<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 18861/2010-126
ECLI:SI:VSRS:2014:I.IPS.18861.2010.126

Evidenčna številka:VS2006929
Datum odločbe:06.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 18861/2010
Senat:Marko Šorli (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - izčrpanje pravnih sredstev

Jedro

Če ni verjetno, da bi dokaz, ki ga je predlagala obramba, uspel, z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče obsojencu ni kršilo pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem je bil K. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanemu M. M. 2.295,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi zagovornika obsojenca ter pooblaščencev oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist po drugem odstavku 371. člena ZKP, zlasti pravice do obrambe in poštenega postopka, ker je to vplivalo na zakonitost sodbe. Podane pa so tudi druge kršitve ZKP predvsem 8. in 11. točka prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik sicer uvodoma navaja kršitve določb procesnega zakona, vendar pa iz vsebine zahteve izhaja, da se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Neizvedba dokaza z izvedencem ni kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Neizvedbo predlaganega dokaza pa je tudi obširno obrazložilo. Cenilni zapisnik avtoservisa ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sicer pa je to kršitev zagovornik prvič uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne da bi izkazal, da je ni mogel uveljaviti že v pritožbi in v tem delu, po presoji Vrhovnega državnega tožilca, zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa vložnik vztraja na navedbah zahteve.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na te kršitve pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Procesno kršitev in sicer kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu po pritegnitvi izvedenca avtomobilske stroke, ki bi lahko podal strokovno izvedensko mnenje o vzrokih in obsegu domnevne manjvrednosti avtomobila. Ker sodišče izvedenca ni postavilo, je obsojencu kršilo pravico do obrambe, pravico do poštenega postopka, in pravico do neposrednega izvajanja dokazov, dejansko stanje pa je zaradi navedenega ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Vrednost vozila ter vrsto poškodb namreč lahko oceni le zapriseženi sodni izvedenec, ki ima za to potrebno strokovno znanje.

7. Kot izhaja iz obrazložitev obeh sodb nižjega sodišča, je bil dokazni predlog po postavitvi izvedenca avtomobilske stroke zavrnjen predvsem iz razloga, ker po prometni nesreči ni bila opravljena zavarovalniška cenitev, kot tudi iz razloga, da so bila na vozilu po prometni nesreči izvršena popravila tako v času, ko je imel v posesti vozilo oškodovanec, kot tudi kasneje, ko je imela vozilo v posesti M. Š., ki je kupila sporno vozilo od oškodovanca. Tako izvedenec avtomobilske stroke ne bi mogel ugotoviti dejanske vrednosti vozila v kritičnem času in postavitev izvedenca ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja.

8. Takšni presoji predlaganega dokaza pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj ni verjetno, da bi dokaz, ki ga je predlagala obramba uspel. Sodišče je sicer dolžno izvesti vse predlagane dokaze, ki so materialnopravno relevantni in kadar vložnik izkaže določeno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspel. V konkretnem primeru, kot rečeno, drug pogoj predvsem glede na številna popravila, ki so bila izvedena na avtu in to pred in po prodaji tretjemu, ocena vrednosti tega vozila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe med obsojencem in oškodovancem objektivno ni več mogoča. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca avtomobilske stroke obsojencu ni kršilo pravice do obrambe.

9. Vložnik pa tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker je sodbo oprlo na cenilni zapisnik avtoservisa. V Noveli ZKP je bil namreč kot pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti določeno tudi predhodno izčrpanje pravnih sredstev, kar pa ne pomeni le formalnega izčrpanja (to je vložitve pritožbe), temveč tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev v že vloženih pravnih sredstvih). Ker vložnik te kršitve v pritožbi ni uveljavljal, je torej Vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dolžno presojati. Ne glede na to pa tudi vložnik s takšno trditvijo, ki ni z ničemer obrazložena tudi iz tega razloga ne more uspeti.

10. Z nadaljnjimi trditvami v zahtevi, da si obsojenec ni pridobil nikakršne premoženjske koristi, da je oškodovanec kupil vozilo po načelu „videno - kupljeno“, torej s sprejemom vsega rizika, da je vozilo uporabljal približno eno leto, ne da bi reklamiral kakršnokoli napako, da obsojenec vozila ni prodal z dobičkom itd., zagovornik ne uveljavlja kršitev določb kazenskega ali procesnega zakona, temveč izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa, kot je bilo že pojasnjeno, zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

11. Ker torej niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je višina sodne takse odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah, zapletenosti in trajanjem te kazenske zadeve ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/5.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY1ODAy