<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba III Kp 6813/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:III.KP.6813.2017

Evidenčna številka:VSL00008173
Datum odločbe:04.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor na grozovit način - eventualni naklep - sostorilstvo - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - neupravičeno slikovno snemanje - privolitev oškodovanca

Jedro

S tem, ko sta oba obtoženca oškodovanca skupaj tepla, ga s pestmi udarjala po glavi in ga brcala, sta dejanje storila v sostorilstvu, saj sta skupaj izpolnjevala zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno, kdo je oškodovancu povzročil posamezne poškodbe.

Neupravičen je vsak slikovni posnetek drugega, če slednji nanj ne pristane. Oškodovanec privolitve za snemanje in objavo posnetka zaradi poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel dati, saj se dogajanja ni več zavedal.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je obtoženemu A. A. določilo kazen 21 let zapora, obtoženemu B. B. pa 20 let zapora in kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je obtoženima določilo vsakemu od njiju kazen eno leto zapora, nakar je obtoženima izreklo enotno kazen in sicer A. A. 21 let in 11 mesecev, obtoženemu B. B. 20 let in 11 mesecev zapora, v katero jima je vštelo čas pripora in pridržanja od 04.40 ure dne 13. 2. 2017 dalje. Obtožena je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obeh zagovornikov po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obtoženi A. A. brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje v ponovno "reševanje" sodišču prve stopnje;

- zagovornik obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. oprosti obtožbe oziroma da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obema obtoženima za kaznivo dejanje umora določi višjo kazen zapora in izreče višjo enotno kazen zapora.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega B. B., ki je predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

K pritožbama obtoženega A. A. in njegovega zagovornika:

6. Oba pritožnika grajata razloge izpodbijane sodbe glede ocene vinjenosti in posledično prištevnosti obtoženega A. A. v času storitve očitanih kaznivih dejanj, s čimer uveljavljata pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Bistveni poudarek pritožbe obtoženega A. A. tudi v tem, da ima duševno motnjo, v posledici katere je razdražljiv, kar vpliva na presojo realnosti, kontrolo psiholoških zavor ter miselnosti, zaradi česar je bil pri dogodku bistveno zmanjšano prišteven.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevajoč ugotovitve, razvidne iz izvedeniških mnenj izvedenke klinične psihologije in izvedenca psihiatrične stroke, da je bil obtoženi A. A. v času storitve očitanih kaznivih dejanj vinjen, da je bila vinjenost zmerno visoka, saj je vajen alkohola in ima visoko toleranco in ker izvedenec psihiatrične stroke pri obtožencu ni ugotovil duševne motnje ali duševnega stanja, ki bi vplivalo na presojo realnosti, pravilno zaključilo, da je bil obtoženi A. A. zmanjšano sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno. Izvedenec dr. C. C. namreč ugotavlja, da je obtoženec A. A. odvisen od alkohola, da je sindrom odvisnosti od alkohola duševna motnja, ki ne vpliva na presojo realnosti ali na prištevnost.

8. Obtoženi A. A. se v pritožbi tudi brezuspešno zavzema za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, pri čemer po mnenju pritožbenega sodišča obtoženi A. A. ni izkazal pravne relevantnosti tega dokaza. V predmetnem kazenskem postopku je bil odrejen izvedenec psihiatrične stroke dr. C. C., ki je izdelal mnenje in ga tudi dopolnil. Izvedenec je bil tudi zaslišan na glavni obravnavi, stranke na njegovo mnenje niso imele pripomb. Sodišče prve stopnje je navedlo določne in prepričljive razloge, na osnovi katerih zaključuje, da izvedeniško mnenje sprejema. Te razloge pa sprejema tudi sodišče druge stopnje.

9. Zagovornik obtoženega A. A. zatrjuje bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je na glavni obravnavi sodelovala kot predsednica senata sodnica, ki je predsedovala zunajobravnavnemu senatu dne 25. 4. 2017, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, s čimer je po pritožnikovem mnenju podana kršitev iz 5. točke 39. člena ZKP. Spisovno je razvidno, da je predsednica senata sodelovala kot članica zunajobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Prav tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bila članica senata, ki je v preiskavi podaljšal pripor obtoženima A. A. in B. B., česar pritožnik sicer ne problematizira. Po določbi 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodnik, ki je sodeloval v zunajobravnavnem senatu med preiskavo, ko je le-ta odločal kot pritožbeni organ oziroma v primeru nestrinjanja preiskovalnega sodnika s predlogi strank, ni izločen iz sojenja na glavni obravnavi. Sodnik, ki je sodeloval v zunajobravnavnem senatu, je po določbi 5. točke izločen samo, če je senat odločal o ugovoru zoper obtožnico oz. o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP (tako mag. Štefan Horvat v komentarju Zakona o kazenskem postopku, stran 94 in naslednja). Glede na povedano, zatrjevana kršitev ni podana.

10. Na ostale pritožbene navedbe obtoženega A. A. in njegovega zagovornika bo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju odgovorilo v nadaljevanju te odločbe, ko bo odgovarjalo na pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.:

11. Uvodoma pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni pridobilo podatkov o vseh posnetkih in vsem, kar je bilo na vseh treh Facebook profilih A. A. zabeleženo, poseglo v obdolženčevo pravico do učinkovite obrambe, saj s tem ni bil izveden eden od ključnih dokazov v predmetni zadevi. Z izostankom izvedbe tega dokaza pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, kako je do ravnanja, ki je bilo kasneje zabeleženo na posnetkih, prišlo in kaj se je predhodno dogajalo. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podalo glede neizvedbe predlaganega dokaza zgolj skopo obrazložitev v nasprotju s podatki spisa, pa tudi drugimi razlogi sodbe. Pritožnik utemeljuje pomembnost izvedbe tega dokaza z dejstvom, da bi se na tak način lahko ugotovile okoliščine, ki so privedle do kasnejšega dogajanja, zlasti tudi iz razlogov ugotavljanja privolitve oškodovanca v snemanje.

12. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotovitvi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Instrukcijska maksima nalaga sodišču, da skrbi, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi po nepotrebnem zavlačevalo postopek, ki ne bi koristilo razjasnitvi stvari (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93). V primeru razbremenilnega dokaza sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti, če obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu in če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in druge). Obramba obtoženega B. B. je predlagala, da sodišče pri družbi Facebook v ZDA pridobi celotne posnetke in vse, kar je bilo zabeleženo na vseh treh Facebook profilih med 19.00 uro dne 12. 2. 2017 in 05.00 uro dne 13. 2. 2017 iz razloga, ker je izvedenec Inštituta za forenziko informacijskih tehnologij (IFIT) Č. Č. v mnenju, ki ga je podal na glavni obravnavi povedal, da ni mogel dostopati v uporabniške profile A. A. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganega dokaza zavrnilo s pojasnilom, da je izvedba tega dokaza nepotrebna glede na to, da obramba ni izkazala okoliščin, da so na kateremkoli profilu še drugi podatki oziroma posnetki, ki so povezani z obravnavanim kaznivim dejanjem. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta oba obtožena podpisala privolitev za preiskavo elektronske naprave, obtoženi A. A. pa je tudi povedal katere Facebook profile uporablja in navedel geslo zanje. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 13. 2. 2017 (l. št. 33 do 43) in uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja št. ... z dne 13. 2. 2017 (l. št. 44 do 45) ter iz zapisnika o zavarovanju in preiskavi elektronskih podatkov iz elektronske naprave z dne 14. 2. 2107 (l. št. 47 do 49) izhaja, da so policisti SKP PU ... neposredno po dogodku v jutranjih urah dne 13. 2. 2017 pregledali Facebook profile obtoženega A. A. in sicer Facebook profil na ime A. A., uporabniško ime x@gmail.com z geslom ..., Facebook profil na ime D. D. uporabniško ime y@gmail.com, geslo ... in Facebook profil na ime E. E. uporabniško ime xy@gmail.com, geslo ..., torej še preden jih je družba Facebook umaknila oziroma onemogočila profil. Slednje nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja IFIT. Glede na povedano je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko ni sledilo predlogu obrambe po poizvedbi v družbi Facebook po pribavi dodatnih posnetkov. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je policija zavarovala vse posnetke, ki so bili predmetnega dne predvajani na Facebook profilu obtoženega A. A. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da izvedba predlaganega dokaza k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi ničesar doprinesla, zato zatrjevana kršitev ni podana.

13. Vsi trije pritožniki (obtoženi A. A., njegov zagovornik in zagovornik obtoženega B. B.) brezuspešno grajajo zaključek izpodbijane sodbe, da sta obtožena dejanje storila v sostorilstvu. Obtoženi A. A. ponavlja svoj zagovor v katerem svojo vlogo minimalizira in krivdo za očitano kaznivo dejanje vali na soobtoženega B. B. Neutemeljen je tudi očitek njegovega zagovornika, da je izpodbijana sodba "sama s seboj v nasprotju", ko sodišče ugotavlja, da je obtoženi A. A. pobudnik dogodka, obtoženi B. B. pa je odločilno prispeval pri izvršitvi dejanja, pri čemer pa sodišče prve stopnje, kljub ugotovljeni manjši vlogi obtoženega A. A., le- te pri odmeri kazni ni upoštevalo. Iz pritožbenih navedb zagovornika obtoženega B. B. pa izhaja, da je izrek izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja pod točko I nesprejemljiv, ker se obtožencema očitajo ista ravnanja, čeprav tekom postopka ni bilo izvedenega niti enega dokaza, ki bi takšno sklepanje potrjeval.

14. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, navedene v točki 14 obrazložitve, iz katerih izhaja, da sta obtoženca delovala v sostorilstvu, saj je smrt oškodovanca nastala kot posledica kumulativnega učinka več močnih udarcev v predel glave in te posledice ni moč pripisati zgolj enemu od udarcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta oba obtoženca delovala skupaj, saj sta sama opisala način pretepanja, pri čemer je tudi pravilno zaključilo, da so se njuna ravnanja dopolnjevala in odločilno prispevala k storitvi dejanja. Takšen zaključek utemeljuje tudi posnetek dogajanja, objavljen na Facebook profilu ob 02.55 uri dne 13. 2. 2017. Po določbi drugega odstavka 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Kaznivo dejanje je torej storjeno v sostorilstvu, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Pogoj, da je določeno osebo mogoče šteti za sostorilca, je, da sta izpolnjena tako subjektivni kot objektivni element sostorilstva. Objektivni element sostorilstva je v zakonskem besedilu izražen z besedami, "da sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja" (sostorilstvo v ožjem smislu), oziroma z besedami, "če s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi" (sostorilstvo v širšem smislu), subjektivni element pa z izrazom "skupno", kar pomeni, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi določenega kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje - cum animo auctoris (sodba VS RS I Ips 343/2004 z dne 9. 2. 2006). V konkretnem primeru sta obtožena skupaj izvrševala zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja (objektivni kriterij). Poleg objektivnega kriterija pa je podan tudi subjektivni kriterij in sicer njuna zavest o skupnem delovanju. Vloga obeh obtoženih kot sostorilcev pri predmetnem kaznivem dejanju je dokazno podprta z razlogi na strani 10 in 11 sodbe. Oba obtožena sta oškodovanca istočasno tepla, ga s pestmi udarjala v glavo, prav tako sta ga brcala v glavo, kar nenazadnje priznavata tudi sama. Iz mnenja izvedenca sodne medicine dr. F. F. izhaja, da je oškodovanec umrl zaradi odpovedi vitalnih funkcij ob difuzni poškodbi možganov s krvavitvami v možganskem deblu in da je do difuzne okvare možganov prišlo zaradi delovanja močne sile več močnih topih udarcev v predel glave. Izvedenec ugotavlja, da je večina udarcev nastala z brcami z nogo, nekatere med njimi lahko tudi pri udarcih z roko stisnjeno v pest in da je bilo močnih udarcev več kot 10. Upoštevajoč zagovor obeh obtoženih v katerih sicer priznavata, da sta oškodovancu prizadejala več udarcev tako z roko kot z nogo, pri čemer pa vsak svojo vlogo minimalizirata, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da sta dejanje storila v sostorilstvu. Po ustaljeni sodni praksi se skupna izvršitev dejanja kaže predvsem v tem, da vsak sostorilec skupaj z drugim izpolni znake kaznivega dejanja v celoti ali pa deloma na podlagi sprejete delitve vlog. Sostorilstvo v obliki skupne izvršitve kaznivega dejanja se lahko kaže tudi v takem kontinuiranem delovanju, ko storilci eden za drugim ponavljajo ista izvršitvena dejanja, dokler ne nastane prepovedana posledica (tako Ivan Bele v komentarju Kazenskega zakonika, stran 216). S tem, ko sta obtoženca oškodovanca zbila na tla, ga na tleh večkrat brcnila v glavo, mednožje, ga metala po tleh, z rokama udarjala po telesu, se nad njim izživljala tudi po tem, ko je nezavesten obležal na travniku, mu nista nudila pomoči, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da sta predmetno dejanje storila v sostorilstvu.

15. Protispisno zagovornik obtoženega B. B. graja razloge izpodbijane sodbe v delu, ko sodišče prve stopnje povzema zagovor obtoženega B. B. in zaključi, da sta bila obtožena A. A. in B. B. tista, ki sta kritične noči fizično obračunala z G. G., kar izhaja iz njunih zagovorov, zapisnika o ogledu, poročila o kriminalistično-tehničnih preiskavah, zapisnika o zasegu in poročila o preiskavi z mnenjem NFL. Iz zagovora obtoženega B. B., ki ga je podal na glavni obravnavi 17. 7. 2017 je namreč razvidno, da je priznal, da je oškodovanca dvakrat ali trikrat brcnil v hrbet in enkrat ali dvakrat v glavo. Navedel je, da je nezavestnega G. G. tudi sam obračal na travniku. Na glavni obravnavi dne 24. 7. 2017 pa je obtoženi B. B. po predočenju zagovora obtoženega A. A., ki je glede njegove vloge navedel, da ga je v trenutku, ko se je oškodovanec želel pobrati in bil na vseh štirih, B. B. z nogo brcnil v glavo, se mu vrgel na želodec, ga brcal v vrat in hrbet, navedeno potrdil. Prav tako je potrdil, da ga je na travniku brcal v hrbet in v vrat. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolnoma pravilno povzelo zagovor obtoženega B. B. in na podlagi zagovora obeh obtoženih pravilno ugotovilo, da sta s svojima dejanjema odločilno prispevala k izvršitvi kaznivega dejanja. Ob predočenju zagovora obtoženega A. A. je bil navzoč tudi zagovornik obtoženega B. B., ki pa takšnemu predočenju ni nasprotoval, prav tako za obtoženca B. B. ni imel dodatnih vprašanj, zato pritožbene navedbe, na podlagi katerih očita sodišču prve stopnje protispisnost povzemanja zagovora, niso izkazane. Zatrjevana kršitev, da je iz sodbe izostala obrazložitev zatrjevanega dopolnjevalnega ravnanja obeh obtoženih in odločilnega prispevka k storitvi dejanja s strani obtoženega B. B., torej ni podana.

16. V posledici zgoraj povedanega, zagovornik brezuspešno graja razloge izpodbijane sodbe, da ni mogoče pritrditi navedbam sodišča prve stopnje, da sta že pred snemanjem oškodovanca pretepala oba. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na podlagi zbranih dokaznih virov ugotovilo, da sta obtožena oškodovanca tepla v noči iz 12. 2. 2017 na 13. 2. 2017. Iz zagovora obtoženih izhaja, da je pretepanje trajalo daljše časovno obdobje, da se je vmes prekinilo in se večkrat tudi snemalo, zato zatrjevane kršitve niso podane.

17. Prav tako ni pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega B. B., da je bil obtoženi A. A. obut v precej robustne športne čevlje, obtoženi B. B. pa je imel le gumijaste natikače t.i. ... na osnovi česar pritožnik poskuša minimalizirati vlogo obtoženega B. B. in doseči, da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec ni prizadejal obtoženi B. B. Iz albuma fotografij je razvidno, da je imel obtoženi B. B. obute plastične natikače imitacijo obutve ..., obtoženi A. A. pa športne copate iz tekstila, ki vsekakor ne morejo ustrezati pojmu "robustni športni čevlji", kot jih imenuje pritožnik. Struktura in trdnost obutve obeh obtoženih je bila približno podobna, zato v tem delu ne gre slediti pritožbenim navedbam, da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, niso bile prizadejane s strani obtoženega B. B.

18. Oba zagovornika grajata zaključek izpodbijane sodbe, da sta obtožena kaznivo dejanje pod točko I izreka storila z eventualnim naklepom. Zagovornik obtoženega A. A. se pri tem sklicuje na ugotovitve izvedenke klinične psihologije, ki pri obtoženemu A. A. ugotavlja patološke osebnostne poteze in sicer egocentrizem, pomanjkanje moralnih notranjih standardov, nezmožnost empatije in odsotnost obžalovanja v primeru povzročanja škode drugim, pri čemer pritožnik na podlagi tega zaključi, da se v psihičnem stanju kot je bil obtoženi A. A. ni bil sposoben zavedati svojega protipravnega dejanja in privoliti v smrt oškodovanca. Zagovornik obtožnega B. B. pa navaja, da kaznivega dejanja umora na grozovit način ni mogoče storiti z obliko eventualnega naklepa.

19. Kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena, torej umor na grozovit način se lahko stori tako z direktnim kot z eventualnim naklepom (tako dr. Mitja Deisinger v komentarju h kaznivemu dejanju umora po 1. točki 116. člena v knjigi Kazenski zakonik 2017, Posebni del, str. 129). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe v točki 13 in 14 obrazložitve ugotovilo, da sta se obtožena zavedala, da lahko G. G. zaradi poškodb glave, ki sta mu jih prizadejala z udarci s pestmi kot tudi z brcami, umre in sta v to privolila. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je bilo obtoženima vseeno, kaj se bo zgodilo z oškodovancem, da sta izkazala popolno brezčutnost, iz njunih komentarjev je razvidno, da nista občutila prav nobene empatije, kar potrjujejo tudi komentarji "da bog da crknu še dnes", "da bog da zmrzno" in podobno. Nad nemočnim oškodovancem sta se dobesedno izživljala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bilo dejanje umora izvršeno na grozovit način s krivdno obliko eventualnega naklepa.

20. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da upoštevajoč način izvršitve kaznivih dejanj, torej dejstvo, da sta obtožena oškodovanca v noči iz 12. 2. 2017 na 13. 2. 2017 večkrat s pestmi močno udarjala po glavi in telesu, ga močno brcala, ga zbila na tla, ga na tleh še večkrat brcnila v glavo, mednožje, ga metala po tleh, ga z rokama udarjala po telesu, se nad njim izživljala, ga kljub temu, da je bil močno okrvavljen, otečen, neodziven, pustila na travniku, ne da bi mu nudila ustrezno pomoč, nedvomno zavedala, da lahko oškodovanec zaradi poškodb umre in sta nedvomno vsaj privolila v nastanek prepovedane posledice.

21. Kljub drugačnemu stališču zagovornika obtoženega B. B. pa sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je bilo kaznivo dejanje umora nedvomno storjeno na grozovit način. Umor na grozovit način je podan, ko storilec muči žrtev s tem, da ji povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje oziroma takšne fizične bolečine in psihično trpljenje, ki po intenziteti ali trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Na strani oškodovanca bo takšna grozovitost imela odraz v njegovem trpljenju in občutenju takšnih hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja, pri čemer mora žrtev vse to sama občutiti (tako dr. Mitja Deisinger v komentarju h kaznivemu dejanju umora po 1. točki 116. člena v knjigi Kazenski zakonik 2017, Posebni del, str. 128 in 129). Izvedenec sodnomedicinske stroke je po vpogledu kritičnega videoposnetka, ki je bil na Facebook profilu A. A. objavljen v živo ob 02.55 uri dne 13. 2. 2017 ugotovil, da je oškodovanec ležal že pred posnetkom brez spreminjanja položaja vsaj 15 minut prej. Na posnetku so bile pri poškodovancu že vidne takšne poškodbe, ki so bile smrtno nevarne oz. so pripeljale v končni fazi do smrti pokojnega in je bilo stanje oškodovanca ves čas posnetka relativno nespremenjeno. Izvedenec je povedal, da je bil oškodovanec na tem posnetku že v globoki nezavesti, svojega stanja se ni zavedal, bolečin zavestno ni občutil, pri njem pa so bili prisotni zgolj posamezni drobni gibi, ki so bili posledica možganske poškodbe. Upoštevajoč zgoraj izpostavljeno je potrebno zaključiti, da sta obtoženca oškodovancu poškodbe, ki so bile zanj usodne, prizadejala že pred predmetnim posnetkom. Izvedenec je namreč izrecno povedal, da udarci, razvidni iz predmetnega posnetka, niso posebno močni in niso bistveno prispevali k nastopu smrti. Glede na povedano sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 12 do 14 obrazložitve, da je bilo kaznivo dejanje nedvomno storjeno na grozovit način, pri čemer upoštevajoč, da sta obtožena oškodovancu prizadejala udarce predvsem v vitalne dele telesa, da sta oškodovanca napadla dva istočasno, upoštevajoč tudi njune komentarje, razvidne iz posameznih posnetkov, ki jih je korektno povzelo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nedvomno zaključiti, da sta se dejanja zavedala in privolila v nastanek prepovedane posledice. Pritožnika zato z drugačno oceno dokaznih virov s pritožbo ne moreta uspeti.

22. Sodišče druge stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko II izreka, nima nobenih pomislekov v zaključke izpodbijane sodbe. Zagovornika ne moreta uspeti z vnašanjem dvoma v ugotovitev dokaznega postopka, da sta obtožena brez privolitve oškodovanca le-tega snemala in objavljala posnetke na Facebook profilu obtoženega A. A. Pritožnika smiselno enako zatrjujeta, da se je sodišče prve stopnje glede predmetnega kaznivega dejanja zmotno postavilo na stališče, da oškodovanec ni dal soglasja za snemanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zagovor obtoženih, da se je oškodovanec strinjal s snemanjem, ni izkazan. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je sicer možno, da je oškodovanec prvotno privolil, da se prvi pretep med njim in obtoženim A. A., ki se je odvijal okoli 20.00 ure dne 12. 2. 2017, snema. Upoštevajoč stanje oškodovanca, razvidno in posnetkov in fotografij, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da za nadaljnje posnetke oškodovanec soglasja ni več bil sposoben dati. Neupravičen je namreč vsak slikovni posnetek drugega, če ta nanj ne pristane. Oškodovanec bi torej moral dati privolitev za vsak posnetek, ki sta ga obtoženca posnela z mobilnima telefonoma in ga istočasno predvajala na Facebook profilu, česar pa zaradi posledic poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel storiti.

23. Oškodovanec torej ni dal soglasja za snemanje, prav tako ne za objavo posnetka na Facebook profilu, saj tega ni bil sposoben zaradi stanja, v katerem se je nahajal, zaradi protipravnega ravnanja obeh obtoženih. Pritožbena navedba zagovornika obtoženega B. B., da obtoženi B. B. ni vedel, da se ravnanje, ki ga je kritičnega večera snemal, prenaša v živo, je protispisna. Obtoženi B. B. je namreč v svojem zagovoru navedel, da je videl, da na posnetku piše "v živo". Vsakemu uporabniku mobilnega telefona in Facebooka pa je nedvomno znano, da to pomeni, da se posnetek neposredno predvaja na spletu. Tudi komentarji, ki sta jih med posnetkom navajala oba obtožena, izkazujejo njuno zavedanje, da se posnetek neposredno predvaja na Facebook profilu.

24. Glede na povedano sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 15 do 16 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč zbrane dokazne vire pravilno zaključilo, da sta se obtožena zavedala svojega ravnanja, ga hotela storiti, saj sta oškodovanca, v stanju v kakršnem je bil, brez njegovega soglasja oz. dovoljenja fotografirala, ga snemala in posnetek objavila na Facebook profilu, s čimer sta dejanje nedvomno storila z direktnim naklepom.

K pritožbi državne tožilke in zagovornika obtoženega A. A. glede odločbe o kazenski sankciji

25. Okrožna državna tožilka se v svoji pritožbi zavzema za izrek višje kazni za kaznivo dejanje pod točko I izreka in izrek višje enotne kazni. Odločbo o kazenski sankciji izpodbija tudi zagovornik obtoženega A. A. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da na strani pritožnika ni v dovolj veliki meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo izostanek kaznovanosti ter dejstvo, da je bil zmanjšano sposoben razumeti pomen svojih dejanj in da je bila obtoženčeva sposobnost imeti v oblasti zmanjšana. Zagovornik obtoženega B. B. odločbe o kazenski sankciji izrecno ne izpodbija. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, skladno z določbo 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je sodišče v okviru uradnega preizkusa preverilo tudi kazensko sankcijo, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obtoženemu B. B.

26. Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen v skladu z določilom 49. člena KZ-1, torej ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani storilca. Le-to pa je povsem pravilno in korektno v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo.

27. Brezuspešno se državna tožilka zavzema za izrek "višje kazni zapora" in "višje enotne kazni zapora", pri čemer svojega predloga niti ne konkretizira. Pritožnica v pritožbi opozarja, da je smrt oškodovanca nastopila kot posledica velikega števila močnih oziroma izrazito močnih udarcev s pestjo in nogo v predel glave in občutljivih delov telesa, ki so povzročili celo vrsto poškodb, da sta obtoženca pokazala brezčutnost, da sta se izživljala nad oškodovancem, da mu nista nudila pomoči, hkrati pa še snemala svoje početje in posnetke krutega izživljanja predvajala na spletu. Okoliščine, ki jih izpostavi državna tožilka so okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kaznivo dejanje opredelilo po 1. točki 116. člena KZ-1, torej kaznivo dejanje umora na grozovit način. Niso pa to tiste posebne obteževalne okoliščine, ki bi narekovale izrek strožje kazni, za katero se neutemeljeno zavzema pritožnica.

28. Prav tako se za nižjo kazen neutemeljeno zavzema zagovornik obtoženega A. A. Zgolj izostanek predkaznovanosti ni tista tehtna olajševalna okoliščina, ob vseh drugih pravilno ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, razvidnih iz točke 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki bi narekovala izrek drugačne oziroma nižje kazni.

29. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 17 in 18 obrazložitve in poudarja, da je sodišče prve stopnje pri obtoženemu A. A. pravilno kot olajševalno okoliščino upoštevalo njegovo nekaznovanost, ki pa upoštevajoč njegov prispevek h kaznivemu dejanju in težo samega kaznivega dejanja ni tista tehtna olajševalna okoliščina, ki bi narekovala določitev nižje kazni za posamezno kaznivo dejanje in nato izrek nižje enotne kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno kot olajševalno okoliščino upoštevalo tudi to, da sta obtožena imela težko otroštvo, da sta odraščala v neurejenih družinskih okoljih, da sta bila izpostavljena zanemarjanju in nasilju in da je obtoženi B. B. izgubil mamo kot otrok star komaj 5 let. Tudi okoliščina, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. C. C., torej da je bila sposobnost obtožencev razumeti pomen dejanja in imeti oblasti ravnanje zmanjšana, ne predstavlja tiste olajševalne okoliščine, ki bi lahko pripeljala do izreka nižje kazni zapora.

30. Enako sodišče ugotavlja tudi glede določene kazni za posamezni kaznivi dejanja in nato izrečene enotne kazni obtoženemu B. B., pri čemer je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri obtožencu pravilno upoštevalo tudi njegovo predkaznovanost.

31. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, so po presoji pritožbenega sodišča posamezne določene kazni in izrečena enotna kazen sorazmerne s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter kazensko odgovornostjo obeh obtoženih.

32. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obtoženega A. A., pritožbi zagovornikov in pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

33. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče oba obtoženca po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse lahko ogroženo njuno preživljanje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 116, 116-1, 138, 138/1
Datum zadnje spremembe:
06.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2ODg3