<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1544/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.1544.2012

Evidenčna številka:VSL0069613
Datum odločbe:30.08.2013
Senat, sodnik posameznik:Nada Mitrović
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:obveznost plačila - prenos poslovnega deleža v d.o.o. - prevzem dolga - privolitev upnika

Jedro

V nasprotju z določbo 472. člena ZGD-1 zagovarja pritožnica stališče, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato je tudi pravno nevzdržno njeno stališče, da za obveznosti, ki so nastale pred prenosom „lastništva“ odgovarja tisti, ki je bil v času nastanka in dospelosti „lastnik“ družbe.

Ker tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka privolila v to, da naj dolga ne plača tožena stranka pač pa tretji, izjave in dogovori med tretjim in dolžnico o poravnavi dolga upniku, proti njemu nimajo nobenih učinkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 191,04 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku 8 dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16348/2011 z dne 15.2.2011 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.610,52 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo I. od zneska 805,26 EUR od dne 29.01.2009 dalje do plačila in II. od zneska 805,26 od dne 16.02.2009 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 118,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.3.2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 264,72 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (drugi odstavek izreka sodbe).

2. Zoper tako odločitev se je iz razlogov po čl. 338/I, točka 1 in 3 ZPP, pritožila tožena stranka in predlagala, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po prepričanju pritožnika v izpodbijani sodbi podana zato, ker sodišče ni razpisalo naroka, čeprav bi ga zaradi različnih pogledov in mnenj pravdnih strank moralo. Tožeča in tožena stranka se namreč ne strinjata v bistvenem, to je o obstoju obveznosti tožene stranke o vtoževanem znesku, kar je sodišče napačno zaključilo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Zaradi nestrinjanja tožene in tožeče stranke bi moralo sodišče razpisati narok na katerem bi zaslišalo pravdne stranke in predlagane priče. Sodišče prve stopnje je po prepričanju tožnika tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ki jo ta vidi v napačnem razlaganju določbe ZGD – 1 o obveznostih, nastalih pred prenosom lastništva na drugega lastnika, saj za obveznosti, nastale pred prenosom lastništva, odgovarja tisti, ki je bil v času nastanka obveznosti lastnik družbe in ne kasnejši lastnik. Navaja, da ji je bilo s sklenitvijo pogodbe o odsvojiti poslovnega deleža zajamčeno, da je podjetje bremen prosto tako stvarno pravnih kot obligacijsko pravnih bremen, kar pomeni, da je bil poslovni delež kupljen s skritimi napakami. Napačno uporabo materialnega prava vidi tudi v tem, da družbenik ne more odgovarjati za dolgove, ki so dospeli pred prenosom poslovnega deleža, prodajalec pa o tem jamči, da na tem poslovnem deležu ne obstaja nikakršno stvarno pravno ali obligacijsko breme. Glede na to bi moralo sodišče po določbah ZGD – 1 zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti, saj iz navedenega izhaja, da je bilo storjeno dejanje poslovne goljufije, tožena stranka pa ni dolžna poravnati tožeči stranki ničesar. Obveznosti, ki jih slednja vtožuje, so zapadle pred prenosom poslovnega deleža in mora zanje odgovarjati dotedanji lastnik.

3. Tožeča stranka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za razmerje med tožečo stranko in go. K. S., ampak med tožečo stranko in družbo D., d.o.o., dejstvo, kako se je lastništvo pri toženi stranki spreminjalo in kaj so prejšnji lastniki in družbeniki obljubljali novim, ni in ne more biti relevantno za to zadevo. Navaja, da je tožeča stranka listinsko pojasnila in dokazala nastanek dolga, tožena stranka bi se lahko obranila z dokazilom plačila, pa tega ni storila. Zaslišanje K. S., ki se očitno enači s toženo stranko – gospodarskim subjektom, ne more predstavljati zadostnega dokaza, da je prišlo do plačila. Posledično so neutemeljeni očitki tožene stranke sodišču, da v tej zadevi ni razpisalo naroka, saj je bila edina trditev, ki se je v sporu pojavila, da je K. S. kupila toženo stranko od prejšnjega lastnika D. B. in da je v njuni pogodbi napisano, da je podjetje bremen prosto. Tovrstna navedba ne more biti ugovor zoper zahtevek tožeče stranke in v tej osnovni vsebini sploh ni bil prerekan. Morebitna poslovna goljufija na škodo K. S. ne more biti relevantna zadeva v okviru te pritožbe, saj bi morala zoper predhodnega lastnika sprožiti ustrezne postopke. Spor med novim in starim lastnikom oz. družbenikom ne more imeti vpliva na obveznosti pravnega subjekta v odnosu do tretjih. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, zato se zadeva ni odstopila v reševanje senatu.

5. Tožeča stranka je sodišču sporočila, da je prišlo pri toženi stranki do statusne spremembe in sicer do izbrisa tožene stranke D., d.o.o., iz sodnega registra in sicer iz razloga pripojitve k prevzemni družbi P., d.o.o. Do izbrisa družbe zaradi pripojitve je prišlo na podlagi Pogodbe o pripojitvi SV-2387/13 z dne 5.6.2013, kar izhaja iz objave vpisa v Poslovnem registru z dne 3. 7. 2013. Glede na navedeno je prišlo v obravnavanem primeru do združitve družbe D., d.o.o., z družbo P., d.o.o., v obliki pripojitve (1. in 2. odstavek 580. člena ZGD-1). Za združitev kapitalskih družb, med katere sodi tudi družba z omejeno odgovornostjo, se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o združitvi delniških družb (2. odstavek 618. člena ZGD -1). Skladno s 4. odstavkom 580. člena prevzete družbe prenehajo, ne da bi bila prej opravljena njihova likvidacija. Pravne posledice pripojitve pa nastanejo z dnem vpisa v sodni register (591. člen ZGD-1). Ker je bila pripojitev vpisana v sodni register dne 3.7.2013, je s tem dnem, skladno s 6. odstavkom 580. člena ZGD-1, na prevzemno družbo prešlo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik je vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. V predmetnem pritožbenem postopku so bila opravljena do 3. 7. 2013 že vsa procesna dejanja strank, roki zanje so potekli, samo odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana. Glede na navedeno sprememba tožene stranke ni ovira za izdajo odločbe pritožbenega sodišča o pritožbi, ki jo je vložila pravna prednica prevzemne družbe (2. odstavek 207. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo po prejemu te sodbe izdalo sklep o prekinitvi postopka od 3. 7. 2013, univerzalno pravno naslednico stranke, ki je prenehala, pa pozvalo, da prevzame pravdo (1. odstavek 208. člena ZPP) in ji istočasno vročilo to sodbo.

7. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, se lahko sodba sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP preizkusi le v okviru pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku k izpodbijani sodbi pravdni stranki tudi pravilno opozorilo.

8. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in pravilne razloge o relevantnih dejstvih. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da se je D. B. v pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža pridobiteljici zavezal, da je podjetje bremen prosto, nima nobenega pravno relevantnega vpliva na obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki ima podlago v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov (A4). V nasprotju z določbo 472. člena ZGD-1 zagovarja pritožnica stališče, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato je tudi pravno nevzdržno njeno stališče, da za obveznosti, ki so nastale pred prenosom „lastništva“ odgovarja tisti, ki je bil v času nastanka in dospelosti „lastnik“ družbe.

9. Tožeča stranka vtožuje od najemnika kot dolžnika plačilo najemnine za poslovni prostor. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem kot se glasi (1. odstavek 239. člena OZ). Trditve tožene stranke, da je njena obveznost, da plača tožeči stranki dolgovani znesek najemnine prenehala na podlagi izjave D. B., na pravice iz najemne pogodbe, ki jih uveljavlja v tem sporu tožeča stranka, nimajo nobenega materialnopravnega učinka. Da bi uspela s trditvami o tem, da je dolg toženke kot dolžnice iz osnovnega posla z upnico, iz katerega tudi izvira terjatev, prevzel tretji (D. B.), njena obveznost do upnika pa s tem prenehala, bi morala tožena stranka zatrjevati, da je v to spremembo dolžnika privolila tudi tožeča stranka kot upnica (1. odstavek 427. člena OZ), česar pa ni zatrjevala. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka privolila v to, da naj dolga ne plača tožena stranka, pač pa tretji, izjave in dogovori med tretjim in dolžnico o poravnavi dolga upniku, proti njemu nimajo nobenih učinkov. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstoji, pravilno odločilo, da jo je dolžna plačati tožena stranka.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je dejansko stanje med strankama razjasnjeno, saj spor med njima ni spor o obstoju obveznosti, temveč različno materialnopravno razlogovanje določb ZGD-1 in OZ. Ker je sodišče izdalo sodbo brez izvedbe naroka v skladu z določbo 1. odstavka 454. člena ZPP, ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. S tem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov nagrade za postopek s pravnim sredstvom v višini 139,20 EUR in za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR (oboje povečano za 20% DDV).


Zveza:

ZGD-1 člen 472.
OZ člen 427, 427/1.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxOTUy