<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 134/2003
ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.134.2003

Evidenčna številka:VS21997
Datum odločbe:18.09.2003
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:časovna veljavnost kazenskega zakona - milejši zakon - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Vprašanje, kateri zakon je milejši, sodišče rešuje s primerjavo in vrednotenjem obeh kazenskih zakonov v celoti in ne le njunih posameznih določb ter s tehtanjem, kateri zakon je ugodnejši za storilca v konkretnem primeru in ne na splošno.

Zgolj zaradi spremembe stvarne pristojnosti sodišča in s tem povezane sestave sodišča, ki v zadevi odloča, obdolženčev procesno pravni položaj ni ugodnejši, tašna sprememba pa mu tudi ne zagotavlja "večje varnosti oziroma pravilnosti odločitve", kot zmotno navaja vložnik zahteve. Vsi sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je spoznalo obsojenega J.H. za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter mu izreklo kazen 6 mesecev in 15 zapora, plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen 6 mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.2.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija pravnomočno sodbo zaradi kršitev določb zakona o kazenskem postopku ter kršitev kazenskega zakona in predlaga, da se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Očitek v zahtevi, da je odločalo stvarno nepristojno Okrajno sodišče v Lendavi namesto Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ni pravilen. Po 1. točki 1. odstavka 91. člena Zakona o sodiščih so za sojenje za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen do treh let zapora, pristojna okrajna sodišča. Sprememba KZ, ki je stopila v veljavo po storitvi kaznivega dejanja, na stvarno pristojnost sodišča nima nikakršnega vpliva. Po 3. členu KZ se za storilce uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, njegove spremembe pa le, če je milejši za storilca. Višja zagrožena kazen je odločilni element pri presoji, da je novi zakon za obsojenega strožji, ne glede na to, da je za sojenje pred okrožnimi sodišči pristojen senat. Ko zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je obsojenec kazniva dejanja storil po navodilu policista, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa, kot navaja vrhovni državni tožilec, zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

Obsojenec se je na glavni obravnavi zagovarjal, da v konkretnem primeru ni sodeloval z nobenim policistom, zato je ob takšnem zagovoru pravilna tudi odločitev višjega sodišča, ko ni sledilo predlogu, da naj se zaslišita policist ter obsojenčeva bivša žena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ostaja pri svojem pravnem stališču, ki je bilo že v pritožbenem postopku ocenjeno kot nepravilno, ne da bi pri tem navajal nove razloge, ki bi opravičevali spremembo sprejetega pravnega stališča v pravnomočni sodbi. Trdi, da je v zadevi odločalo stvarno nepristojno okrajno namesto okrožno sodišče. Sojenje v senatu obsojencu po mnenju vložnika zahteve zagotavlja večjo varnost, kot če bi v zadevi odločal sodnik posameznik. Zato sta, ne glede na to, da je novi zakon za obsojenca strožji (ker predpisuje višjo zaporno kazen), po mnenju vložnika zahteve podani kršitev zakona o kazenskem postopku (te pobliže ne opredeli) ter "ustavna pravica enakosti pred zakonom".

Določba 2. odstavka 3. člena KZ sodišče zavezuje k uporabi zakona, ki je za storilca milejši, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat). Vprašanje, kateri zakon je milejši, sodišče rešuje s primerjavo in vrednotenjem obeh kazenskih zakonov v celoti in ne le njunih posameznih določb ter s tehtanjem, kateri zakon je ugodnejši za storilca v konkretnem primeru in ne na splošno. Kot milejši zakon je nedvomno mogoče ovrednotiti tisti kazenski zakon, po katerem je mogoče storilcu izreči milejšo kazensko sankcijo. Zgolj zaradi spremembe stvarne pristojnosti sodišča in s tem povezane sestave sodišča, ki v zadevi odloča, obdolženčev procesno pravni položaj ni ugodnejši, tašna sprememba pa mu tudi ne zagotavlja "večje varnosti oziroma pravilnosti odločitve", kot zmotno navaja vložnik zahteve. Vsi sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije).

V času storitve dejanja 4.9.1998 je bila v kazenskem zakoniku za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ predpisana kazen zapora do treh let, po spremembi KZ, ki je stopila v veljavo 23.4.1999, pa je bila za enako dejanje predpisana strožja kazen - do pet let zapora. Zato sta nižji sodišči pravilno ocenili, da je novi zakon glede na predpisano kazen za obsojenca strožji in da je na mestu uporaba zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je bil v konkretnem primeru za obsojenca milejši, ne glede na to, da je v zadevi odločal stvarno pristojni sodnik posameznik okrajnega sodišča in ne tričlanski senat okrožnega sodišča. Spričo navedenega zatrjevane kršitve niso podane.

Zagovornik v nasprotju z zagovorom obsojenca, ki kaznivo dejanje v celoti prizna, trdi, da naj bi obsojenec kaznivo dejanje storil po nagovarjanju in navodilih policista; s tem smiselno zatrjuje, da naj bi bila njegova kriminalna dejavnost izzvana (4. odstavek 155. člena ZKP). Čeprav se zagovornik s tem v zvezi sklicuje na kršitev materialnega zakona, pa z navedbami, ko zatrjuje, da obsojenec ni imel naklepa oziroma da je bil v dejanski zmoti, zaradi česar tudi predlaga dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem že omenjenih prič, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker tako razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik niso podani, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi stopnji je bil obsojenec oproščen tudi plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).


Zveza:

KZ člen 3, 3/2.ZKP člen 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDc5OA==