<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 47016/2010-97
ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.47016.2010.97

Evidenčna številka:VS2006870
Datum odločbe:17.10.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSC II Kp 47016/2010
Senat:Barbara Zobec (preds.), Marko Šorli (poroč.), mag. Damijan Florjančič, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Odločba US:Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 47016/2010 z dne 17. 10. 2013, sodba Višjega sodišča v Celju št. II Kp 47016/2010 z dne 9. 4. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Celju št. I K 47016/2010 z dne 11. 5. 2012 se razveljavijo v izreku o premoženjskopravnih zahtevkih in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Celju v novo odločanje.

2. V preostalem se ustavna pritožba zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju in Okrožnega sodišča v Celju zavrne. se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - načelo dispozitivnosti

Jedro

Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi takšnega posla posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil in to še toliko manj takrat, kadar je izrecno naveden rok za izpolnitev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je S. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v njej določilo kazni 1 leto in 7 mesecev zapora ter 6 mesecev zapora, nato pa določilo enotno kazen 2 leti zapora in preizkusno dobo 3 leta ter dodaten pogoj, da obsojenec v roku 2 let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi Z. znesek 64.789,08 EUR in oškodovani družbi S. znesek 10.499,97 EUR. V navedeni višini je oškodovanima gospodarskima družbama prisodilo tudi uveljavljane premoženjskopravne zahtevke, s presežkom pa je obe oškodovanki napotilo na pravdo. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. To sodbo je Višje sodišče v Celju na podlagi delne ugoditve pritožbi zagovornika obsojenca in pa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je potem, ko je ugotovilo, da je v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena KZ nastala premoženjska škoda 57.256,44 EUR v zvezi s tem ustrezno popravilo opis kaznivega dejanja v odločbi o krivdi, obsojencu je znižalo kazen, določeno za to dejanje na 1 leto in 2 meseca zapora in kazen za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena na 5 mesecev zapora ter znižalo (namesto določilo novo) enotno določeno kazen na 1 leto in 6 mesecev zapora. V določenem dodatnem pogoju, da mora obsojenec plačati oškodovani gospodarski družbi Z. premoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče določilo znesek 38.293,61 EUR in znesek, ki ga mora plačati gospodarski družbi S. na 8.071,79 EUR, v ostalih delih pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev ustavnih pravic, predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in izrek oprostilne sodbe, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotavlja, da je obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti skoraj dobeseden prepis pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pretežni del uveljavlja analizo posameznih izvedenih dokazov, z namenom potrditve teze vloženega pravnega sredstva, da je sodišče prve stopnje glede dokazanosti obeh kaznivih dejanj, za kateri je obtoženca spoznalo za krivega, zašlo v „spoznavno krizo“. Tudi v argumentaciji ne presega pritožbe, saj se do razlogov v sodbi višjega sodišča, s katerim je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, niti ne opredeli. Vsebinsko navedbe v tem delu predstavljajo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten razlog. Nadalje vrhovna državna tožilka v zvezi s smiselno uveljavljanimi kršitvami 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti prav tako ne presega argumentacije pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na vse pritožbene navedbe je odgovorilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi v točkah 7., 8., 9. in 10. Zaključki višjega sodišča so pravilni, razlogi, s katerimi je sodišče svojo odločitev utemeljilo, pa niso v nasprotju s podatki spisa. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da smiselno uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, glede konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ki ni konkretizirana skladno z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je odločitev o dodatnem pogoju v okviru izrečene pogojne obsodbe v nasprotju z določbami ZKP. Zahteva se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 211/2010 z dne 28. 10. 2010, ki pa je za ta postopek neupoštevna, saj se nanaša na postopek za izdajo kaznovalnega naloga, urejen v XXV. a poglavju ZKP, členi 445. a - 445. e. Dodatni pogoj je sodišče izreklo v skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 in svojo odločitev tudi ustrezno argumentiralo.

4. Obsojeni S. Z. je v izjavi izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke. Navaja, da je pristranska in da iz nje ne izhaja dolžnost Vrhovnega državnega tožilstva, da skrbi tudi za zakonitost in pravičnost sodb sodišč. Meni, da tožilstvo ni odgovorilo na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec ponovno izpostavlja prekoračitev obtožnice s strani sodišča prve stopnje, ki je obtožnico spremenilo in dopolnilo v njegovo škodo, takšna prekoračitev pa predstavlja bistveno kršitev določb ZKP iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vztraja, da so podane tudi vse ostale uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka. Ocenjuje, da je odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko prazen. Še vedno meni, da dodatni pogoj, ki mu je bil naložen v izrečeni pogojni obsodbi, temelji na napačno izrečenem in obrazloženem premoženjskopravnem zahtevku in še, da je zahtevo mogoče preizkusiti tudi glede vprašanja idealnega steka obeh kaznivih dejanj. Obsojenec zaključuje, da je odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti preveč pavšalen, da bi ga Vrhovno sodišče lahko upoštevalo, zato naj sledi utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je obtožba prekoračena, z zatrjevanjem, da je sodišče spremenilo opis dejanja v obtoženčevo škodo, to pa je storilo na podlagi izmišljene izjave sodišča o izpovedi priče K., ki je ta nikoli ni podal, zato je podano, kot pravi vložnik, nasprotje med izjavo priče in vsebino krivdoreka sodbe, ki ne sledi opisu dejanj iz obtožnice. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 346/2008 z dne 28. 10. 2008 povedalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, pri katerem se sodišče, ko o njem odloča, omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Meje preizkusa pravnomočne sodbe določa torej vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, ter z razlogi, ki jih uveljavlja. Dispozitivnost, določena v prvem odstavku 424. člena ZKP, strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki ga uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da sodišče lahko preizkusi utemeljenost zahteve. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, ki jih uveljavlja. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa vsebine kršitve, to je okoliščin ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršno se na splošno sklicuje zahteva. V obravnavani zadevi zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev določb postopka zaradi prekoračitve obtožbe, ne navaja pa te spremembe in ne utemeljuje zakaj je ta nedopustna. Vrhovno sodišče zato obstoja zatrjevane kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni preizkušalo, je pa to storilo pritožbeno sodišče (točka 7. sodbe), ki mora takšne kršitve preizkušati tudi po uradni dolžnosti (člen 383. ZKP), razlogom pritožbenega sodišča je mogoče v celoti pritrditi.

6. Pri zatrjevanju nasprotij med nekaterimi deli izpovedb prič Z. Z., M. K. in obsojenca vložnik podaja svojo interpretacijo posameznih delov teh izpovedb. Vrhovno sodišče v zvezi s tem v celoti pritrjuje razlogom sodbe pritožbenega sodišča v točki 6. in tudi samo zaključuje, da kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s protispisno interpretacijo izpovedbe priče K., ni podana, v zvezi z uveljavljenima kršitvama po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi niso podane kršitve iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS, ki jih vložnik posebej ne obrazlaga.

7. Vložnik nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njegovem podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo in ker obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih elementih za storitev kaznivega dejanja. To procesno kršitev vložnik nato utemeljuje z zatrjevanjem kršitve materialnega zakona, to je da krivdorek ne vsebuje „pravilnih zakonskih znakov za storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije“. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije tako pri sklepanju posla kot pri njegovi izpolnitvi. Po dogovoru o dobavi različnega delovnega materiala in po dobavah, ki jih ni plačal (računi, izstavljeni v času med 7. 5. 2002 in 18. 7. 2002), je znova zatrjeval, da bodo računi plačani, družba Z. d.o.o. je blago ponovno dobavila, vendar tudi to ni bilo plačano (računi, izdani v času do 21. 3. 2003) v dogovorjenem roku. Kršitev materialnega prava glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil S. Z. obsojen, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena KZ-1), ni podana, prav tako ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zatrjevanje vložnika, da obsojenec ni preslepil ne zastopnika družbe Z. in ne predstavnika družbe S., predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da družba H. ob prevzemu obveznosti do družb Z. in S. teh ni bila sposobna poravnati in je to vedel tudi obsojenec. Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi takšnega posla posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil in to še toliko manj takrat, kadar je izrecno naveden rok za izpolnitev. Element preslepitve je védenje, da druga stran sklepa pogodbo v prepričanju, da bo ta izpolnjena, medtem ko storilec ve, da bo ne bo. Drug element je hotenje, storilec preslepi drugo stranko tako, da ta v zmoti, da gre za pravi resen posel, sklene pogodbo in izpolni svojo obveznost. Goljufijo je mogoče storiti tudi s konkludentnim ravnanjem, ko se iz predpostavljanja obstoja enega dejstva, utemeljeno sklepa na obstoj drugega dejstva, neobstoj tega pa predstavlja preslepitev. Namen preslepitve se kot psihični odnos storilca (kot stanje njegovega notranjega sveta) v zunanjem svetu odraža ne kot neko samostojno dejstvo, ampak le v njegovem ravnanju (odločitvah) in nastalih posledicah, potrebno je ugotavljanje ciljev, povezav oziroma vzročne zveze med posameznimi ravnanji in zavesti o posledicah takšnega ravnanja, analizi mora torej slediti tudi sinteza. Prav na takšen način je sodišče prve stopnje ugotavljalo obsojenčevo odgovornost za krivdo, pri čemer pa pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Načelo proste presoje dokazov velja tudi za ugotavljanje dejstev tako imenovanega notranjega sveta, v katerega sodi vprašanje krivde. Vložnikova kritika glede vprašanja, ali je šlo pri kaznivih dejanjih za preslepitev, tako ostaja v sferi vprašanj pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, vprašanja pravilne ugotovitve dejanskega stanja pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje o ugotovljeni krivdi, to je direktnega naklepa, vložnik ne more uspešno uveljavljati z zatrjevanjem, da sodba o tem nima razlogov, ti so podani v točkah 11. in 16. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

10. Vložnik v zvezi z ugovorom glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ni navedel, za kršitev katerih določb zakona naj bi po njegovem šlo. Vrhovno sodišče v zvezi s tem vprašanjem pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je bilo o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih pravilno in v skladu z zakonom odločeno z uporabo določbe drugega odstavka 105. člena ZKP, višina premoženjske koristi, ki jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem, je utemeljeno upoštevana kot podlaga za odločitev o višini premoženjskopravnega zahtevka. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je bil v obravnavani zadevi temelj za odškodninsko odgovornost obsojenca ugotovitev, da je bila škoda storjena v obeh primerih s kaznivim dejanjem.

11. Vložnik ugovora v zvezi s pravili o steku in nadaljevanem kaznivem dejanju ni obrazložil, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

12. Izrek kazenske sankcije je obrazložen v točki 17. sodbe sodišča prve stopnje in v točki 29. v sodbi sodišča druge stopnje. V obeh sodbah je obrazložena tudi naložena posebna obveznost v izrečeni pogojni obsodbi.

13. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo in obsojencu na podlagi določbe prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP v plačilo naložilo sodno takso.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 424, 424/1
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 234a
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzNzcz