<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 444/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.444.2008

Evidenčna številka:VS2004724
Datum odločbe:16.04.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 107/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zastaranje - dokazno breme - kršitev kazenskega zakona - domneva nedolžnosti - nadaljevano kaznivo dejanje - enotna kriminalna dejavnost
Objava v zbirki VSRS:KZ 2007-2010

Jedro

Poziv sodišča obsojenki na predložitev listin, s katerimi bi bilo mogoče preveriti dejstva, ki jih je zatrjevala in so ji v korist, ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na obsojenko ter s tem kršitev domneve nedolžnosti.

V primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojena se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z navedeno sodbo N.L. spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Za posamezna kazniva dejanja ji je določilo kazni in sicer: dve leti zapora (točka I/1), eno leto zapora (točka I/2), eno leto zapora (točka II/1) in deset mesecev zapora (za kaznivo dejanje pod točko III), nato pa ji je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in tri mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki zvišalo določene kazni, in sicer za dejanje, opisano pod točko I/1 na štiri leta zapora, za dejanje pod točko II/1 pa na dve leti in šest mesecev zapora, nato pa ji je ob nespremenjenih določenih kaznih za dejanji v točkah I/2 in točki III izreka izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke in v celoti pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenkini zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F. in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. V zvezi z očitkom kršitve domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS in 3. člen ZKP) navaja, da je sodbo višjega sodišča treba razumeti v tem smislu, da obsojena navedb o obstoju poslov ni dokumentirala, zato je ob oceni ostalih zbranih dokazov njen zagovor nesprejemljiv. V točkah I/2 in II/1 zahteva izrecno oziroma smiselno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko III ocenjuje kot netočne, saj je tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe razvidno, koliko znaša vrednost opravljenih prevozniških storitev oziroma protipravno pridobljena premoženjska korist.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenki in njenim zagovornikom, ki pa se o njem niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

K točki I zahteve 6. Vložniki zahteve višjemu sodišču, "posredno" pa tudi sodišču prve stopnje očitajo kršitev 27. člena Ustave RS in 3. člena ZKP (domneva nedolžnosti). Povzemajo nekatere razloge višjega sodišča, s katerimi to zavrača pritožbene navedbe in sicer, da obsojenka svoje nedolžnosti ni uspela dokazati; (ta trditev iz razlogov sodbe ne izhaja), da ni bila dokazno aktivna in da svojih trditev ni uspela dokazati, k čemur jo je pozvalo sodišče prve stopnje. Na tej podlagi uveljavljajo, da naj bi predvsem višje sodišče dokazno breme nezakonito prevalilo na obsojenko. Pri tem se sklicujejo in ga deloma tudi povzemajo na komentar iz 12. točke k 27. členu Ustave RS (Lovro Šturm in drugi, FPDEŠ 2002).

7. Višje sodišče kot pritožbeno sodišče opravlja nadzor nad pravilnostjo in zakonitostjo dela nižjih sodišč. Praviloma odloča na seji senata, izjemoma pa tudi na podlagi opravljene obravnave (prvi odstavek 379. člena ZKP). Kadar odloča na seji senata (kot v obravnavanem primeru), pritožbeno sodišče ne izvaja dokazov. Zato v takem primeru in glede na svoj položaj in pooblastila že po naravi stvari v zvezi z razporejanjem dokaznega bremena ne more kršiti načela domneve nedolžnosti na način, kot ga v obravnavanem primeru zatrjuje zahteva, tudi če bi v razlogih odločbe res uporabljalo besedne zveze, ki bi jih bilo mogoče razlagati kot prenos dokaznega bremena na obdolženca v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Takšno ravnanje pritožbenega sodišča bi sicer lahko vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (kar zahteva tudi uveljavlja), vendar pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti pa tudi ni mogoče očitati sodišču prve stopnje. Naš kazenski postopek je mešan tip postopka, za katerega je značilno, da je dokazno breme razporejeno med (upravičenega) tožilca, sodišče (subsidiarno) in (zgolj izjemoma) obdolženca. Iz domneve nedolžnosti, ki je ena temeljnih človekovih pravic in ki je tesno povezana z obdolženčevo pravico do molka (privilegij zoper samoobtožbo) izhaja, da je dokazno breme (onus probandi) na tožilcu (državi), ki nosi tudi dokazno tveganje; iz tega sledi, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki inkriminacije, protipravnost dejanja in obdolženčevo krivdo. Uspešnost obtožbe državnega tožilca, ki je (enako kot sodišče) zavezan k iskanju resnice, tudi če je to v škodo obtožbe, od njega terja, da upošteva tako dokaze, ki obdolženca bremenijo, kot tudi dokaze, ki so mu v korist. Obdolžencu se v kazenskem postopku ni treba braniti in mu ni treba ničesar dokazovati (razen izjemoma v zvezi s kaznivimi dejanji žaljive obdolžitve in opravljanja). V skladu s svojimi obrambnimi interesi je lahko dokazno aktiven ali pasiven. Obdolženec tudi ni dolžan dokazovati zatrjevanih dejstev, da se izogne obsodbi. Sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti ob nezadostni dokazni aktivnosti strank (instrukcijska maxima), in na ta način tudi samo prevzame del dokaznega bremena. Iz tega sledi, da je sodišče dolžno preizkusiti (oceniti) obdolženčeve trditve ne glede na to, ali jih je podkrepil z (zadostnimi) dokazi. Le tako razumljena obdolženčeva pravica do molka preprečuje, da bi se breme dokazovanja preneslo na obdolženca.

9. Pravno relevantna dejstva, ki so predmet dokazovanja na glavni obravnavi, vedno niso izčrpana z zakonskimi znaki posamezne inkriminacije (obramba npr. uveljavlja silobran, neprištevnost obdolženca, zmoto itd.). V takšnih primerih je trditveno breme (ne pa tudi dokazno breme) na strani obrambe oziroma tistega, ki zatrjuje pravno relevantno dejstvo. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice je domneva nedolžnosti kršena, če bo sodna odločba izražala stališče, da je obdolženi kriv brez predhodno dokazane krivde v skladu z zakonom in brez priložnosti uporabe svoje pravice do obrambe (primer Minelli v. Švica). Drugače povedano in v povezavi s konkretnim primerom: sklepanje sodišča, da obdolženec ni storil ničesar za svojo obrambo oziroma, da ni želel predložiti dokazov za svojo obrambo, ne pomeni nujno prenos dokaznega bremena na obdolženca in s tem kršitev domneve nedolžnosti. Če tožilec prepričljivo izkaže utemeljenost obtožbe, obdolženec pa nekatere njene prvine zanika, pri čemer ima v okviru svoje pravice obrambe vse možnosti, da se obtožbi zoperstavi z nasprotnimi dokazi, ki so lahko znani samo njemu in jih lahko dokazuje le on, tožilec pa le težko ali sploh ne, ni mogoče govoriti o kršitvi domneve nedolžnosti. Takšen je po mnenju Vrhovnega sodišča tudi obravnavani primer.

10. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je državni tožilec navedel zadostna dejstva in dokaze v podkrepitev utemeljenosti pritožbe v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1. Pravnomočna sodba obrazloženo zavrača ugovor obrambe, da naj bi bila obsojenka upravičena razpolagati z zneskom 775.000,00 DEM, ker naj bi takšno razpolaganje odobril direktor družbe C. in ker naj bi ji ta dolgovala 1,250.000,00 DEM iz naslova neplačanih provizij. Višje sodišče je ugotovilo (sodba, str. 4), da obdolženka pri dokazovanju navedenih trditev "ni bila dokazno aktivna (v smislu navajanja ustreznih listin ali dokaznih predlogov) in da takšnih svojih trditev tudi ni izkazala na poziv sodišča prve stopnje, temveč je navajala, "da ima listine pri odvetnikih, da dokumentacije ne bo predložila in da tudi ne pove, kje naj bi bila". Zaradi navedenega (in tudi na podlagi drugih dokazov, ki zagovor izpodbijajo), so bile obsojenkine trditve ocenjene kot neprepričljive. Poziv sodišča obsojenki na predložitev listin oziroma predlaganje samo njej dostopnih oziroma poznanih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče preveriti dejstva, ki jih je zatrjevala in ki so ji v korist, je bil v tem primeru predvsem v funkciji racionalne organizacije kazenskega postopka in ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na obsojenko ter s tem kršitev domneve nedolžnosti. Ob zanesljivi ugotovitvi sodišča, da je obtožba utemeljena, pa je bila ugotovljena neaktivnost obrambe lahko podlaga za oceno verodostojnosti oziroma prepričljivosti zagovora, s čimer obramba prevzema tudi tveganje za uspeh v kazenskem postopku.

11. Glede na obširne in razumne razloge prvostopenjske in drugostopenjske sodbe glede obstoja kaznivega dejanja in obsojenkine krivde, vložniki tudi ne morejo uspešno uveljavljati kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložniki pa se tudi ne morejo sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki Vrhovno sodišče pooblašča, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (ob zahtevi, utemeljeni na kršitvah zakona). Ob presoji zahteve se Vrhovnemu sodišču takšen dvom ni pojavil.

K točki II zahteve 12. V zvezi s kaznivim dejanjem goljufije (točka I/2) se vložniki sklicujejo na kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče kaznivo dejanje pravno kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, po mnenju vložnikov pa naj bi šlo za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije. Kot navajajo, izpodbijana sodba že sama ugotavlja obsojenkin enoten naklep, usmerjen v pridobitev protipravne premoženjske koristi 70.000,00 DEM (ki predstavlja vsoto zneskov 10.000,00 DEM in 60.000,00 DEM, ki si jih je obsojenka "sposodila" od oškodovanca), zato bi iz teh razlogov bila na mestu pravna opredelitev dejanja kot nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 217. člena KZ. Znotraj tega dejanja pa naj bi kazenski pregon za prvo dejanje, s katerim si je obsojenka pridobila premoženjsko korist 10.000,00 DEM, absolutno zastaral.

13. Kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni imel posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju (za razliko od sedaj veljavnega KZ-1). Ta institut se je v kazensko pravni praksi uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se na splošno uporablja takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki z življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezna dejanja pa sestavni del te celote. Vprašanje enovitosti storilčevega ravnanja se presoja na podlagi povezovanih elementov objektivne in subjektivne narave, od katerih imajo nekateri pomen stalnih (konstantnih), drugi pa le spremenljivih (variabilnih) elementov; prvi morajo biti podani vedno, od drugih pa vsaj eden. Med konstantne elemente sodijo: istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, časovna povezanost dejanj in kot subjektivni element enoten psihičen odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja, ki pa se pogosto neprimerno označuje tudi kot enoten storilčev naklep. Tega elementa ni mogoče razumeti kot vseobsežen naklep, ki bi že na začetku izvrševanja serije kaznivih dejanj obsegal celotno storilčevo dejavnost in njen skupni rezultat oziroma, ki bi od začetka zajemal nadaljevano kaznivo dejanje v vseh njegovih bistvenih sestavinah (način, čas, kraj storitve itd.). V takšni obliki se storilčev subjektivni odnos pri nadaljevanem kaznivem dejanju zelo redko pojavlja. Zato sta teorija in sodna praksa tudi že zgolj načelno odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki pa so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., ali ko vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomeni obnovitev prejšnje, šteli kot relevanten subjektivni storilčev odnos do nadaljevanega kaznivega dejanja.

14. Kazenskopravna teorija in sodna praksa pa poznata tudi primere, ko je že v zakonu izvršitev kaznivega dejanja opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj; v takšnih primerih je že "po sili zakona" izključen stek (npr. sestavljena ali alternativna kazniva dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločnim številom ponavljanj, itd).

15. Pri drugi skupini takšnih dejanj (kjer so lahko situacije številne in zelo različne) sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in da ne gre morda za realni stek ali navidezen realni stek oziroma nadaljevano kaznivo dejanje) nima opore v zakonskem besedilu; temelji na smiselni (prilagodljivi) razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma da izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za takšne primere bi lahko šlo pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih, ali denimo pri nizu premoženjskih dejanj ali pri izvršitvi več (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.). V navedenih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečevanje (znotraj) istega "neprava" oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje.

16. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je obsojenka oškodovanca, s katerim je že pred tem poslovno sodelovala, že takoj na začetku v juliju 1993 prosila za "posojilo" celotnega zneska 70.000,00 DEM za nakup stanovanja. Oškodovanec ji je najprej izročil 10.000,00 DEM, ki naj bi ga obsojenka, kot se je zavezala, vrnila do 14.7.1993, nato pa ji je dan pred iztekom roka vrnitve izročil še 60.000,00 DEM, pri čemer se je obsojenka zavezala, da bo denar vrnila do 26.7.1993. Oba zneska, za katera je vedela, da ju ne bo vrnila, je od oškodovanca izvabila z lažno garancijo neunovčljivega čeka za 100.000,00 DEM in stanovanjem, ki ni bilo njeno.

17. Glede na ugotovljene okoliščine pravnomočna sodba, ki upravičeno izpostavlja predvsem obsojenkin enoten naklep, utemeljeno zavrača stališče obrambe, da gre v obravnavanem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje. Dejanji, storjeni zoper istega oškodovanca, ki sta časovno in prostorsko ozko povezani in ki ju od vsega začetka povezuje obsojenkina jasna predstava oziroma cilj, izvabiti od oškodovanca na goljufiv način, z navajanjem enakih lažnih okoliščin, 70.000,00 DEM, tudi po oceni Vrhovnega sodišča pomenita eno kaznivo dejanje, ne pa nadaljevano kaznivo dejanje, četudi je bila prepovedana posledica uresničena postopoma. V primeru takšne ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno "dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, pa zastaranje kazenskega pregona teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti" (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 274/2004 z dne 21. 2. 2008). Glede na navedeno je treba ugotoviti, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato zahteva na tej podlagi tudi ne more uspešno uveljavljati zastaranja kazenskega pregona.

K točki III zahteve 18. Na enako kršitev kot v prejšnji točki se vložniki zahteve sklicujejo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko III izreka prvostopenjske sodbe. Po mnenju vložnikov bi moralo sodišče glede na aktivno vlogo "soobtoženega" T.M., kot jo ugotavlja sodišče in ki naj bi delal po predhodnem dogovoru z obsojenko, obsojenkin prispevek k temu kaznivemu dejanju pravno opredeliti kot napeljevanje h kaznivemu dejanju goljufije.

19. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil T.M. na prvi stopnji iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, ki naj bi ga po predhodnem dogovoru storil skupaj z obsojeno N.L. Sodišče druge stopnje je tudi v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo kot pravilno in zakonito. V takšni procesni situaciji zavzemanje vložnikov zahteve za drugačno pravno opredelitev obsojenkine udeležbe na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zato je zahteva tudi v tem delu neupoštevna.

K točki IV zahteve 20. V zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, opisanim pod četrto alinejo točke III. prvostopenjske sodbe, zahteva uveljavlja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, torej absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar izpodbijane sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nasprotje vidi v tem, ker je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe višina protipravno pridobljene premoženjske koristi utemeljena z navedbo štirih konkretnih oškodovančevih računov (ki jih obsojenka ni plačala), medtem ko v opisu dejanja ti računi niso povzeti.

21. V opisu kaznivega dejanja je med drugim navedeno, da je obsojenka "koristila prevozniške storitve, ki jih nudi navedeno (oškodovano) podjetje, v skupnem znesku 1,896.152,55 SIT". Takšna višina škode oziroma protipravno pridobljena premoženjska korist, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, je navedena tudi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, pri čemer ugotovitev tega zakonskega znaka temelji tudi na štirih konkretnih računih oškodovanca. Ti računi so v tem primeru zgolj dokazna podlaga za ugotovitev višine škode oziroma protipravno pridobljene premoženjske koristi, zato glede teh odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi ni prav nobenega nasprotja in zatrjevana procesna kršitev ni izkazana.

22. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

23. Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je bila obsojenka oproščena tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1-1.URS člen 27.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMjc2OQ==