<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba II Kp 34090/2010
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.KP.34090.2010

Evidenčna številka:VSL0023482
Datum odločbe:18.05.2016
Senat, sodnik posameznik:Mateja Lužovec (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Katarina Turk Lukan
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - dokončanje kaznivega dejanja - nastanek premoženjske škode - prepovedana posledica - neizpolnitev pogodbene obveznosti - izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja - civilnopravno ravnanje - sklenitev izvensodne poravnave - naknadna pridobitev lastninske pravice - zavrnitev pritožbe - potrditev sodbe

Jedro

V trenutku, ko obsojenec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda, kar je tudi trenutek dokončanja kaznivega dejanja oziroma izpolnjenosti objektivnih zakonskih znakov poslovne goljufije. Ne gre zgolj za civilnopravno razmerje med strankama.

Izrek

I. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati 408,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko 1. obtoženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Pod točko 2 je obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo tri leta. Odločilo je, da je obtoženi dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila obtoženi in njegov zagovornik. O obeh pritožbah je bilo že odločeno in sicer o pritožbi obtoženčevega zagovornika s sodbo tukajšnjega sodišča II Kp 34090/2010-109 z dne 24. 9. 2014 in o pritožbi obtoženega s sodbo tukajšnjega sodišča II Kp 34090/2010-137 z dne 1. 4. 2015. Obe navedeni sodbi sta bili v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavljeni s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 34090/2010-163 z dne 21. 1. 2016. Zato je pritožbeno sodišče opravilo novo pritožbeno sejo in o obeh pritožbah ponovno odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

3. Oba pritožnika sta obsodilni del sodbe izpodbijala iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v obsodilnem delu in pritožbenih navedb obtoženega in njegovega zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva in navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev, da je obtoženi, ki je bil v kritičnem času zakoniti zastopnik tako podjetja X d.o.o. kot podjetja N. d.o.o. ob prodaji nepremičnine na ... cesti v Ljubljani na območju B. kupcu V. d.d. lažno navajal, da je četrtinski solastnik navedene nepremičnine tudi podjetje N. d.o.o. in da bo ob prejemu kupnine N. kupcu izročila izvirnik kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere je pridobila solastninsko pravico na navedeni nepremičnini, kupca zapeljal, da je četrtino kupnine plačal podjetju N. d.o.o., pri čemer se V. iz razloga, ker N. ni bila zemljiškoknjižna solastnica navedene nepremičnine in V. d.d tudi ni izročila izvirnik kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere naj bi pridobila lastninsko pravico, ni mogel v celoti vpisat kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in v posledici navedenega tudi ne razpolagati s celotno nepremičnino. S tem je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ. Prvostopenjsko sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika in tudi ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

6. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da sta družbi X in N., pri čemer je bil obtoženi zakoniti zastopnik obeh navedenih družb, dne 19. 12. 1998 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je X ¼ nepremičnine na ... cesti ... v Ljubljani in sicer parcele št. 1, prodal podjetju N. d.o.o. V zemljiški knjigi navedena pogodba ni bila nikoli vknjižena in je bil tako v času obravnavanega kaznivega dejanja zemljiškoknjižni lastnik navedene nepremičnine v celoti podjetje X d.o.o. Iz sporazuma o razveljavitvi te kupoprodajne pogodbe iz decembra 1998 izhaja, da je bil le-ta sklenjen 15. 1. 2003. Torej pred sklenitvijo tripartitne kupoprodajne pogodbe, ki je predmet tega kazenskega postopka in s katero je bila celotna nepremičnina prodana podjetju V. d.d. Tripartitna pogodba, s katero naj bi V. postal lastnik celotne nepremičnine je bila sklenjena dne 24. 6. 2004 in V. je po navedeni pogodbi dne 30. 6. 2004 skladno s pogodbenimi določili kupnino poravnal podjetju X oziroma z asignacijsko pogodbo neposredno upniku navedenega podjetja A. B., del kupnine pa je nakazal podjetju N. Šele po plačilu kupnine in potem, ko je V. pozval N. na predložitev kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere bi se V. lahko vpisal v zemljiško knjigo v delu, ko naj bi bila N. lastnica nepremičnine, je bil dne 25. 5. 2006 sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 1. 2003 med podjetjema X in N. overjen pri notarju, pri čemer sta bila overjena oba podpisa obtoženca kot zakonitega zastopnika podjetij X in N.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je obtoženi dne 24. 6. 2004, ko je kot zakoniti zastopnik družb X d.o.o. in N. d.o.o. podpisal tripartitno prodajno pogodbo z družbo V. d.d. kot kupcem več parcel na območju k. o. X, prodajalcu lažno navajal, da je četrtinska lastnica parc. št. 1 družba N. d.o.o. Po dikciji pogodbe je lastninska pravica podjetja N. d.o.o. izhajala iz kupoprodajne pogodbe med prodajalcema, sklenjeno dne 19. 12. 1998, pri čemer je navedeno kupoprodajno pogodbo v imenu obeh podjetij podpisal obtoženec. Ker navedena kupoprodajna pogodba ni bila nikoli zemljiškoknjižno izvedena, kot pravilno navaja tudi obtoženčev zagovornik, se je obtoženi zavezal, da bo potem, ko bo kupnina podjetju N. plačana, kupcu izročil original navedene zemljiškoknjižne listine, da se bo kupec lahko na podlagi navedene pogodbe vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Vendar pa obtoženi izvirnika kupoprodajne pogodbe kupcu ni nikoli predložil in ravno navedeno je bil razlog, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 18. 7. 2006 (A3) potem, ko je V. pred tem pozvalo na predložitev navedene kupoprodajne pogodbe, zavrglo prvi zemljiškoknjižni predlog V.-ja za vpis na navedeni nepremičnini. Zato je stališče pritožnikov, da bi se V. v zemljiško knjigo lahko vpisal na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24. 6. 2004 in da je izostanek vpisa pripisati nespretnosti pravne službe V.-ja oziroma prepozno podanemu predlogu za vpis v zemljiško knjigo, zmotno. Prvi V.-jev zemljiškoknjižni predlog, ki je bil podan dne 12. 4. 2005 je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 7. 2006 zavržen iz razloga, ker predlagatelj, to je V., ni pravočasno predložil listine, na podlagi katere bi bil možen vpis v zemljiško knjigo, to je kupoprodajne pogodbe med X in N. iz decembra 1998. Predlog za vpis lastninske pravice V. je bil torej zavržen iz razloga, ker se stanje zemljiške knjige ob podaji predloga za vpis ni ujemalo s stanjem predložene listine, to je tripartitne prodajne pogodbe.

8. Iz podatkov spisa (list. št. A11) izhaja, da sta družbi X in N., katerih direktor je bil obtoženi, potem, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi novega zemljiškoknjižnega predloga V. d.d. dovolilo vpis lastninske pravice V. na celotni parceli št. 1, vložili ugovor in pritožbo ter uveljavljali, da N. ni nikoli postala četrtinska lastnica navedene nepremičnine, pri čemer je bil predložen sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe med X in N. z dne 15. 1. 2003, overjene dne 25. 5. 2006. Ugovoru in pritožbi je bilo delno ugodeno in je bil dovoljen vpis V. le na treh četrtinah te nepremičnine (to je v obsegu, kot je X nepremičnino s tripartitno pogodbo prodal V.). V obsegu, ko naj bi bilo lastnik te nepremičnine podjetje N. d.o.o., torej za ¼ nepremičnine, je bil zemljiškoknjižni predlog V. zavrnjen (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 8. 2007 – A59). Vse navedeno je poleg z listinsko dokumentacijo izkazano tudi z izpovedbo prič, predstavnikov V., kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Obtoženi je s tem, ko je kot direktor N. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe navajal, da je N. četrtinski lastnik nepremičnine in navedeno izhaja iz tako imenovane verige pogodb, pa izvirnika kupoprodajne pogodbe iz leta 1998, po plačilu kupnine V. ni izročil, temveč ob podanem zemljiškoknjižnem predlogu V.-ja celo ugovarjal, da N. ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine (torej med izvajanjem posla) V. preslepil, da je sklenil kupoprodajno pogodbo in posledično plačal kupnino tudi podjetju N. d.o.o., ki ob sklenitvi pogodbe ni bila lastnica navedene nepremičnine. Na podlagi navedenega se izkažejo kot brezuspešne in protispisne pritožbene navedbe, da nezmožnost vpisa V. d.d. v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice tudi na delu nepremičnine, za katero je bilo v kupoprodajni pogodbi navedeno, da je v lasti N. d.o.o., ni posledica obtoženčeve preslepitve in neizpolnitve pogodbenih obveznosti.

9. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sta N. d.o.o. in X d.o.o. kot prodajalca v celoti izpolnila svoje obveznosti po tripartitni prodajni pogodbi z dne 24. 6. 2004. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek izpodbijane sodbe, da je obtoženec pri sklenitvi pogodbe preslepil oškodovano družb s prikrivanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, to je, da se bo V. d.d. lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik parcele 1 v celoti. Obtoženi ni izpolnil obveznosti iz 11. člena Pogodbe, da nemudoma po plačilu celotne kupnine kupcu izroči izvirnik prodajne pogodbe z dne 19. 12. 1998. Ta pogodba v nasprotju z obtoženčevim zagovoru v 5. členu vsebuje veljavno zemljiškoknjižno dovolilo v skladu s tedaj veljavnimi zemljiškoknjižnimi predpisi. Navedena pogodba je zavezovalni pravni posel, ki bi bil, v kolikor bi bil v celoti izpolnjen (vključno s predložitvijo izvirnika prodajne pogodbe z dne 19. 12. 1998) podlaga za vpis lastninske pravice V. na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila iz člena 7 tripartitne pogodbe. Sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive dokazne ocene zaslišanih prič upravičeno ni verjelo zagovoru obtoženca, da je navedeno pogodbo izročil ter da so jo izgubili uslužbenci V. Prvostopenjsko sodišče je dokazno oceno o razlogu za nezmožnost vpisa V. v zemljiško knjigo podano na strani 9 izpodbijane sodbe, zato je brezuspešno pritožbeno zatrjevanje, da se prvostopenjsko sodišče do možnosti vpisa V. d.d. v zemljiško knjigo, v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

10. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da na obtoženčev preslepitven namen, tako ob sklenitvi pogodbe, kot tudi ob njenem izvajanju, še dodatno kaže dejstvo, da je svoj podpis na razveljavitvenem sporazumu pri notarki overil dne 25. 5. 2006, kar je naslednji dan po telefonskem razgovoru s pravnikom družbe V., C. C., ki ga je pozival k predložitvi kupoprodajne pogodbe iz decembra 1998 potem, ko je bil V. s strani zemljiškoknjižnega sodišča pozvan na predložitev te pogodbe. Celota sklenjenih personalnih, zlasti pa listinskih dokazov v tej kazenski zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča daje dovolj podlage za pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je bil obtoženčev naklep že od vsega začetka usmerjen v preprečitev, da bi se družba V. d.d. kljub plačilu celotne kupnine za nepremičnino lahko vpisala v zemljiško knjigo, s čimer bi pravno formalno pridobila lastninsko pravico. Preslepitveni namen obtoženca dokazujejo neresnična navajanja dejstev o četrtinskem lastništvu N. ob sklenitvi pogodbe in nepredložitev pogodbe z dne 19. 12. 1998, s čimer je bil oškodovancu zaradi zavrženja predloga za vpis objektivno onemogočen vpis v zemljiško knjigo, overovitev podpisa pri notarki dne 25. 5. 2006 pa je vknjižbo lastninske pravice V.-ja dokončno onemogočila. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je obtoženi ob sklenitvi tripartitne pogodbe predstavnikom V. prikrival, da je bila kupoprodajna pogodba iz decembra 1998, kot podlaga za četrtinsko lastništvo N. d.o.o. sporazumno razveljavljena že 15. 1. 2003, to je približno eno leto in pol pred sklenitvijo pogodbe z V. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, da gre pri navedenem datumu za lapsus, in naj bi bil sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe sklenjen šele dne 25. 5. 2006 pri notarki D. D. Iz prepisa originala vpisnika overitev in potrditev dejstev za leto 2006 pri notarki D. D. je razvidno, da je bil sporazum, na katerem je obtoženec dne 25. 5. 2006 res overil svoj podpis, datiran že s 15. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbam zaposlenih v V., ki so življenjsko logično obrazložili, da v primeru, če bi pri V. vedeli za razveljavitev kupoprodajne pogodbe med X in N., ne bi bilo nikakršne potrebe za oblikovanje 11. člena tripartitne pogodbe, ki je od obtoženca zahteval predložitev izvirnika pogodbe med N. in X. Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe zagovornika, da okoliščina, da kupoprodajna pogodba z dne 19. 12. 1998 ni bila zemljiškoknjižno izvedena, ni imela nobenih pravnih posledic na veljavnost ter realizacijo prodajne pogodbe z dne 24. 6. 2004. Ravno zaradi obtoženčevega zatrjevanja, da je N. četrtinski lastnik parcele, na podlagi česar so v V.-jevi pravni službi pripravili predstavljenim dejstvom ustrezajoče besedilo pogodbe, se oškodovana družba kot novi lastnik v nadaljevanju ni moglo vpisati v zemljiško knjigo.

11. Pritožbeno sodišče tudi ne pritrjuje obtoženčevemu zagovorniku, da oškodovani družbi škoda ni nastala, ker je ni uveljavljala v kazenskem postopku. S tem vsebinsko izpodbija zaključek izpodbijane sodbe, da je bila družba V. d.d. v posledici kaznivega dejanja oškodovana za izplačano kupnino družbi N. d.o.o. v znesku 115.000.000,00 SIT, pri čemer je nastanek premoženjske škode pri kaznivem dejanju poslovne goljufije tako imenovani objektivni pogoj kaznivosti. Iz izpovedbe priče E. E., ki je bil v obravnavanem obdobju zaposlen kot direktor gradnje za trg pri V. d.d. izhaja, da so na nepremičnini, ki so jo kupili od obtoženčevih podjetij, nameravali zgraditi poslovno-stanovanjski objekt v roku približno enega leta in pol. Vendar se je zaradi obtoženčeve neizpolnitve pogodbe (obtoženi je bil nastrojen in postavljal dodatne zahteve) niso mogli pridobiti gradbenega dovoljenja (ker niso bili lastniki celotne nepremičnine), gradnja se je zavlekla, nastali so stroški, ob tem pa so plačevali financiranje kreditov. Povedal je, da je V. prišel do vseh potrebnih dokumentov za vpis v zemljiško knjigo šele po sklenitvi izvensodne poravnave januarja 2008. S tem je nastala V. materialna škoda, ki bi lahko bila adekvatna že plačani kupnini. Iz njegove izpovedbe tako izhaja, da je škoda oškodovani družbi V. d.d. nastala v letu 2004, odpravljena oziroma sanirana pa je bila šele v letu 2008. Takrat je bila med družbami V., X, N. ter obtožencem dne 9. 1. 2008 sklenjena izvensodna poravnava (priloga B53 do 57), na podlagi katere se je V. d.d. po več kot štirih letih vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, ki je predmet tega kazenskega postopka. Vendar pa navedeno ne vpliva na zaključek, da je obtoženi v letu 2004 izvršil kaznivo dejanje, s katerim je V. povzročil škodo. Iz izpovedbe navedene priče jasno izhaja, da je premoženjska škoda nastala družbi V. d.d. takrat, ko je le-ta plačala kupnino (to je leta 2004), obtoženi pa ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, to je izročitve kupoprodajne pogodbe, ki bi izkazovala, da je družba N. d.o.o. lastnica navedene nepremičnine.

12. Naknadna pridobitev lastninske pravice V. na podlagi izvensodne poravnave ni relevantna pri vprašanju izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po 240.a členu KZ v letu 2004. Kaznivo dejanje je dokončano takrat, ko je pogodbeni stranki, v konkretnem primeru V., nastala premoženjska škoda, kar predstavlja prepovedano posledico dejanja. V trenutku, ko obtoženec ni izpolnil svoje obveznosti iz 11. člena tripartitne prodajne pogodbe, to je, da V. kot kupcu ni izročil izvirnik kupoprodajne pogodbe z dne 19. 12. 1998, ki bi vsebovala veljavno intabulacijsko klavzulo, na podlagi katere bi se oškodovana družba glede na določila prodajne pogodbe lahko vpisala v zemljiško knjigo, je V. nastala premoženjska škoda v višini plačane kupnine, ki predstavlja, upoštevaje njeno višino (več kot 50 povprečnih mesečnih plač) veliko premoženjsko škodo. Neizpolnitev obtoženčeve obveznosti v dogovorjenem roku (torej takoj po plačilu celotne kupnine) sovpada z nastankom premoženjske škode na strani oškodovana, kar je tudi trenutek dokončanja kaznivega dejanja oziroma izpolnjenosti objektivnih zakonskih znakov poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena KZ. Obtoženčev zagovornik zato brezuspešno uveljavlja, da obtoženčevo ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, temveč naj bi šlo zgolj za civilnopravno razmerje.

13. Pritrditi je sicer pritožnikoma, da je oškodovana družba V. d.d. v letu 2008 v posledici izvensodne poravnave umaknila kazensko ovadbo zoper obtoženca z obrazložitvijo, da z družbama X in N. V. nima (več) nobenih spornih razmerij. Navedeno je posledica dejstva, da je V. d.d., ker se ni mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik, dne 9. 1. 2008 z obtoženim kot fizično osebo ter zakonitim zastopnikom podjetij X d.o.o. in N. d.o.o. ter za obtoženčevo ženo sklenil izvensodno poravnavo. Navedena poravnava je V. d.d. omogočila vpis v zemljiško knjigo na celotni nepremičnini, ki je bila predmet tripartitne kupoprodajne pogodbe in ki je predmet tega kazenskega postopka. V zameno zato je družba X d.o.o. dodatno, brez plačila kupnine, prejela nepremičnino v stanovanjsko poslovnem trgovskem kompleksu C. V 9. členu izvensodne poravnave je določeno, da pogodbene stranke po realizaciji te poravnave nimajo več medsebojnih zahtevkov, V. d.d. pa se je tudi zavezal umakniti prijavo oziroma kazensko ovadbo zoper obtoženega za kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka.

14. Brezuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo takratne direktorice oškodovanega podjetja V. d.d., F. F. Navedena je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 2. 12. 2013. Njena izpovedba se tako nanaša na čas po sklenjeni izvensodni poravnavi. Priča je povedala, da se je v zadevi z obtožencev vse razrešilo in da z njim nima nobenih zamer, in ne, kot protispisno navajata pritožnika, da V. ni bil oškodovan. Zato njena izpovedba na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja ter krivdi zanj, nima vpliva. Ob vsem navedenem ni mogoče spregledati, da je obtoženec s podpisom izvensodne poravnave podjetju X, katerega zakoniti zastopnik je, pridobil poslovni prostor v C. (z drugimi besedami še dodatno premoženjsko korist) in to kljub temu, da je oškodovana družba V. d.d. v letu 2004 izpolnila vse dogovorjene pogodbene obveznosti.

15. V zvezi s subjektivnim elementov obtožencu očitanega kaznivega dejanja, iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se je obtoženec preko zagovornika, ki je v navedenih postopki nastopal v vlogi pooblaščenca družb X in N. z vlaganjem obrambnih pravnih sredstev upiral vpisu lastninske pravice V. tudi v gospodarskem sporu zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine VI Pg 172/06 (odgovor na tožbo z dne 12. 9. 2006 – A31) ter zemljiškoknjižnemu postopku Dn 30058/2006 (ugovor in pritožba z dne 23. 4. 2007 – A11). Tako se pritožbena zatrjevanja o sposobnosti vpisa lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe in o odgovornosti za opustitev vpisa izključno na strani V. izkažejo kot kontradiktorna z obtoženčevimi ravnanji v zvezi z izvršitvijo pogodbe, ki je predmet tega kazenskega postopka, ter posledično za neverodostojna.

16. Obtoženi v pritožbi uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena EKČP. Pritožnik teh svojih pritožbenih navedb ne obrazloži, temveč zgolj posplošeno navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče pogodbo z dne 24. 6. 2004 ocenjevalo enostransko in se do odločilnih dejstev in dokazov, ki naj bi obtoženega razbremenjevali, v razlogih sodbe ni opredelilo. Pri tem ne navede, katere naj bi bile te konkretne okoliščine, ki naj bi obtoženega razbremenile in do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Pritožbeno sodišče takšnih posplošenih pritožbenih navedb zato ni moglo preizkusiti. Tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo s strani obtoženega posplošeno zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da naj bi bilo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

17. Glede na uveljavljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče preizkusilo obtožencu izrečeno kazensko sankcijo. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil kaznovan, obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi določena kazen eno leto zapora, ki je odmerjena na zakonskem minimumu, je primerna vsem ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo časovno oddaljenost kaznivega dejanja, težo, ki se odraža v višini premoženjske škode (479.886,50 EUR) in stopnjo obtoženčeve krivde, ko je obtoženi premišljeno in vztrajno onemogočal vpis lastninske pravice skozi daljše časovno obdobje. V določeni preizkusni dobi tri leta pa se bo tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko pokazalo, ali je pozitivna prognoza bodočega vedenja pri obtožencu upravičena ali ne.

18. Glede na vse navedeno pritožbi nista utemeljeni in ker sodišče v izpodbijani sodbi in samem postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

19. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče upoštevaje premoženjske razmere obtoženega, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa (obtoženi prejema pokojnino, je lastnik nepremičnine in poslovnega deleža podjetja ter nima preživninskih obveznosti), obtožencu naložilo plačilo sodne takse, ker je ocenilo, da plačilo le-te ne bo ogrozilo njegovega preživljanja. Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtoženca je pritožbeno sodišče skladno s tarifno številko 7122 obtožencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 408,00 EUR, pri čemer je kot podlago za odmero takse upoštevalo znesek 350,00 EUR.


Zveza:

EKČP člen 6. URS člen 22. KZ člen 234a, 234a/1, 234a/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 391.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1NzI0