<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 49810/2011-53
ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.49810.2011.53

Evidenčna številka:VS2006912
Datum odločbe:14.11.2013
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK II Kp 49810/2011
Senat:Barbara Zobec (preds.), Marko Šorli (poroč.), mag. Damijan Florjančič, mag. Kristina Ožbolt, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu (za zaslišanje policista), ki ni bil obrazložen, ni kršilo pravic obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Piranu je N. Č. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ji izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto, v plačilo pa ji je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolženki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine, da se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahteva v večjem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov (zapis zdravnika v obvestilu, verodostojnost izjave obdolženke in neverodostojnost oškodovankinega moža, vprašanje direktnega naklepa, tolmačenje pritožbenega sodišča o fotografiji, dvom v datum nastanka poškodbe itd.), kar potrjuje tudi sama zahteva z navedbo, „da so izvedeni dokazi namreč le napačno tolmačeni“. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec nadalje meni, da je zagovornikovo stališče, da je obsojenka s svojim predlogom, da se zasliši kot priča policist P., že s samim takšnim predlogom povsem jasno povedala, zakaj naj se zasliši in dodatno obrazložitev ni potrebna, napačno. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obsojenka tega pogoja ni izpolnila. Zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če bi na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Ker o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja ni nobenega dvoma tako v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona („šolski primer zmotne uporabe materialnega prava“) ni podana. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Zagovornik obsojenke je na odgovor vrhovnega državnega tožilca navedel, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal predvsem kršitve kazenskega zakona, pa tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kar vse se ne nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot to ugotavlja vrhovni državni tožilec. Vložnik ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje številna naključja, ki so se znašla v tej zadevi, tolmačili v škodo obsojenke. Vložnik tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v izjavi podaja svojo oceno izvedenih dokazov, kritizira zavrnitev podanega dokaznega predloga za zaslišanje policista P., sicer pa vztraja pri razlogih podane zahteve in njenem predlogu.

B.

5. Vložnik v obrazložitvi zahteve podaja kritiko ocene dokazov sodišča prve in druge stopnje, ki jo zaključuje z oceno, da dokazi kažejo, da je bila obsojenka v samoobrambi. V tem, precej obširnem delu se zahteva ukvarja z vprašanjem pravilne ugotovitve dejanskega stanja in nato na podlagi drugačnih ugotovitev kot sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb postopka, tako ugotavlja v svojem odgovoru tudi vrhovni državni tožilec. Vložnik torej kršitve zakona uveljavlja na podlagi zatrjevanja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, kar pa je v nasprotju z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

6. Vložnik uveljavlja tudi kršitev pravic obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje policista, ki je po inkriminiranem dogodku prišel v intervencijo. V zvezi s tem je potrebno pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da predlog za zaslišanje policista G. P. ni bil obrazložen, zato sodišče prve stopnje zatrjevane kršitve ni zagrešilo. Zagovornik obsojenke je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ustrezno obrazložil, zakaj bi moral ta dokaz biti izveden, vendar pa sodišče druge stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da izvedba tega dokaza ne more doseči drugačne presoje o obstoju odločilnih dejstev, to je, da je oškodovanka v obravnavanem dogodku utrpela poškodbe vratu. Dvomi zagovornika o času nastanka poškodb nimajo nobene podlage v ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pri napačni navedbi datuma gre za očitno pomoto. Vprašanje, ali je obsojenka ravnala z direktnim naklepom, ali pa je šlo, kot zatrjuje vložnik, za samoobrambo, se glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne zastavlja, medtem ko je vprašanje, ali ni morda dogodek potekal drugače, vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče zastavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov v skladu z določbo 425. člena ZKP ugotovilo, da zahteva ni utemeljena in jo zato zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na prvem odstavku 95. in 98.a člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NTc0