<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 228/2006
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.228.2006

Evidenčna številka:VS23607
Datum odločbe:01.03.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:prekoračitev obtožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - poslovna goljufija - pravice obrambe - zaslišanje obdolženca - identiteta med obtožbo in sodbo - čas za pripravo obrambe - pouk o pravici do zagovornika - zagovornik pravne osebe - zagovornik obdolženca
Objava v zbirki VSRS:KZ 1999-2007

Jedro

ZKP ne predpisuje, da mora sodišče poučiti obtoženca, da lahko zahteva preložitev obravnave za pripravo obrambe zaradi spremembe obtožbe.

S prikrivanjem plačilne nezmožnosti, s tem pa tudi namena, da naročenega ne bo plačal, storilec uresniči zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234. a členu KZ.

Izrek

1. Zahteva odvetnika M.M. za varstvo zakonitosti se v delu, kjer je vložena v korist obsojene pravne osebe gospodarske družbe R.B. d.o.o., zavrže.

2. Zahteva istega odvetnika kot zagovornika obs. R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

3. Obsojeni R.B. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bila zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234. a člena KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila obsojenemu R.B. kot odgovorni osebi določena kazen treh mesecev zapora in preizkusna doba enega leta, obsojeni pravni osebi pa določena kazen 2.500.000 SIT in preizkusna doba enega leta. Nerazdelno sta dolžna plačati oškodovani družbi T. d.o.o. povrnitev škode, oproščena pa sta bila plačila stroškov postopka.

Zoper to sodbo je odvetnik M.M. kot zagovornik obeh obsojencev vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da opis dejanja nima vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, ampak opisuje le kršitev pogodbene obveznosti kot civilnopravnega razmerja, ker obsojenca nista dala nobene izjave za zagotovitev plačila. Bistvene kršitve postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naj bi bile v tem, da med obtožbo in sodbo ni identitete, saj sodba uporablja povsem druge besede, da v izreku sodbe niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja, da je izrek nejasen, ker izročitev naročilnice ni dejanje s katerim se lahko drugega zavaja in se obsojenca s tem nista zavezala plačati dobavljeno blago, ker obsojencema očita, da sta prikrila finančne težave družbe, saj ni bila njuna dolžnost to razglašati, ker ni jasen pomen očitka, da obdolženca pri oškodovani družbi niso poznali iz predhodnih poslov in ker je nelogičen očitek, da bi obsojenca morala račun plačati v času njegove zapadlosti. Sodišče naj bi kršilo pravice obsojencev do obrambe, ker ju ni opozorilo na možnost, da si lahko vzameta zagovornika, čeprav je obsojeni R.B. izjavil, da obtožnice ne razume. Tudi ju ni poučilo na pravico, da si lahko izgovorita rok za pripravo obrambe zaradi spremenjene obtožbe oziroma ju ni vprašalo, ali potrebujeta čas za to. Spremenjena obtožnica je bila vložena ustno, čeprav bi glede na obsežnost sprememb morala biti vložena pisno. Obstaja nasprotje v zapisniku o glavni obravnavi, ker se najprej trdi, da je obsojenec izjavil, da je obtožbo razumel, v naslednjem stavku pa se trdi, da obtožbe ni razumel. Predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi ali pa spremeni tako, da se obsojenca oprostita.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse znake poslovne goljufije po 1. odstavku 234. a člena KZ in tudi naklep je ustrezno obrazložen. Res se opis dejanja v sodbi v nekaterih podrobnostih razlikuje od opisa v obtožbi, vendar pa gre za nebistvene razlike in zato obtožba ni prekoračena v smislu 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zakonski znaki so v opisu dejanskega stana ustrezno konkretizirani in je izrek razumljiv. Iz izjave obsojenca, da se bo zagovarjal sam kot fizična oseba in kot zastopnik gospodarske družbe izhaja, da je bil poučen o pravici do zagovornika. Obsojenec ni bil poučen o pravici da zahteva preložitev glavne obravnave, vendar preložitev ni obvezna niti če bi jo zahteval. Sicer pa bi šlo le za relativno kršitev postopka, ki je bistvena samo če je vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva ne zatrjuje. Tožilec lahko spremeni obtožnico ustno ali pisno, zato ne gre za kršitev postopka, če izbere ustno spremembo obtožbe na glavni obravnavi. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je v delu, kjer je vložena v korist obsojene gospodarske družbe, nedovoljena. Po določbah 3. odstavka 36. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) obdolžena pravna oseba ne more imeti istega zagovornika kot storilec. Ta določba je kogentne narave in je pravna oseba ne more obiti. Čeprav je obsojeni R.B. kot zastopnik obsojene pravne osebe pooblastil odvetnika M.M. tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v korist obsojene pravne osebe (priloga B2), je bilo pooblastilo dano v nasprotju z obvezno določbo 3. odstavka 36. člena ZOPOKD, ker ga je istočasno pooblastil tudi ta vložitev zahteve v njegovo korist kot storilca kaznivega dejanja. Ker je bilo pooblastilo pravne osebe dano v nasprotju z zakonom, ni veljavno in bi ga moral odvetnik na podlagi 3. odstavka 5. člena Zakona o odvetništvu zavrniti. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je v imenu obsojene pravne osebe zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oseba, ki ni bila zagovornik ali druga oseba, ki je po določbah 1. odstavka 421. člena ZKP upravičena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obsojene pravne osebe, zato je obravnavano zahtevo, vloženo v korist gospodarske družbe R.B. d.o.o., na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti, ki je vložena v korist obsojenega R.B. kot storilca, pa ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena, 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena ZKP zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi, zato morajo biti kršitve jasno in določno opredeljene ter obrazložene, da je tak preizkus mogoč.

Zmotno je stališče zahteve, da bi moral opis poslovne goljufije vsebovati tudi navedbe o tem, da je obsojenec v zavarovanje plačila dal ali obljubil kakšne instrumente za njegovo zagotovitev, saj kaj takega ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zahteva torej neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP.

Za zatrjevano kršitev "identičnosti med obtožbo in sodbo" v smislu 1. odstavka 354. člena ZKP gre, če se sodba nanaša na drugo osebo, kot je obtožena, ali na drugo dejanje kot je predmet obtožbe. S trditvijo, da sodba uporablja povsem druge besede kot obtožba, zahteva ne uveljavlja kršitve določb 1. odstavka 354. člena ZKP. Sicer pa bi bila kršitev objektivne identitete obtožbe in sodbe bistvena kršitev kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP samo, če bi bila obtožba prekoračena v škodo obsojenca, tega pa zahteva ne trdi.

Trditve v zahtevi, da izrek sodbe ni konkretiziral vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ni mogoče preizkusiti, ker ne pove kateri zakonski znak ni konkretiziran in tudi sicer ta zatrjevana kršitev ni obrazložena.

Smisel navedbe, da je "dostava naročilnice notorno dejanje" ni razumljiv, če pa je v tem, da se z izročitvijo naročilnice ne more tistega, ki jo je sprejel in izvršil naročena dela ali izročil naročeno blago, ne more zapeljati v zmoto, da bosta storitev ali blago plačana, je tako stališče zmotno. V gospodarskem poslovanju se v skladu z načeloma vestnosti in poštenja domneva, da bo naročnik z naročilnico naročeno storitev ali blago tudi plačal. Načeli vestnosti in poštenja v gospodarskem poslovanju tudi narekujeta, da pogodbenik, ki naroči blago ali storitev, seznani drugo stran, da ni zmožen plačila v običajnem roku. S prikrivanjem plačilne nezmožnosti, s tem pa tudi namena, da naročenega ne bo plačal, storilec uresniči zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234. a členu KZ.

Zahteva ne pojasni, kaj ni jasno in zakaj v trditvi v opisu, da obsojenca pri oškodovanem podjetju prej niso poznali in da bi moral račun plačati 21.12.2003. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe razumnemu človeku povsem jasen in razumljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti vidi bistveno kršitev obsojenčeve pravice do obrambe v tem, da na glavni obravnavi ni bil poučen o pravici do zagovornika, čeprav je izjavil, da obtožbe ne razume.

Po določbah 2. odstavka 67. člena ZKP se mora obdolženca, ki je na prostosti, pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč pri zaslišanju. Po določbah 9. in 10. odstavka 227. člena ZKP sme biti obdolženec zaslišan v preiskavi brez zagovornika, če se je tej pravici izrecno odpovedal ali si ni pravočasno zagotovil zagovornika. Izjavo obdolženca o navzočnosti zagovornika se mora zapisati v zapisnik. Če je bil obdolženec zaslišan brez zagovornika v nasprotju z omenjenimi pogoji, se mora zapisnik na podlagi določbe 2. odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisa in se sodba na tako izpovedbo obsojenca ne more opirati. Po določbah 3. odstavka 323. člena ZKP se glede zaslišanja obdolženca na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe zakona o zaslišanju v preiskavi.

Obsojeni R.B. je bil prvič zaslišan pred sodiščem na glavni obravnavi dne 7.4.2005. Iz zapisnika o tej glavni obravnavi izhaja, kot to ugotavlja vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da je obsojeni R.B. izjavil "da se bo zagovarjal sam kot fizična oseba in kot zastopnik družbe". Ta obsojenčeva izjava logično pomeni odgovor na pouk, da se lahko zagovarja sam ali v navzočnosti zagovornika. Vrhovno sodišče zato šteje, da je bil obsojeni R.B. poučen o pravici do zagovornika in se je njegovi navzočnosti izrecno odrekel, kar je dovolj jasno tudi zapisano v zapisniku o glavni obravnavi, zato zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do zagovornika ni podana.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je obsojenec po prebranju obtožbe izjavil, da je ni razumel. Uvodni del zapisnika o glavni obravnavi je vnaprej pripravljen obrazec, v katerega se vpišejo odgovori na uvodna vprašanja pred zagovorom. Tako sta v obrazcu na vprašanje obdolžencu, ali je razumel obtožbo, predvidena dva mogoča odgovora najprej, da jo je razumel, za njim pa da je ni razumel. Iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 72 izhaja, da je obsojeni R.B. na vprašanje, ali je razumel obtožbo izjavil, da jo je razumel, zato besedilo o nadaljnjem postopku za primer, če je ne bi razumel, sploh ni prišlo v poštev.

Po določbah 1. odstavka 344. člena ZKP lahko tožilec spremeni obtožbo bodisi ustno na glavni obravnavi ali pa pisno, če mu sodišče da rok za spremembo obtožbe. Ali bo obtožnico spremenil ustno ali pisno torej prvenstveno zavisi od državnega tožilca in ne gre za kršitev postopka, če se odloči za ustno spremembo obtožbe. ZKP ne predpisuje, da mora sodišče poučiti obtoženca, da lahko zahteva preložitev obravnave za pripravo obrambe zaradi spremembe obtožbe in zahteva tudi ne pove, katera določba zakona naj bi bila zaradi opustitve takega pouka prekršena. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zahteva s to navedbo smiselno uveljavlja kršitev določb prve alineje 29. člena Ustave, da se mora obtožencu dati časovne in druge možnosti za pripravo obrambe. Toda spremembe obtožbe so bile le v nepomembnih podrobnostih (čeprav zahteva neutemeljeno trdi drugače, vendar brez obrazložitve), ki obsojencu niso očitale novih obremenilnih dejstev oziroma okoliščin. Očitno zato obsojenec tudi ni čutil potrebe, da kakorkoli dopolni zagovor. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Ker zahteva zagovornika obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa lahko sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP odloči, da jih ne plača, če bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo preživljanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obsojeni R.B. glede na svoje premoženjske razmere ni zmožen plačati stroškov kazenskega postopka, zato ga je oprostilo plačila stroškov postopka. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin o premoženjskem stanju obsojenca, ga je tudi oprostilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.


Zveza:

ZKP člen 67, 67/2, 227, 227/9, 323, 323/2, 344, 344/1, 354, 354/1, 371, 371/1-9.KZ člen 234a.URS člen 29, 29/1-1.ZOPOKD člen 36, 36/3.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNjM4OQ==