<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS048756
Vrsta:Članki
Datum objave:01.01.2013
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 181
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:goljufija - prevara - zakonski znaki kaznivega dejanja - opustitev - napake volje - zmota - računalniška prevara - računalniška goljufija - informacijska goljufija - vrste računalniških goljufij - internet - goljufiva prodaja po internetu - nigerijska prevara - prevara 419 - goljufija z elektronskim prenosom denarja - goljufive investicije - vplivanje na ceno delnic - konvencijska ureditev - kibernetski kriminal - mnenja in nasveti - slovenska zakonodaja - poslovna goljufija - posredna informacijska goljufija - preslepitev - preslepitev informacijskega sistema - velika tatvina - osebni podatki - kraja identitete - kriminal identitete - identitetna goljufija - sodna praksa
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PRIMERJALNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Avtor:dipl. iur. Miha Šepec

Besedilo

Računalniška goljufija kot nova oblika tradicionalne goljufije

Opombe

Od primerjalnopravnih ureditev avtor predstavlja ureditev v Republiki Hrvaški, Nemčiji, Avstriji, Združenem kraljestvu, Avstraliji, Združenih državah Amerike in na Finskem.

Celotno besedilo

1. Uvod – Splošno o goljufiji in računalniški goljufiji

Goljufija je eno najstarejših kaznivih dejanjih, ki se je v družbi pojavilo že ob nastanku menjave dobrin in razvoja trgovine. V današnji informacijski dobi, ko se ogromna količina trgovskih storitev, menjava blaga ter denarnih plačil opravlja po internetu in informacijskih sistemih, je tudi goljufija dobila nove razsežnosti, ki jih tradicionalni koncept goljufije ne more več zajeti. Zaradi razvoja informacijskih tehnologij se je zato danes izoblikoval sodobni koncept računalniške ali informacijske(1) goljufije, ki ga bomo predstavili v tem prispevku.

Goljufija v svojem bistvu pomeni okoriščanje z oškodovanjem ali zavajanjem koga v zmoto.(2) Kazenski zakonik (211. člen KZ-1) jo opredeli podrobneje kot ravnanje tistega, ki zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto (storitvena oblika izvršitve) ali ga pusti v zmoti (opustitvena oblika izvršitve) in s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

"Izvršitveno dejanje je ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje oškodovanca v takšni zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. Ta zmota je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah."(3)

Bistveni znak goljufije je premoženjski namen storilca – ta si želi pridobiti premoženjsko korist ali povzročiti premoženjsko škodo. Če storilec spravlja ali pušča osebo v zmoti, obenem pa ne zasleduje premoženjskega namena, potem lahko govorimo o preslepitvi, ki je pogosto zakonski znak drugih kaznivih dejanj. Ali kot pove Deisinger "preslepitev sicer pojmovno pomeni goljufanje, vendar v kazenskopravnem pogledu ni povsem enako s kaznivim dejanjem goljufije".(4) Goljufiv namen pri kaznivem dejanju goljufije mora biti podan že pred sklenitvijo posla, medtem ko lahko pri preslepitvi ta namen nastane tudi pozneje. Preslepitev prav tako ni neposredno povezana s premoženjsko koristjo storilca, čeprav slednjega pogosto vodi prav ta motiv.(5)

Angloameriški sistem loči goljufijo od prevare. Prevara je dvostranski element goljufije, po kateri se na eni strani zahteva ravnanje storilca, ki spravlja žrtev v zmoto, in na drugi strani ravnanje žrtve, ki je prevarana in zaradi tega v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.(6) Goljufija pa je krovni pojem za kaznivo dejanje.

Teoretiki nas opozarjajo na včasih problematično opredelitev same goljufije in prevare v ekonomskem svetu. Tako je že leta 1919 Page zapisal, da opustitev ene stranke, ki druge ne seznani s poznanimi dejstvi, v določenih primerih ne pomeni goljufije ali vpliva na veljavnost pogodbe.(7) Veljalo naj bi, da obstaja izjema od dolžnosti razkritja informacij, ki so bile načrtno pridobljene. Tako je v primeru Neil proti Shamburg iz leta 1983 sodišče odločilo, da ni šlo za (opustitveno) prevaro, ko so kupci zemljišča na podlagi izjemno dragih predhodnih analiz vedeli za prisotnost podzemnih nahajališč nafte in rudnin (česar prodajalec seveda ni vedel)(8) Kupci namreč niso imeli nikakršne dolžnosti razkriti pridobljene informacije prodajalcu.

"V primeru nepreverljivih izjav, osebnih mnenj in vrednostnih sodb bi stranke morale imeti pravico do laganja in prikrivanja informacij".(9) Take izjave dajejo posamezniki in načeloma niso preverljive, česar se mora nasprotna stran zavedati.

Deisinger pojasnjuje, da pri goljufiji: "Storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah" ali pa da: "Storilec drugi osebi ne pojasni določenih okoliščin, čeprav jih je bil zavezan glede na pravno razmerje med njima ali glede na ustvarjeno medsebojno razmerje, ki pri takšnem pravnem poslovanju predvideva takšno pojasnilo.”(10)

Razume se, da bo od samega posla odvisno, kdaj mora stranka seznaniti drugo z okoliščinami – in da je meja med ekonomsko učinkovitim poslom in opustitveno goljufijo lahko pogosto zamegljena. Tako je več kot očitno, da bo moral prodajalec kupca seznaniti s skritimi napakami predmeta (če bo zanje vedel), a po drugi strani kupcu tega predmeta ne bo treba seznaniti prodajalca, da je predmet bistveno večje vrednosti, kot je cena, ki jo je postavil. Po drugi strani bi bil lahko hitro za goljufijo odgovoren cenilec, ki mu je prodajalec A naročil, naj oceni vrednost slike, ta pa bo povedal bistveno nižjo ceno od resnične, obenem pa se ponudil A-ju, da sliko kar takoj odkupi (po bistveno nižji ceni – s katero je v zmoto o resnični vrednosti slike spravil A-ja).

Pojavljajo se tudi polemike o institutu zmote v civilnem pravu. Iz teorije civilnega prava izhaja, da je zmota bistvena takrat, kadar stranka posla s tako vsebino ne bi sklenila, ko bi za resnično stanje vedela in bi to resnično stanje razumno presodila.(11) Kovačič nas opozarja na ekonomsko-analitične pomanjkljivosti takega merila. "Prvič, prav vsaka sprememba v razpoložljivih informacijah, detajlih bo v pogojih popolne konkurence vodila do sprejemanja drugačnih odločitev. Drugič, v pogojih nepopolne konkurence poznavanje detajlov po navadi ne bo spremenilo odločitev večine kupcev.(12)

Ko goljufijo povezujemo z informacijskimi sistemi, lahko to široko pojmujemo kot računalniško ali informacijsko goljufijo. Kot pravi Dragičević: "Računalniška prevara zajema razne vrste manipulacij na podatkih, najpogosteje z namenom, da storilec sebi ali drugemu pridobi nezakonito premoženjsko ali drugo korist.(13)

Danes ločimo posredno in neposredno računalniško ali informacijsko goljufijo. Medtem ko je namen hekerja prelisičiti in zlorabiti informacijski sistem, je namen goljufa (ali prevaranta) z uporabo informacijskega sistema prelisičiti resnično fizično ali pravno osebo,(14) kar pa je mogoče storiti posredno ali neposredno. Neposredna računalniška goljufija je tista, ko storilec z uporabo informacijskega sistema neposredno prelisiči ali spravi v zmoto drugo fizično ali pravno osebno (recimo banko ali lastnika spletne trgovine). Posredna računalniška goljufija pa je tista, ko storilec dejansko prevara informacijski sistem (s tem da ta programirano zaupa storilcu in mu odobri storitev), prek njega pa povzroči škodo fizični ali pravni osebi – torej ogoljufa to osebo prek posrednika, ki je v tem primeru informacijski sistem.

Ni dvoma, da bi sodobna kazenskopravna opredelitev goljufije morala zajeti neposredno in posredno računalniško ali informacijsko goljufijo. Problem predstavlja tradicionalna opredelitev goljufije, kjer je teorija še vedno na stališču, da je mogoče ogoljufati le osebo, ne pa računalniškega sistema. Tako ureditev še vedno vsebuje tudi naš Kazenski zakonik KZ-1,(15) ker je v nasprotju z zahtevami Konvencije o kibernetski kriminaliteti.(16) Sprememb na to področje ni prinesla niti novela KZ-1B.(17)

2. Vrste računalniških goljufij

Dejstvo je, da razvoj informacijskih sistemov in interneta daje nove možnosti tudi za goljufije. Kot pravi Clough: "Internet je raj za tiste, ki prežijo nad lahkoverneži, pohlepneži in naivneži, saj omogoča neprecedenčni dostop do žrtev."(18) Dostop do morebitnih žrtev je po spletu namreč skoraj neomejen, anonimnost storilcev pa te opogumlja in v povezavi z mednarodnimi razsežnostmi otežuje kazenski pregon.

Oblike goljufij v informacijskih prostorih danes delimo na:(19)

a. goljufive prodaje na internetu,

b. goljufije z denarnim predujmom (nigerijske goljufije),

c. goljufije z elektronskim prenosom denarja,

d. goljufive investicije,

e. kraja identitete.

a. Goljufive prodaje na internetu

Kljub enostavnosti dejanja velja ta oblika goljufij še danes za eno najpogostejših v internetnem prostoru. Poročilo centra Crime Complaint, ki sodeluje z ameriškim FBI, za leto 2010 poroča, da je po odstotkih število goljufij, ko blago ni dostavljeno ali plačilo ni izvedeno, na samem vrhu s 14,4%,(20) sledijo pa primeri kraje identitete.(21)

Goljufija poteka tako, da storilec kot prodajalec ali kupec sklene prodajno pogodbo z nasprotno stranko, nato pa kot kupec za poslano blago nikoli ne nakaže denarja ali pošlje čeka, ki nima kritja; oziroma se kot prodajalec zaveže poslati blago ob prejemu kupnine, pa tega nikoli ne pošlje oziroma pošlje blago bistveno nižje kakovosti, kot je bilo dogovorjeno. To je najbolj klasična oblika goljufij, pri katerih je seveda treba storilcu dokazati, da je imel namen nasprotno stran ogoljufati ter da jo je naklepno spravil v zmoto (da bo blago poslal, čeprav nikoli ni imel namena, da bi to storil, ali da tako blago sploh ne obstaja oziroma storilcu ni dosegljivo, pa se tega zaveda) ter da nezmožnosti plačila ali poslanega blaga ni bilo zaradi tržnih ali drugih ekonomskih razmer, na katere storilec ni mogel vplivati (npr. blago, ki bi ga moral poslati kupcu, se uniči pri prevozu ali izgubi na pošti). Te oblike goljufij so poznane že od takrat, ko se je začelo trgovanje med ljudmi. Informacijski prostori tako le širijo možnosti teh kaznivih dejanj in dodajajo nekaj novih pojavnih oblik.(22)

b. Goljufije z denarnim predujmom (nigerijske goljufije)

Nigerijska prevara ali prevara 419(23) je postala sinonim za internetne goljufije. V elektronskih pismih storilec lažnivo prikazuje okoliščine in s tem spravlja žrtev v zmoto. Storilec žrtvi obljublja ogromne zaslužke, vendar mu mora prej poslati določeno količino denarja (zaradi podkupovanja uradnikov, premagovanja uradnih ovir, letalske vozovnice, plačila davkov). Ko storilec denar dobi, prekine stik ali pa poskuša od žrtve izvleči še več denarja (z novimi izgovori, lažmi itd.). "Prevara 419 se je od relativno preproste priredbe tradicionalne prevare s predujmom razvila v izredno kompleksno organizirano kriminalno dejavnost.(24)

Storilci računajo na pohlep ter naivnost ljudi, včasih pa tudi na usmiljenje in pripravljenost pomagati (storilec se izdaja za reveža, ki ga je doletela huda nesreča in zbira denar za operacijo srca, tumorja ali kot nesrečnika navaja svojega bolnega otroka …). Številčno so te oblike goljufij danes gotovo najpogostejše, saj praktično ni posameznika, ki se ukvarja z internetom, ki ne bi prejel obsežnega števila takih poskusov elektronskih goljufij (zavedni uporabniki seveda taka sporočila takoj izbrišejo). Kljub slaboumnosti teh elektronskih sporočil pa raziskave(25) kažejo, da so goljufi z njimi še vedno relativno uspešni. "Prevaranti lahko pričakujejo, da bodo posamezniki odgovorili na eno pismo od vsakih sto poslanih. Od tistih, ki so odgovorili na prevarantsko pismo, pa bo vsaj en posameznik na vsakih sto poslal denar."(26)

Treba je opozoriti, da take internetne goljufije ne potrebujejo nobenega večjega strokovnega ali tehničnega znanja.(27)

c. Goljufije z elektronskim prenosom denarja

Danes se večina denarja pretaka digitalno prek plačilnih kartic. Denar na banki predstavlja digitalni zapis stanja na posameznikovem računu. Različne oblike kraj in goljufij nad denarjem tako potekajo v digitalni obliki. Pogosta je tudi povezava s krajo identitete – storilec se predstavlja (s ponarejenimi ali ukradenimi dokumenti) kot lastnik bančnega računa ter tako prelisiči bančni sistem ali uslužbenca, da mu izroči denar z računa. Novejše oblike goljufij vključujejo tudi oblike vlaganj v namišljene sklade, ko se storilci predstavljajo kot agenti zavarovalnic ali bank, ki zbirajo denar za vlaganja. Tako zberejo denar več žrtev, ki jim nakažejo denar na določen bančni račun (ustanovljen z lažno identiteto), tega izpraznijo in izginejo.(28)

d. Goljufive investicije

Sem uvrščamo predvsem različne oblike goljufij z internetnimi stranmi. Storilec (pogosto jih je več) oblikuje internetno stran, ki se predstavlja kot internetna trgovina z odličnimi cenami.

Take internetne strani običajno "obratujejo" le kakšen teden ali dva – ravno dovolj, da se prelisiči določeno število kupcev, nato pa stran (še preden žrtve opazijo prevaro in to sporočijo policiji) izgine skupaj s storilci in denarjem.

Clough navaja tudi primere uporabe interneta z namenom vplivanja na ceno delnic – tako imenovane prevare "pump and dump" ali "trash and cash". Storilci z delovanjem na internetnih forumih vzbudijo lažno stanje podjetja in vplivajo na ceno delnic. Poznan je primer enajstih storilcev, ki so s pošiljanjem elektronske pošte in delovanjem na internetnih forumih umetno dvignili ceno delnic kitajskih podjetij "penny stock" in na ta način zaslužili okoli 3 milijone dolarjev.(29)

e. Kraja identitete

To so oblike kaznivih dejanj, pri katerih se storilec izkazuje z identiteto žrtve in na ta način pride do storitve ali premoženjske koristi, s tem pa povzroči škodo tistemu, s katerega identiteto se izdaja. Problem obravnavamo posebej v 5. poglavju.

Iz navedenega je jasno, da informacijski sistemi prinašajo nove pojavne oblike goljufij, da niso le nepomembni pripomočki, temveč ključni elementi goljufij, ki storilcem bistveno olajšajo izvedbo, omogočajo dostop do širšega kroga žrtev in jim prek anonimnosti zagotavljajo zaščito.

3. Mednarodne zahteve in konvencijska ureditev računalniške goljufije

Konvencija o kibernetski kriminaliteti (konvencija) v 8. členu določa, naj pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne in druge ukrepe v notranjem pravu, ki kot kazniva opredelijo dejanja, s katerimi nekdo naklepno in neupravičeno povzroča premoženjsko škodo drugim osebam z:

a) vsakim vnosom, spremembo, izbrisom ali oviranjem računalniških podatkov;

b) vsakim poseganjem v delovanje računalniškega sistema, z goljufivim ali nepoštenim namenom neupravičene pridobitve premoženjske koristi zase ali za drugo osebo.

Goljufija je tako značilno kaznivo dejanje, ki se lahko izvrši s pomočjo informacijskega sistema – informacijski sistem je uporabljen kot sredstvo ali pripomoček za izvršitev kaznivega dejanja. V takem primeru torej to ni posebno kaznivo dejanje kibernetskega kriminala, temveč povsem klasično kaznivo dejanje, ki se lahko stori tudi prek informacijskih sistemov. Dejstvo pa je, da se v informacijskih sistemih pojavljajo nove oblike goljufij (nigerijske goljufije, goljufije z elektronskim prenosom denarja, kraja identitete) in predvsem nova izvršitvena oblika goljufanja informacijskega sistema. To je posebno kaznivo dejanje kibernetskega kriminala, ki zahteva specialno kaznivo dejanje v kazenski zakonodaji oziroma sprejetje sodobnega koncepta goljufije, ki zajema tudi tako imenovano posredno računalniško goljufijo.

Podpisnice konvencije morajo zato preveriti notranjo zakonodajo, ali zajema tudi inkriminacijo goljufij, izvršenih prek informacijskih sistemov ali zoper njih. Če je temu zadoščeno, potem notranje zakonodaje ni treba spreminjati.

S prihodom tehnološke revolucije so se priložnosti za ekonomska kazniva dejanja bistveno povečale. Premoženje v računalniških sistemih (elektronska sredstva, položeni denar) je postalo tarča manipulacij, prav tako kot pred tem premoženje v klasični obliki. Ta kazniva dejanja temeljijo na vnosnem preračunljivem ravnanju, ko storilec vnese nepravilne podatke v računalniški sistem ali s pa s programom vpliva na potek podatkovnega postopka v sistemu. Konvencija torej obravnava tudi kriminalizacijo neupravičenih manipulacij podatkovnih procesov, katerih namen je vplivati na nezakonit prenos premoženja.(30)

Objekt varovanja je varstvo premoženja. Goljufije so mogoče s spreminjanjem podatkov, prelisičenjem drugih uporabnikov, ponareditvijo listin itd. Dejanje samo je zelo podobno klasični goljufiji, le da tu dejanje poteka v informacijskem prostoru ali je z njim povezano.

Da bi pokrili vse oblike neupravičenih manipulacij podatkov, konvencija izrecno določa, da se goljufija v informacijskem sistemu lahko izvrši z vsakim vnosom, spremembo, izbrisom ali oviranjem računalniških podatkov. Točka b člena pa dodaja še izredno splošno določbo vsakega poseganja v delovanje računalniškega sistema z goljufivim ali nepoštenim namenom pridobitve premoženjske koristi.

Konvencija tako želi zajeti prav vse mogoče oblike kakršne koli uporabe elektronskih podatkov ali sistema z namenom goljufije.

Računalniška goljufija je kazniva, če zaradi nje nastane neposredna ekonomska ali premoženjska škoda in če storilec deluje z namenom pridobitve nezakonite ekonomske koristi zase ali za drugega. Izguba premoženja je obsežen izraz in se nanaša na izgubo denarja, premičnin ali nepremičnin z ekonomsko vrednostjo.(31)

Seveda pa h goljufijam ne spadajo zakoniti tržni običaji, ki lahko vključujejo tveganje, da bo premoženje izgubljeno. Tako se npr. komercialni običaji, ki spoštujejo pravila trga, in ena stranka utrpi ekonomsko škodo, druga pa dobiček, ne bodo šteli za kaznive, če niso bili storjeni z goljufivim ali nepoštenim namenom.(32)

Sem uvrščamo tudi mnenja in nasvete. Heathon navaja, da predstavlja ravnanje direktorja podjetja, ki svetuje osebi, naj vloži 5000 funtov v njegovo podjetje in da mu bo ta naložba prinesla veliko denarja, mnenje in ne dejstva. Pomembno pa je, da direktor to resnično verjame in si za to v prihodnosti tudi prizadeva.(33) Če bi direktor s praznimi obljubami (ki jih ne bi imel namena izpolniti) od osebe pod pretvezo naložbe dobil denar (ki bi ga potem porabil za lastne interese), bi seveda to bila goljufija. Ormerod pa opozarja, da je doktrina mnenj in nasvetov, ki izključujejo pojem goljufije, raztegnjena do izrednih širin. V praksi je namreč izredno težavno ločiti prevaro, če je bila izrečena kot mnenje ali prepričanje nekoga ali kot del naklepa pri goljufiji.(34)

Jasno je, da Konvencija o kibernetski kriminaliteti zahteva, da podpisnice kriminalizirajo tako neposredno računalniško goljufijo (ko storilec ogoljufa žrtev s pomočjo računalniškega sistema) kot posredno računalniško goljufijo (ko storilec neposredno prevara računalniški sistem, da opravi storitev, ki storilcu ali komu drugemu prinese premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo oškodovancu).

4. Domača in primerjalna kazenska ureditev

I. Domača kazenskopravna ureditev

Goljufije v informacijskih sistemih se lahko pojavljajo v dveh izvršitvenih oblikah. Pri prvi je računalniški sistem uporabljen kot pripomoček za izvršitev kaznivega dejanja (računalniški sistem je sredstvo za kaznivo dejanje), pri drugi pa je računalniški sistem tarča prevare – storilec neposredno prevara računalniški sistem.

Zakonodajalec ima tako možnost opredeliti posebno kaznivo dejanje računalniške goljufije, ki je specialno kaznivo dejanje klasične goljufije. Lahko pa zakonodajalec preprosto zajame oblike informacijskih goljufij v členih, ki jih že predvideva za klasične goljufije. Pri tem mora biti zakonodajalec pozoren, da predpiše kazniva dejanja dovolj splošno, da lahko zajamejo tudi različne oblike prevar in goljufij izvršenih s pomočjo in zoper informacijske sisteme. To predvsem pomeni, da zakonodajalec ne sme omejiti splošnega kaznivega dejanja goljufije le na primere, ko je prevarana oseba. Sicer bi to pomenilo, da zakonodajalec zajema le eno obliko računalniške goljufije – tisto, ko je računalniški sistem uporabljen kot pripomoček za izvršitev goljufije. Druge izvršitvene oblike – ko je računalniški sistem tarča goljufije, pa taka zakonodajna ureditev ne predvideva – kar je v nasprotju z zahtevami Konvencije o kibernetski kriminaliteti.

Slovenski zakonodajalec se je odločil za drugo vrsto ureditve, tako da se različne oblike informacijskih goljufij preganjajo po že poznanih klasičnih členih za goljufije v Kazenskem zakoniku; posebnega kazniva dejanja ali odstavka člena, ki bi se nanašal izključno na računalniško goljufijo, naša kazenska zakonodaja torej ne pozna.

KZ-1 opredeljuje goljufije v številnih kaznivih dejanjih. Informacijski sistem je pri teh dejanjih sredstvo ali pripomoček za izvršitev goljufije. Poglabljanje v vsa navedena kazniva dejanja, pri katerih je lahko uporabljen tudi informacijski sistem, na tem mestu ni smiselna. V nadaljevanju zato le navajamo kazniva dejanja KZ-1, ki se v tem okviru lahko uporabijo.

Temeljni kaznivi dejanji, ki obravnavata goljufijo v našem kazenskem zakoniku, sta zajeti v 211. členu (goljufija) in 228. členu (poslovna goljufija).

Kljub enakemu poimenovanju goljufija pa se člena v temelju razlikujeta. 211. člen KZ-1 predstavlja pravo goljufijo v kazenskopravnem pomenu, ko se zahteva goljufiv namen že pred sklenitvijo posla, medtem ko je »goljufija« po 228. členu dejansko preslepitev, ko je posledica kaznivega dejanja nastanek premoženjske škode ali pridobitev premoženjske koristi, medtem ko mora biti po 211. členu že predhodno podan goljufiv namen pri storilcu. Deisinger pove, da je izvršitveno dejanje po prvem odstavku 228. člena mogoče storiti tako ob sklepanju posla kot tudi pozneje ob njegovem izvajanju.(35)

Goljufija po 211. členu je torej s premoženjskim namenom spravljanje ali puščanje žrtve v zmoti, medtem ko je goljufija po 228. členu preslepitev s premoženjsko posledico.

Pri poslovni goljufiji se zahteva tudi, da je izvršena pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Nobenih zadržkov seveda ni, da ne bi mogli obeh členov uporabiti tudi, kadar sta goljufija in preslepitev izvršeni s pomočjo informacijskih sistemov.

KZ-1 je vnesel tudi novo kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske skupnosti (z novelo KZ-1B Evropske unije), s katerim je Slovenija v celoti izpolnila obveznosti iz konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o zaščiti finančnih interesov Evropske skupnosti.(36)

Goljufija se pojavlja tudi kot zakonski znak pri naštetih kaznivih dejanjih KZ-1 z novelo KZ-1B (členi so dovolj splošni, da zajamejo tudi oblike goljufij, izvršenih s pomočjo informacijskih sistemov):

- 226. člen (povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem), po četrtem odstavku se kaznuje, kdor na drug goljufiv način doseže, da se začne stečajni postopek ali postopek za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti brez likvidacije.

- 227. člen (oškodovanje upnikov), po drugem odstavku je kaznivo s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzročati veliko premoženjsko škodo upnikom.

- 239. člen (zloraba trga finančnih instrumentov), po 2. točki drugega odstavka se kaznuje, kdor pri sklenitvi posla ali izdaji naročila za trgovanje uporabi fiktivna sredstva ali druge oblike goljufivega ravnanja.

- 335. člen (protipravno ravnanje z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi), po četrtem odstavku se kaznuje, kdor pridobi jedrske snovi s tatvino, ropom, zatajitvijo, poneverbo, goljufijo, zlorabo položaja ali pooblastila, grožnjo ali uporabo sile ali drugim načinom ustrahovanja.

Pomembna ugotovitev je, da mora storilec po naši kazenski zakonodaji ogoljufati oziroma spraviti ali puščati v zmoti osebo. Kaj pa če spravi v zmoto informacijski sistem in tega prelisiči, da zanj opravi neko storitev, do katere ni upravičen (npr. storilec prelisiči bančni avtomat, da je lastnik bančne kartice, čeprav je ta ukradena)? Ali gre v takem primeru lahko za goljufijo informacijskega sistema – ali je ta lahko spravljen v zmoto? Če pustimo vprašanja umetne inteligence ob strani, je jasen odgovor tradicionalne kazenskopravne doktrine na vprašanje ne.(37)

Medtem ko je namen "hekerja" prelisičiti in zlorabiti informacijski sistem, je namen goljufa (ali prevaranta) z uporabo informacijskega sistema prelisičiti resnično fizično ali pravno osebo,(38) kar pa je mogoče izvršiti posredno ali neposredno. Neposredna informacijska goljufija je, ko storilec neposredno prelisiči ali spravi v zmoto drugo fizično ali pravno osebno (recimo banko ali lastnika spletne trgovine). Posredna informacijska goljufija pa je, ko storilec dejansko prevara informacijski sistem (s tem da ta programirano zaupa storilcu in mu odobri neko storitev), prek njega pa povzroči škodo fizični ali pravni osebi – torej ogoljufa to osebo prek posrednika, ki je v tem primeru informacijski sistem.

Če zavzamemo stališče, da je goljufija pojmovno mogoča le neposredno, čemur sledita tradicionalna kazenskopravna doktrina in starejša sodna praksa,(39) potem se znajdemo v nevzdržnem položaju, ko ne bo mogoče za goljufijo (ali preslepitev) kazensko preganjati tistega, ki spravi v zmoto informacijski sistem in si na ta način pridobi premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo. Značilen primer takega dejanja je storilec, ki z ukradeno kreditno kartico kupuje na spletni trgovini – kartice ne izroči prodajalcu, temveč informacijskemu sistemu trgovine, s katerim opravi postopek, in je dejansko prevaran.(40) Posredno je seveda spravljen v zmoto lastnik trgovine, škoda pa je povzročena lastniku ukradene kartice (oziroma tistemu, ki pri zavarovanju krije škodo iz naslova zlorabljene plačilne ali kreditne kartice). To je primer posredne informacijske goljufije (enako velja tudi za preslepitve), za katero menimo, da bi morala biti inkriminacijsko na enaki ravni kot neposredna (klasična) goljufija ali preslepitev. Enako stališče deli tudi stroka: Clough (2010), str. 185 do 189, in Barrett (1997), str 89, v domačem prostoru pa Klemenčič(41)(2007), str 305. Dragičević(42) opozarja, da zakonodaje kot znak biti kaznivega dejanja goljufije pogosto zahtevajo prevaro druge osebe, česar ni mogoče uporabiti (z uporabo analogije, op. avtorja), ko je prevaran stroj ali računalnik.

Sodobne kontinentalne zakonodaje so problematiko predvidele in temu ustrezno novelirale zakonodajo (Nemčija recimo vsebuje posebno kaznivo dejanje računalniške goljufije, enako tudi Hrvaška).

Kazensko pravo mora zato preseči togo zastarelo pojmovanje prevar, preslepitev in goljufij, ki jih je mogoče izvršiti le zoper osebe (fizične in pravne(43)) in dopustiti obliko posrednih oblik naštetih dejanj, ki so izvršene zoper informacijski sistem. Posredna informacijska goljufija, prevara, preslepitev se morajo kazenskopravno izenačiti s klasičnimi oblikami navedenih dejanj oziroma morajo biti predvidene kot specialna kazniva dejanja v kazenskih zakonodajah.

Naša sodna praksa zagovarja tradicionalno stališče, da različnih oblik prevar informacijskega sistema ne moremo opredeliti kot goljufije. Tako višje sodišče v Ljubljani v zadevi VSL III Kp 4/2008 z dne 4. 9. 2008 zapiše: "Izpodbijani sodbi sta na pravilnem pravnem stališču, da se goljufijo lahko stori samo s spravljanjem v zmoto druge osebe, ne pa računalniškega aparata, kot je to pri zlorabi bančnega avtomata."

Sodna praksa nadalje navaja, da se prevare informacijskih sistemov opredelijo kot velike tatvine (po 205. členu KZ-1 oziroma 212. členu KZ-UPB1). Kot zapiše višje sodišče v zadevi VSL III Kp 4/2008 z dne 4. 9. 2008: "Sodišči sta zato obsojenčevo dejanje pravilno pravno opredelili kot kaznivo dejanje velike tatvine, storjene z vdorom po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ker ni druge milejše inkriminacije, ki bi jo bilo mogoče uporabiti na podlagi razmerja specialnosti. Sodna praksa in kazenskopravna teorija sta enotni, da uporaba ponarejene bančne kartice z neupravičeno pridobljeno PIN za vdor v bančni računalniški sistem, ki upravlja bančni avtomat, pomeni vdor v tuji zaprt prostor v smislu 1. točke 1. odstavka 212. člena KZ, ker to predstavlja premagovanje določenih ovir sicer brez uporabe fizične sile, toda z intelektualnim naporom za premagovanje računalniške sistemske zaščite dostopa do denarja v bančnem avtomatu na nenavaden način in proti volji oškodovancev, bančni avtomat pa je tuji zaprt prostor, v katerem se hrani tuji denar.”

Enako stališče lahko najdemo tudi v sodbah Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 98/2004 z dne 31. 5. 2005 in št. I Ips 461/2007 z dne 31. 1. 2008.

To je zanimiva rešitev, ko praksa rešuje nedodelano materialno ureditev. Tu je treba opozoriti, da gre v navedenih primerih za storilca, ki prevara bančni avtomat s tujo bančno kartico – izredno vprašljivo je, ali bi lahko enako stališče (torej opredelitev za veliko tatvino) zavzeli tudi pri spletnih nakupih, ko storilec prevara informacijski sistem spletne trgovine ali zlorabi tujo kreditno kartico. Trgovec mu namreč sam pošlje blago v zmoti, da je storilec za blago plačal. Tu torej ni odvzetja stvari iz oblastne sfere posestnika (ta blago prostovoljno pošlje), tako da o tatvini ne moremo govoriti. Več kot očitno je, da je v teh primerih to preslepitev oziroma goljufija. Rešitev v praksi, po kateri bomo zgodovinsko ustaljeno kaznivo dejanje goljufije podredili kaznivemu dejanju tatvine, le zato ker imamo pomanjkljivo kazenskopravno ureditev, vsekakor ni metodološko sprejemljiva.

Naša kazenskopravna ureditev tako nasprotuje zahtevam Konvencije o kibernetski kriminaliteti, po kateri morajo podpisnice predvideti ukrepe (v obliki kaznivih dejanj) zoper informacijske goljufije. Te se sicer po naši zakonodaji lahko preganjajo, vendar po teoretično napačni opredelitvi velike tatvine in še to ne v vseh primerih (npr. spletni nakupi, ko je prevaran informacijski sistem).

Informativno navajamo še seznam preslepitvenih kaznivih dejanj, oziroma dejanj, ki vsebujejo preslepitev kot zakonski znak – nesporno je, da so ta kazniva dejanja lahko izvršena tudi s pomočjo informacijskih sistemov:

- 113. člen (trgovina z ljudmi), po drugem odstavku je kaznivo, če je katero od dejanj trgovine z ljudmi izvršeno s preslepitvijo;

- 145. člen (preprečitev ali oviranje javnega shoda), po prvem odstavku je kaznivo s preslepitvijo oviranje sklicanja ali poteka mirnega javnega shoda;

- 151. člen (kršitve proste odločitve delavcev), po prvem odstavku člena je kaznivo s preslepitvijo vplivati na delavca, da pri volitvah ali glasovanju glasuje ali ne glasuje ali da ne glasuje veljavno ali da glasuje za ali proti določenemu predlogu;

- 175. člen (zloraba prostitucije), po prvem odstavku se kaznuje, kdor s preslepitvijo pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji;

- 176. člen (prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva), po drugem odstavku se kaznuje, kdor s preslepitvijo pridobi ali spodbudi mladoletno osebo za izdelavo slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine za sodelovanje v pornografski ali drugačni seksualni predstavi;

- 203. člen (zloraba pravic iz socialnega zavarovanja), po drugem odstavku se kaznuje, kdor pristojnemu organu predloži lažne listine ali da lažno izjavo in ga s tem preslepi, da izda odločbo o pokojnini, invalidnini ali denarnem socialnem dodatku, čeprav niso izpolnjeni pogoji za izdajo take odločbe;

- 230. člen (preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti), po prvem odstavku je kaznivo ravnanje tistega, ki zase ali za koga drugega pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči. Po drugem odstavku pa tisti, ki tistega, ki je podelil ali odobril posojilo ali ugodnost iz prejšnjega odstavka, preslepi glede namena uporabe ali mu prikrije, da jih je uporabil v druge namene, kot so bili odobreni ali dogovorjeni;

- 231. člen (preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji), po 1. odstavku se kaznuje tisti, ki zaradi trgovanja z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali drugimi finančnimi instrumenti lažno prikaže premoženjsko stanje, podatke o dobičku ali izgubi ali druge podatke v prospektu, pri objavi letnega poročila ali na drug način, ki pomembno vplivajo na njihovo vrednost, in s tem zapelje eno ali več oseb, da jih kupijo, prodajo ali z njimi na drug način poslujejo;

- 232. člen (preslepitev kupcev), po 1. odstavku je kaznivo ravnanje tistega, ki zato da bi preslepil kupce, v večjem obsegu razpečava izdelke z oznako, v kateri so podatki, ki ne ustrezajo vsebini, vrsti, izvoru ali kakovosti blaga, ali razpečava izdelke, ki niso toliko težki ali take kakovosti, kot se pri njih navadno domneva, ali razpečava izdelke brez oznake o vsebini, vrsti, izvoru, kakovosti ali trajanju izdelka, če je taka oznaka predpisana. Po drugem odstavku se kaznuje kdor sklepa pogodbe z lažnimi navedbami o dobavnem roku ali načinu izpolnitve obveznosti kot bistvenem sestavnem delu pogodbe. Po tretjem odstavku pa tisti, ki zato da bi preslepil kupce ali uporabnike storitev, lažno objavi, da je znižana cena blaga ali da se blago razprodaja ali da se bodo cene zvišale ali uporablja kakšen drug lažen oglas;

- 249. člen (davčna zatajitev), po prvem odstavku se kaznuje, kdor preslepi pristojni organ, zato da bi se izognil plačilu davčnih obveznosti;

- 252. člen (posebni primeri ponarejanja listin), po 2. točki prvega odstavka se kaznuje, kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino;

- 293. člen (omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost), po prvem odstavku je kaznivo s preslepitvijo omogočiti beg osebi, ki prestaja kazen v zaporu, je priprta, prestaja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali je mladoletnik;

- 308. člen (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države), po petem odstavku se kaznuje, kdor organizira nezakonito preseljevanje s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije;

- 320. člen (zloraba telekomunikacijskih znamenj) določa, da se kaznuje, kdor s telekomunikacijskim znamenjem preslepi, da je dana varnost, ali kdor kako drugače zlorabi mednarodno dogovorjeno telekomunikacijsko znamenje;

- 321. člen (neodvrnitev varnosti), po drugem odstavku je kaznivo s preslepitvijo preprečiti komu, da bi storil, kar je potrebno, da se odvrne nevarnost za življenje ljudi, okolje ali premoženje večje vrednosti;

- 361. člen (izmikanje obrambnim dolžnostim), po drugem odstavku se kaznuje, kdor zato da bi se ob razglašenem izrednem ali vojnem stanju izognil obrambni dolžnosti kot nezmožen za tako dolžnost, hlini bolezen, uporabi ponarejeno listino ali kako drugače preslepi pristojni organ.

II. Primerjalna kazenska ureditev

Hrvaški kazenski zakonik(44) za potrebe goljufij in prevar vzpostavi specialno kaznivo dejanje računalniške prevare po 224. a členu, ki v prvem odstavku določa, da se kaznuje z zaporno kaznijo od šest mesecev do pet let, kdor z namenom sebi ali komu drugemu pridobi premoženjsko korist vnese, koristi, spremeni, izbriše ali na drug način napravi neuporabne računalniške podatke ali programe oziroma onemogoči ali oteži delovanje ali uporabo računalniških sistemov ali programov in na ta način povzroči škodo drugemu. Kot pove Pavišić s sodelavci: »Za razliko od kaznivega dejanja po 224. členu (tradicionalna oblika goljufije, op. avtorja), se to dejanje razlikuje po tem, da se z izvršitvijo dejanja oškodovanca ne spravi v zmoto, niti se ga ne pusti v zmoti.«(45)

Po tretjem odstavku člena je kaznivo tudi izdelovanje, kupovanje, prodaja, posest ali omogočanje drugim pridobiti posebne naprave, sredstva, računalniške podatke ali programe, ustvarjene oziroma prilagojene za kaznivo dejanje računalniške prevare.

Teze, da specialno kaznivo dejanje računalniške goljufije ni potrebno, saj lahko s klasično opredelitvijo kaznivega dejanja goljufije zajamemo tudi različne oblike računalniških goljufij, danes ni več mogoče zagovarjati. Tradicionalna oblika goljufije namreč zahteva spravljanje v zmoto osebe z namenom pridobitve premoženjske koristi ali povzročitve premoženjske škode. Pri računalniških goljufijah pogosto v zmoto ni neposredno spravljena oseba, temveč informacijski sistem, ki ne more biti spravljen v zmoto ali ogoljufan po tradicionalno kazenskopravni doktrini (v zmoto je lahko spravljena le fizična ali pravna oseba, ne pa sistem). Tradicionalno pojmovanje goljufije se mora zato prilagoditi novejšim pojavnim oblikam računalniških goljufij. To lahko zakonodajalec stori z novim specialnim kaznivim dejanjem ali s spremembo klasične oblike goljufije, ki mora dopuščati posredno spravljanje v zmoto osebe – torej v primerih, ko je v zmoto spravljen informacijski sistem, škoda pa nastane žrtvi (pravna ali fizična oseba), ki je dejansko ogoljufana (naša sodna praksa pomanjkljivosti Kazenskega zakonika odpravlja tako, da goljufije informacijskih sistemov podreja kaznivemu dejanju velike tatvine, kar je metodološko sporno, v nekaterih primerih pa povsem napačno – pri goljufijah s spletnimi nakupi, ko je blago storilcu poslano, ne moremo govoriti o odvzetju stvari iz oblasti posestnika, kar je bit tatvine).

Enako ureditev kot Hrvaška vsebuje tudi Nemčija, ki v prvem odstavku 263. a člena (računalniška goljufija) Kazenskega zakonika (StGB)(46) določa, da kdor z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za drugega škoduje premoženju drugega, z vplivanjem na rezultate obdelave podatkov prek nepravilne konfiguracije programa, uporabe nepravilnih ali nepopolnih podatkov, neupravičene uporabe podatkov ali drugega neupravičenega vpliva na potek procesa, se kaznuje z zaporno kaznijo do petih let ali z denarno kaznijo. Drugi odstavek člena določa, da se določbe klasične goljufije uporabljajo mutatis mutandis. Po tretjem odstavku člena pa so kazniva tudi določena pripravljalna dejanja.

Kot smo že nakazali, se kazensko pravo mora posodobiti in klasično pojmovanje goljufije prilagoditi novim oblikam.

Kazenski zakonik (Strafgesetzbuch)(47) je novelirala tudi Avstrija. Z novim 148. a členom je dodala v zakonik goljufivo predelavo in zlorabo podatkov (Betrügerischer Datenverarbeitungsmißbrauch). Ta v prvem odstavku določa, da se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporno kaznijo do šestih mesecev, kdor z namenom, da bi sebi ali tretjemu nezakonito pridobil premoženjsko korist in s tem škodil premoženju drugega, vpliva na rezultat avtomatizirane obdelave podatkov z oblikovanjem programov, vnosov, spremembe, izbrisa ali prikrivanja podatkov ali drugim podobnim učinkom ali vplivom na podatke.

Zelo podobno novelo Kazenskega zakonika(48) je leta 2003 sprejela tudi Finska (514/2003),(49) s katero je goljufiji po prvem členu 36. poglavja (Goljufija) dodala drugi odstavek, ki se nanaša na računalniško goljufijo. Drugi odstavek določa, da se kaznuje kot za goljufijo,(50) kdor z goljufivim namenom, z vstopom, spreminjanjem, uničenjem ali izbrisom podatkov ali na drug način z motenjem procesa podatkovnega sistema ponaredi končni rezultat podatkovnega procesa in na ta način povzroči premoženjsko škodo drugi osebi.

Ni dvoma, da Avstrija in Finska opredeljujeta posebno kaznivo dejanje računalniške goljufije.

Zakonodaja Združenega kraljestva je z vidika goljufij doživela korenito prenovo z Zakonom o goljufijah iz leta 2006 (Fraud Act)(51). Goljufija po običajnem pravu (“common law”) je namreč sledila konceptu nepoštene pridobitve koristi s prevaro. Za prevaro se je zahteval dvostranski pogoj – na eni strani ravnanje storilca, ki spravi nekoga v zmoto in na drugi strani ravnanje žrtve, ki je prevarana oziroma spravljena v zmoto. "Splošno mnenje stroke je bilo, da ni mogoče prevarati naprave, kjer je transakcija popolnoma avtomatizirana in ni prisotnosti človeškega uma."(52)

Storilčeva izjava je torej morala vplivati na žrtvin um, da je bil ta prevaran in da je zato žrtev predala premoženje, opravila storitev ali drugo dejanje, ki se je zahtevalo po opredelitvi kaznivega dejanja. Zaradi tega je seveda nastopilo vprašanje vzročnosti in spremenilo goljufijo v posledični delikt ("result crime"). "Nova opredelitev goljufije po Fraud Act 2006 se osredotoči izključno na storilčevo ravnanje in motivacijo ter ne zahteva več rezultata zaradi storilčevega ravnanja."(53) Tako je po novi zakonodaji Združenega kraljestva goljufijo mogoče izvršiti v treh oblikah:

- lažno prikazovanje okoliščin (2. člen zakona, »false representation«),

- z opustitvijo razkritja informacij (3. člen zakona, »failling to disclouse information«),

- z zlorabo položaja (4. člen zakona, »abuse of position«).

Po drugem členu za kaznivo dejanje po novem zadostuje nepoštena(54) predstavitev okoliščin z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali drugemu ali z namenom drugemu povzročiti ali ga izpostaviti premoženjski škodi.

Bistven je tudi peti odstavek drugega člena navedenega zakona. Ta določa, da se za namen tega dela zakona k predstavitvi okoliščin lahko šteje tudi vsako posredovanje v kakršni koli obliki sistema ali napravi, namenjeni sprejemanju, dogovarjanju ali odgovarjanju na komunikacijo (s človeškim posredovanjem ali brez njega).

Očitno je, da z upoštevanjem slednjega odstavka Združeno kraljestvo lahko kazensko preganja kakršne koli oblike računalniških goljufij, tudi ko so izvršene neposredno zoper informacijski sistem. Z novim zakonom lahko Združeno kraljestvo kazensko preganja tudi oblike informacijskih goljufij, ki jih po običajnem pravu ne bi moglo.

Opredelitev goljufije je torej bistveno širša kot po običajnem pravu. Ne zahteva se več, da je žrtev dejansko prevarana – tudi če ne verjame storilčevim lažem, bo slednji lahko obsojen za goljufijo, če je deloval z opisanim namenom.

Prav tako se tudi ne zahteva, da je žrtvi škoda povzročena ali da zaradi prevare preda premoženje ali opravi storitev, saj to ni več zakonski znak kaznivega dejanja (kar pomeni, da storilec ne bo odgovarjal le za poskus, temveč kar za dokončano kaznivo dejanje. Poskus je namreč zakonsko izenačen z dokončanim kaznivim dejanjem). Po naši zakonodaji je zakonski znak kaznivega dejanja, da žrtev v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti – če tega znaka ni, gre lahko le za poskus goljufije.

Podobno zakonodajno ureditev (ki je sicer vključena v kazenski zakonik in ne v ločen zakon) je sprejela tudi Avstralija. V prvem odstavku 480.1 člena Kazenskega zakonika.(55) (pomen izrazov v poglavju kaznivih dejanj s finančnimi instrumenti) določa, da se za preslepitev po tem zakonu štejeta:

- preslepitev druge osebe,

- ravnanje osebe, ki povzroči, da se računalnik, stroj ali elektronska naprava odzove na to ravnanje na način, za kakršnega ni avtorizirana.

Na ta način njihov Kazenski zakonik zajame tudi oblike preslepitev informacijskih sistemov in te ne omejuje le na preslepitve ljudi.

Nekaj besed namenimo še kraji identitete – z informacijskimi sistemi povezano vrsto goljufij, ki so izredno pogoste in problematične v današnji informacijski družbi.

5. Kraja identitete v informacijskih prostorih

Osebni podatki posameznika so z ustavo (38. člen) zavarovana značilnost posameznika, ki mu dajejo lastno identiteto, po kateri se loči od drugih oseb. Odvzem in uporaba tujih osebnih podatkov sta huda posega v identiteto posameznika, ki mu je lahko povzročena ogromna duševna ali premoženjska škoda. Spomnimo se primera novinarja televizijske hiše BBC, ki je v Sloveniji dva dni preživel v priporu, ker je bilo v tujini pod njegovim imenom storjeno kaznivo dejanje (storilec se je namreč z uporabo njegovega potnega lista izdajal zanj).

Mednarodno-teoretično priznanih ali konvencijskih opredelitev kriminala, povezanega s krajo identitet, ni. Še najbolj se je temu približal avstralski Center za policijske raziskave, ki je leta 2007 sprejel nekatere splošne opredelitve, ki jih je treba omeniti:

- kriminal identitete (»identity crime«) je splošni izraz, ki opisuje aktivnosti ali dejanja, pri katerih storilec uporabi lažno, ponarejeno ali ukradeno identiteto, s katero izvrši kaznivo dejanje;

- identitetna goljufija (»identity fraud«) je pridobitev denarja, stvari, storitev ali drugih ugodnosti oziroma izognitev obveznosti, ki je izvršena z lažno, ponarejeno ali ukradeno identiteto;

- kraja identitete (»identity theft«) je kraja ali prevzem identitete s soglasjem ali brez njega, ne glede na to, ali je oškodovana oseba živa ali mrtva.(56)

Pri kraji identitete razlikujemo več vrst napadov:

- glede na osebo, ki izvaja napada (napad lahko izvaja pooblaščena ali nepooblaščena oseba),

- glede na to, ali so podatki ukradeni iz podatkovne zbirke ali med pretokom po omrežju (neposredni napad na shrambo podatkov ali medij za prenos podatkov; obstaja pa tudi možnost kraje podatkov pri skeniranju dokumentov iz analogne v digitalno obliko),

- glede na motiv (finančna kraja identitete, kriminalna kraja identitete in prevzem identitete v vsakdanjem življenju),

- glede na izbrano metodo (poznamo tehnične in ne-tehnične metode).«(57)

Goljufije, prevare in kraje identitet v navezi z informacijsko tehnologijo pridobivajo vedno nove razsežnosti. Že samo navadno plačilo s kreditno kartico prek spletne trgovine ustvari veliko morebitnih storilcev, ki imajo možnost ukrasti identiteto žrtve. S kreditno kartico se tako lahko seznanijo prodajalec, osebje internetnega ponudnika prodajalca ter internetnega ponudnika kupca.(58)

Temeljne oblike kraje identitete v praksi so:

- prevare s kreditnimi karticami;

- kraje informacij iz podatkovnih zbirk;

- socialni inženiring: manipulacija ljudi, da nam zaupajo in izdajo zaupne informacije. Uporabi se zvijača ali prevara z namenom zbiranja informacij (osebnih podatkov) za namene goljufij, prevar in vdorov v informacijski sistem;

- ponarejanje profilov in osebnih podatkov prek informacijskih zbirk (ustvarjanje lažnivih profilov po internetu);

- lažno predstavljanje (phishing): škodljiva elektronska pošta, ki se izdaja za poslovno priložnost ali navaja, da gre za našo banko, zavarovalnico itd. in od nas zahteva, da vpišemo osebne podatke, ki jih nato storilec zlorabi.

Opozoriti je treba tudi, da Zakon o varnosti osebnih podatkov(59) kot temeljni sistemski predpis o varstvu osebnih podatkov v prvi točki 6. člena določa, da je osebni podatek kateri koli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen, pri čemer je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek.

V KZ-1 (z novelo KZ-1B) je temeljni člen za krajo identitete četrti odstavek 143. člena (zloraba osebnih podatkov), ki določa, da se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let, kdor prevzame identiteto druge osebe ali z obdelavo njenih osebnih podatkov izkorišča njene pravice, si na njen račun pridobiva premoženjsko ali nepremoženjsko korist ali prizadene njeno osebno dostojanstvo.

Peti odstavek istega člena določa še kvalifikatorno obliko dejanja za uradne osebe.

Novela KZ-1B je vnesla v člen dostavek "z obdelavo podatkov", česar KZ-1 pred novelo ni vseboval. S tem je zakonodajalec zajel tudi različne oblike kraj identitet, ko se izvršene v informacijskih sistemih le z različnimi zlorabami podatkov (iz informacijskega sistema pobrani elektronski podatki, ki vsebujejo osebne podatke, ki jih storilec uporabi za kaznivo dejanje – npr. osebni podatki in številka kreditne kartice v wordovem dokumentu ali podobno; s »keylogger« napravami pridobljeni osebni podatki, ki jih žrtev vpisuje v informacijski sistem ...).

Kot pojasnjuje Ministrstvo za pravosodje v predlogu novele KZ-1B: "V praksi so poleg primerov prevzemanja celotne identitete druge osebe zaznani tudi primeri prevzemanja posameznih osebnih ali identifikacijskih podatkov (imen ali naslovov), zlasti pri uporabi sodobnih elektronskih komunikacijskih naprav ali medijev. Tudi s takimi posegi v zasebnost se lahko povzročijo posledice, ki so v četrtem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika opredeljene kot znak kaznivega dejanja. Zato se predlaga vključitev nove izvršitvene oblike kaznivega dejanja z zlorabo navedenih podatkov (obdelavo osebnih podatkov v smislu 3. točke 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov) kot ožjih delov identitete posameznika. Pri posledicah, ki opredeljujejo kaznivo dejanje kot objektivni pogoj kaznivosti, se v istem odstavku predlaga dopolnitev z nepremoženjsko koristjo, značilno zlasti za rabo interneta pod tujimi podatki, ki ni v vseh primerih zajeta v okviru prizadetega osebnega dostojanstva (npr dostop do prepovedanih vsebin, zlasti nasilnih ali pornografskih)."(60)

Opozoriti je treba, da se bo storilec preganjal tudi po ustreznem členu (šlo bo za pravi stek obeh kaznivih dejanj), če bo te podatke dejansko uporabil za izvršitev goljufije ali prevare. Tudi tuje zakonodaje predvidevajo krajo identitete kot kaznivo dejanje.

Nemški Kazenski zakonik (StGB) vsebuje tri člene, ki se navezujejo na identitetne podatke. Tako 273. člen (spreminjanje uradnih dokumentov) v prvem odstavku določa, da se kaznuje z zaporno kaznijo do treh let ali denarno kaznijo, kdor z namenom preslepitve v pravnem prometu odstrani, napravi neprepoznavne, prekrije ali zatre vpis v uradnem osebnem dokumentu ali odstrani stran iz uradnega osebnega dokumenta oziroma uporabi uradni dokument, spremenjen na ta način.

275. člen StGB predvideva kazniva pripravljalna dejanja v razmerju do 273. člena.

Temeljni člen za kazenski pregon kraje identitete v StGB pa je 281. člen (zloraba osebnih dokumentov), ki v prvem odstavku določa, da se kaznuje z zaporom do enega leta ali denarno kaznijo, kdor v pravnem prometu z namenom preslepitve uporabi osebni dokument, ki je bil izdan drugi osebi, ali kdor z namenom preslepitve priskrbi drugemu osebni dokument, ki mu ni bil izdan.

Združene države Amerike v členu 1028 A US CODE določajo krajo identitete kot splošno kaznivo dejanje in kot kvalificirano kaznivo dejanje, ki je povezano s terorizmom. Kot splošno kaznivo dejanje je določeno, da se kaznuje z zaporom dveh let, kdor v povezavi s kataloško navedenim kaznivim dejanjem ali med njim vede prenese, poseduje ali uporabi brez zakonitega pooblastila identifikacijsko sredstvo druge osebe. Če je kraja identitete povezana z oškodovanjem premoženja v vrednosti tisočih dolarjev je zagrožena kazen do petnajstih let zapora. Če je dejanje kraje identitete povezano s prodajo drog ali nasilniškim kaznivim dejanjem se storilec lahko kaznuje s kaznijo do dvajsetih let. Če pa je dejanje povezano s terorizmom, pa z zaporno kaznijo do tridesetih let.

Kazenski zakonik Kanade v prvem odstavku 402.2 člena določa, da stori kaznivo dejanje, kdor vede pridobi ali poseduje osebne podatke druge osebe v okoliščinah, ki utemeljeno dokazujejo, da se podatki nameravajo uporabiti za izvršitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar vključuje goljufijo, preslepitev ali prevaro kot znak kaznivega dejanja.

6. Sklep

Goljufije v informacijskih sistemih so izredno pogosta kazniva dejanja, pri katerih storilci uresničujejo premoženjske koristi, s tem ko s prevarami in lažmi v zmoto spravljajo osebe, da bi od njih pridobili finančna sredstva, storitve ali druge ugodnosti.

Načini, po katerih storilci s pomočjo informacijskih sistemov prihajajo do premoženjskih koristi, so številni, razvrstimo pa jih v te oblike: goljufive prodaje na internetu, goljufije z denarnim predujmom (nigerijske goljufije), goljufije z elektronskim prenosom denarja, goljufije investicije ter kraje identitet.

Predvsem kraja identitete je ena izmed oblik, ki je s poslovanjem po informacijskih sistemih (ki je že v temelju izredno neosebno) doživela največji vzpon. Storilci na različne načine pridobivajo osebne podatke žrtev in se izdajajo zanje na spletnih omrežjih in jim na ta način povzročajo škodo ali si prilastijo njihovo identiteto in izvršijo kazniva dejanja.

Ločimo dve temeljni obliki goljufij, povezanih z informacijskimi sistemi. Pri prvi so informacijski sistemi uporabljeni le kot pripomočki pri izvršitvi goljufije. Ta se pojmovno ne razlikuje od klasičnih oblik goljufij. Druga vrsta pa so goljufije, izvršene zoper informacijski sistem. Storilec spravi v zmoto ali pusti v zmoti (z namenom pridobitve premoženjske koristi ali povzročitve premoženjske škode) informacijski sistem. Prevarana torej ni neposredno oseba (kar se zahteva pri klasični goljufiji), temveč je neposredno prevaran računalniški sistem. Posredno je določeni pravni ali fizični osebi s tem povzročena škoda – to je tako imenovana posredna informacijska goljufija.

Ne sme biti dvomov, da mora biti tudi tak način izvršitve kaznivega dejanja kazniv. Dejstvo je, da takega ravnanja tradicionalni obliki goljufije ne moremo podrediti. Številne države so pod vplivi Konvencije o kibernetski kriminaliteti to že spregledale in ustrezno spremenile svojo kazensko zakonodajo. Kazensko pravo se mora prilagoditi in dopustiti kot kaznivo tudi posredno računalniško ali informacijsko goljufijo. To se lahko stori s spremenjenim pojmovanjem tradicionalne goljufije – torej s sprejetjem novega koncepta goljufije, ki zajema tudi posredno računalniško goljufijo, ali pa s sprejetjem novega posebnega člena računalniške goljufije v kazenski zakonik (slednjo rešitev sprejemajo številne države s kontinentalnim kazenskopravnim pristopom – Nemčija, Hrvaška, Avstrija, Finska …).

Računalniške goljufije so značilen primer novih oblik kibernetskega kriminala. Klasični materialni kazenskopravni instituti, ki so nastajali, ko informacijski sistemi še niso obstajali, se zato morajo prilagoditi nekaterim novim pojavnim oblikam kaznivih dejanj. Informacijska goljufija je vsekakor ena takih oblik. Trenutna ureditev računalniške goljufije v našem Kazenskem zakoniku je metodološko za časom. Po našem mnenju ne zadošča zahtevam Konvencije o kibernetski kriminaliteti in jo je treba spremeniti, tako da bo kot kaznivo predvidela tudi goljufanje informacijskega sistema – torej posredno računalniško ali informacijsko goljufijo.

Viri in literatura

Domači in tuji viri:

- 419 Advance Fee Fraud Statistics 2009. Ultrascan Advanced Global Investigations, 2009. Internetni vir pridobljen 11. 2. 2012 na:

http://www.ultrascanagi.com/public_html/html/419_fraud_trends_2006.html.

- Avstralski center za policijske raziskave – Australian Centre for Policing Research, v: Identity Crime, Model Criminal Law Officers’ Committee of the Standing Committee of Attorneys-General, 2008. Internetni vir pridobljen 11. 2. 2012 na:

http://www.scag.gov.au/lawlink/SCAG/ll_scag.nsf/vwFiles/MCLOC_MCC_Chapter_

3_Identity_Crime_-_Final_Report_-PDF.pdf/$file/MCLOC_MCC_Chapter_3_Identity_Crime_-_Final_Report_-PDF.pdf.

- Barrett N., Digital crime, Policing the Cybernation. Kogan Page, Združeno kraljestvo, 1997.

- Bell K., A. Fleitas, Top 10 investing scams. Bankrate Archives, 2004. Internetni vir pridobljen 15. 2. 2012 na: http://www.bankrate.com/brm/news/investing/20020829a.asp.

- Bogataj Jančič, M., G. Klemenčič, B. Makarovič, K. Tičar, J. Topolišek, Pravni vodnik po internetu. Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2007.

- Clough, J., Principles of cybercrime. Cambridge University press, Cambridge, 2010.

- Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, Ljubljana, 2002.

- Dolenc, M., v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003.

- Dragičević, D., Kompjutorski kriminalitet i informacijski sustavi. Informator, Zagreb, 1999.

- Heathon, R., Criminal Law Textbook, 2. izdaja. Oxford University Press, Oxford, 2006.

- Informacijski pooblaščenec, Smernice za preprečevanje kraje identitete, 2010. Internetni vir pridobljen 27. 2. 2012 na:https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/brosure/Smernice_kraja_identitete.pdf.

- Internet crime complaint center, Poročilo za leto 2010. ZDA, 2010. Internetni vir pridobljen 17. 2. 2012 na: http://www.ic3.gov/media/annualreport/2010_IC3Report.pdf.

- Kovač M., Predpogodbeno razkrivanje informacij: bistvena zmota ali prevara. Podjetje in delo, letnik 26, št. 6/7, 2010, str. 1417–1424.

- Modic, D., Nigerijska prevarantska pisma, v: A. Završnik (ur.),

- Kriminaliteta in tehnologija. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2010. str. 85–93.

- Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, VSL III Kp 4/2008 z dne 4. 9. 2008.

- Odločba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Kp 1216/99 z dne 17. 11. 1999.

- Odločba Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 98/2004 z dne 31. 5. 2005.

- Odločba Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 461/2007 z dne 31. 1. 2008.

- Ormerod, D., Smith & Hogan, Criminal law, 11. izdaja. Oxford University press, Hampshire, 2005.- Page W. H., Law of Contracts. The W. H. Anderson Company, Cincinnati, 1919. Internetni vir pridobljen 23. 2. 2012 na: http://chestofbooks.com/business/law/Law-Of-Contracts-4-1/Sec-385-Non-Disclosure-Not-Operative-In-Absence-Of-Special-Circumstances.html.- Pavišić, B., V. Grozdanić, P. Veić, Komentar kaznenog zakona, 3. izdaja. Narodne novine, Zagreb, 2007.

- Peršak, N., Prevara 419 ali (r)evolucija neke goljufije. Pravna praksa, letnik 22, št. 30, 2003, str. VI–VIII.

- Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti. Svet Evrope, ETS št. 185, 2001. Internetni vir pridobljen 15. 1. 2010 na: http://conventions.coe.int/treaty

- Predlog kazenskega zakonika KZ-1 (EVA 2007-2011-0012). Ministrstvo za pravosodje, 16. 1. 2008.

- Predlog novele kazenskega zakonika KZ-1B. Ministrstvo za pravosodje, številka: 007-453/2010, str 141. Internetni vir pridobljen 29. 6. 2011 na:

http://www.dzrs.si/index.php?id=101&vt=40&mandate=&unid=PZ|32ACEAFFA7E04260C12578A300552400.- Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Internetni vir pridobljen 10. 11. 2011 na: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Zakonodaja:

- Avstralski kazenski zakonik – Australia Criminal Code Act. Sprejet 1995, nazadnje dopolnjen z zakonom št. 80, leta 2011, Avstralija. Internetni vir pridobljen 25. 11. 2011 na:

http://www.comlaw.gov.au/Details/C2011C00590.

- Zvezni zakonik Združenih držav Amerike (U. S. Code), nazadnje spremenjen 2011, ZDA. Internetni vir pridobljen 10. 2. 2012 na: http://www.law.cornell.edu/uscode/.

- Fraud Act 2006 (Zakon o goljufijah). Združeno kraljestvo, uradno besedilo. Internetni vir pridobljen 10. 2. 2012 na: http://www.legislation.gov.uk/ukpga/2006/35/contents.

- Hrvaški kazenski zakonik. Sprejet 1997, Narodne novine 110/97 z novelami 27/98, 50/00, 129/00, 51/01, 111/03, 190/03, 105/04, 84/05, 71/06, 110/07, 152/08 in 57/11, Hrvaška.

- Kazenski zakonik (KZ-1). Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008.

- Kazenski zakonik Avstrije – Strafgesetzbuch. Sprejet 23. januarja 1974 v Avstrijskem uradnem listu, št. 60/1974 i.d.F. BGBl. I z novelami do leta 2008: št.

134/2002, 15/2004, 136/2004, 152/2004, 68/2005 in 56/2006, Avstrija. Internetni vir pridobljen 2. 2. 2012 na:

http://www.internet4jurists.at/gesetze/bg_stgb01.htm#%C2%A7_146.

- Kazenski zakonik Finske. Sprejet v Uradnem listu 39/1889 z novelami do 940/2008. Ministrstvo za pravosodje Finske. Internetni vir pridobljen 10. 2. 2012 na:

http://www.legislationline.org/documents/section/criminal-codes

- Kazenski zakonik Kanade, Criminal Code (R.S.C., 1985, c. C-46). Sprejet 1985, z zadnjo novelo 1. 11. 2011, Kanada. Internetni vir pridobljen 14. 11. 2011 na:

http://laws-lois.justice.gc.ca/eng/acts/C-46/.

- Kazenski zakonik Nemčije, Strafgesetzbuch [StGB]. Sprejet 13. november

1998 v Bundesgesetzblatt I p. 3322 (Nemški uradni list), zadnjič spremenjen 2. oktobra 2009 v Bundesgesetzblatt I p. 3214, Nemčija.

- Kazenski zakonik Republike Slovenije, uradno prečiščeno besedilo (KZ). Uradni list RS, št. 95/2004, z dne 27. 8. 2004.

- Novela Finskega kazenskega zakonika. Sprejeta v Uradnem listu Finske 514/2003 leta 2003, Finska.

- Zakon o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih (MKKKDP). Uradni list RS, št. 62/2004, z dne 7. 6. 2004.

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B). Uradni list RS, št. 91/2011, z dne 14. 11. 2011.

- Zakon o varstvu osebnih podatkov, uradno prečiščeno besedilo (ZVOP-1 UPB1),

- Uradni list RS, št. 94/2007 z dne 16. 10. 2007.

----

op. št. (1): Pojma »računalniška« in »informacijska« goljufija bomo uporabljali kot sinonima. Tuja stroka uporablja predvsem izraz računalniška goljufija (angl. computer fraud), medtem ko se je v domači literaturi izraz »informacijski sistem« ustalil za širše pojmovanje elektronskih naprav, ki jih upravlja programski operacijski sistem. Pojem »informacijski« je tako natančnejši kot pojem »računalniški«, ki se lahko zavajajoče nanaša le na računalnike (dejansko pa so zajete še druge oblike informacijskih sistemov, kot npr. mobilni telefoni, dlančniki in druge »pametne« naprave – »smart devices«).

op. št. (2): SSKJ, pojem »goljufija«. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Internetni vir pridobljen 11. 8. 2011 na:

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

op. št. (3): M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV založba, 2002, str. 406.

op. št. (4): Prav tam, str. 487.

op. št. (5): Prav tam, str. 489.

op. št. (6): R. Heathon, Criminal Law, Textbook. Oxford University Press, 2006, str. 327.

op. št. (7): W. H. Page, Law of Contracts. The W. H. Anderson Company, 1919, odsek 385. Internetni vir pridobljen 23. 2. 2012 na: http://chestofbooks.com/business/law/Law-Of-Contracts-4-1/Sec-385-Non-Disclosure-Not-Operative-In-Absence-Of-Special-Circumstances.html.

op. št. (8): M. Kovač, Predpogodbeno razkrivanje informacij: bistvena zmota ali prevara. Podjetje in delo, letnik 26, št. 6–7, 2010, str. 1419.

op. št. (9): Prav tam, str. 1420.

op. št. (10): M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, 2002, str. 406 in 407.

op. št. (11): M. Dolenc v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, 2003, str. 346.

op. št. (12): M. Kovač, Predpogodbeno razkrivanje informacij: bistvena zmota ali prevara. Podjetje in delo, let. 26, št. 6–7, 2010, str. 1422

op. št. (13): D. Dragičević, Kompjutorski kriminalitet i informacijski sustavi. Informator, 1999, str. 136.

op. št. (14): N. Barrett, Digital crime, Policing the Cybernation. Kogan Page, 1997, str. 87.

op. št. (15): Kazenski zakonik (KZ-1). Uradni list RS, št. 55/2008, z dne 4. 6. 2008.

op. št. (16): Ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih (MKKKDP). Uradni list RS, št. 62/2004, z dne 7. 6. 2004.

op. št. (17): Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B). Uradni list RS, št. 91/2011, z dne 14. 11. 2011.

op. št. (18): J. Clough, Principles of cybercrime. Cambridge University press, 2010, str. 183.

op. št. (19): Prav tam, str. 185–189.

op. št. (20): Ob upoštevanju metodoloških dejavnikov center ocenjuje, da je tako obdelani odstotek realno bolj blizu 21,1 %, kar je bistveno več od prijavljene statistike.

op. št. (21): Internet crime complaint center, Poročilo za leto 2010, ZDA. Internetni vir pridobljen 17. 2. 2012 na: http://www.ic3.gov/media/annualreport/2010_IC3Report.pdf.

op. št. (22): Tako se v zadnjem času pogosto pojavljajo internetni programi, imenovani »scareware«, ki nam zagotavljajo brezplačni pregled sistema, da preverijo, ali je »okužen« s škodljivimi kodami. Brezplačni pregled pokaže, da je sistem hudo okužen in da je treba kupiti program, ki bo odpravil okužbe (ki jih seveda nikoli ni bilo, ustvaril jih je namreč program sam). Tako se spravi v zmoto kupec, ki se ustraši, da njegov sistem vsebuje škodljive kode, zato program kupi, čeprav ga dejansko ne potrebuje.

op. št. (23): Po 419. členu nekdanjega nigerijskega Kazenskega zakonika.

op. št. (24): N. Peršak. Prevara 419 ali (r)evolucija neke goljufije. Pravna praksa, letnik 22, št. 30, 2003, str. VIII.

op. št. (25): 419 Advance Fee Fraud Statistics 2009. Ultrascan Advanced Global Investigations. 2009. Internetni vir pridobljen 11. 2. 2012 na: http://www.ultrascanagi.com/public_html/html/419_fraud_trends_2006.html.

op. št. (26): D. Modic, Nigerijska prevarantska pisma, v: A. Završnik (ur.) in ostali, Kriminaliteta in tehnologija. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2010, str. 86.

op. št. (27): D. Dragičević, Kompjutorski kriminalitet i informacijski sustavi. Informator, 1999, str. 138.

op. št. (28): To so sodobne oblike »ponzi prevar«, poimenovanih po znanem goljufu in prevarantu Charlesu Ponziju, ki je deloval v začetku devetdesetih let. K. Bell in A. Fleitas, Top 10 investing scams. Bankrate Archives, 2004. Internetni vir pridobljen 15. 2. 2012 na: http://www.bankrate.com/brm/news/investing/20020829a.asp.

op. št. (29): J. Clough, Principles of cybercrime. Cambridge University press, 2010, str. 189.

op. št. (30): Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti, 2001, paragraf 86.

op. št. (31): Prav tam, paragraf 88.

op. št. (32): Prav tam, paragraf 90.

op. št. (33): Heathon R., Criminal Law Textbook. Oxford University Press, 2006, str. 335.

op. št. (34): D. Ormerod, Smith & Hogan Criminal law. Oxford University press, 2005, str 747–748.

op. št. (35): M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, 2002, str. 481.

op. št. (36): Vlada RS, Predlog kazenskega zakonika. Številka: 00720-34/2007/22, Ljubljana, 17. 1. 2008.

op. št. (37): D. Dragičević, Kompjutorski kriminalitet i informacijski sustavi. Informator, 1999, str. 137. Enako tudi Allen, ki navaja, da uporaba lažnega kovanca na prodajnem avtomatu ni goljufija, saj ni bila prevarana oseba. M. Allen, Textbook on criminal law. Oxford University press, 2007, str. 478.

op. št. (38): N. Barrett, Digital crime, Policing the Cybernation. Kogan Page, 1997, str. 87.

op. št. (39): Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Kp 1216/99 zapisalo: "Kaznivo dejanje goljufije, storjeno na način, opisan v izreku sodbe, torej s tujo plačilno kartico, je moč storiti le tako, da storilec z lažnim prikazovanjem, da je upravičenec, ki je na kartici neveden, to kartico izroči prodajalcu, prodajalec mu da v podpis račun (slip), katerega storilec podpiše (podpiše upravičenca), nakar mu prodajalec izroči stvar in tako storilec pridobi protipravno premoženjsko korist. Brez podpisa računa, kaznivega dejanja goljufije z uporabo tuje plačilne kartice ni mogoče storiti.“

op. št. (40): Tu je treba omeniti, da si s kaznivim dejanjem po 246. členu (zloraba negotovinskega plačilnega sredstva) načeloma ne moremo pomagati, saj člen zahteva, da je to plačilo, ki nima kritja na računu – kar v našem primeru ni res, saj kritje ima (le da ga da oškodovanec, ki mu je bila kartica odvzeta).

op. št. (41): Slednji sicer ne sprevidi teoretično dogmatičnega problema uporabe klasičnega kaznivega dejanja goljufije v informacijskih prostorih, temveč kar splošno enači goljufije in ponarejanje v informacijskem prostoru s klasičnimi oblikami teh kaznivih dejanj.

op. št. (42): D. Dragičević, Kompjutorski kriminalitet i informacijski sustavi. Informator, 1999, str. 158.

op. št. (43): Recimo preslepitev organa pri kaznivem dejanju davčne zatajitve po 249. členu KZ-1.

op. št. (44): Hrvaški kazenski zakonik. Sprejet 1997, Narodne novine 110/97 z novelami 27/98, 50/00, 129/00, 51/01, 111/03, 190/03, 105/04, 84/05, 71/06, 110/07, 152/08 in 57/11, Hrvaška.

op. št. (45): B. Pavišić, V. Grozdanić, P. Veić, Komentar kaznenog zakona. Narodne novine, 2007, str. 555.

op. št. (46): Kazenski zakonik Nemčije, Strafgesetzbuch [StGB]. Sprejet 13. novembra 1998 v Bundesgesetzblatt I p. 3322 (Nemški uradni list), zadnjič spremenjen 2. oktobra 2009 v Bundesgesetzblatt I p. 3214, Nemčija.

op. št. (47): Kazenski zakonik Avstrije – Strafgesetzbuch. Sprejet 23. januarja 1974 v Avstrijskem uradnem listu Nr. 60/1974 i.d.F. BGBl. I z novelami do leta 2008: Nr. 134/2002, 15/2004, 136/2004, 152/2004, 68/2005 in 56/2006. Internetni vir pridobljen 2. 2. 2012 na:

http://www.internet4jurists.at/gesetze/bg_stgb01.htm#%C2%A7_146.

op. št. (48): Kazenski zakonik Finske. Sprejet v Uradnem listu 39/1889 z novelami do 940/2008. Ministrstvo za pravosodje Finske. Pridobljeno 10. 2. 2012 na: http://www.legislationline.org/documents/section/criminal-codes

op. št. (49): Novela finskega Kazenskega zakonika. Sprejeta v uradnem listu Finske 514/2003 leta 2003.

op. št. (50): Denarna kazen ali zaporna kazen do dve leti.

op. št. (51): Fraud Act 2006, Zakon o goljufijah. Združeno kraljestvo, uradno besedilo. Internetni vir pridobljen 10. 2. 2012 na: http://www.legislation.gov.uk/ukpga/2006/35/contents.

op. št. (52): R. Heathon, Criminal Law Textbook. Oxford University Press, 2006, str 327.

op. št. (53): Prav tam, str. 327.

op. št. (54): "False representation" – izjava je lažna, če je neresnična ali zavajajoča in če oseba, ki jo izjavlja, to ve oziroma ve, da bi izjava lahko bila neresnična ali zavajajoča (druga točka drugega člena Zakona o goljufijah Združenega kraljestva iz leta 2006).

op. št. (55): Avstralski kazenski zakonik – Australia Criminal Code Act. Sprejet 1995, nazadnje spremenjen z zakonom št. 80 leta 2011, Avstralija. Internetni vir http://www.comlaw.gov.au/Details/C2011C00590.

op. št. (56): Australian Centre for Policing Research v: Identity Crime, Model Criminal Law Officers’ Committee of the Standing Committee of Attorneys-General, marec 2008, str. 13. Internetni vir pridobljen 11. 2. 2012 na: http://www.scag.gov.au/lawlink/SCAG/ll_scag.nsf/vwFiles/MCLOC_MCC_Chapter_3_Identity_Crime_-_Final_Report_-_PDF.pdf/$file/MCLOC_MCC_Chapter_3_Identity_Crime_-_Final_Report_-_PDF.pdf.

op. št. (57): Smernice za preprečevanje kraje identitete. Informacijski pooblaščenec, 2010, str. 6. Internetni vir pridobljen 27. 2. 2012 na:

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/brosure/Smernice_kraja_identitete.pdf.

op. št. (58): N. Barrett, Digital crime, Policing the Cybernation. Kogan Page, 1997, str. 91.

op. št. (59): Zakon o varstvu osebnih podatkov, uradno prečiščeno besedilo (ZVOP-1 UPB1), Uradni list RS, št. 94/2007 z dne 16. 10. 2007.

op. št. (60): Predlog novele kazenskega zakonika KZ-1B. Ministrstvo za pravosodje, številka: 007-453/2010, str 141. Internetni vir pridobljen 29. 6. 2011 na:

http://www.dzrs.si/index.php?id=101&vt=40&mandate=&unid=PZ32ACEAFFA7E04260C12578A300552400 .


Zveza:

URS 38, KZ-1 143, KZ-1 143/4, KZ-1 205, KZ-1 211, KZ-1 212, KZ-1 212/1-1, KZ-1 226, KZ-1 227, KZ-1 239, KZ-1 335, ZVOP-1 6, ZVOP-1 6-1, Konvencija o kibernetski kriminaliteti 8, Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti , Pogodba o Evropski uniji (PEU K3, Zakon o ratifikaciji Konvencije, pripravljene na podlagi a K , 3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, Protokola, pripravljenega na podlagi a K , 3 Pogodbe o Evropski uniji, h Konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, Protokola, pripravljenega na podlagi a K , 3 Pogodbe o Evropski uniji, o razlagi Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti s predhodnim odločanjem Sodišča Evropskih skupnosti, in Drugega protokola, pripravljenega na podlagi a K , 3 Pogodbe o Evropski uniji, h Konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti , Kazneni zakon Republike Hrvatske 224a, Strafgesetzbuch (StGB, Nemčija) 263a, Strafgesetzbuch (StGB, Nemčija) 263a/1, Strafgesetzbuch (StGB, Nemčija) 273, Strafgesetzbuch (StGB, Nemčija) 275, Strafgesetzbuch (StGB, Avstrija) 148a, Strafgesetzbuch (StGB, Avstrija) 148a/1, Rikoslaki (Finska) poglavje 36, 36/1 , Fraud Act 2, Fraud Act 3, Fraud Act 4, Australia Criminal Code Act 480, 1, 480 , 1/1 , United States Code 1028a
Datum zadnje spremembe:
28.11.2014

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NTQ4Mw==