<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 3704/2014
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.KP.3704.2014

Evidenčna številka:VSL00002750
Datum odločbe:18.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Milan Štrukelj (preds.), Stanka Živič (poroč.), Tatjana Merčun
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - pogojna obsodba - posebni pogoj - povrnitev škode - določitev posebnega pogoja - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti v osebnem stečaju - sprememba sodbe

Jedro

Postopek osebnega stečaja ne predstavlja okoliščine, ki bi izključevala določitev posebnega pogoja povrnitve škode v pogojni obsodbi. Odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ne učinkuje za terjatve z naslova obveznosti po posebnem pogoju v pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi A. A. v okviru izrečene pogojne obsodbe in določene kazni enega leta in dveh mesecev zapora, določi še

poseben pogoj,

da v dveh letih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. d.o.o. plača znesek v višini 30.283,58 EUR.

II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženka je dolžna plačati sodno takso v višini 480,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

2. Obtoženki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in plačilo sodne takse ter povrnitev potrebnih izdatkov oškodovane družbe in potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščencev oškodovane družbe. Oškodovano družbo B. d.o.o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

3. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- obtoženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje;

- okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi z določeno kaznijo enega leta in dveh mesecev zapora in preizkusno dobo treh let določi tudi poseben pogoj, da povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.

4. V odgovoru na pritožbo državnega tožilca je obtoženkin zagovornik predlagal ugoditev njegovi pritožbi in zavrnitev pritožbe državnega tožilca.

5. Utemeljena je le pritožba državnega tožilca.

K pritožbi zagovornika obtožene A. A.

6. Z navedbami, da v opisu dejanja niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker ni navedeno, katere okoliščine je obtoženka lažno prikazovala ali jih prikrivala in s tem preslepila oškodovano družbo, pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki pa po oceni pritožbenega senata ni podana.

7. Drži, da pomanjkljivosti izreka ne morejo biti sanirane z dokaznim gradivom in izvedenimi dokazi in da zgolj dejstvo neplačanih računov pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja. Navedeno sicer izhaja tudi iz odločb višjega sodišča, ki jih je pritožnik navajal. Višje sodišče v tem primeru ugotavlja, da je v abstraktnem delu opisanega kaznivega dejanja navedena "preslepitev s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene", dovolj konkretizirana tudi v konkretnem delu opisa, da v izreku navedenega zneska preostalih obveznosti ni plačala kljub pozivom oškodovanca in lažno obljubljala, da bo obveznosti plačala, ko bo tudi sama prejela plačilo od svojih dolžnikov, čeprav je tedaj imela zadostna denarna sredstva za vsaj delno plačilo dolgovanega zneska. V navedenem je torej dovolj konkretiziran in dovolj prepoznaven preslepitveni namen obtoženke v okviru izvajanja posla z oškodovancem.

8. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka kot enega od pritožbenih razlogov, pritožnik ni obrazložil in konkretiziral, zato so bile vse nadaljnje navedbe pritožnika presojene v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pritožnik ima prav, da je neutemeljeno poudarjanje sodišča o pomenu neplačil po sklenjenih sodnih poravnavah in vloženih izvršbah po tem, ko sta obtoženka in oškodovana družba prenehali poslovati; ko je bilo poslovanje obtoženkinega s.p.-ja v januarju 2013 blokirano in ko se tudi prepis kamiona na C. C. in prepis deleža hiše na mamo, nanaša na drugo obdobje kot je čas izvršitve kaznivega dejanja, ker se in kolikor se navezuje na poplačilo dolgovanega zneska. Navedeno tudi po oceni višjega sodišča ne predstavlja odločilnih dejstev kaznivega dejanja. Ta dejstva je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo in jih dokazno vrednotilo, kar ni posebej presenetljivo, saj so bile te okoliščine (nepotreben) del opisa kaznivega dejanja. Višje sodišče ugotavlja, da je čas izvajanja posla v obravnavanem primeru zamejen s sklenitvijo pogodbe z dne 10. 5. 2011 in februarjem 2012, ko sta, glede na podatke spisa, tako obtoženka kot oškodovanec, enako navajala konec poslovanja v februarju 2012. Izvajanje posla po vsebini pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank, kar, še posebej glede na vsebino sklenjene pogodbe med obtoženko oziroma njenim s.p.-jem in oškodovano družbo, pomeni tudi pravočasno izpolnjevanje medsebojno prevzetih obveznosti, torej njihovo izpolnjevanje v dogovorjenih rokih. Da je izvajanje posla potrebno umestiti ravno v naveden časovni okvir, torej med čas naročenega posla oziroma storitve v konkretnem primeru in čas zapadlosti računa za plačilo te storitve, izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 27041/2011 z dne 2. 2. 2017. Kot tudi, da je preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, kar prenešeno na konkretni primer vodi k zaključku, da bi obveznosti obtoženka morala poravnati pred oziroma najkasneje ob zapadlosti posameznega izdanega računa s strani oškodovane družbe.

10. Kot pritožnik navaja, je obtoženka oškodovani družbi pojasnila okoliščine, zakaj ni v celoti poplačala zapadlih računov, to pa po njegovo izkazuje, da je oškodovana družba vedela za finančne težave obtoženke in zato slednji ni moč pripisovati lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Višje sodišče ugotavlja, da tako pritožnikovo navajanje temelji na spisovno neizkazani predpostavki, da je bilo oškodovani družbi finančno stanje obtoženke znano. Obtoženka je na urgiranje plačil s strani oškodovane družbe res odgovarjala s pojasnili, da tudi njej dolgujejo, vendar navedeno ne zadošča za oceno, da je bilo že zgolj zaradi takih navedb obtoženke oškodovani družbi znano finančno stanje s.p.-ja, kar je sicer priča D. D. tudi izrecno zanikala, sicer pa navajala tudi, da je ob pozivih k plačilu, obtoženka navajala predvsem, da trenutno nima sredstev za plačilo, da je dejstvo, da je tudi ona imela dolžnike, prepuščala bolj kot ne času, rekoč, da bodo že plačali; da je v primeru, ko jo je oškodovana družba terjala, obtoženka tudi dejansko nekaj plačala, izrazila pa izrecno protivljenje temu, da bi plačnik, ki je njej redno plačeval, bil vključen v sklenitev asignacijske pogodbe, na podlagi katere bi bila tudi oškodovana družba poplačana (v večji ali manjši meri). Navedeno izkazuje, da je oškodovana družba hitro reagirala na le delno opravljena oziroma neopravljena plačila po zapadlih računih, z vztrajnim pozivanjem k plačilu in opominjanjem v medsebojnih in telefonskih kontaktih, kot izhaja iz izpovedb prič D. D., očitno v upanju, da bo taka oblika zadoščala za običajen tek pogodbeno dogovorjenega poslovanja, v tem pa je tudi najti razlog, da poslovanje ni bilo prekinjeno že po prvih zapadlih pa neplačanih računih, saj se v poslovnem svetu tako naročniki kot izvajalci trudijo za posel in zasledujejo uresničitev svojega poslovnega interesa.

11. Na navedbo pritožnika, da se del očitka (v izreku izpodbijane sodbe) nanaša na to, da naj bi se obtoženka že ob sklepanju pogodbe lažnivo zavezala, da bo izvajalcu plačevala račune, kar se ne sklada z očitkom, da naj bi oškodovano družbo preslepila med izvajanjem posla, višje sodišče odgovarja, da navedenega ni moč razumeti le na način, kot to stori pritožnik, še posebej ne ob dejstvu, da je glede na navedeno pogodbo in čas sklenitve le-te izrecno navedeno, da je obveznosti po sklenjeni pogodbi plačevala do septembra 2011, potem pa s plačevanjem prenehala. Tak zapis vključuje tudi v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje, zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem so navedeni v točki 5 in jim višje sodišče v celoti pritrjuje.

12. Neutemeljene so tudi navedbe o nejasnosti zneska, navedenega v izreku izpodbijane sodbe, saj v zvezi s tem zaključki sodišča, temeljijo na izvedenskem mnenju, da je bilo v času, ko je bilo medsebojno poslovanje prekinjeno, neplačanih računov za 30.696,93 EUR, kar je tudi znesek, priglašen kot znesek oškodovanja v premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe, kjer je ta tudi natančneje razčlenjen. In ko mu obtoženka po samem temelju glede zneskov po posameznih računih, ki so privedli do tolikšnega zneska, niti ni oporekala.

13. Dokazno oceno prič C. C. in D. D., navedeno v točkah 14 do 17, pritožnik izpodbija z navedbami, da presoja verodostojnosti teh prič ni bila zadostna in navaja, da je C. C. navajal, da bo o poslovanju oziroma plačilih več vedela povedati žena D. D., ta pa je izpovedala, da je vse urejal mož in da sama praktično o tem ne ve ničesar; obtoženka pa je v odgovor C. C. o vloženih izvršbah navajala le, da potem ne bo mogla dalje delati in tudi ne plačati, ne pa na način, kot je iztrgano iz konteksta to štelo sodišče prve stopnje.

14. Višje sodišče ugotavlja, da se razlike v zvezi z izpovedbama teh prič kot jih izpostavlja pritožnik, ne nanašajo na odločilna dejstva kaznivega dejanja in da je vendarle bistveno to, da je izpovedba C. C., da plačila dejansko niso bila opravljena, po katerih računih in v katerih časovnih obdobjih, kljub večkratnemu in vztrajnemu pozivanju k plačilu, potrjena tudi z listinsko dokumentacijo. Prav tako, da so bili posamezni računi plačani tudi le delno in posamični zneski tudi še po tem, ko medsebojnega poslovanja ni bilo več, ni pa dvoma, da so terjatve obstajale in da je prav, da jih je obtoženka tudi poplačevala. Prav zaradi teh okoliščin je ocena verodostojnosti prič C. C. pravilna, ne glede na to, da je oškodovana družba tudi po vloženih izvršbah še prejela posamična plačila in kar pritožnik ocenjuje kot trud obtoženke, se pa navedeno dejansko nanaša le na odpravo oziroma zmanjševanje škodljivih posledic obtoženkinega ravnanja.

15. Razloge izpodbijane sodbe v točkah 9 do 14, ko je sodišče dokazno presojalo izvedensko mnenje ekonomske stroke v povezavi s spisovno listinsko dokumentacijo in izpovedbami prič E. E., F. F. ter C. C. in D. D., pritožnik skuša izpodbiti z navedbami, da je obtoženka velik del svojih prihodkov namenila poplačilu oškodovane družbe, da je sicer res dvigovala gotovino, vendar pa je šlo za izdatke v zvezi s poslovanjem družbe, za kar je predložila tudi dokazila, saj je stroške dejansko imela z gorivom za vozila, torej v zvezi s poslovanjem družbe, prav tako cestnine, sicer pa je izvedenka tudi podala le splošne ugotovitve, da bi obtoženka lahko plačala račune ob njihovi zapadlosti. Pretok denarja med s.p.-jem in gospodinjstvom je dovoljen, izvedenka pa ni pregledala osnovnih listin, da bi lahko razčlenila porabo gotovine glede na posamezna stroškovna mesta in posamezne pravne subjekte. Razen tega pa je obtoženka imela tudi veliko svojih dolžnikov in je pričakovala prilive, ki pa jih ni bilo, čeravno je obseg obtoženkinih obveznosti na eni strani in obseg njenih terjatev na drugi strani pomemben za ugotavljanje preslepitvenega namena.

16. Višje sodišče v takih pritožbenih zatrjevanjih prepoznava predvsem nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar ne more biti upošteven in uspešen pritožbeni razlog. Izvedenka je v pisnem izvedenskem mnenju, dopolnitvi le-tega in pojasnjevanju le-tega na glavni obravnavi, upoštevaje listinsko dokumentacijo, s katero je razpolagala - izpis prometa obtoženkinega s.p.-ja preko X. d.d., preko Y. d.d. in računovodsko dokumentacijo ugotovila, sodišče pa je njenim zaključkom sledilo in za to navedlo razloge, da je obtoženka oziroma njen s.p. končne kupce - naročnike iskala sama, jim samostojno izdajala račune, ki so jih bili dolžni plačati bodisi na X. ali na Y. in da je imela slednja polno samostojnost, da je v svojem imenu in za svoj račun sklepala posle z drugimi naročniki prevoza. Samostojno je določala tudi plačilne roke in ceno končnim kupcem, s tem pa prevzela odgovornost za izbiro končnega naročnika in za preverbo njegove bonitete. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da je obtoženka (A. A. s.p.) obseg poslovanja, začet v juliju 2010 povečevala v letu 2011 in v letu 2012, da pa se je "podjetnikov" kapital v letu 2012 občutno zmanjšal, ker je izkazala terjatve do "podjetnika" v višini skoraj 100.000,00 EUR, je navedeno pomenilo, da je A. A. s.p. v letu 2012 iz dejavnosti s.p. prenesla v lastno gospodinjstvo skoraj 100.000,00 EUR, kar ni izkazala kot vrnjena sredstva. Že v septembru 2011 je A. A. s.p. imela likvidnostne težave in je tudi najela kredit za poplačilo kratkoročnih obveznosti, sicer pa je samostojno razporejala prosta denarna sredstva na tekočih računih in samostojno odločala, katere obveznosti in upnike bo poplačala v skladu z denarnimi sredstvi in pričakovanji. Lastnih prevoznih sredstev ni imela in s tem povezanih stroškov, temveč so bili ravno izvajalci prevoznih storitev njeni upniki. Upoštevaje strukturo stroškov in izstopajoče dvige gotovine za potne stroške v obdobju od 9. - 12/2011 in 1 - 4/2012, je, glede na podatke o opravljenem prometu preko TRR v obravnavanem obdobju, specifikacijo plačanih obveznosti (stroški, ki niso bili direktno povezani s poslovanjem A. A. s.p. in glede na razpoložljiva sredstva), bila sposobna plačati račune družbi B. d.o.o. ob njihovi zapadlosti, kot je, upoštevaje izvedensko mnenje, pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, pritožnik pa ga le na načelni ravni in nekonkretizirano ocenjuje za povsem splošnega glede teh ugotovitev.

17. O pomenu zapisanih izdatkov za posamezne mesece, ki jih je obtoženka naknadno priložila, se je izvedenka opredelila, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi 11. 11. 2016 in sicer, da gre za listine oziroma tabele, ki so neverodostojne kot računovodske listine, katerih pa obtoženka ni predložila, zato navedenega tudi ni bilo moč upoštevati. Razen tega je glede na naravo njenega poslovanja šlo za poslovno nepotrebne stroške tudi iz razloga, ker obtoženka niti ni razpolagala s svojimi vozili, pač pa je za razporejanje in izvajanje prevoznih storitev angažirala svoje poslovne partnerje. Izvedenka je pojasnila tudi, na podlagi česa je ugotovila pretok kapitala iz s.p. v gospodinjstvo (bilanca stanja za leto 2011 in 2012), ter obrazložila, da je glede na dinamiko prilivov in odlivov bilo razvidno, da je bila prioriteta dvig gotovine, v zvezi s tem pa listin, ki jih je predložila obtoženka, ni bilo moč upoštevati kot verodostojnih listin, ki bi izkazovale utemeljenost opravljenih dvigov. Da je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtoženka dejansko bila sposobna plačati zapadle račune izhaja tudi iz nadaljnjih ugotovitev izvedenskega mnenja, podanega na glavni obravnavi 11. 11. 2016, da se je procent neplačnikov obtoženkinega s.p. zmanjševal, da pa tudi sicer ni izkazana kakšna obtoženkina aktivnost glede prizadevanj, usmerjenih v to, da bi njene terjatve poplačali njeni dolžniki, razen posameznih elektronskih sporočil. Višje sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo ugotovitvam izvedenke, ki jih je ta natančno pojasnila, njene ugotovitve pa je dokazno presojalo tudi z drugimi dokazi, zato v pravilnost sprejetih dokaznih zaključkov nima nobenih pomislekov.

18. Kolikor pritožnik navaja, da je obtoženka imela v najemu tudi skladišče, za katerega je morala plačevati najemnino in da je bil v tem skladišču prelagan tudi tovor oškodovane družbe, skladišče pa je plačevala obtoženka ne le zase, temveč tudi za oškodovano družbo, višje sodišče ugotavlja, da tudi tega dela obtoženkinega zagovora in na to navezujočih se izvedenih dokazov, sodišče prve stopnje v sodbenih zaključkih ni prezrlo. V zvezi s tem je navedlo pravilne razloge v točki 16 sodbe, taki dokazni oceni pa višje sodišče pritrjuje po ugotovitvi, da te dejansko temeljijo na celostni presoji ne le obtoženkinih pojasnjevanj v zvezi s tem, temveč tudi dokaznega presoje izpovedb prič C. C., G. G., H. H. in nenazadnje tudi sklenjene pogodbe o najemu skladišča za obdobje enega leta.

19. V delu, ko pritožnik navaja, da je bila v drugi kazenski zadevi zoper obtoženko izdana zavrnilna sodba, v kateri se je časovno obdobje obtoženki očitanega kaznivega dejanja nanašalo na čas prve polovice leta 2012 (k pritožbi obtoženkinega zagovornika predložena sodba V K 6026/2014 - list. št. 564 do 566), višje sodišče ugotavlja, da izid drugega zoper obtoženko vodenega kazenskega postopka, četudi se čas storitve kaznivega dejanja delno prekriva, ob sicer neizkazanih medsebojno povezanih kazenskih zadevah, ne more vplivati na konkretne ugotovitve in zaključke v tem kazenskem postopku, saj vsaka odločitev temelji na vrsti in predvsem kvaliteti obstoječih dokazov, ki seveda v dveh kazenskih postopkih, čeprav vodenih zoper istega obtoženca, ni nujno primerljiva.

20. Razloge o krivdni obliki direktnega naklepa obtoženkin zagovornik izpodbija le z navedbo, da dokazni postopek ni pokazal zavajanja predstavnika oškodovane družbe, da bodo obveznosti v celoti poravnane (s strani obtoženke), saj ta takšnega namena naj ne bi imela. Takšna navedba je le zanikanje drugačnega zaključka, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem (točka 20) in zaradi pritožbene nekonkretiziranosti ne omogoča vsebinskega preverjanja. Zato višje sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev kaznivega dejanja in obtoženkine krivde pravilno in popolno ugotovljeno, utemeljeno pa z dovolj natančnimi in vsebinsko pravilnimi razlogi, ki tudi višje sodišče prepričujejo, tako da jim lahko le pritrdi.

21. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik sicer ni izpodbijal, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo tudi v tem delu preizkusilo in ocenilo, da je bila obtoženki sicer izrečena ustrezna vrsta kazenske sankcije - pogojna obsodba, v njej določena primerno dolga zaporna kazen in preizkusna doba. Razlogi o spremembi odločbe o kazenski sankciji v delu glede določitve posebnega pogoja bodo navedeni v zvezi s pritožbo državnega tožilca v nadaljevanju.

K pritožbi državnega tožilca:

22. Državni tožilec graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ker obtoženki v izrečeni pogojni obsodbi in ob določeni zaporni kazni ni določilo tudi posebnega pogoja (poravnava škode, povzročene s kaznivim dejanjem oškodovancu). Razloge v zvezi s tem je navedlo v točki 21, sklicujoč se na dejstvo, da je obtoženka sicer zaposlena, da je dolžna preživljati mladoletno hčerko, da je sicer brez premoženja in v postopku osebnega stečaja, kar vse je ocenilo kot stanje, ki objektivno ne izkazuje možnosti za povrnitev dolgovanega zneska, sicer pa ima oškodovana družba tudi že izvršilni naslov.

23. Pritožnik navaja, da postopek osebnega stečaja ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi izključevala določitev posebnega pogoja oziroma da bi bila zaradi tega nemogoča izpolnitev posebnega pogoja. Obtožena A. A. je v postopku osebnega stečaja na Okrožnem sodišču v Krškem (St 000) že od 19. 11. 2014, zato je utemeljeno pričakovati, da bo postopek odpusta obveznosti s sklepom končan že v juniju 2017, ob predpostavki, da ne bodo podane ovire iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), zaradi katerih odpust obveznosti ni dovoljen.

24. Višje sodišče glede na navedbe pritožnika in navedbe obtoženkinega zagovornika v odgovoru na pritožbo državnega tožilca ter podatke v spisu ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima oškodovanec B. d.o.o. dejansko izvršilni naslov glede na priznano terjatev, kot to izhaja iz prilog spisa C9 točka 12 in sicer v znesku 30.283,58 EUR na račun priznane glavnice terjatve. Da navedeno predstavlja pravnomočen izvršilni naslov je izkazano s tem, da je sklepu o preizkusu terjatev priložen tudi končni seznam preizkušenih terjatev v postopku osebnega stečaja, napravljen s strani stečajnega upravitelja nad dolžnikom A. A. O navedenem se je višje sodišče prepričalo tudi z vpogledom na internetne strani AJPES-a in ko je v zadevi St 000 ugotovilo, da je sklep o preizkusu terjatev z dne 24. 4. 2015 (procesno dejanje 41) postal pravnomočen 16. 5. 2015 (priloga C8 in 9 spisa).

25. Kolikor pritožnik navaja, da se je postopek odpusta obveznosti začel že 29. 6. 2015 in ko se pri tem sklicuje na določbo 400. člena ZFPPIPP o trajanju preizkusnega obdobja, je višje sodišče z že navedenim vpogledom ugotovilo, da je sklep o začetku postopka odpusta obveznosti dejansko bil izdan 29. 6. 2015, pravnomočen pa postal 18. 7. 2015. Iz tega izhaja, da se začne postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku z določenim preizkusnim obdobjem dveh let in šestih mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti in da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 29. 12. 2017.

26. Za odpust obveznosti zakon določa tudi ovire in sicer v členu 399 ZFPPIPP. V prvem odstavku je določeno, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Glede na to zakonsko določbo je jasno, da bo o odpustu obveznosti v postopku St 000 odločeno po pridobitvi podatkov o obsojenosti stečajnega dolžnika iz kazenske evidence, pri čemer se bo v obravnavanem primeru preizkusno obdobje izteklo 29. 12. 2017. Ne glede na to, če bo po navedenem času in navedenem preverjanju prišlo do odpusta obveznosti, pa to ne učinkuje na terjatev oškodovane družbe v tem postopku, upoštevaje določbo 408. člena ZFPPIPP, ki v drugem odstavku izrecno določa terjatve, za katere odpust obveznosti ne učinkuje in med katerimi so tudi terjatve iz naslova v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem.

Višje sodišče zato pritrjuje pritožniku, da postopek osebnega stečaja ne predstavlja okoliščine, ki bi izključevala določitev posebnega pogoja, saj upnik lahko iz novega premoženja stečajnega dolžnika uveljavlja razliko do polnega zneska vrednosti terjatve, upniku pa pravico uveljavljati terjatev vzame le odpust obveznosti, ki pa za to terjatev izrecno ne učinkuje glede na določbo 408. člena ZFPPIPP. Zato je pritožbenim zavzemanjem državnega tožilca za določitev posebnega pogoja višje sodišče ugodilo in v okviru že določene preizkusne dobe za naložitev posebnega pogoja znotraj le-te določilo rok dveh let, pri tem pa upoštevalo pravnomočno priznan znesek terjatve v višini 30.283,58 EUR, kot izhaja iz priloge C8, C9 spisa in upoštevaje, da ne obstojijo zakonske ovire za določitev posebnega pogoja niti v splošni določbi tretjega odstavka 57. člena KZ-1, niti v posebnih določbah ZFPPIPP, navezujoč se na določbo 57. člena KZ-1. Zato je ocenilo, da bo določitev posebnega pogoja dodatno prispevala k utrjevanju namena izrečene pogojne obsodbe tudi z izpolnitvijo naložene obveznosti kot posebnega pogoja in k temu, da bo oškodovanec končno poplačan, v zvezi s čimer ni zanemarljivo dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno že v letu 2011 - 2012.

27. Glede višine zneska posebnega pogoja je višje sodišče upoštevalo višino terjatve, priznane v stečajnem postopku kot zanesljivo izkazan izvršilni naslov, glede razlike v znesku (kot izhaja znesek oškodovanja v izreku prvostopne sodbe), pa je bil oškodovanec napoten na pravdo - v tem delu je bila sodba potrjena.

28. Ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca in oceni, da pritožba obtoženkinega zagovornika ni utemeljena, je višje sodišče v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v delu glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, na katere mora v navedenem okviru paziti po uradni dolžnosti, vendar kršitev ni zasledilo. Zato je izpodbijano sodbo spremenilo v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe, sicer pa v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29. Ker obtoženka pritožbo ni uspela, je dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je odločitev v zvezi s tem oprlo na določbo prvega odstavka 95. in 98. člena ZKP ter določbe Zakona o sodnih taksah in taksno tarifo. Upoštevaje tarifno številko 7113, ki za izrek kazni zapora do dveh let določa razpon taksne obveznosti od 210,00 do 510,00 EUR in ko je višje sodišče glede na ugotovljene okoliščine obtoženkinega premoženjskega stanja pred sodiščem prve stopnje določilo taksno obveznost v višini 400,00 EUR, je upoštevaje tarifno številko 71113 - glede na dejstvo izrečene pogojne obsodbe obtoženki, upoštevalo količnik 0,8 za določitev takse, nato pa še tarifno številko 7122, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5, kar znese določitev taksne obveznosti v višini 480,00 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 57, 57/3, 228, 228/1
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 399, 400, 408, 408/2
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNDM3