<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:vs049092
Vrsta:Članki
Datum objave:01.10.2014
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 3/2014, str. 187
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim gospodarjenjem - stečaj - generalna goljufija - poslovna goljufija - oškodovanje upnikov - privilegiranje upnikov - premoženjska korist - zmanjšanje premoženja - zloraba položaja ali zaupanja - listinska kazniva dejanja - pranje denarja - davčna zatajitev - kršitev temeljnih pravic delavcev
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Avtor:Hinko Jenull

Besedilo

Problematika steka pri stečajnem kaznivem dejanju(1,2)

Celotno besedilo

1. Splošno o steku stečajnega kaznivega dejanja z drugimi kaznivimi dejanji

Povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim gospodarjem (226. člen KZ-1)(3) se že po osebnih lastnostih storilcev in po naravi izvršitvenih dejanj največkrat povezuje z drugimi kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo, storjenimi na škodo upnikov, lastnikov stečajnega dolžnika ali davčnih in poslovno evidenčnih interesov države. To ne velja le za stečaje pravnih oseb, ampak tudi za stečaje podjetnikov in zasebnikov, kadar opravljajo gospodarsko dejavnost. Če gre za stečajnega dolžnika, ki je potrošnik – fizična oseba (in ni podjetnik niti zasebnik – osmi odstavek 7. člena ZFPPIPP),(4) pa bodo na isti podlagi prevladovale povezave s kaznivimi dejanji zoper premoženje. V stečaju pa se, tudi zunaj ožjega statusnega ali poslovnega kroga, lahko razkrijejo (že storjena ali prikrita) oziroma na novo storijo tudi številna druga, predvsem listinska in premoženjska kazniva dejanja. Iz tega izhaja, da pri izpolnjenih pogojih za stečaj oziroma pri že začetem stečaju, odvisno od subjekta stečajnega postopka, poleg steka s kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo prihaja v poštev zlasti stek s kaznivimi dejanji zoper premoženje in pravni promet.

Stečaj kot generalna goljufija v svojih konkretnih pojavnih oblikah v razmerju do upnikov stečajnega dolžnika in zaradi svoje posebne zakonske strukture praviloma že vključuje elemente (drugih) kaznivih dejanj, ki bi tudi brez stečajne posledice lahko bila sama po sebi (posebej) kazniva. To še zlasti velja za kazniva dejanja, storjena v sklenitveni fazi gospodarskih poslov, iz katerih izvirajo obveznosti, ki se jim storilec (stečajnega kaznivega dejanja) želi izogniti zaradi pridobitve koristi zase ali za koga drugega, v primeru osebnega stečaja pa tudi za dejanja, povezana z razpolaganji, ki so kazniva za posameznike kot fizične osebe.

V sklop stečajne goljufije pa so lahko zajeta tudi kazniva dejanja, storjena s sklenitvijo gospodarskih pogodb in drugih poslov, katerih namen ni le (ne)izpolnitev (ali izmikanje) predhodno dogovorjenih obveznosti, ampak izvedba (morebitnega širšega načrta) samega stečaja. Gre za dejanske ali zgolj navidezne posle ali pravna dejanja, sklenjena prav zaradi (dejanskega ali navideznega) poslabšanja premoženjskega stanja dolžnika z namenom, da se doseže načrtovana preprečitev izpolnitve že obstoječih obveznosti dolžnika do posameznega upnika oziroma zoper vse njegove (druge) upnike. V naravi stvari je, da storilec s tem sebi ali drugim hkrati praviloma pridobiva (tudi) premoženjsko korist poleg tega, da upnikom povzroča škodo in izpolnjuje znake drugih kaznivih dejanj.

Vse to kaže na veliko verjetnost, da se bo pri obravnavanju stečajnega kaznivega dejanja v več primerih zastavilo vprašanje razmerja med tem dejanjem in morebitnimi drugimi (vključenimi ali povezanimi) kaznivimi dejanji tako z vidika uporabe določb o steku kaznivih dejanja kot tudi z vidika smotrnosti pregona za vsa oziroma le za posamezna kazniva dejanja. Znotraj tega seveda tudi glede izbire najboljše mogoče tožilske pravne opredelitve glede na pričakovano trajanje, zahtevnost in končni izid postopka.

Čeprav stečajna goljufiva kot sestavljeno kaznivo dejanje že načeloma, po naravi kompleksnega zakonskega opisa in svoje pojavnosti v praksi vključuje znake drugih kaznivih dejanj, pa ohranja temeljne značilnosti, ki jo po objektivnih in subjektivnih posebnostih ločijo od drugih kaznivih dejanj. Za storjena dejanja je značilno, da so usmerjena predvsem v izpolnitveno fazo pogodb in pri tem sklenjeni pravni posli (razen v razmerju do storitve stečajnega kaznivega dejanja) nimajo posebnega poslovnega pomena.5) Naklep, ki je v razmerju do upnikov stečajnega dolžnika posplošen, vključuje preprečitev (možne prisilne) izpolnitve vseh obveznosti, tudi tistih, ki se jim storilec prvotno morda niti ni nameraval izogniti.

V nasprotnem primeru – če bi bil kakšen drug (goljufivi) namen podan že pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla in bi šlo za vnaprejšnjo preslepitev oziroma prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene, čeprav takega namena ne bi bilo – bi bilo podano kaznivo dejanje goljufije ali poslovne goljufije, lahko pa tudi katere od posebnih vrst prevare.(6) Če bi storilec nato pridobljena sredstva poskušal obdržati ne le z izmikanjem, zavlačevanjem, naknadnim sklicevanjem na napake posla, praznimi obljubami in sklicevanjem na težave, neustrezno zavarovanje in podobno kot oblikami (poslovne) goljufije, pač pa tudi z načrtnim, sistematičnim umikanjem ali obremenjevanjem premoženja, storjenim že po zapadlosti upniških terjatev, pa bi bilo seveda v steku lahko podano tudi dejanje oškodovanja upnikov ali stečajno kaznivo dejanje.

Na splošni ravni je zato mogoče ugotoviti, da se bodo zlasti v primeru, ko je predstečajna ali predizbrisna dejavnost dolžnika omejena na izognitev izpolnitvi obveznosti iz posameznega posla ali v razmerju (le) do posameznega upnika, že organi pregona praviloma odločili za manj zapletena in konkretnemu koristoljubnemu namenu bolje prirejena kazniva dejanja, predvsem za oškodovanje upnikov, poslovno goljufijo in zlorabo položaja ali zaupanja. To potrjujejo tudi ugotovitve iz pregleda odločitev državnih tožilcev o ovadbah za stečajna kazniva dejanja, prejetih v zadnjih letih.

Glede časa oblikovanja naklepa in njegove vsebine je tako mogoče oblikovati to splošno pravilo: če je bil (predvsem glede edinega ali najpomembnejših upnikov) goljufivi namen podan že pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe (vnaprejšnja preslepitev, da bodo obveznosti izpolnjene, čeprav takega namena ni bilo) – gre za goljufijo ali poslovno goljufijo, lahko tudi katero od posebnih vrst prevare. Če pa je storilec pridobljena sredstva sprva poskušal obdržati brez stečaja (na že opisane načine, značilne za (poslovne) goljufije), šele pozneje pa sledi načrtno, sistematično umikanje ali obremenjevanje premoženja, praviloma že po zapadlosti terjatev – je lahko v steku podano tudi dejanje oškodovanja upnikov ali stečajno kaznivo dejanje.

Statistični podatki kažejo na zadržano uporabo stečajnega kaznivega dejanja, predvsem v primerih, ko je mogoč pregon zaradi drugih kaznivih dejanj, kar je pri tej vrsti kriminalitete običajen pojav. Tako je bilo po določbah 226. člena KZ-1 (oziroma 232. in 233. členu KZ) v letih od 2010 do 2013 ovadenih skupaj 170, obtoženih 22, obsojenih pa le šest oseb.(7) Tudi če upoštevamo, da je bilo največ domnevnih storilcev (82 oseb) ovadenih šele v letu 2013 in zato v tem delu tožilska odločitev še ni bila sprejeta, nizek odstotek obtožnih aktov in ugotovitev,(8) da se ob izpolnjenih pogojih za pregon več kaznivih dejanj državni tožilci praviloma odločajo za postopek zaradi poslovne goljufije, zlorabe ali oškodovanja upnikov, kažeta, da se stečajno kaznivo dejanje ne glede na bistveno večje število stečajev uveljavlja postopno in previdno.

Zdi se, da je stečajno kaznivo dejanje zaradi zahtevne zakonske opredelitve, povezanosti z zapleteno insolvenčno zakonodajo, problematike (navideznega) steka in pomanjkanja sodne prakse za zdaj predvsem »rezervna kvalifikacija« za zadeve, v katerih je osumljence sicer vodil pridobitni namen in je bila povzročitev stečaja zgolj njegova neizogibna končna posledica, ne pa neposredni cilj kriminalne dejavnosti, vendar za očitek glede goljufije ali zlorabe ni ustrezne podlage.

Drugo večjo skupino dejanj, primernih za pregon, bodo sestavljale različne oblike povzročitve stečaja z nevestnim poslovanjem, pri katerih krivda storilca zajema naklep glede (ne)smotrnosti in (ne)vestnosti pri ravnanju s premoženjem, ki je v razmerju do posledične nezmožnosti plačila ali prezadolženosti lahko tudi morebiten. Ni pa treba, da bi bila s storilčevim naklepom (kot nadaljnja posledica) hkrati zajeta tudi sam nastanek stečaja in večje premoženjske škode za upnike ter tudi ne namen oškodovanja upnikov. Ker se zakonski opis dejanja po drugem odstavku deloma približuje goljufivim oblikam povzročitve stečaja po prvem odstavku 226. člena, bo ta lahko uporaben zlasti, kadar storilcu ne bo mogoče dokazati direktnega naklepa do povzročitve stečaja.

Seveda pa tako načelno izhodišče ne izključuje dolžnosti uporabe uveljavljenih pravil o pravem oziroma navideznem realnem ali idealnem steku storjenih dejanj s stečajnim kaznivim dejanjem. Gre predvsem za načela subsidiarnosti, specialnosti, pri manjših kriminalnih količinah izjemoma tudi konsumpcije in inkluzije glede na medsebojni odnos zakonskih znakov posameznih dejanj in konkretno dejansko stanje, iz katerega izhaja potreba po uporabi zgolj posamezne ali več kazenskopravnih določb.

Že uvodoma je treba tudi omeniti, da med dejanji po prvem in drugem odstavku 226. člena KZ-1 zaradi načela specialnosti (dejanja iz prvega odstavka) steka ne more biti.(9)

Opozoriti je tudi treba, da so povezave in dvomi, do katerih lahko pride pri kazenskopravnem obravnavanju kaznivih dejanj, ki vodijo do stečaja ali izbrisa, tudi glede na različne konkretne poslovne, finančne in širše gospodarske razmere težko vnaprej natančno predvidljivi. Zato je razmerja med posameznimi kaznivimi dejanji mogoče opredeliti le na splošni ravni, pri odločitvah v konkretnih zadevah pa jih bo treba prilagoditi konkretnim okoliščinam.

1.1 Stečaj in oškodovanje upnikov

Izvršitvene oblike stečajnega kaznivega dejanja po svoji vsebini ustrezajo izvršitvenim oblikam kaznivega dejanja oškodovanja upnikov iz 227. člena KZ-1. Zato se v praksi lahko pojavi vprašanje steka, če zaradi oškodovanja upnikov pride (tudi) do dolžnikovega stečaja. Tako kot pri stečajnem kaznivem dejanju pa je hkrati treba tudi pri oškodovanju upnikov glede na prevladujoči naklep storilca presoditi pogoje za pregon zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja, lahko tudi izneverjenja ali oškodovanja tujih pravic. Za razmejitev od zlorabe zato veljajo usmeritve, kot so predstavljene glede razmerja med stečajnim kaznivim dejanjem in zlorabo. Glede na navedeno vprašanja, povezana s kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov, obravnavam podrobneje in širše.

Namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 227. člena KZ-1 (privilegiranje upnikov) je pridobitev koristi določenemu upniku. Dejstvo, da se to lahko zgodi le na račun drugih, ki zaradi tega utrpijo veliko premoženjsko škodo, je le nujna posledica takega ravnanja, ki je po naravi stvari obsežena s storilčevim naklepom. Med dejanjema po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 zato ni steka, šteti je treba, da je dejanje po prvem odstavku tega člena posebna oblika oškodovanja v razmerju do splošnejšega dejanja oškodovanja po drugem odstavku istega člena.

Do steka pa lahko pride med dejanjem po prvem odstavku 227. člena in stečajnim kaznivim dejanjem, če storilec s privilegiranjem upnika povzroči tudi stečaj in je ob tem podan njegov (dodatni) naklep ne le glede oškodovanja (v smislu deprivilegiranja) drugih upnikov, ampak tudi glede neizpolnitve obveznosti do vseh (drugih) upnikov. Tak položaj ob izpolnjenih drugih pogojih, posebej ob morebitnih dodatnih izvršitvenih dejanjih, omogoča kaznivost tudi po 226. členu KZ-1.

Drugače pa velja glede oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, ki je tudi po neposrednem namenu (»zato da bi izigral in oškodoval upnike«)(10) že po svoji naravi predhodno dejanje goljufivega stečaja. Ker je stečajno kaznivo dejanje »generalna izpolnitvena goljufija«, storjena z namenom oškodovati vse upnike, med dejanjema po načelu nekaznivosti predhodnega dejanja (oziroma subsidiranosti) ni steka. Stek stečajnega in kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1 bi bil lahko izjemoma podan le, če je do stečaja prišlo zaradi drugih dolžnikovih dejanj, ki so časovno in poslovno povsem ločena od predhodnega oškodovanja upnikov.

Iz navedenega izhaja tudi poglavitna razlika med kaznivima dejanjema, ki ni predvsem v storilčevem namenu (ta je v obeh primerih usmerjen v izigravanje upnikov) niti v številu oškodovanih upnikov, saj so v obeh primerih oškodovani vsi upniki,(11) ampak je v posledici. Za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov namreč ni nujno, da pride do stečaja dolžnika ali druge osebe, v korist katere je bilo dejanje storjeno, pri čemer je praviloma tudi storjeno že pred stečajem, zlasti med insolventnostjo, lahko tudi med prisilno poravnavo ali poenostavljeno prisilno poravnavo,(12) le izjemoma pa tudi že v stečaju, če bi šlo za premoženje, nad katerim ima storilec kljub imenovanju upravitelja še vedno dejansko oblast.

Za dejanje po 227. členu ZP-1 zato z vidika posledice zadošča, da se je v višini velike premoženjske koristi na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se vsi upniki lahko poplačali. Ker dejanje po naravi stvari prizadene vse (navadne) upnike, njihova konkretizacija v obtožnem aktu niti ni potrebna. Brez pomena je tudi, ali, kako in v kakšni obliki je pozneje prišlo do morebitne odprave učinkov storilčevih dejanj (na podlagi izpodbojnih tožb, vrnitvenih zahtevkov, odškodninskih zahtevkov, osebne odgovornosti storilca) ali če bi do tega lahko prišlo, saj je škoda že nastala s preprečitvijo možnosti plačila zaradi kršitve poštenega gospodarskega poslovanja kot posrednega predmeta varstva oziroma napada pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1. Možnosti (gospodarskopravnega) odpravljanja škode namreč ne morejo »legalizirati« že nastale (kazenskopravne) posledice. Nasprotno, uspešno izpodbijanje dolžnikovega posla (izven stečaja ali v stečaju) je lahko le dodaten dokaz (najmanj pa podlaga za sum v smeri) storjenega kaznivega dejanja.

Iz tega izhaja, da kaznivo dejanje oškodovanja upnikov načeloma ni izključeno, tudi če pozneje pride do stečaja, ki pa ga ni mogoče pripisati storilčevi krivdi, pač pa drugim razlogom. Dejanje storilca bo v takih okoliščinah ostalo v mejah privilegiranja ali oškodovanja upnikov, storjenega pred stečajem, izjemoma (ker je storilec lahko vsakdo) tudi v stečaju, vendar na način, da bo to le okvir, znotraj katerega storilec izkorišča možnosti za dosego prepovedanega cilja.

Čeprav se bo oškodovanje upnikov največkrat razkrilo prav v stečajnem postopku, pa za dokončanje (izpolnitev znakov) kaznivega dejanja čakanje na njegov (končni) izid (na razdelitev stečajne mase in poplačilo upnikov) ni nujno. Velika premoženjska škoda se namreč meri po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotoviti poplačilo upnikom, na pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.

Vendar pa zgolj zmanjšanje premoženja ne zadošča za obstoj kaznivega dejanja po 227. členu KZ-1. Zakon zahteva, da pride do objektivne posledice, ki je opisana kot velika premoženjska škoda za upnike. Pri izračunu te škode je treba izhajati iz seštevka v času storitve obstoječih obveznosti storilca oziroma drugega dolžnika, v korist katerega je deloval, do njegovih upnikov in ga primerjati s skupno (tržno) vrednostjo dolžnikovega premoženja, ki je bilo v tem času na razpolago za poplačilo njegovih obveznosti. Če se izkaže, da je zaradi storjenega dejanja (oziroma dejanj, nadaljevano kaznivo dejanje ni izključeno) vrednost (preostalega) unovčljivega premoženja dolžnika za več kot 50.000 evrov nižja od njegovih obveznosti do upnikov (kot je bila pred dejanjem), je v taki višini izkazana povzročena premoženjska škoda, saj se za nastalo razliko upniki ne morejo poplačati.

Višina dolgov (obveznosti) se lahko ugotavlja na podlagi podatkov iz sklenjenih pravnih poslov, podprtih s knjigovodskimi podatki, vrednost premoženja dolžnika (tudi tistega, glede katerega je storjeno oškodovanje) pa na podlagi podatkov iz poslovne dokumentacije, po potrebi dopolnjenih ali preverjenih s cenitvami oziroma izvedenskimi mnenji. Pri dolžnikih, ki so fizične osebe (in niso podjetniki ali zasebniki), bo potreben celovit vpogled v zasebno premoženjsko poslovanje najmanj v obsegu, ki bo omogočal zatrjevanje velike premoženjske koristi, podatke pa bo mogoče pridobiti predvsem od upnikov, ki so tudi najverjetnejši ovaditelji.

Vse navedeno potrjuje uvodno opredelitev o stečajnem kaznivem dejanju kot naravni in boljši izbiri, predvsem kadar je stečaj (kot objektivni pogoj kaznivosti) očitna posledica izvršitvenih dejanj, po drugi strani pa višine škode ne bi bilo mogoče zanesljivo dokazati. Drugače povedano to pomeni, da se bo v praksi uporaba kaznivega dejanja po 227. členu KZ-1 omejila na tiste primere, ko zaradi oškodovanja upnikov do stečaja (še) ni prišlo ali pa do njega ni moglo priti, ker je pravna oseba prenehala na drug način (likvidacija, izbris po skrajšanem postopku) ali pa ni mogoče zanesljivo dokazati vzročne zveze med izvršitvenimi dejanji storilca in povzročenim stečajem.

Upoštevati bo tudi treba, kar izhaja že iz različne opredelitve storilca v prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 (po katerem ne gre za »delictum proprium«), da je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov (po drugem odstavku) bilo in je še namenjeno predvsem storilcem (»kdor«), ki delujejo v svojo korist ali korist drugih fizičnih (in ne pravnih) oseb in se zaradi manjše preglednosti poslovanja (vsaj pri potrošnikih in zapuščinah) svojih obveznosti lahko razbremenijo tudi brez stečaja. Ne nazadnje ne gre spregledati, da do sprejetja ZFPPIPP stečaj fizičnih oseb sploh ni bil mogoč in je bilo zato kaznivo dejanje oškodovanja upnikov edina oblika kazenskopravnega varstva pred izpolnitvenimi goljufijami s skrivanjem premoženja ali njegovim izmikanjem prek lažnih (fiktivnih) poslov. Res pa je, da ob sedanji pravni ureditvi (ko je urejen tudi stečaj potrošnika) tako pravilo razmejitve ne more več biti absolutno, vsaj teoretično je namreč (tako kot poskus oškodovanja upnikov) mogoč tudi poskus stečajnega kaznivega dejanja.

1.2 Stečaj in (poslovna) goljufija

Za oškodovanje upnikov po 227. členu KZ-1 velja, da je v razmerju do (poslovne)(13) goljufije po 211. (228.) členu KZ-1 specialno kaznivo dejanje.(14) Upoštevati pa je treba, da se vprašanje steka tako razrešuje le, če je podan zakonski znak velike premoženjske škode. Čeprav je oškodovanje upnikov lahko storjeno tudi proti enemu samemu upniku, bo v takem primeru (ob izpolnjenih pogojih) verjetno uporabljena pravna opredelitev po 228. členu KZ-1, ki pri kvalificirani obliki omogoča izrek višje kazni. Določba 227. člena KZ-1 zato prihaja v poštev predvsem za dejanja, ki so usmerjena k oškodovanju večjega (lahko tudi v celoti ne povsem določenega) števila upnikov v izpolnitveni fazi premoženjskega oziroma gospodarskega poslovanja. Tako izhaja tudi iz zakonskega opisa, po katerem je na prvem mestu zavedanje o nezmožnosti plačila v trenutku, ko storilec upnike že ima in se želi le še izogniti plačilu njihovih terjatev.(15)

Smiselno enako velja pri razmejitvi med (poslovnimi) goljufijami in stečajnim kaznivim dejanjem. Odločilen je čas oblikovanja naklepa za storitev dejanja glede na potek dogovarjanja, sklenitve in izvedbe posla. Če gre za dejanje po načrtu, ki že v osnovi vključuje odločitev, da upnik ne bo poplačan, taka vnaprej načrtovana izognitev pa se doseže s stečajem ali izbrisom dolžnika iz sodnega registra, je podana (poslovna) goljufija. Kadar se (naknadni) goljufivi stečajni naklep nanaša na že obstoječe obveznosti do posameznih upnikov (in generalno obsega vse take obveznosti), pa je podano kaznivo dejanje po 226. členu KZ-1.

To pa ne izključuje steka s (poslovnimi) goljufijami v razmerju do upnikov, od katerih je bila premoženjska korist (ne glede na škodo, ker je storilca vodil izključno interes zanj ugodnih učinkov posla) pridobljena že s tem, da njegove obveznosti niso bile izpolnjene, in je svoj namen dosegel že pred oblikovanjem naklepa za goljufivi stečaj. V takem primeru se niti ne zastavlja vprašanje dvojnega obravnavanja iste koristi oziroma škode, saj ta pri stečajnem kaznivem dejanju nastaja glede vseh (drugih) obveznosti, za vse upnike, pri izogibanju plačilu do vseh, ne le do posameznega, pa gre za nova (poznejša) izvršitvena dejanja, ki so od prvotne goljufije časovno ločena.

Pri odločitvi za kazenskopravno opredelitev pa je v dvomu vendarle treba upoštevati tudi težo, obseg, pomen, vpliv in posledice storjenih dejanj v povezavi z gospodarskim (premoženjskim položajem) posameznega poslovnega subjekta. Tako bo primere nakupov blaga in storitev tik pred začetkom postopka prisilne poravnave ali stečaja, ki niso take intenzitete, da bi jih označili za lažne stečaje, mogoče šteti (le) za podvrsto poslovne goljufije.

(16)

Po drugi strani pa je stek med kaznivim dejanjem poslovne goljufije v izpolnitveni fazi in stečajnim kaznivim dejanjem lahko podan celo v okviru iste (povezane historične) dejavnosti, če je njene učinke storilec najprej povzročil zaradi oškodovanja upnikov z insolventnostjo in (nato) hkrati tudi izrabil za preslepitev upnika (s prikazovanjem oziroma prikrivanjem, da obveznosti prav zaradi storjenih dejanja ne bodo mogle biti izpolnjene), seveda pod pogojem, da sta konkretni izvršitveni dejanji po namenu in posledici ločeni. Tako bo veljalo v primeru, ko storilec po eni strani prikrito prenaša dejavnost svojega podjetja na drugo (by pass) družbo, pri kateri se oblikujejo prihodki (medtem ko na prejšnji ostajajo stroški in obveznosti), kar lahko štejemo za »drug goljufiv način, da se začne stečajni postopek ali postopek za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti brez likvidacije«, torej za izvršitveni način stečajnega kaznivega dejanja. Hkrati pa storilec to okoliščino prikrije pri pogajanjih za pridobitev ali reprogramiranje posojila. V takem primeru bo slednje (kot posebno dejanje) mogoče opredeliti kot poslovno goljufijo po 228. členu KZ-1.

Pomembno merilo za ločevanje med (poslovnimi in drugimi) goljufijami in insolvenčnimi kaznivimi dejanji (po 226. ali 227. členu KZ-1) je tudi predmet (objekt) delovanja storilca. Pri goljufijah je to usmerjeno zoper pogodbenika z namenom doseči prepovedan in protipraven cilj z vplivanjem na njegovo voljo, na odločitev (»da kaj stori ali opusti«), medtem ko je stečajno (oškodovalno) dejanje usmerjeno drugam, ne zoper pogodbenike, ampak neposredno zoper (lastno oziroma zaupano tuje) premoženje, oziroma v dejavnosti, ki imajo namen zmanjšati njegovo vrednost in tako povzročiti ali dopustiti stečaj.

Navedeno se nazorno kaže pri delovanju podjetij, ki nikoli niso imela resnega, poštenega poslovnega namena in so že ustanovljena z načrtom za pridobivanje in izčrpanje sredstev z vnaprej predvidenim stečajem zaradi izognitve obveznostim do kupcev ali poslovnih partnerjev.

(17)

Čeprav sta v takem primeru prenehanje poslovanja pravne osebe, lahko pa tudi osebni stečaj z odpustom dolga vključena v izigravanje obveznosti, ni razloga za opustitev pregona obeh dejanj v steku: prvega, ki meri na pridobitev sredstev s prevaro glede obljube vračila, in drugega, ki dolžniku zagotavlja, da se (po pridobitvi premoženjske koristi) trajno izogne nastali obveznosti in (oziroma) drugim svojim obveznostim. Pregon obojega bi bil še posebej primeren, ker je sankcija pri stečajnem dejanju strožja kot pri navadni goljufiji.

V oblikah goljufij, ki vključujejo že vnaprej zastavljen načrt stečaja ali (zlasti) izbrisa gospodarske družbe po ZFPPIPP,

je lahko vključeno sodelovanje slamnatih (končnih) lastnikov (praviloma tujih državljanov), katerih edini namen je, da

po vnaprejšnjem dogovoru prevzamejo izčrpano družbo in dosežejo njeno prenehanje, s tem pa tudi posredno

onemogočijo uveljavljanje neposredne odgovornosti storilca kot lastnika, kar je bilo značilno predvsem za čas

veljavnosti posebne ureditve za »aktivne družbenike« do 17. novembra 2011, od takrat pa le še z vidika spregleda

pravne osebnosti po določbah ZGD-1 za družbenike kapitalskih družb.

Zoper take sodelavce v kriminalni dejavnosti bo pregon glede na okoliščine primera mogoč tako zaradi sostorilstva ali

pomoči pri (poslovni) goljufiji, s katero omogočijo storilcu, da s »prodajo« pretrga pravno poslovno povezavo z družbo,

kot tudi zaradi lažnega stečaja ali (goljufivega) izbrisa prevzete družbe.

1.3 Stečaj in zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti

Vprašati se moramo, ali je sploh primerno računati s položaji, ko bi storilec zasledoval izključno namen neplačila obveznosti, torej čisto škodoželjnost do upnikov. Življenjsko in poslovno logično se zdi, da tudi v primeru trajne nelikvidnosti in prezadolženosti zasleduje predvsem svojo korist bodisi tako, da premoženje, ki ga bo izmaknil upnikom, obdrži neposredno sam zase ali prek navideznih prejemnikov (fiduciarjev), ali tako, da se izogne vsaj svoji osebni odgovornosti po premoženjskem ali statusnem gospodarskem pravu (kot član uprave, poslovodja, lastnik …). Z vidika koristi, ki jih zasleduje, se kar vsiljuje sklep, da gre praviloma za zlorabo z namenom pridobitve premoženjske koristi, ne pa zaradi povzročitve škode, pa naj bo (le) upnikom ali pa tudi pravni osebi, katere koristi zastopa.

Tudi v praksi bo skoraj pri vsaki stečajni goljufiji mogoče zaslediti elemente (pridobitne) zlorabe položaja ali zaupanja. V praksi pa bo treba razmejitev med kaznivima dejanjema opraviti glede na vse konkretne okoliščine posamezne zadeve. Odločilen pri tem bo naklep storilca sam po sebi, seveda pa tudi možnost njegovega dokazovanja. Zdi se, da bo predvsem v primeru, če koristoljubnosti ne bo mogoče prepričljivo utemeljiti, primerneje uporabiti stečajno (226. člen) ali (o)škodovalno (227. člen) pravno opredelitev, pri katerih zadoščata namen, da obveznosti ne bi bile plačane (prvi odstavek 226. člena oziroma drugi odstavek 227. člena KZ-1), ali celo samo zavest o plačilni nesposobnosti in morebitni naklep glede končne nezmožnosti plačila (drugi odstavek 226. člena KZ-1). Smiselno to velja tudi za primere enoosebnih družb, za katere naša sodna praksa le v omejenem obsegu priznava možnosti storitve zlorabe,(18) pa tudi za (druge) primere, ko pregon (zaradi) zlorabe ne bo mogoč, ker (direktnega naklepa) prilastitvenega namena ne bo mogoče ustrezno utemeljiti v razmerju do lastnikov (oziroma »lastne« družbe), pač pa (predvsem) v razmerju do upnikov. Pri tem je treba upoštevati, da so posamezni domnevno navidezni in škodljivi posli z vidika pomena za dolžnikovo poslovanje lahko tudi »odprti«, nedokončani, nejasni, izvedeni s posredovanjem povezanih oseb, zaradi česar bo namen zlorabe težje dokazati od zavesti o njihovi škodljivosti.

Seveda ne bo brez pomena tudi, za koga je zaradi storitve kaznivega dejanja nastala škoda. Pri

zlorabi ta bremeni predvsem premoženje, ki je storilcu zaupano, upnike pa le posredno, kolikor bo zaradi protipravnega posega prizadeta sposobnost izpolnjevanja obveznosti zastopanega subjekta. Kadar je stanje plačevitosti oziroma zadolženosti že tako slabo, da premoženje za lastnike nima več dejanske vrednosti (kapital je negativen), pa stopa v ospredje povzročitev škode upnikom, ki je v teh primerih prva in očitna posledica storjenih dejanj.

Po drugi strani pa bo uporaba kaznivega dejanja zlorabe primernejša, ko je stečaj (le) del širše zasnovanega in vnaprej natančno pripravljenega projekta, v katerem je prisilno prenehanje določene pravne osebe ali izvedba osebnega stečaja le prehodna (ali končna) faza prenosa premoženja na druge subjekte z namenom, da se v končni fazi vseh zaupanih koristi in vrednosti polastijo prav storilci sami.

Zaradi podobnih pravnih položajev je treba za razmerje med kaznivim dejanjem zlorabe in goljufivega stečaja upoštevati že oblikovano sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede razmerja med zlorabo položaja ali pravic po 244. členu KZ (zdaj 240. člen KZ-1) in kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po 234. členu KZ (zdaj 227. člen KZ-1). Sodišče je posebej opozorilo na vsebinske razlike z vidika poslovnih razmerjih med udeleženimi osebami in povzročeno posledico.(19) Za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic mora biti pri storilcu podan direktni naklep, v katerem mora biti zajeta tudi posledica, ki je lahko pridobitev premoženjske koristi ali povzročitev premoženjske škode.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov pa ni storjeno z zlorabo (notranjega) položaja, pač pa v razmerju med dolžnikom in upnikom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna in jo storilec kaznivega dejanja izigra. Ne gre torej za nezvestobo storilca do lastnika podjetja, pač pa do upnikov, posledica pa je lahko le povzročanje premoženjske škode upnikom. Obe dejanji sta lahko storjeni le z direktnim naklepom, vendar je ta naklep usmerjen v drugačno posledico. Za razmejitev je torej pomembno, (1) ali gre za nezvestobo storilca do lastnika podjetja ali do njegovih upnikov in (2) v kakšno posledico je usmerjen naklep.

Pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic je podan temeljni naklep, da se pridobi premoženjska korist ali povzroči premoženjska škoda na račun zaupanega premoženja (notranje razmerje). Pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov ali stečajnem kaznivem dejanju pa je v (dokazljivem) naklepu (le) povzročitev premoženjske škode upnikom (zunanje razmerje). Na nekoliko drugačen način, pa vendar s smiselno enako oporo v usmerjenosti storilčevega namena – v lastno ali tujo korist, opredeljuje razmerje med kaznivima dejanjema »interesna formula«, ki jo je razvilo nemško kazensko pravo.(20)

Iz navedenega izhaja, da bo lahko zloraba kot posebno kaznivo dejanje podana (in obravnavana v steku s stečajnim kaznivim dejanjem tudi) v primeru, ko že pred stečajno goljufijo obstaja ali se stečajni goljufiji (ki je usmerjena k izognitvi obveznosti do upnikov) pridruži poseben storilčev naklep (in ustrezno ravnanje), ki meri (tudi) na pridobitev koristi sebi ali komu drugemu. Enako velja za primere, ko storilca poleg namena oškodovanja upnikov vodi tudi naklep, da povzroči škodo subjektu, čigar interese bi moral zastopati (bodočemu stečajnemu dolžniku), saj gre v razmerju do upnikov za drugo vrsto škode in s tem za drugačno (dodatno) kriminalno količino.

1.4 Stečaj in listinska kazniva dejanja

Glede na izvršitveni način stečajnega kaznivega dejanja iz tretje točke prvega odstavka 226. člena KZ-1 (»prikrije, uniči, spremeni ali tako vodi poslovne knjige ali listine, da se iz njih ne more ugotoviti dejanskega premoženjskega stanja ali plačilne sposobnosti«) ne more biti steka med listinskimi in stečajnim kaznivim dejanjem. Predvsem bo to veljalo za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin (235. člen KZ-1).21) Glede ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 in overitve lažne vsebine (253. člen KZ-1) ter napeljevanja ali pomoči pri ponareditvi ali uničenju uradne listine (259. člen KZ-1) bo treba presoditi, ali je kaznivo dejanje v taki meri povezano s stečajno goljufijo, da ga lahko obsežemo z opredelitvijo po četrti točki (»na drug goljufiv način«).

Enako pa ne more veljati za kaznivo dejanje po drugem odstavku 226. člena KZ-1, ki ne vsebuje posebne točke o »listinskem izvrševanju« in zato vsaj načeloma ni videti razloga, da ne bi šlo za stek. Izjema bi lahko veljala le, če storilec ni imel drugega namena, kakor da omogoči nadaljnje nesmotrno in razsipniško poslovanje ali da se na tak način opravi prodaja pod ceno ali navidezno prenašanje premoženja, in dejanje zato po svojem pomenu in vlogi spada v enoten sklop očitnega kršenja zaupanih dolžnosti.

1.5 Stečaj in pranje denarja

Stečajno kaznivo dejanje je v steku lahko povezano tudi s pranjem denarja (245. člen KZ-1), saj se lahko prav z njegovimi izvršitvenimi oblikami (prenosi, skrivanjem, navideznimi posli) pride do sredstev, ki se jim s »pranjem« prikrije izvor ter se izmaknejo izsleditvi in zakonitim posegom upnikov.

1.6 Druga kazniva dejanja

Do razmerij, ki terjajo odločitev o steku, lahko pride tudi v zvezi z davčno zatajitvijo po 249. členu KZ-1, kršitvami temeljnih pravic delavce po 196. členu KZ-1 in drugimi kaznivimi dejanji. Izhodišče za odločanje je tudi v teh primerih iskati v usmeritvi naklepa storilca, fazi urejanja oziroma izvajanja razmerja, ki je ogroženo ali prizadeto, in objektivnih okoliščinah, ki se povezuje z znaki posameznih kaznivih dejanj.

------------------

(1)

Prispevek je oblikovan kot delna vsebinska dopolnitev stališč iz prispevka Stečajno kaznivo dejanje, ki je bil pripravljen za šolo kazenskih sodnikov v organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju Ministrstva za pravosodje: Jenull, H., Stečajno kaznivo dejanje (po zakonu in v praksi), Pravosodni bilten št. 1/2014, str. 157–191.

(2)

Avtor je prispevek zaključil 9. junija 2014.

(3)

Kazenski zakonik, KZ-1-UPB2, Uradni list RS, št. 50/12.

(4)

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju,

UPB8-

ZFPPIPP

(Ur

adni list RS, št. 13/14 z dne 17. 2. 2014).

(5)

V sklopu običajnega poslovanja in zlasti glede na stanje insolventnosti oziroma prezadolženosti praviloma nimajo temeljne poslovne (ali tudi življenjske) logike in opravičila.

(6)

Sodba VSC, Kp 300/2007: » … je obtoženec …

zašel v težave kasneje, ko plačil ni mogel več izvrševati, pa tega oškodovankam ni jasno povedal, saj jima je plačila obljubljal in sta mu verjeli, seveda tudi zaradi obljube, katero je dal ob začetku poslovanja … «

(7)

Statistični podatki SIC VDT RS.

(8)

Kot izhaja iz pregleda vsebinskih podatkov, ki so jih predložila pristojna državna tožilstva.

(9)

Tako tudi Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 261, Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 476.

(10)

Selinšek, L., navedeno delo, str. 285, opozarja, da so ne glede na množinsko obliko zaradi poudarka na premoženjski škodi in ne na številu upnikov zakonski znaki izpolnjeni tudi, če je škoda povzročena le samo enemu ali pa dvema upnikoma.

(11)

Pri oškodovanju zgolj tistih, katerih terjatve so posebej zavarovane, je lahko podano kaznivo dejanje po 223. členu KZ-1.

(12)

221. a do 221. z člen ZFPPIPP (neuradno prečiščeno besedilo št. 10).

(13)

Smiselno enako tudi glede goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1 ter preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po 230. členu KZ-1.

(14)

Tako tudi Selinšek, L., navedeno delo, str. 279.

(15)

Za oškodovanje upnikov (in ne za goljufijo) bi šlo, če bi bil zastavitelj pravi lastnik in bi s predmeti zavarovanja razpolagal po veljavni sklenitvi pogodbe, pri čemer bi lahko bilo podano tudi kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po 223. členu KZ-1; sodba VS RS, I Ips 59/2006.

(16)

Keršmanc, C., z obsežnejšim prikazom (a)tipičnih pojavnih oblik poslovnih goljufij v: Glosa o interpretacijski diskreciji pri pregonu kaznivega dejanja poslovne goljufije, Pravnik, 1-2/2014, str. 89-116.

(17)

Pri goljufivem izbrisu se v ta namen lahko uporabi le način iz 4. točke prvega odstavka 226. člena KZ-1; Selinšek, L., Kazniva dejanja zoper gospodarstvo po noveli KZ-1B (1. del), Pravna praksa, 35/2012, str. 22.

(18)

Podrobneje Pušnik, N., Zloraba položaja in zaupanja v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo v nemški in slovenski sodni praksi, Podjetje in delo, št. 1/2013, str. 67.

(19)

Sodba VS RS Kp 15/2005.

(20)

»Zloraba je podana, kadar je storilec ravnal izključno z namenom pridobiti sebi ali drugemu premoženjsko korist. Kadar pa je ravnal tudi v interesu pravne osebe, se dejanje lahko kvalificira kot bankrot, torej v okviru insolvenčnih kaznivih dejanj.« Povzeto iz Pušnik, N., navedeno delo. Avtor pri tem opozarja, da novejša nemška praksa dopušča uporabo insolvenčnih kaznivih dejanj tudi v primeru ravnanj družbenikov samo v lastno korist, če so s prisvajanjem družbe povzročili insolventnost.

(21)

Tako tudi Deisinger. M., navedeno delo, str. 474.


Zveza:

KZ-1 196, KZ-1 221, KZ-1 226, KZ-1 226/1, KZ-1 226/2, KZ-1 227, KZ-1 227/1, KZ-1 227/2, KZ-1 228, KZ-1 234, KZ-1 235, KZ-1 240, KZ-1 249, KZ-1 253, KZ-1 259, ZFPPIPP 7, ZFPPIPP 7/8
Datum zadnje spremembe:
01.02.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NzcxNg==