<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 63/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.63.2007

Evidenčna številka:VS23911
Datum odločbe:20.09.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - presoja pritožbenih navedb - pravica do pravnega sredstva - nedovoljen dokaz - zaslišanje obdolženca - uporaba jezika v postopku - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja in promet z mamili - oznaka mamila

Jedro

Čeprav tablete ecstasy niso na seznamu prepovedanih drog, gre za substanco, ki je razglašena za mamilo, saj se z izrazom ecstasy označuje MDMA, psihoaktivna snov iz skupine fenetilaminov, katere prenašanje se obsojencu očita v opisu abstraktnega dejanskega stanu, kar je v nadaljnjem opisu kaznivega dejanja konkretizirano z označbo iste substance, le da z drugim imenom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil M.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena omiljena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 150.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom ali pa sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrne, saj sodišči nista storili kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodbi imata vse razloge o odločilnih dejstvih, v sodbah pa tudi ni nasprotij, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Odgovor je bil posredovan obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1.Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker se obsojencu očita, da je prenašal 101 tableto ecstasy, ki ni na seznamu prepovedanih drog, ne pa prenašanje spojine MDMA, ki pa je na tem seznamu.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ med drugim stori, kdor zaradi prodaje neupravičeno hrani substance ali preparate, ki so razglašene za mamila. Za mamila po tem zakonu se štejejo prepovedane droge, določene v posebnem zakonu in uvrščene v seznam prepovedanih drog (štirinajsti odstavek 126. člena KZ). Takšen seznam je sestavni del Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (2. člen), sprejete na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD).

Tablete ecstasy (z logotipom bikove glave in napisom Bulls), ki jih je prenašal obsojenec, res sicer niso na seznamu prepovedanih drog, to pa ne pomeni, da ne gre za substanco, ki je razglašena za mamilo. Upoštevati je treba (tako strokovna literatura), da se z izrazom ecstasy označuje MDMA, psihoaktivna snov iz skupine fenetilaminov. Z istim izrazom se v zadnjih letih pogosto označujejo tudi nekateri drugi derivati amfetaminov (MDA, MDEA, DOB itd.). V opisu abstraktnega dejanskega stanu se obsojencu očita, da je prenašal spojino MDMA, ki je za mamilo razglašena pod zaporedno številko 155 skupine I, kar je v nadaljnjem opisu konkretizirano z označbo iste substance, le da z drugim imenom, to je ecstasy z logotipom bikove glave in napisom Bulls. Ta izraz pa se, kot pravilno v svoji odločbi ugotavlja tudi višje sodišče, v pogovornem jeziku uporablja (tudi) za spojino MDMA, ki je razglašena za mamilo. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

2.Vložnik zahteve se ne strinja z oceno višjega sodišča in ostaja pri trditvi, da je sodišče kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na zapisnik o obsojenčevem zaslišanju pred Deželnim sodiščem za kazenske zadeve v G., kjer ni bil deležen pravilnega pravnega pouka (v smislu 227. člena ZKP), saj pred zaslišanjem ni bil seznanjen s pravico do zagovornika, to pa predstavlja kršitev ustavnih (29. člen) in tudi nekaterih konvencijskih določb. Takšen zagovor bi po mnenju zagovornika sodišče moralo izločiti iz spisa in ker tega ni storilo, naj bi kršilo tudi določbo drugega odstavka 83. člena ZKP.

Vsebinsko enake ugovore obrambe je izčrpno in argumentirano zavrnilo že sodišče druge stopnje, ki je po pregledu zapisnika o obsojenčevem zaslišanju pred Deželnim sodiščem za kazenske zadeve v G. ugotovilo, da je pravni pouk, ki je bil dan obsojencu, po vsebini skladen s pravnim poukom, kot ga določa 227. člen ZKP. Ugotovilo je, da je bil obsojenec med drugim opozorjen tudi, da se lahko, preden poda izjavo, posvetuje z zagovornikom in da je bil obsojencu še pred zaslišanjem v G. postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ki je bil obveščen o obsojenčevem zaslišanju, vendar pa se ga ni udeležil. Spričo navedenega tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve Ustave in procesnega zakona niso podane, saj je bil obsojenčev zagovor pridobljen na procesno veljaven način in je zato sodišče nanj smelo opreti svojo sodbo.

3.Zagovornik se sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma obsojenčevo prikrajšanje za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen). Z nadaljnjimi navedbami, da iz zapisnika ni razvidno, da bi bil tolmač za slovenski jezik mag. T.K. stalni zapriseženi tolmač oziroma, da bi bila zaprisežena pred zaslišanjem, pa procesne kršitve, na katero se sklicuje ne utemelji, temveč uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (ki zadeva procesno relevantno dejstvo), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe (3. alineja 29. člena Ustave), ker je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič, ki naj bi vedele povedati, da je obsojenec uživalec tablet ecstasy. Navedene ustavne pravice ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokazni predlog obrambe. Dokazni predlog sme tudi zavrniti, če po ustaljeni ustavno-sodni presoji oceni, da dokaz ni potreben oziroma da obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala obstoja in pravne relevantnosti dokaza. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru (sodba, stran 9) obrazloženo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič (sodišče druge stopnje je njegovim razlogom pritrdilo) in razumno ocenilo, da je bilo dejansko stanje tudi v tem pogledu dovolj razčiščeno oziroma, da obsojenec, kot je tudi sam priznal pri prvem zaslišanju, ni bil uživalec droge in da so bile tablete tudi glede na količino, ki jo je prenašal, namenjene nadaljnji prodaji. Vrhovno sodišče zato ne vidi podlage za očitek, da obsojencu ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Tudi samo dejstvo, da je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov ne utemeljuje očitka zahteve, da je bilo sodišče "slepo in gluho za argumente obrambe" in zaradi tega pri svojem sojenju pristransko (23. člen Ustave).

5.Zagovornik sodišču prve stopnje (neutemeljeno) očita več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (ker sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in ker naj bi bil izrek v nasprotju z razlogi sodbe), sodišču druge stopnje pa kršitev 25. člena Ustave, ker naj bi se ne opredelilo do posameznih pritožbenih navedb.

Sodišče prve stopnje je na deveti strani sodbe ocenilo obsojenčev spremenjen zagovor na glavni obravnavi, ko je navajal, da je uživalec droge, povedalo, da mu ne verjame (da je v letih 2000 in 2001 užival drogo in da je pri prvem zaslišanju mislil, da se ga sprašuje, če uživa mamilo v priporu) ter svojo presojo tudi razumno utemeljilo, takšna ocena pa je prestala preizkus tudi na drugi stopnji. Zato je brez podlage očitek, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Iz enakih razlogov je treba zavrniti tudi navedbe zahteve, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o obsojenčevi krivdi oziroma da ni povedalo, katere konkretne ugotovitve so sodišče vodile k zaključku, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom.

V tretjem odstavku na deveti strani sodbe je sodišče prve stopnje med drugim zapisalo "da nima nobenega razloga, da bi dvomilo v kazensko odgovornost (obsojenca), da je nesporno, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in da je dejanje hotel storiti, torej je deloval z direktnim naklepom". Kljub skopi obrazložitvi sodbi tudi v tem delu ni mogoče očitati, da nima presoje obdolženčeve krivde oziroma kazenske odgovornosti. Zlasti še, ker tudi sicer iz obširne analize in utemeljitve okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno (način pridobitve mamila, količina, dogovarjanje s prodajalcem mamila, obsojenčevo odvrženje mamila ob zasledovanju policije itd.) jasno izhaja, da je bilo obsojenčevo ravnanje zavestno in voljno in da se je zavedal tudi njegove prepovedanosti.

Zahteva sicer pravilno ugotavlja, da se obsojencu očita zgolj hramba mamila, ne pa njegova "preprodaja", kot je navedlo sodišče prve stopnje (sodba, stran 9). Vendar pa na tej podlagi zgolj zaradi nenatančnega izražanja ni mogoče uveljavljati, da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe, ko sicer iz njene celotne obrazložitve izhaja ugotovitev sodišča, da je obsojenec mamilo hranil z namenom prodaje.

Zagovorniku je treba pritrditi, da se višje sodišče do te procesne kršitve, ki jo je uveljavljal že v pritožbi, ni opredelilo. Pojasniti je treba, da določbe 25. člena Ustave, ki naj bi jo sodišče s tem kršilo (njeno bistvo je zajeto tudi v prvem odstavku 395. člena ZKP), ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče druge stopnje odgovoriti na vsako pritožbeno navedbo. Tako na primer ni dolžno odgovarjati na navedbe, ki so tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti, kot tudi na navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene. Za takšne gre po mnenju Vrhovnega sodišča tudi v tem primeru, ko se zagovornik sklicuje na nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki pa je očitno zgolj navidezno.

Kršitve navedene ustavne določbe višjemu sodišču tudi ni moč očitati v zvezi s presojo pritožbenih navedb glede krivde. Procesni standardi obrazložitve drugostopenjske odločbe ne terjajo, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. S tem, ko je višje sodišče na splošni ravni presojalo pritožbene navedbe in zapisalo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva (torej tudi dejstva v zvezi z kazensko odgovornostjo) pravilno in popolno ugotovilo in zanje navedlo prepričljive razloge, je posredno povedalo, da ni ugotovilo procesnih kršitev v zvezi z ugotavljanjem in utemeljitvijo obsojenčeve krivde, teh pa ni ugotovilo niti ob preizkusu po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, kot izhaja iz sodbe na peti strani.

Ker je po navedenem zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.


Zveza:

ZKP člen 227, 371, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 395.KZ člen 126, 126/14, 196, 196/1.URS člen 25, 29, 29/1-3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjY5Mw==