<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 39417/2014
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.39417.2014

Evidenčna številka:VS00014105
Datum odločbe:10.05.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSM III Kp 39417/2014
Datum odločbe II.stopnje:22.03.2016
Senat:Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), dr. Mile Dolenc, Kristina Ožbolt, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb postopka - izločitev sodnika - nepristranskost - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki - nadaljevano kaznivo dejanje - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov

Jedro

Predsednica senata v povezani kazenski zadevi dokazov ni izvajala in jih zlasti tudi ni ocenjevala, ni podana zatrjevana kršitev ZKP po 2 in 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371.člena ZKP.

Z umestitvijo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v 54. člen KZ-1, pa je uporaba tega instituta v primeru, ko iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni več kaznivih dejanj zoper premoženje izvršil na način, da jih je šteti kot enotno dejavnost in je pri tem ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, obvezna.

Izrek

I. Zahtevam za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se kazniva dejanja, katerih je bil obsojeni spoznan za krivega, pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1.

Na podlagi drugega odstavka 228. člena KZ-1 se obsojenemu izreče kazen tri (3) leta in šest (6) mesecev zapora,

v katero se mu všteje čas prestan v priporu od 24. 9. 2014 od 6.00 ure dalje in del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 39417/2014.

II. V preostalem se zahteve za varstvo zakonitosti zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2. 11. 2015 obsojenega N. B. pod točko I spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in enega kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem odstavku 228. člena KZ-1. Ob upoštevanju posamičnih določenih kazni (eno leto in štiri mesece zapora, dvakrat po eno leto zapora, dvakrat po tri mesece zapora in dvakrat po en mesec zapora) je obsojenemu izreklo enotno kazen tri leta in 11 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prestan v priporu. V pretežnem delu je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom sedmih oškodovancev, s presežkom pa jih je napotilo na pravdo. V tem delu je obsojenemu naložilo plačilo stroškov postopka in sodne takse. Pod točko II je obsojenega oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena v zvezi s členom 54 KZ-1. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 3. 2016 zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in državne tožilke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so trije obsojenčevi zagovorniki vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Odvetnik A. K. iz Odvetniške družbe K. & odvetniki je navedel, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sicer v povezavi s prvim odstavkom 371. člena ZKP; v povezavi s prvim odstavkom 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo določb kazenskega zakona, ki vplivajo na zakonitost po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP; ter v povezavi z 11. točko 371. člena ZKP. V zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s 372. členom ZKP; kakor tudi v povezavi s 372. členom ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega oprosti vseh obtožb, podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, je navedeni zagovornik vložil prepozno. Odvetnik I. D. iz Ljubljane navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve ustavnih pravic obdolženega. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spremeni in izda oprostilno sodbo ali pa citirano sodbo navedenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali druge stopnje v novo sojenje in odločitev. Odvetnik S. D. iz Maribora navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitev po 1. točki 420. člena ZKP, ki predstavlja tudi kršitev pravice iz 22. in 27. člena Ustave RS; uveljavlja tudi kršitev iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) v povezavi s členoma 23 in 20 Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Mariboru ter sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, ki je predlagala, da Vrhovno sodišče vse zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene. Navedla je, da je pritrditi razlogom pritožbenega sodišča, ki je odgovorilo na ugovore, da predsednica senata ne bi smela soditi v tej zadevi. Izpostavila je, da se je sodna praksa že izrekla o tem, da ni mogoče govoriti o pristranskem sojenju, čeprav se je predsednica senata z določenim dokaznim gradivom seznanila v ločenem postopku. Glede vprašanja nadaljevanega kaznivega dejanja je navedla, da je pritrditi razlogom pritožbenega sodišča, da bi bila takšna pravna opredelitev v nasprotju s kriminalno političnimi izhodišči in bi privedla do neupravičenega privilegiranja obsojenca. Pritrdila je oceni drugostopenjskega sodišča, da prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugodilo predlogu za združitev vseh postopkov zoper obsojenega.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojeni ter zagovornika K. in D., ki sta se izjavila o odgovoru, sta v celoti vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2

6. Zagovornika K. in D. uveljavljata bistveno kršitev določb ZKP po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 371. člena ZKP in 23. člena Ustave RS. Trdita, da je predsednica senata sodila v povezanem kazenskem postopku zoper obtoženega M. D. in gospodarsko družbo N. d.o.o, zaradi česar se je še pred izvedbo dokazov na glavni obravnavi seznanila z dejstvi in dokazi, ki so za obsojenega obremenilni. Seznanila se je z zagovorom M. D., katerega izpovedba je v tem kazenskem postopku ključna. Trdita, da si je sodnica ustvarila mnenje glede vprašanja obsojenega kot dejanskega poslovodja N., d.o.o. in sprejela vnaprejšnjo dokazno oceno v vzporednem postopku, v katerem obsojeni ni mogel sodelovati. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo, sklicujoč se na sodbo I Ips 163/2009, da odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih postopkih same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika. Predsednica senata, ki je sodila v tej kazenski zadevi je dejansko sodila tudi kazensko zadevo I K 18146/2014 zoper obtoženega M. D. in pravno osebo N., d.o.o., kjer se je D. očitalo, da je kaznivo dejanje izvršil kot direktor družbe N., d.o.o.. V tej kazenski zadevi je predsednica senata izdala sklep o ustavitvi kazenskega postopka, ker je državni tožilec po tem, ko je bil razpisan predobravnavni narok in še predno je bil izveden, izjavil, da umika obtožnico. Predsednica senata tako v povezani kazenski zadevi dokazov ni niti izvajala niti presojala. Izdala je zgolj procesni sklep o ustavitvi kazenskega postopka, ki je bil uveden s sklepom o uvedbi preiskave. Kot je navedlo Vrhovno sodišče že v odločbi I Ips 163/2009, na katero se je sklicevalo tudi pritožbeno sodišče, sama okoliščina, da se je predsednica senata lahko seznanila s procesnim gradivom, ki je bilo s strani tožilstva predloženo sodišču ob vložitvi obtožnice v drugi kazenski zadevi, ki bi dejansko lahko bila vsebinsko povezana z obravnavano kazensko zadevo, sama po sebi ne more biti razlog za dvom v nepristranskost sodnice. Ker torej predsednica senata v povezani kazenski zadevi dokazov ni izvajala in jih zlasti tudi ni ocenjevala, ni podana zatrjevana kršitev ZKP po 2 in 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371.člena ZKP.

7. Vsi vložniki zahtev uveljavljajo, da v ravnanju obsojenega niso podani niti objektivni, niti subjektivni znaki kaznivega dejanja, torej kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Trdijo, da obsojeni ni ravnal z goljufivim namenom, saj, obveznosti do oškodovancev niso bile poravnane zaradi obsojenčevih okoliščin. V pravnomočni sodbi je bilo ugotovljeno, da se je obsojeni kot direktor družbe T. K., d.o.o., katera je prevzela del poslovanja družbe T., dogovoril z oškodovanci, da bodo nadaljevali poslovanje na ustaljen način. To pomeni, da oškodovanci nadaljujejo z dobavami živine, kupec pa dobavljeno blago plača. Vendar obsojeni kot direktor in edini pooblaščen za odrejanje plačil, le-teh, razen manjših delnih plačil, s katerimi je večino oškodovancev zavajal, da so še naprej dobavljali živino za zakol, ni odredil plačila dobavljenega blaga. Sodišči sta obrazložili, da se obsojenčev preslepitven namen kaže v tem, da se je denar, ki je izviral iz poslovne dejavnosti, namesto, da bi bil porabljen za plačilo dobaviteljem, preko povezanih gospodarskih družb, ki jih je obvladoval obsojeni, stekel na njegov zasebni račun v Avstriji v znesku, ki presega škodo, ki je predmet tega kazenskega postopka. Nižji sodišči sta navedli konkretne okoliščine, iz katerih sklepata na obsojenčev preslepitveni namen. Z nadaljnjimi navedbami, da obsojenčevo ravnanje ni kaznivo dejanje, temveč bi ga bilo potrebno ocenjevati zgolj kot civilnopravno razmerje, to je kot naknadno nezmožnost izpolnitve pogodb, zahteve po vsebini ne uveljavljajo kršitev kazenskega zakona. Ponavljanje obsojenčevega zagovora, da obveznosti dobaviteljev ni poravnal iz razlogov slabega finančnega stanja prevzetih obratov T., da je v prevzete obrate vložil gotovinska sredstva in da naj bi bila najemna pogodba nezakonito odpovedana in posledično nezakonito zasežene zaloge, ki bi se pretvorile v likvidna denarna sredstva, kar vse sta nižji sodišči argumentirano zavrnili, predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi z navedbami, da so neplačila posledica okoliščine, da je obsojeni investiral v gospodarske družbe, da je bil denar, ki je bil v gotovini dvignjen z obsojenčevega zasebnega računa v Avstriji izročen B. Š. zaradi plačila dolgov gospodarskih družb N. in T. K. d.o.o. in da bi morali sodišči poslovna razmerja presojati izključno po civilnopravnem kriteriju ter izreči oprostilno sodbo, kot je bila izrečena v delu, ki se nanaša na poslovanje s T.,I d.d., vložniki ne izpodbijajo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, temveč uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Obsojenčev status v gospodarski družbi se je dejansko med izvrševanjem kaznivega dejanja spremenil. Od 6. 2. 2013 dalje ni bil več direktor družbe T. K., d.o.o., kakor tudi ne direktor povezane družbe N., d.o.o., vendar navedeno na kazensko odgovornost obsojenega ne vpliva. Vsa naročila storitev, kakor tudi dogovori z oškodovanimi kmetijskimi zadrugami, da bodo nadaljevali poslovno sodelovanje na ustaljen način in kontinuirano dobavljala živino, ob hkratni obsojenčevi zavezi izvršiti plačila v roku 30 dni, segajo v čas, ko je obsojeni bil direktor gospodarskih družb, zapadlost večine računov pa v čas, ko obsojeni ni bil več direktor. Glede na to, da sta prvostopenjski sodišči ugotovili, da je obsojeni dejansko še naprej vodil družbi in edini odrejal plačila, sprememba obsojenčevega formalnega statusa v gospodarski družbi na zaključek, da je obsojeni izpolnil subjektivni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije, ne more vplivati. Upoštevaje navedeno ni mogoče pritrditi navedbam zahtev, da obsojeni ni imel formalnega pooblastila direktoric za zastopanje družb in tako ni mogoče šteti, da je kaznivo dejanje izvršil pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

9. Obsojeni je bil spoznan za krivega, da je kazniva dejanja izvršil kot direktor oziroma dejanski poslovodja družbe T. K., d.o.o.. Višje sodišče je na dveh mestih zapisalo, da je imel obsojeni (kar bi bilo mogoče razumeti kot fizična oseba) zadostno količino finančnih sredstev in da ni prevzel obveznosti prevzetih obratov do dobaviteljev, vendar s tem ni kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Zaradi navedenega zapisa sodba višjega sodišča ni nejasna in v nasprotju sama s seboj. Iz delov obrazložitve pritožbenega sodišča, ki ga izpostavlja vložnik zahteve, jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče govorilo o obsojencu kot direktorju oziroma dejanskem poslovodji pravne osebe, saj je v obeh stavkih predhodno omenjena tudi pravna oseba. Tudi sicer iz celotne obrazložitve tako prvostopenjskega, kakor tudi pritožbenega sodišča izhaja, da sta sodišči ocenjevali ravnanje obsojenca kot direktorja gospodarske družbe in ne kot fizične osebe, ločenega od gospodarske družbe.

10. Vsi trije vložniki zahteve utemeljeno uveljavljajo kršitev 54. člena KZ-1, to je, da bi morali sodišči uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja. Obsojeni je bil spoznan za krivega, da je najprej kot direktor družbe T. K., d.o.o. (v časovnem obdobju od novembra 2012 do 6. 2. 2013) v nadaljevanju pa kot dejanski poslovodja te družbe (od 6. 2. 2013 do 30. 4. 2013) sam oziroma preko referentke, tri predstavnike kmetijskih zadrug, dva samostojna podjetnika in dve fizični osebi, zapeljal, da so družbi dobavljali živali za zakol oziroma enemu oškodovancu naročil več prevozov teh živali, pri čemer je večino oškodovancev z delnim plačilom zapadlih obveznosti zavajal, da so še naprej dobavljali živino, dobavljena živina pa ni bila plačana, saj obsojeni plačila računov ni odredil. Kazniva dejanja so bila vsa izvršena v istem časovnem obdobju, to je od novembra 2012 do 30. aprila 2013, v okviru poslovanja gospodarske družbe T. K., d.o.o., z namenom, da se tej družbi zagotovi dobava živine, ki je družba ne bo plačala, pri čemer je obsojeni z odreditvijo manjših delnih plačil oškodovance zavajal, da so nadaljevali z dobavami. Vsa dejanja so bila tako izvršena v istem časovnem obdobju, na enak način in v identičnih okoliščinah, vse z identičnim namenom, da se denar kanalizira na obsojenčev zasebni račun. Zato je potrebno šteti, da vsa dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost, torej da je obsojeni izvršil nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v sodbi I Ips 47032/2010 je treba, kadar gre za premoženjska kazniva dejanja, izvršena iz koristoljubnosti (ali oškodovalnih nagibov), ki kažejo na enotno dejavnost storilca, uporabiti določbo 54. člena KZ-1 in kaznivo dejanje pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Zato je pritrditi vložnikom zahtev, da sta nižji sodišči s tem, ko nista uporabili določbe 54. člena KZ-1, zagrešili kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

11. Prvostopenjsko sodišče se do vprašanja nadaljevanega kaznivega dejanja ni opredelilo, višje sodišče pa je na vsebinsko enake pritožbene navedbe odgovorilo, da bi bila uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ob upoštevanju, da je zoper obsojenega v teku še več kazenskih postopkov, v nasprotju s kriminalno političnimi izhodišči. S sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 176/2009 in I Ips 60/2007 je pritožbeno sodišče argumentiralo, da bi uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja zaradi pravila ne bis in idem sodišču preprečevala kasnejši pregon drugih dejanj, ki bi sicer sodila v celoto, ki jo nadaljevano kaznivo dejanje zajema, kar naj bi privedlo do neupravičenega priviligiranja obsojenca. Navedena sodna praksa se nanaša na časovno obdobje pred uveljavitvijo tako imenovanega KZ-1, ko se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja sicer uporabljal v praksi, vendar v kazenskem zakonu ni bil urejen. Z umestitvijo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v 54. člen KZ-1, pa je uporaba tega instituta v primeru, ko iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni več kaznivih dejanj zoper premoženje izvršil na način, da jih je šteti kot enotno dejavnost in je pri tem ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, obvezna.

12. Zagovorniki iz Odvetniške družbe K. & odvetniki navajajo, da je obsojeni v postopku predlagal, da se v tem kazenskem postopku združijo in obravnavajo vsi kazenski postopki, ki so zoper njega v teku. Prvostopenjsko sodišče je po pravnomočnosti obtožnice združilo tri kazenske postopke zoper obsojenega, za katere so bili takrat podani zakonski pogoji za združitev postopka. Po združitvi postopkov je bila zoper obsojenca vložena še ena obtožnica, obsojeni se je odpovedal ugovoru zoper obtožnico. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenčev zagovornik poslal tudi dopis na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru s predlogom, da naj zaradi možnosti, da se bodo kazenski postopki zoper obsojenega združili, v postopkih, ki jih vodijo zoper obsojenca in v katerih ocenjujejo, da je podan utemeljen sum za vložitev obtožnega akta, le-tega vložijo v najkrajšem možnem času. Obsojeni je predlog za združitev postopkov tekom glavne obravnave ponovil (torej, da se v tem postopku obravnavajo še drugi kazenski postopki zoper obsojenega). Prvostopenjsko sodišče je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da združevanje postopkov pred koncem glavne obravnave, ni smotrno. Pritožbeno sodišče je na zagovornikovo pritožbeno grajo, da zoper obsojenega niso bili združeni vsi kazenski postopki, pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča in navedlo, da s tem ni bil kršen 32. člen ZKP. Poudarilo je, da navedena določba sodišču omogoča združitev postopka, je pa ne narekuje. Obrazložilo je, da je mogoče združiti zgolj kazenskega postopke, ki so v isti fazi. Pritrdilo je odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo predlog za združitev kazenskega postopka z zadevo, za katero so se pogoji za združitev stekli v času glavne obravnave. Poudarilo je, da bo imel obsojeni v primeru, da bo zoper njega izdanih več pravnomočnih obsodilnih sodb, možnost zahtevati izrek enotne sodbe v postopku tako imenovane neprave obnove.

13. Vložniki v zahtevi zatrjujejo, da je odločitev, da se kazenski postopki zoper obsojenega ne združijo, imela za posledico kršitev kazenskega zakona, to je, da sodišče ni uporabilo določbe 54. člena KZ-1 in kaznivih dejanj ni pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje. Zatrjujejo, da je bil s tem kršen kazenski zakon, torej kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s 72. členom ZKP. Pritrditi jim je, da je pritožbeno sodišče predvsem z okoliščino, da je zoper obsojenega v teku še več kazenskih postopkov, utemeljilo, zakaj kaznivih dejanj ni pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1. Kot je bilo pojasnjeno v točkah 10 in 11 te odločbe, mora sodišče v primeru, če je obsojeni izvršil več kaznivih dejanj, ki jih je skladno s kriteriji, ki so navedeni v 54. členu KZ-1, šteti kot istovrstno kriminalno dejavnost, kazniva dejanja pravno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1. Okoliščina, da je zoper obsojenega v teku še več kazenskih postopkov, ki bi jih eventualno bilo mogoče šteti kot istovrstno kriminalno dejavnost in sodijo tudi v isti časovni okvir, ne more biti razlog, da sodišče dejanj ne bi pravno kvalificiralo po 54. členu KZ-1. Skladno z navedenim stališčem je Vrhovno sodišče vsa kazniva dejanja, ki jih je bil obsojeni spoznan za krivega v tem kazenskem postopku pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem, drugem in tretjem odstavku 228. člena KZ-1, v zvezi s členom 54 KZ-1. Morebitno vprašanje povezano s kršitvijo načela ne bis in idem, se lahko pojavi v kazenskih postopkih zoper obsojenca v zadevah, ki jih navaja zahteva in v katerih še ni bilo razsojeno. Glede na navedeno se izkaže, da okoliščina, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo obsojenčevemu predlogu za združitev vseh postopkov, ki se vodijo zoper njega, v predmetnem postopku ni bila v škodo obsojenega. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da ne postopa po določbi petega odstavka 32. člena ZKP zato ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Tako v zahtevi zatrjevana kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s 372. členom ZKP.

14. Drugi odstavek 54. člena KZ-1 določa, da se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabijo določbe o steku, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen, v mejah kazni predpisani za najhujše kaznivo dejanje. Vendar so navedbe zahteve, da bo v primeru, da bo obsojeni v ločenem postopku spoznan za krivega za istovrstno kaznivo dejanje, ki bi glede na dejanske okoliščine lahko sodilo v nadaljevano kaznivo dejanje, kar bo imelo za posledico, da mu bosta izrečeni dve kazenski sankciji, namesto ene same kazni za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije in s tem kršena določba drugega odstavka 54. člena KZ-1, preuranjene. Te navedbe ne morejo biti predmet presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Kolikor pa vložniki zahteve grajajo postopanje tožilstva, ki je zoper obsojenega sprožilo več ločenih kazenskih postopkov, kar naj bi po njihovi oceni imelo za posledico, da sodišče ni postopalo po določbi petega odstavka 32. člena ZKP, pa prav tako ne more biti predmet presoje zahteve za varstvo zakonitosti.

15. Niso utemeljeni očitki, da je bila obsojencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršena pravica do obrambe. Nižji sodišči sta utemeljeno zavrnili vse dokazne predloge, usmerjene v ugotavljanje finančnega položaja najetih obratov podjetja K., stanja zalog po prekinitvi najemne pogodbe in okoliščinam v zvezi s prisilno poravnavo podjetja K., d.d.. Pojasnili sta, da že iz obsojenčevega zagovora izhaja, da mu je bilo slabo finančno stanje družbe K., d. d., znano, pri čemer navedeno niti ni odločilno, saj obsojeni oziroma njegovo podjetje ob najemu obratov ni prevzelo zapadlih obveznosti obrata, temveč je bila obveznost po najemni pogodbi zgolj plačilo tekočih stroškov in prevzem delavcev. Glede na to, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je denar iz poslovanja gospodarskih družb kanaliziral na svoj zasebni račun v Avstriji, ki je bil obsojenemu izplačan v obliki posojil, ki jih ni nikdar vrnil, je treba pritrditi argumentaciji, da ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče izvajalo dokaze v smeri, ali bi bili oškodovanci eventualno lahko poplačani iz zalog v skladišču, če ne bi prišlo do odpovedi najemne pogodbe, kakor tudi vseh drugih dokazov, usmerjenih v ugotavljanje finančnega položaja družbe K., d.d. in privatizacije te družbe. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbene navedbe, da je bila zavrnitev dokaznih predlogov neutemeljena, na več mestih obširno in argumentirano odgovorilo in pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve v zvezi s krivdo obsojenega.

16. Pravico do obrambe obsojencu tudi ni bila kršena z zavrnitvijo dokaznega predloga, da sodišče pribavi spis v preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Celju zoper obe novi direktorici gospodarskih družb T. K., d.o.o. in N., d.o.o., ki naj bi kazniva dejanja izvršili prav v tem svojstvu. Obe nižji sodišči sta se do obsojenčevega zagovora, da sta od trenutka, ko je sam odstopil s položaja direktorja, za poslovanje družb in s tem tudi zato, da računi niso bili poravnani oškodovancem, odgovarjali novi direktorici, obsežno opredelili in ga z razumno utemeljitvijo zavrnili. Zato zadošča obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje tudi izvedba tega dokaza, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve, kot ko je sprejel senat v predmetni kazenski zadevi. Navedenemu je pritožbeno sodišče utemeljeno pritrdilo.

17. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire kazenske sankcije, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zato zagovornik mag. Drozdek z zahtevo v delu, kjer izraža nestrinjanje z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo, ne more uspeti, saj uveljavlja nedopusten razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

18. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevam za varstvo zakonitosti delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o pravni opredelitvi spremenilo tako, da je kazniva dejanja, katerih je bil obsojeni spoznan za krivega, pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. V posledici navedenega je Vrhovno sodišče obsojencu na novo izreklo kazensko sankcijo. Ob upoštevanju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki sta jih ugotovili in obrazložili nižji sodišči, pri čemer se kriminalna količina s spremembo pravne opredelitve ni zmanjšala, je obsojenemu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas, ki ga je obsojeni prestal v priporu pred pravnomočnostjo sodbe in del že prestane kazni po pravnomočni sodbi. V odločbo o priznanih premoženjskopravnih zahtevkih, napotitev s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo ter odločitev o stroških postopka Vrhovno sodišče ni posegalo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 54, 228, 228/1, 228/2, 228/3.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1-6, 371, 371/1, 372, 372-1, 420, 420-1, 420-2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Datum zadnje spremembe:
17.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMjMw