<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 13304/2009-94
ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.13304.2009.94

Evidenčna številka:VS2006199
Datum odločbe:06.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM IV Kp 13304/2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - poslovna goljufija - pravice obrambe

Jedro

Poslovna goljufija predstavlja posebno obliko goljufije, saj je izvršitveno dejanje pri obeh kaznivih dejanjih enako, loči pa se od goljufije v tem, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in da ni nujno, da je goljufiv namen podan že s sklenitvijo posla.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi je bil M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in s posebnim pogojem, da mora v roku dveh mesecev plačati oškodovani družbi A. d. o. o., P. k.d., znesek 78,25 EUR, to je znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni in postopek ustavi ali odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane zatrjevane kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kakor tudi ne tiste, ki bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Preplet vseh navedb zahteve za varstvo zakonitosti se v bistvu nanaša na zmotno in nepopolno presojo dejanskega stanja, ki je bila uveljavljena že v pritožbenem postopku in je višje sodišče nanjo argumentirano odgovorilo.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zagovorniki sicer uvodoma uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb, vendar pa teh kršitev v nadaljevanju ne obrazložijo. Z navedbami, da so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo krivdo, da sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, kot je to dolžno storiti v skladu s prvim odstavkom 17. člena, zaradi česar predlagajo Vrhovnemu sodišču tudi uporabo 427. člena ZKP, z navedbami, da sodišče neutemeljeno ni sledilo obsojenčevemu zagovoru glede obstoja kompenzacije ali pobota pri spornem poslu ipd., namreč ne pojasnjujejo uveljavljanih kršitev zakona, temveč le izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uveljavljajo razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Z očitkom procesne kršitve, to je kršitve pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker obsojencu kot laiku ni omogočilo izvajanja dejstev in predlaganja dokazov v svojo obrambo, pa vložniki prav tako ne morejo uspeti. Iz zapisnika z glavne obravnave namreč jasno izhaja, da je bil obsojenec pred zaslišanjem posebej opozorjen, da sme navajati tako dejstva kot tudi predlagati dokaze v svojo obrambo. Prav tako pa tudi ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma ni nasprotja med razlogi sodbe in izrekom glede pridobljene premoženjske koristi, saj tako iz izreka kakor iz obrazložitve jasno izhaja, da si je obsojenec kot odgovorna oseba (direktor) podjetja O. d. o. o. pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 78,25 EUR, s čimer je povzročil podjetju A. d. o. o. v tem znesku premoženjsko škodo. Gre za posebno obliko goljufije, saj je izvršitveno dejanje pri obeh kaznivih dejanjih enako, loči pa se od goljufije v tem, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ter v tem, da ni nujno, da je goljufiv namen podan že s sklenitvijo posla. Posledica ravnanja storilca pa je pridobljena premoženjska korist ali nastanek škode za stranko ali koga drugega (torej tudi drugo pravno osebo). Navedena posledica pa je jasno razvidna tako iz izreka, kakor tudi iz obrazložitve sodbe.

7. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane, zahteva pa je v pretežni meri vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Res je, da so zagovorniki v zahtevi predlagali oprostitev plačila stroškov postopka ter izpostavili obsojenčevo težko finančno situacijo, vendar je Vrhovno sodišče pri odločitvi o plačilu sodne takse kot stroška, nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, upoštevalo v izpodbijanih sodbah ugotovljena dejstva, predvsem okoliščine o honorarni zaposlitvi obsojenca na eni strani, ter dejstva, da nima preživninskih obveznosti.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372-1.
KZ-1 člen 228, 228/1.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5MzQ0