<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 32490/2010-124
ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.32490.2010.124

Evidenčna številka:VS2006318
Datum odločbe:06.12.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM II Kp 32490/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - predlog višjega državnega tožilca - pravice obrambe - izvajanje dokazov - odločanje o dokaznem predlogu - kršitev kazenskega zakona - odločba o kazenski sankciji

Jedro

Z navedbami v tožilskem predlogu v pritožbenem postopku ni bilo poseženo v razmerje med obtožbo in sodbo, saj je šlo v tedanji ureditvi ZKP za nezavezujoč predlog o tem, kakšno odločitev naj o pritožbi sprejme pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega S. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po drugem odstavku 323. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 323. člena KZ-1 v zvezi z 48. členom KZ-1 je obsojencu izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let, računano od dneva pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo zagovornika obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz prvega odstavka 372. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je na vse očitke zahteve, ki so ponovitev pritožbenih razlogov, že pravilno odgovorilo drugostopenjsko sodišče v svoji sodbi ter da se zahteva za varstvo zakonitosti v precejšnjem delu nanaša tudi na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

4. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik obsojenega nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi prekoračilo obtožbo, kar utemeljuje z dejstvom, da je višji državni tožilec v predlogu naslovljenem višjemu sodišču, navajal, da naj se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se iz izreka izpusti kršitev drugega odstavka 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) ter besedilo, ki se nanaša na to kršitev. Ker višje sodišče predlogu tožilca ni sledilo, med obtožbo in sodbo naj ne bi bila podana objektivna identiteta.

7. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 254. člena ZKP, ki ureja razmerje med obtožnim aktom in sodbo glede t. i. subjektivne ter objektivne identitete, kot zmotno meni obramba, ampak za povsem drugo situacijo, ki jo je urejala določba drugega odstavka 377. člena ZKP, po kateri je pristojni državni tožilec ob vrnitvi spisov, ki so mu bili poslani v pregled zaradi vložene pritožbe, lahko podal svoj predlog, kakšno odločitev naj bi sprejelo pritožbeno sodišče. Z navedbami v predlogu z dne 27. 10. 2011, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se iz izreka izpusti določilo drugega odstavka 25. člena ZVCP ter besedilo, ki se nanaša na kršitev tega določila, v ostalem pa sodba potrdi, v razmerje med obtožbo in sodbo zato ni bilo poseženo, saj je šlo v tedanji ureditvi ZKP za nezavezujoč predlog o tem, kakšno odločitev naj o pritožbi sprejme pritožbeno sodišče (novela ZKP-K tega instituta ne pozna več).

8. Vložnik zahteve nadalje uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke dr. I. C. o tem, ali je vzhajajoče sonce oziroma svetloba vplivala na vidno polje in možnost zaznavanja obsojenca.

9. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obsojenega in ga sodišče mora izvesti.

10. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje opisanemu predlogu zagovornika ni ugodilo, odločitev pa pod točko 3 obrazložitve utemeljilo s tem, da je vpliv sonca na potujoče vozilo dejstvo, katerega sodišče ne dokazuje. Pritožbeno sodišče je pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor obrambe ocenilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu zagovornika ni ugodilo, odločitev pa tehtno in sprejemljivo pojasnilo, pri čemer je še poudarilo, da se obdolženec v zagovoru niti v fazi preiskave niti glavne obravnave na vpliv sonca ni skliceval, temveč je to vprašanje postavil njegov zagovornik izvedencu na glavni obravnavi, „ko ga je zanimalo“ ali je sonce kaj vplivalo na vidljivost voznika Mercedesa (list. št. 184). Tudi po oceni Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena pravica do obrambe ter zato uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma ni dosegla standardov, ki izhajajo tako iz ustavnosodne presoje kot ustaljene prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z dokazi, ki jih je sodišče dolžno izvesti.

11. Z navajanji, da ob zaznavi nevarne situacije obsojenec ni zapeljal na levo smerno vozišče zaradi neprimerne hitrosti ter neizkušenosti, torej zato ker vozila naj ne bi obvladal, ampak zato, ker je ravnal v skrajni sili, da bi trčenje preprečil, obramba pod videzom kršitve kazenskega zakona (ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb prvega ali tretjega odstavka 32. člena KZ-1) izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča o protipredpisni vožnji obsojenca in v njeni vzročni povezavi z nastalo posledico. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Z nadaljnjimi navajanji, da obsojenčeva neprilagojena hitrost ni v vzročni zvezi z nastalo posledico, da obsojenčevo dejanje ni mogoče subsumirati niti pod določbo prvega odstavka 30. člena ZVCP, niti pod določbo drugega odstavka 25. člena ZVCP, ter da je nastalo kritično situacijo s svojo protipredpisno vožnjo povzročil oškodovanec, ki se je z nekategorizirane ceste vključeval v promet na javno cesto, obramba ne uveljavlja zatrjevane kršitve materialnega prava v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ampak izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bil obsojenec tisti, ki je kršil določbe ZVCP, da oškodovanec obsojencu ni odvzel prednosti, ter da bi obsojenec lahko preprečil trčenje, če bi ostal na svojem voznem pasu in zaviral, česar pa ni storil. S tem ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Z navajanji, da je sodišče prve stopnje glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, obsojencu izreklo prestrogo kazen, obramba ne uveljavlja kršitve iz 5. točke prvega odstavka 372. člena, torej da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ampak razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, ki ga je dopustno uveljavljati le v postopku s pritožbo. Ker je izrečena kazenska sankcija v okviru zakonskih meja za kaznivo dejanje za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, sodišče kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji ni kršilo.

14. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 254, 371, 371/1-9, 372-5, 371/2, 377, 377/2, 420,
420/2.
Datum zadnje spremembe:
05.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyMTI5