<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 115/98
ECLI:SI:VSRS:2000:I.IPS.115.98

Evidenčna številka:VS20902
Datum odločbe:26.10.2000
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - časovna veljavnost kazenskega zakona - milejši zakon - ogrožanje javnega prometa - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti

Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je dejanje opredelilo po 3. odst. 251. čl. KZ-77 in ne po 1 .odst. 325.čl. KZ, ni uporabilo strožjega zakona. Zatrjevana kršitev po 2. odst. 3. čl. KZ zato ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ RS-77 in mu po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 3 mesece in 15 dni zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega M.S. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega M.S. je dne 19.5.1998 vložil na Okrajno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zagovornik meni, da je kazenski zakon kršen in sicer naslednje določbe: 2. odstavek 3.

člena, 4., 15. in 18. člen Kazenskega zakona (KZ), kar je imelo za posledico, da je bila obsojencu izrečena obsodilna sodba namesto oprostilne sodbe. Navaja, da prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe brez potrebne dokazne podlage trdi, da je verjetno, da je ravno v tem vzrok prometne nezgode, da je "obdolženec refleksno zapeljal v križišče takrat, ko se je prižgala zelena puščica za zavijanje v desno." Prvostopno sodišče ni verjelo izpovedbam staršev obsojenca zaslišanih kot priče niti obsojenčevemu zagovoru; verjelo je oškodovancu in dvema drugima pričama. Pritožbeno sodišče je sledilo prvostopni dokazni oceni z nadaljnjo ugotovitvijo, da ni dokazano, da bi semaforji nepravilno delovali oziroma, da bi vožnja oškodovanca bila nepravilna. Do prometne nezgode je po mnenju vložnika prišlo zaradi prehitre vožnje oškodovanca, kot jo je ugotovil sodni izvedenec, ne pa zaradi kršitve 1. točke 52. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Na kraju nezgode je namreč dovoljena hitrost vožnje 60 km/h. Napadeni sodbi ne ugotavljata relacije med nepravilno - prehitro vožnjo oškodovanca in nastalo prometno nezgodo, poleg tega pa tudi v zvezi z oškodovančevo poškodbo ni ugotovljeno, ali je bil oškodovanec privezan z varnostnim pasom; narava poškodb namreč kaže, da bi bilo potrebno z izvedencem ugotavljati, na kakšen način je prišlo do ugotovljenih poškodb. Razčiščenje tega vprašanja je bistveno za pravilno uporabo kazenskega zakona. Če bi oškodovanec vozil s pravilno hitrostjo in bil privezan, do nezgode ne bi prišlo tudi, če bi obsojenec nepravilno vozil, česar pa ne priznava.

Posledic zaradi oškodovančevih kršitev prometnih predpisov ni mogoče pripisati ravnanju obsojenca. Nadaljnja kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana v trditvi obeh sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec refleksno zapeljal mimo semaforja, ko mu je na semaforju gorela puščica za vožnjo v desno. Iz takšne trditve po mnenju vložnika izhaja, da se obsojenec ni zavedal, da vozi mimo rdeče luči na semaforju naravnost. Če se tega ni zavedal - kršitev prometnih predpisov mora biti storjena z naklepom, hujša posledica pa z zavestno ali nezavestno malomarnostjo, v tem primeru po mnenju vložnika ni mogoče izreči obsodilne sodbe, ker ne obstoje vsi subjektivni elementi kaznivega dejanja. Sicer pa je po mnenju vložnika kršen kazenski zakon, saj niti v 1. niti v 3. odstavku 251. člena KZ-77, po katerem je obsojen, ne vsebuje hude telesne poškodbe kot znaka kaznivega dejanja in je za to kaznivo dejanje po mnenju vložnika predpisana denarna kazen ali zaporna kazen do 3 let, kar ni točno in je tako kazenski zakon kršen v škodo obsojenca. Končno je vložnik mnenja, da je element iz izreka sodbe "spravil v nevarnost življenje ljudi" povzet po 1. odstavku 251. člena KZ, strožji kot je 1. odstavek 325. člena KZ, zato se postavlja vprašanje uporabe določb 2. odstavka 3. člena KZ. Ob vsem povedanem vložnik meni, da je treba postopek dopolniti ter na točno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejeti zakonito sodbo.

Vrhovni državni tožilec Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, navaja, da so vložnikova izvajanja nesprejemljiva in jih ni mogoče navezati na domnevno kršenje določbe kazenskega zakona, kar zadeva ugotavljanja krivde. Sicer pa vložnik velikansko večino vloge posveti izpodbijanju dejanske podlage v tej zadevi. Tudi ni podana kršitev 2. odstavka 3. člena KZ, češ da naj bi bil uporabljen zakon, ki je za obsojenca neugodnejši. V nakazani konkurenci dveh kazenskih zakonov je bil pravilno uporabljen tisti, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnikova izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se tičejo prvostopne in pritožbene dokazne ocene, predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem očitanega kaznivega dejanja, ki ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ugotovitve v napadenih sodbah o tem, da je obsojenec zapeljal v rdečo luč, dalje da je bila pretrgana vzročna zveza med obsojenčevo protipredpisno vožnjo, ki je ne priznava, s protipredpisno vožnjo oškodovanca, so dejanska vprašanja, glede katerih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v obeh napadenih sodbah. Zato za uporabo 427. člena ZKP ni podlage. Vložnik v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel uspeti.

Na ugotovljeno dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja je bil obeh napadenih sodbah kazenski zakon pravilno uporabljen. V 18. členu KZ je med drugim določeno, da je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomisleno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala - zavestna malomarnost. V času storitve kaznivega dejanja je 1. odstavek 251. člena KZ RS-77 vseboval določbo o udeležencu v prometu, ki med drugim spravi v nevarnost življenje ljudi, pa zaradi tega kakšna oseba utrpi hudo telesno poškodbo. Pri tem je šlo za naklepno kaznivo dejanje, dočim je 3. odstavek določal da, če je dejanje iz 1. odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 3 let. Sedaj veljavni kazenski zakonik v 1. odstavku 325. člena določa, da uveleženc v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno kaznovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 3 let. Res je, da sedaj veljavni Kazenski zakonik ne vsebuje elementa ogrožanja, ki se je v KZ RS-77 glasil "in s tem tako ogrozi promet, da spravi v nevarnost življenje ljudi". Ni mogoče govoriti, da je bil uporabljen strožji kazenski zakon, ko je bila za kaznivo dejanje po 3. odstavku 251. člena KZ RS-77 zagrožena denarna kazen ali zapor do 3 let, po 1. odstavku 325. člena veljavnega KZ pa je zagrožena enaka kazenska sankcija. Zato ne gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca, ko je sodišče prve stopnje uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve očitanega kaznivega dejanja. Zlasti ne gre za uporabo strožjega kazenskega zakona in s tem za zatrjevano kršitev 2. odstavka 3. člena KZ.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča glede pravilne uporabe kazenskega zakona niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa jo je tudi iz razloga, kolikor vložnik v zahtevi uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.


Zveza:

ZKP člen 420, 420/2. KZ (1977) člen 251, 251/3.KZ člen 3, 3/2, 325, 325/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzcwMg==