<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 3106/2016
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.3106.2016

Evidenčna številka:VSM00022634
Datum odločbe:18.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - oprostilna sodba - bistvene kršitve določb zkp - zakonski znaki kaznivega dejanja - pogodbena zaveza - preslepitev - razumni dvom

Jedro

Za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ne zadostuje, da se je dolžnik zavezal izpolniti obveznost, pa do tega ob dospelosti ni prišlo. Zaveza k izpolnitvi obveznosti je namreč element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, sama pogodbena zaveza pa sama po sebi tudi še ne predstavlja uresničitev zakonskega znaka preslepitve.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev A.T. in V.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanca kot tožilca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna nerazdelno plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.L. v skladu s 3. točko 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP sta bila oškodovanca kot tožilca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde, v skladu s tretjim odstavkom 96. člena ZKP pa je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin oškodovancev kot tožilcev pritožil pooblaščenec oškodovancev kot tožilcev s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo ter ji izreče predpisano sankcijo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Ne držijo pritožbene navedbe, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do okoliščin, kakšen rok za dobavo avtomobila je bil dogovorjen in komu je sodišče v tej smeri verjelo, kar bi naj predstavljalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S pritožbo pa nadalje ni mogoče soglašati niti v delu, ko istovrstno kršitev uveljavlja z navedbami, da se sodišče ni dovolj ukvarjalo z okoliščino, kaj konkretno je obdolženka sploh zagotavljala oškodovancema glede tega kje, pri katerem dobavitelju se želeni avto nahaja oziroma, ali ima njen nemški dobavitelj avto na zalogi. Istovrstno kršitev pa bi naj prvostopno sodišče zagrešilo tudi, ker je zmotno zaključilo, da obdolženkin preslepitveni namen ne potrjujejo niti okoliščine, da je imela tudi že pred tem "težave" z dobavitelji, kar izhaja tudi iz drugih kazenskih zadev, ki so se vodile zoper obdolženko, pa tudi okoliščina, da bi naj obdolženka oškodovancema ponujala drugo vozilo, naj bi izkazovala obdolženkin goljufiv namen, pri čemer po oceni pritožnikov tudi okoliščina, da bi se naj obdolženka trudila vrniti aro, še ne pomeni, "da ni že pred tem storila kaznivega dejanja", zaradi česar bi naj bila prav tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa nikakor ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o teh, ki jih v pritožbi izpostavljata pritožnika. V točki 61 izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče namreč tehtno in obširno obrazložilo, zakaj rok izpolnitve pogodbe ne predstavlja bistvene sestavine pogodbe, kar ponovno izpostavlja pritožba. Zato nikakor ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da sodba prvostopnega sodišča v tem delu sploh ni obrazložena, kar bi naj predstavljalo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V kolikor pa pritožnika z razlogi prvostopnega sodišča v tej smeri ne soglašata, kar je sicer razbrati iz pritožbenih navedb, ko pritožba navaja, da bi naj prvostopno sodišče zmotno ocenilo listine in izpovedbe v postopku zaslišanih prič in ker tudi naj ne bi dovolj kritično ocenilo obdolženkinega zagovora in ker bi naj, kot to še posebej izpostavlja pritožba, tudi sicer sprejelo zmotno dokazno oceno, pa s takšnimi trditvami ne uveljavljata zatrjevane bistvene kršitve določb ZKP, temveč s takšnimi navedbami uveljavljata pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Le to je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženko spoznalo za krivo storitve obravnavanega kaznivega dejanja. V posledici navedenega je obdolženko tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je prvostopno sodišče v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev ne morejo ovreči pravilnosti razlogov napadene sodbe.

7. Bistvo pritožbenih navedb je torej v graji dokazne ocene prvostopnega sodišča, s katero pritožnika ne soglašata in v podaji lastne dokazne ocene obravnavanega kaznivega dejanja, ko izvedene dokaze ocenjujeta drugače kot prvostopno sodišče ter pri tem menita, da je obdolženki kaznivo dejanje dokazano. Pritožnika pa pri tem spregledata, kot je to sicer v izpodbijani sodbi (točka 59) navedlo že prvostopno sodišče, da za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ne zadostuje, da se je dolžnik zavezal izpolniti obveznost, pa do tega ob dospelosti ni prišlo. Zaveza k izpolnitvi obveznosti je namreč element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, sama pogodbena zaveza pa sama po sebi tudi še ne predstavlja uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Naročilo storitev oziroma dogovor za posel sta namreč samo potrebna, ne pa hkrati že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Preslepitev se namreč kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To pa je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. In v obravnavani zadevi je, glede na izveden dokazni postopek, sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženka oškodovanca kot tožilca preslepila.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč, kljub pritožbenemu sklicevanju na obdolženkina ravnanja v drugih kazenskih zadevah in okoliščine, da je oškodovancema ponujala drugo vozilo, ter ob ostalih navedbah, ki se nanašajo na čas nakazila avansa v Nemčijo in sklicevanju na okoliščino, kje se je želeno vozilo nahajalo in tudi glede na ostale pritožbene navedbe, pritožba namreč ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da je obdolženka denar, ki sta ga oškodovanca kot tožilca vplačala kot aro, prenakazala na račun dobavitelja, kar nedvomno izkazuje njen namen, da izpolni naročilo oškodovancev. Pa tudi elektronsko sporočilo, iz katerega izhaja, da se je H.P.K. zavezal želeno vozilo ob zagotovitvi vmesnega financiranja in prejemu are tudi izdobavil, česar pa ni storil, saj je, kot izhaja iz podatkov v spisu, nakazani znesek zadržal ter upoštevaje dejstvo, da je obdolženka v Nemčiji najela tudi odvetnico, da bi le ta uredila posle s K. in je obdolženka zoper H.P.K. v Nemčiji podala tudi ovadbo ter ob ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, nikakor ne more prepričati. Zaključki prvostopnega sodišča, da obstaja dvom, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, se namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča pokažejo kot pravilni. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja tudi, da sodišče izreče oprostilno sodbo ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, temveč tudi, kadar o tem obstaja dvom. In v obravnavani zadevi je iz razlogov, ki jih je v izpodbijani sodbi obširno navedlo že prvostopno sodišče dvom, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, nedvomno obstajal. Glede na navedeno je torej prvostopno sodišče obdolženko tudi utemeljeno oprostilo obtožbe.

9. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni oprostilni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP in ker se kršitev kazenskega zakona tudi sicer ne more uveljavljati v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11. V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sta oškodovanca kot tožilca dolžna nerazdelno plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah - ZST-1 in točko 7222 Taksne tarife.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358/3, 371, 371/1, 371/1-11
Datum zadnje spremembe:
28.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NzUz