<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sklep II Kp 8883/2015
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.KP.8883.2015

Evidenčna številka:VSL0086128
Datum odločbe:24.08.2016
Senat, sodnik posameznik:Alenka Gregorc Puš (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Stanka Živič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - ustavitev kazenskega postopka - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - civilnopravno razmerje - preslepitev oškodovanca - naknadna objektivizacija namena preslepitve - direktni naklep - ugovor zoper obtožnico - sklep o ugovoru zoper obtožnico - obrazložitev sklepa - ugoditev pritožbi - razveljavitev sklepa

Jedro

Pri sklepanju pogodb kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi (ali izvajanju) pravnega posla izrecno zagotavljal, da bo svoje obveznosti izpolnil, še toliko manj, kadar je nedvomno dogovorjen rok za izpolnitev. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje okoliščin, s katerimi je obdolženi pri oškodovani družbi vzbujal lažni vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je razvidno tudi iz poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zavest storilca o lažnivem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma prikrivanju, da te ne bodo izpolnjene, pa je mogoče še dodatno izpeljati iz nadaljnjih navedb v opisu dejanja, kjer so konkretizirane specifične dejanske okoliščine oziroma obdolženčeva kasnejša ravnanja, ki se jih je lotil, ne da bi prej ali pozneje poskrbel za poplačilo dolga oškodovane družbe. Pri presoji popolnosti opisa kaznivega dejanja je odločilno, da lahko tudi kasnejša ravnanja obdolženca kažejo na obstoj že prvotnega preslepitvenega namena (naklepa) pri obdolžencu, tj. naklep naknadno objektivizirajo.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Krškem na podlagi prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodilo ugovoru zagovornice obdolženega A. A. in odločilo, da se obtožba zoper obdolženca, ki mu očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ, ne dopusti ter se kazenski postopek ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sklenilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada ter potrebni izdatki njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona (pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti obravnavano obtožbo.

3. Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica B. B., odvetnica v X. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in „potrdi izpodbijani sklep“, s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje državnemu tožilcu, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno presodilo, da opis dejanja v obtožbi ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ, temveč le opis civilnopravnega razmerja med obdolžencem in oškodovano družbo, s čimer je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Pravilno je pritožbeno naziranje, da je abstraktni zakonski znak preslepitve drugega, da bodo sprejete obveznosti izpolnjene, v konkretnem delu opisa v zadostni meri substanciran z navedbami o obdolženčevi sklenitvi pogodbe, št. 10/2007/T, s katero se je pri oškodovani družbi lažno zavezal, da bo kupnino za naročeno blago poravnal v dogovorjenem roku, hkrati pa, da bo plačal tudi predhodne neporavnane obveznosti, česar vsega pa kljub dobavljanju blaga, v kar je prepričal oziroma zapeljal predstavnike oškodovanca, in izstavitvi specificiranih računov ni storil (razen v manjšem delu, tj. s plačilom enega obroka). Pri sklepanju pogodb kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi (ali izvajanju) pravnega posla izrecno zagotavljal, da bo svoje obveznosti izpolnil, še toliko manj, kadar je nedvomno dogovorjen rok za izpolnitev. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče v nasprotju z izpodbijanim sklepom sprejema pritožbeno naziranje, da je obdolženi z naročilom strešnikov pri predstavnikih oškodovanca že po naravi stvari ustvaril zmotno predstavo, da se bo držal dogovora ter blago tudi plačal. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje okoliščin, s katerimi je obdolženi pri oškodovani družbi vzbujal lažni vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je razvidno tudi iz poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.(1) Zavest storilca o lažnivem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma prikrivanju, da te ne bodo izpolnjene, pa je mogoče še dodatno izpeljati iz nadaljnjih navedb v opisu dejanja, kjer so konkretizirane specifične dejanske okoliščine oziroma obdolženčeva prihodnja ravnanja, ki se jih je lotil, ne da bi prej ali pozneje poskrbel za poplačilo dolga oškodovane družbe. Gre za trditve o dodatnem zavajanju oškodovanca s podpisom notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko na več nepremičninah, s čimer se je ponovno zavezal k poplačilu dolga. Namesto izpolnitve obveznosti je predstavnike oškodovanca najprej prepričal v izdajo izbrisnega dovoljenja za nekatere nepremičnine, ki jih je nato prodal, prodal pa je tudi dobavljeno blago, vendar kupnine ni uporabil za poravnavo dolga. Še več, oškodovano družbo je ponovno lažnivo zavajal s sklicevanjem na proizvodnjo betonski cevi, s čimer so mu znova podaljšali rok za plačilo, pri tem pa je zamolčal, da je dejavnost družbe C., d. o. o. v resnici v celoti prenesel na družbo D., d. o. o. Pri presoji popolnosti opisa kaznivega dejanja je odločilno, da lahko tudi kasnejša ravnanja obdolženca kažejo na obstoj že prvotnega preslepitvenega namena (naklepa) pri obdolžencu, tj. naklep naknadno objektivizirajo. Zlasti pa to velja v primeru kaznivega dejanja po 234.a členu KZ, kjer je goljufivi namen lahko podan tako pri sklenitvi kot pri izvajanju posla. Utemeljene so pritožbene navedbe državnega tožilca, da opis zakonskega znaka preslepitve oškodovanca v obtožbi ni pomanjkljiv.

6. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje (pravno zmotno) odločitev sprejelo na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP (dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje), je v drugem delu tč. 6 izpodbijanega sklepa navedlo še razloge, ki vsebinsko pomenijo obravnavo ustavitve kazenskega postopka na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP (ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe). Z razlogovanjem, da je direktor oškodovanca kljub neporavnanim obveznostim iz leta 2006 z obdolžencem sklenil pogodbo tudi za leto 2007, da je oškodovana družba dobavljala blago kljub neplačevanju računov, da naj bi družba E., d. o. o. privolila v oškodovanje zaradi lastne ekonomske računice, da je bil notarski zapis o zavarovanju terjatev sklenjen na pobudo oškodovane družbe, ki je kasneje podala izbrisno dovoljenje za vknjiženo hipoteko itn., je zunajobravnavni senat prekoračil zakonski okvir, predviden za procesno fazo kontrole obtožnice, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. ZKP v 282. členu določa, da morajo biti vse odločbe, ki jih senat izda v zvezi z ugovorom zoper obtožnico, obrazložene, vendar tako, da se s tem ne vpliva na rešitev tistih vprašanj, ki se bodo obravnavala na glavni obravnavi. V postopkovni fazi kontrole obtožbe je treba presoditi, ali je bilo zbranih dovolj dokazov, ki ustrezajo dokaznemu standardu utemeljenega suma. Opredeliti se je potrebno do okoliščin, ki utemeljujejo sum (ali ne), da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, vsebinska presoja ali celo izpeljevanje dokaznih zaključkov iz dokaznega gradiva, priloženega obtožbi, pa je v tej fazi izključeno oziroma pridržano za glavno obravnavo.

7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožilca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP). Upoštevaje pravna stališča o pravilni uporabi kazenskega zakona, pojasnjena v tej odločbi, bo moral zunajobravnavni senat vnovič odločiti o zagovorničinem ugovoru zoper obtožnico in se pri tem vsebinsko opredeliti tudi do drugih ključnih navedb v ugovoru, česar zaradi sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu ni storil. Sodišče druge stopnje ne more „dopustiti“ obtožbe (smiselno: zavrniti ugovora), kot predlaga pritožnik, saj bi s tem preseglo okvir presojane odločitve ter okvire pritožbenih navedb.

-------------

Op. št. (1): Primeroma odločbe I Ips 28451/2013-67 z dne 13. 11. 2015, I Ips 2308/2010-112 z dne 8. 5. 2014, I Ips 48478/2010-189 z dne 20. 3. 2014, I Ips 47016/2010-97 z dne 17. 10. 2013, I Ips 11899/2009-209 z dne 24. 8. 2011, I Ips 97/2007 z dne 17. 4. 2008, I Ips 65/2007 z dne 20. 9. 2007, I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 idr.


Zveza:

KZ člen 234a, 234a/1, 234a/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 282, 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-1, 402, 402/3.
Datum zadnje spremembe:
23.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3NzYx