka s tem, ko je to dopuščala in svojima strankama ni odpovedala pogodbe o vodenju transakcijskega računa, ravnala pravilno samo zato, ker ravno tožnikom ni dolgovala skrbnosti točno določene vsebine, je preozko gledanje in v nasprotju s temeljno dolžnostjo bank po Zakonu o plačilnem prometu, da skrbijo za zakonitost plačilnega prometa. Preprečevanje pranja denarja je obveznost, ki je primarno na bankah, saj imajo ravno one vpogled v poslovanje svojih strank. Če najprej banka urada ne obvesti o obstoju sumljivih transakcij posamezne njene stranke, urad sploh ne more vedeti, da mora biti na karkoli pozoren. Absurdno je tudi stališče, da so bili tožniki skrajno nepazljivi zgolj zaradi tega, ker so se odločili svoje prihranke posoditi neki osebi oz. neki d.o.o. namesto banki ali primerljivo resni instituciji. Če bi sprejeli takšno stališče, potem nihče, ki denar posodi, vnaprej ne bi bil upravičen do sodnega varstva, če mu posojilojemalec posojila ne bi vrnil, saj mora posledice svoje neskrbnosti nositi sam. To, da so tožniki sklenili posojilno pogodbo z 10% donosom, še ne pomeni, da ne bi utemeljeno pričakovali vrnitve glavnice in da je bilo zgolj zaradi pričakovanega donosa njihovo ravnanje neskrbno. Gre za moralistično karanje tožnikov, ker so se odločiti za tak, sicer povsem legalen posel. Ker sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, je zaradi tega ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno.

4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru opozarja, da niso podane kršitve, na katere pritožba opozarja, zlasti da ni bilo nobene vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje ni naredilo nobenih zaključkov glede domnevnega obstoja okrožnice omenjenega bančnega združenja. Tudi sicer toženi stranki ni poznana nobena taka okrožnica. 10.6.2008 je namreč C. (s strani združenja) le preposlal e-mail sporočilo U.-ja, ki je že v spisu. Da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo na slepo srečo, pa izhaja tudi iz navedb tožeče stranke same, ko priznava, da je bila prav tožena stranka tista, ki je obvestila UPPD o sumljivih transakcijah že v februarju 2008. Poleg tega je tožena stranka tudi kasneje ustrezno spremljala poslovanje svojih komitentov in je ves čas ustrezno sodelovala z uradom. Po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu je v prvem odstavku 214. člena določeno, da mora banka kot zaupne podatke varovati vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni stranki. Sicer je lahko odškodninsko, pa tudi prekrškovno odgovorna. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da zavrne poslovanje z M. ali družbo R. d.o.o. Tožena stranka je v skladu z veljavno zakonodajo obvestila UPPD o sumljivih transakcijah. O pristojnosti UPPD in drugih pristojnih institucij pa je v nadaljevanju bilo, da raziščejo dejansko stanje in izvedejo potrebne z zakonom predpisane ukrepe. Noben predpis toženi stranki ni zapovedal, da izvede kakršnekoli ukrepe do svojih komitentov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Materialnopravni razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, so pravilni, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravdnega postopka, niti očitane, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na pritožbeni očitek v zvezi s pravo vrednostjo spora za N.A.K. je odgovorilo že sodišče prve stopnje, in sicer je izdalo sklep o popravi (zoper katerega posebne pritožbe ni bilo).

7. Odločilno dejansko stanje v tej zadevi niti ni sporno: tožniki so vlagali svoja sredstva v "investicijski program" družbe R. d.o.o., ki je v letu 2008 prek interneta in prek mreže promotorjev oglašala programe plemenitenja naložb z izvedenimi finančnimi instrumenti, zlasti s tako imenovanim forex trgovanjem (to je medbančnim trgovanjem z valutami). Kasneje se je izkazalo, da ne gre za tako vlaganje, temveč gre za tako imenovano Ponzijevo shemo (torej poslovno goljufijo). Gotovinska sredstva vlagateljev je že v letu 2007 začel zbirati N.M., ki je kasneje ustanovil in vodil R. d.o.o., ki se je kasneje preoblikoval v d.d. Vlagatelji so najprej sklepali pogodbe o investiranju (doba treh mesecev, 10% mesečni dobiček na depozit, mesečno odplačevanje dobička, vrnitev glavnice ob zadnji anuiteti, možnost podaljševanja pogodbe), ki so bile kasneje spremenjene v posojilne pogodbe s fiksno obrestno mero. Od 11.9.2008 so tako obstoječi in novi vlagatelji sklepali posojilne pogodbe (vlagatelji so M. in R. posodili denarna sredstva z enkratnim nakazilom, posojilojemalca pa sta se zavezala posojilo vrniti v več obrokih, skupaj s 5% dobičkom, ki naj bi se izplačal ob zadnji anuiteti). Nekateri vlagatelji so del dogovorjenih sredstev dobili izplačan (10% v primerjavi z vsoto vseh plačanih sredstev), v največjem delu pa so ostali tako brez glavnice kot brez obljubljenih dobičkov. Iz tožbenih navedb izhaja, da so bile posojilne pogodbe sklenjene v obdobju od 9.9.2008 do 20.1.2009 (večji del v septembru in oktobru 2008, le ena pogodba v letu 2009). ATVP je 15.5.2008 v časniku Finance objavila opozorila potencialnim vlagateljem, da je treba biti previden pri vlaganjih v valutne trge ter posebej opozorila pred nepooblaščenimi posredniki. Na spletni strani ATVP je objavljen seznam pooblaščenih posrednikov. Podobno opozorilo je bilo objavljeno na spletni strani ATVP 10.6.2008. Niti R. niti M. nista imela potrebnih dovoljenj za investiranje finančnih sredstev v tujino. Urad za preprečevanje pranja denarja (UPPD) je zoper M. in R. začel uradni postopek zaradi suma pranja denarja na podlagi prijave tožene stranke z dne 26.2.2008 in o svojih ugotovitvah obveščal DURS in policijo. Davčni nadzor v zadevi ni bil opravljen. Ovadbe zoper M. in R. so tožniki podali od avgusta 2009 dalje, M. in R. sta bila pravnomočno kazensko obsojena 9.5.2011.

8. Škodljivo ravnanje (aktivno ali pasivno) mora biti protipravno (nedopustno), drugače iz njega odškodninska odgovornost ne nastane. Za takšno protipravno ravnanje pa gre, če poškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. V konkretni zadevi so bili tožniki mnenja, da bi morala tožena banka (pri kateri sta imela bančne račune N.M. in R.), če bi hotela upoštevati načelo zaščite interesov denarja (pa tudi svoje komitente), opozoriti tožnika oz. širšo javnost na goljufivo naravo omenjene družbe, zlasti pa bi morala izvesti vse ukrepe odkrivanja in preprečevanja pranja denarja. Po mnenju tožnikov bi toženka banka, če bi skrbno pregledala omenjeni stranki in če bi skrbno spremljala njune poslovne aktivnosti, lahko ugotovila, da gre za sumljive transakcije in osebe, pri katerih so podani razlogi za sum pranja denarja. Zlati pa bi morala (v okviru spornega obdobja od junija 2008, upoštevaje 10.6.2008 prejeto okrožnico o goljufivi naravi družbe R., do septembra 2009) še pred izvedbo sumljivih transakcij sporočiti UPPD potrebne podatke, kar naj bi UPPD omogočilo, da začasno ustavi transakcije in pristojne državne organe (policijo, DURS) prisili v hitro ukrepanje.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zelo podrobnimi in čvrstimi ter prepričljivimi pravnimi argumenti sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi očitana protipravnost ravnanja tožene stranke (opustitev) sploh ni podana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre pri nalogu za plačilo (6. točka 3. člena Zakona o plačilnem prometu - ZPlaP, ki je veljal v spornem obdobju - Zakon o plačilnih storitvah in sistemih - ZPlaSS velja od 11.8.2009 in se uporablja od 1.11.2009, Ur. l. RS, št. 58/2009) za tehnično naravo plačilnega prometa (dejavnost prenosa denarnih sredstev): zlasti da bo prava oseba (tista, ki jo je navedel nalogodajalec) prejela pravo vsoto denarja (prvi odstavek 15. člena ZPlaP). V tej zvezi ni dolžnost banke, ki vodi transakcijski račun nalogodajalca, da preverja razloge za podajo naloga v smeri zaščite interesov lastnika denarja, kot to zatrjuje tožeča stranka. Sicer pa je izvajalec plačilnega prometa lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP), kot je to utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje (29. točka obrazložitve). Ureditev po ZPlaP je tudi po oceni pritožbenega sodišča specialna ureditev, zato se pritožniki ne morejo sklicevati na določila iz splošne obligacijskopravne ureditve mandata iz drugega odstavka 768. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri plačilnem prometu mora banka poskrbeti za prenos sredstev z računa na račun pod vnaprej določenimi kogentnimi pogoji, ki ne dopuščajo nobenega prostora za zahtevanje posebnih nalogodajalčevih navodil, zlasti pa se banka ne more ozirati na razloge, zaradi katerih je bil nalog dan za plačilo. To pa pomeni, da tožena stranka v tej zvezi ni imela nobene podlage, da zavrne poslovanje z M. in družbo R., zlasti in predvsem v smeri, ko je tožena banka nastopala v vlogi banke prejemnika nakazila. Banka namreč ni v nobeni neposredni zvezi z nalogodajalci, temveč posluje s subjektom, ki opravlja v plačilnem prometu poravnavo v skladu z določbami iz četrtega poglavja ZPlaP. Po oceni sodišča prve stopnje (30. točka obrazložitve), ki se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, taka banka za čas podaje naloga niti ne more vedeti, zato tudi ustreznega nalogodajalca sploh ne pozna in ga posledično ne more o ničemer obveščati. Tožena stranka tudi po Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) ni imela nobene podlage, da konkretnih plačilnih transakcij ne bi opravila.

10. Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča (upoštevaje ob tem tudi izjeme po ZBan-1) ni obstajala pravna podlaga za razkritje spornih podatkov o goljufivem namenu oseb (četudi bi banka zanje tedaj vedela) bančnim komitentom oz. širši javnosti. V tej zvezi tožena stranka v odgovoru na pritožbo upravičeno opozarja, da bi banka s tem razkritjem ne bila zgolj odškodninsko odgovorna, marveč bi bila to lahko tudi podlaga za storitev prekrška po 401. členu ZBan-1.

11. Tožeča stranka je toženi stranki tudi očitala, da bi morala ravnati v skladu z določbo 22. člena ZPPDFT in spremljati poslovne aktivnosti družbe R. in M., s čimer naj bi se zagotovilo poznavanje stranke (klienta tožene stranke), vključno z izvorom sredstev, s katerimi ta posluje. Tožena stranka je to obveznost opustila, oz. bi morala prekiniti poslovno razmerje z omenjenima osebama že sredi leta 2008, še preden so tožniki nakazali svoja sredstva. Tako pa je toženka do 22.12.2008 izvajala nakazila sredstev na M. račune. Sodišče prve stopnje se je glede teh očitkov pravilno naslonilo na določilo 11. člena ZPPDFT, ki edino ureja zakonsko zapoved prepovedi poslovanja, pri čemer je ugotovilo, da uporaba te zakonske norme v konkretnem primeru ni relevantna. Organizacija (konkretno banka), ki ukrepov iz 1. točke (ugotavljanje oz. preverjanje istovetnosti stranke), 2. točke (ugotavljanje lastnika stranke) in 3. točke (pridobitev podatkov o namenu in predvideni naravi poslovanja) prvega odstavka 7. člena ZPPDFT ne more izvesti v skladu z določbami tega zakona, ne sme sklenitvi poslovnega razmerja ali opraviti transakcije, oz. mora prekiniti poslovno razmerje, če je to že sklenjeno. V tej zvezi pa iz procesnega gradiva tudi ne izhaja, da bi tožena stranka lahko pričakovala kakršnokoli konkretno oškodovanje tožnikov, zlasti v smeri, da sta bila njena omenjena klienta (do zaprtja računov decembra 2008) v središču tako imenovane Ponzijeve sheme in da bi utegnil biti prizadet krog oškodovancev, kakršni so bili tožniki (tožena stranka je na tem mestu tudi izpostavila, da je 9.6.2008 prejela obvestilo, da je UPPD pridobil vse potrebne podatke in da so obvestili policijo in DURS o razlogih za sum storitve kaznivega dejanja zatajitve davčnih obveznosti).

12. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje pravno naravo pranja denarja, gre pri tem kaznivem dejanju za posebno obliko pomoči po storitvi nekega drugega kaznivega dejanja (specialno kaznivo dejanje prikrivanja). Zato za odškodninsko odgovornost banke v konkretni zadevi ni dovolj, da bo v primeru njene opustitve obveznosti po ZPPDFT grozilo, da bo morda oprana neka predvidljiva vsota denarja, temveč bi bilo potrebno njeno predvidevanje, da utegnejo biti za takšno vsoto ogoljufani udeleženci Ponzijeve sheme, v kakršno so se zapletli tožniki. Ob tem ne gre spregledati, da so tožniki v avgustu 2009 podali ovadbe zoper M. in R. (za dejanje pranja denarja v povezavi z goljufijo), 9.5.2011 pa sta bila M. in R. pravnomočno kazensko obsojena.

13. Odškodninska odgovornost tožene stranke, kot jo skuša v konkretnem primeru prikazati tožeča stranka, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti zastavljena tako široko. Merilo protipravnosti neke opustitve je namreč predvidljivost negativne posledice, kar pomeni, da je treba v bistvu ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico sploh predvidljiva. Predvidljivost je treba analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakršnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ravnanje tožene stranke ocenjuje ob predpostavki, da je ves čas (predvsem v drugi polovici leta 2008) razpolagala z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja (v smeri predvidevanja, da utegnejo biti tožniki ogoljufani za vloženi denar v okviru Ponzijeve sheme). Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji očita opustitev, na voljo sredstvo, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne. Za oddaljenejše posledice vedno velja, da odgovarjaš le, če so predvidljive. Odškodninsko odgovoren je zato lahko le tisti, ki je v kritičnem trenutku zmožen dovolj zanesljive ocene, kakšna konkretna nevarnost grozi in komu grozi. To pogoji pa v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, kot je to pravilno in prepričljivo zaključilo sodišče prve stopnje. Negativna posledica, kakšna je nastala, ni predvidljiva posledica očitane bančne opustitve ukrepov iz 22. člena ZPPDFT. Takšen zaključek velja (podrobneje o tem v točki 15 te obrazložitve) tudi glede sumljivih nakazil z računov M. in družbe R. pri toženi stranki po februarju 2008 in glede prelivanja sredstev med njunima računoma (iz neprerekanih navedb tožeče stranke izhaja, da je N.M. med 28.2.2008 in 31.7.2008 z računa pri toženi stranki triintridesetkrat dvignil gotovino v skupnem znesku 900.500,00 EUR ter da je družba R. v prvi polovici leta 2008 z računa pri toženi stranki nakazala več posojil svojemu direktorju M. na njegove zasebne račune in dve posojili v skupnem znesku 450.000,00 EUR z računa pri drugi banki na osebni račun pri tožeči stranki).

14. Ne drži tudi pritožbena kritika, da tožena stranka ni z ničemer izpolnila tako imenovanega sekundarnega trditvenega bremena po prvem odstavku 278. člena ZPP. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala in dokazovala (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je prav na podlagi njenega obvestila iz meseca februarja 2008 (transakcija prenosa gotovinskih sredstev preko 30.000,00 EUR - prvi odstavek 38. člena ZPPDFT) UPPD začel postopek glede suma pranja denarja in odvijanja sumljivih transakcij, pri čemer je tožena stranka z UPPD tudi naprej ustrezno sodelovala, kar je razvidno iz procesnega gradiva, na katerega se je sklicevala tožena stranka v postopku na prvi stopnji. Zato se ni mogoče pridružiti pritožbeni kritiki, da se je tožena stranka branila zgolj s preprostim zanikanjem dejanskega stanja, ki ga je zatrjeval njeni procesni nasprotnik. Drži sicer pritožbena trditev, da sodobna praksa in teorija rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji dovolj konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse svoje aktivnosti v zvezi s spornim primerom v spornem obdobju. Njena glavna obramba je bila prav dokazovanje trditev, da je izvedla vse ukrepe, ki jih je mogoče od nje zahtevati. Pa četudi bi ji bilo kljub temu mogoče očitati eventualne konkretne opustitve v smeri obsega in pogostosti izvajanja ukrepov po četrtem odstavku 22. člena ZPPDFT, tožeča stranka ni navedla ničesar v smeri, da bi tožena stranka v kritičnem trenutku lahko pričakovala kakršnokoli konkretno oškodovanje tožnikov, zlasti v smeri, da sta bila omenjena komitenta tožene stranke (do zaprtja računov v decembru 2008) v središču Ponzijeve sheme in da bi zato utegnil biti prizadet krog oškodovancev, kakršni so bili tožniki. Takšno procesno breme je bilo na tožeči stranki, zato ni šlo za situacijo, ko bi bili izjemoma dopustni informativni dokazi. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožeče stranke, zato sodišče prve stopnje ni kršilo postopka v smislu očitane vnaprejšnje dokazne ocene.

15. Iz tožbenih navedb (na kar opozarja obravnavana pritožba pod opombo številka 29) pa celo izhaja, da iz obvestil UPPD z dne 5.6.2008 in 1.9.2008 jasno izhaja, da je bil UPPD seznanjen s sumljivimi nakazili oz. s prelivanjem sredstev med računi M. in družbe R. (odprtih pri toženi stranki) v obdobju med 28.2.2008 in 31.7.2008, zato opozorila tožene banke temu uradu v smislu določb ZPPDFT sploh niso bila potrebna. Za prekinitev poslovanja po 11. členu ZPPDFT pa, kot je bilo že obrazloženo spredaj, ni bilo pravne podlage. Prav tako iz spisovnih podatkov (navedbe četrte tožene stranke v odgovoru na tožbo, dane pred razdružitvijo zadeve - stran 9) pa jasno izhajajo neprerekane okoliščine glede sporne okrožnice združenja bank z dne 10.6.2008. V tej zvezi je omenjena stranka v postopku na prvi stopnji jasno navedla, da formalna okrožnica sploh ne obstoji, ampak je 10.6.2008 C. s strani združenja le preposlal e-mail sporočilo U.-ja, ki pa je že v sodnem spisu (priloga A7). V zvezi s tem elektronskim sporočilom pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v njem zapisano, da družba R. neresnično oglašuje na spletu, da je pri banki S. deponirala 10 mio EUR kot jamstvo svojim investitorjem. Glede na takšno vsebino je več kot očitno, da tožena banka ni imela nobene pravne podlage obveščanja UPPD po določbah ZPPDFT (to bi bila kvečjemu dolžnost druge banke), niti pravne podlage za prekinitev poslovnega sodelovanja z M. in družbo R., upoštevaje ob tem, da iz takšnega neresničnega razglašanja ne izhaja noben jasno razpoznaven krog potencialnih oškodovancev, niti nikakršna določljiva škoda, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (točka 33). Tudi trditev tožeče stranke, da gre pri omenjenem elektronskem sporočilu za nepopoln dokument ni z ničemer izkazana (predvsem v smeri razumnih razlogov), zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da vsebini dokumenta iz priloge A 7 ne bi sledilo. Očitana protipravnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

16. Na podlagi zgoraj povedanega se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Pravilna, čeprav glede na zaključek, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, ne odločilna, pa je tudi nadaljnja ugotovitev, da je nastanek škode potrebno pripisati neskrbnemu ravnanju tožnikov (v tej zvezi je imelo sodišče prve stopnje na voljo dejanske trditve že v samih tožbenih navedbah). Nobenega dvoma ne more biti, da pri vlaganju denarja obet višjih donosov pomeni večje tveganje za vlagatelje. To je splošno znano dejstvo, če ne bi bilo tako, bi se nikomur ne izplačalo denarja investirati drugam, kot v najbolj zanesljive naložbe. Večje tveganje pa predstavlja tudi večjo pazljivost (skrbnost), ki se zahteva od vlagatelja. Ker so finančni trgi regulirani s strani države, je najmanj kar je pričakovati od skrbnega vlagatelja, da preveri, ali ima oseba, ki ji poveri svoj denar, dovoljenje za posle, ki jih opravlja. V predmetni zadevi vlagatelji tega niso storili, čeprav to ni zahtevalo kakšnega posebnega truda. Pričakovati je tudi, da bodo skrbni vlagatelji poskušali dobiti kakšno informacijo o osebah, ki jih poverijo svoj denar, posebej še, ker ni šlo za tako majhne zneske. Tudi tega tožniki niso storili. Njihovih pojasnil, da so forex posle (na splošno) priporočali znani ekonomisti, o strokovnosti in zanesljivosti N.M. pa so izvedeli od družbe R., ne morejo ustrezati standardu skrbnosti. Za strokovnost N.M. so izvedeli od družbe, katere ustanovitelj in podpisnik posojilnih pogodb zanjo je bil, oz. še bolj jasno povedano: za strokovnost enega od storilcev kaznivega dejanja (in s tem za varnost naložbe) so izvedeli od drugega storilca istega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Tožniki so bili torej izrazito neskrbni in tej neskrbnosti lahko pripišemo nastanek njihove škode. Če bi se pred vlaganjem sredstev prepričali glede oseb, katerim so poverili svoj denar, do škode sploh ne bi smelo priti, saj ne bi ničesar vložili. Njihove opustitve so torej odločilno prispevale k nastanku škode.

17. Iz omenjenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo odvetniško nagrado za odgovor na pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 9.720,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve.


Zveza:

ZPP člen 8, 212.
OZ člen 131, 148.
ZPlaP člen 3, 15, 24.
ZPlaSS člen 1.
ZPPDFT člen 7, 11, 22, 38, 78, 78/1.
ZBan-1 člen 214.
Datum zadnje spremembe:
15.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5ODE1