<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 76/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.76.2011

Evidenčna številka:VS2005999
Datum odločbe:05.04.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM II Kp 20/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - nova dejstva in dokazi - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija

Jedro

Zaradi pomanjkanja materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza z njegovo zavrnitvijo obsojenčeva pravica do obrambe ni mogla bila kršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter mu ob upoštevanju kazni, določenih za posamezno kaznivo dejanje, izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe J. d. o. o., je delno ugodilo, s presežkom pa je družbo napotilo na pravdo. Na pravdo je napotilo tudi oškodovano družbo B. d. o. o. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Ustave RS. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik J. J., odvetnik v M., se v izjavah z dne 26. 4. 2011 in 16. 6. 2011 pridružuje navedbam iz zahteve, izpostavlja nekatere dodatne nepravilnosti izpodbijane sodbe ter prilaga dodatno dokazno gradivo. Ker je Vrhovno sodišče izjavi prejelo po izteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člena ZKP), ni upoštevalo navedb zagovornika, ki presegajo odgovarjanje na navedbe vrhovnega državnega tožilca oziroma pomenijo uveljavljanje kršitev, ki jih pravočasno vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne zajema.

B.

5. Zagovornik uvodoma opozarja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev poslovne dokumentacije o poslovanju družbe H. d. o. o., za leti 2004 in 2005, kršilo obsojenčevo pravico do predlaganja dokazov v njegovo korist ter se pri tem sklicuje na določbe 17. in 320. člena ZKP, na 6. člen EKČP in na 22., 23., 25. in 29. člen Ustave RS. Poudarja, da gre za razbremenilni dokaz, s katerim bi se dokazala resničnost obsojenčevega zagovora, da zgolj v obdobju petih mesecev, ko je bil direktor družbe H. d. o. o., ni mogel narediti čudežev in bistveno spremeniti v preteklosti „zavožene“ družbe. Zagovornik tudi na več mestih v zahtevi opozarja, da obsojencu ni mogoče naprtiti slabega in nelikvidnega poslovanja prejšnjega direktorja K. V. in da bi moralo že takratno poslovodstvo ukrepati in družbo v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij dokapitalizirati. Ker to ni bilo storjeno, za takšno stanje v družbi H., d. o. o. ne more odgovarjati obsojenec.

6. Ne da bi se Vrhovno sodišče spuščalo v presojo pravilnosti številnih razlogov, ki jih je ob zavrnitvi dokaznega predloga za pridobitev poslovne dokumentacije za leti 2004 in 2005 navedlo prvostopenjsko sodišče (str. 4 in 11 prvostopenjske sodbe, prim. tudi str. 2 sodbe višjega sodišča), zagovornik z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ne more uspeti. Glede na opis kaznivih dejanj, za katere je bil M. J. obsojen, je očitno, da teza, ki bi jo obramba želela dokazovati s pridobitvijo poslovne dokumentacije, za odločitev v tej zadevi ni relevantna. Obsojencu se namreč ne očita, da je odgovoren za slabo finančno stanje družbe H. d. o. o., za njeno prezadolženost in nelikvidnost, ali da ni sprejel ustreznih ukrepov ob takšnem stanju družbe, temveč, da je kljub vedenju, da je družba v težki likvidnostni situaciji in da nima sredstev za tekoče poslovanje, sklepal posle za nabavo materiala oziroma prevzemal obveznosti, za katere pa je vedel, da ne bodo mogle biti izpolnjene (goljufivi namen). Zaradi pomanjkanja materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza z njegovo zavrnitvijo obsojenčeva pravica do obrambe ni mogla bila kršena (tretja alineja 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

7. Kršitev pravice do obrambe in predlaganja dokazov v obsojenčevo korist zagovornik utemeljuje tudi z navedbami, da višje sodišče pri odločanju ni upoštevalo še enega ključnega dokaza (knjigovodske kartice za leto 2004), ki ga je zagovornik priložil pritožbi in s katerim je skušal dokazati, da so bila nekatera plačila v korist oškodovanih družb vendarle opravljena. Tudi ta očitek ni utemeljen. Kot je razvidno iz izpodbijane drugostopenjske sodbe (str. 3), se je višje sodišče z omenjenim dokazom seznanilo ter pri tem utemeljeno opozorilo, da izvedba dokaza v pritožbi ni bila veljavno predlagana, saj zagovornik ni navedel razlogov, zakaj izvedbe dokaza ni predlagal že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). Višje sodišče je prav tako pojasnilo, zakaj ni sprejelo dokazne vrednosti, ki jo novo predloženemu dokazu pripisuje zagovornik. Neizkazana je ostala tudi pravna relevantnost predlaganega dokaza, saj zagovornik ni pojasnil, na kaj se plačila, ki naj bi bila opravljena v korist oškodovanih družb, sploh nanašajo.

8. Ob dejstvu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je imel obsojenec goljufivi namen že ob sklepanju pogodbe o sodelovanju z družbo B. d. o. o., na podlagi katere so bili izstavljeni v izreku izpodbijane sodbe navedeni računi (št. 74/2004, 77/2004, 84/2004, 87/2004), in da je F. Š. predal družbo H. d. o. o. z likvidnostnimi težavami, sama zapadlost računov (št. 84/2004 in 87/2004) šele v času, ko obsojenec ni bil več direktor družbe H. d. o. o., ne more biti pravno odločilna. Glede na dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 420. člena ZKP), je namreč škodo, ki je sicer nastala v času, ko je bila družba že predana F. Š., mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju. Z navedbami, da je zaradi kasnejše zapadlosti dveh računov za kaznivo dejanje, opisano v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, lahko odgovoren le F. Š. in ne obsojenec, zagovornik tako nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje.

9. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je obsojenčev zagovornik v fazi preiskave zagovarjal tudi njegovega očeta, soobtoženega K. J., česar zakon ne dopušča (prvi odstavek 68. člena ZKP). Ker je na vsebinsko enak ugovor pravilno odgovorilo že višje sodišče, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 3. strani sodbe višjega sodišča.

10. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z ostalimi očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Kot takšne Vrhovno sodišče ocenjuje zlasti navedbe, ki izpostavljajo prepričljivost obsojenčevega zagovora, neverodostojnost izpovedb nekaterih prič, izvedenskega mnenja in listinskih dokazov, navedbe, ki prelagajo odgovornost za očitani kaznivi dejanji na K. V. in F. Š., ter navedbe, s katerimi zagovornik izpodbija ugotovitve o obsojenčevem goljufivem namenu. Iz enakega razloga Vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo šele na tretji stopnji predloženega gradiva, s katerim skuša obsojenčev zagovornik vzbuditi dvom v pravilnost dokazne ocene sodišč.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 369, 369/4, 371, 371/2, 420, 420/2.
KZ člen 234a.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1MjE3