<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 289/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.289.2008

Evidenčna številka:VS2004529
Datum odločbe:06.11.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Kp 548/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravice obrambe - pravica do pritožbe - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - pravna opredelitev dejanja - zastaranje - nadaljevano kaznivo dejanje - goljufija

Jedro

Če je obsojenec kot direktor družbe vzpostavil sistem, s katerim je z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin privabljal nedoločeno število posojilodajalcev zaradi pridobitve premoženjske koristi, gre za kriminalno dejanje, zajeto z enotnim naklepom. Zato ni mogoče sklepati, da so v razmerju do posameznih oškodovancev storjena samostojna kazniva dejanja, ki bi jih bilo treba obravnavati in pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje in jih presojati tudi z upoštevanjem zastaralnih rokov.

Izrek

Zahteva obsojenega R.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega R.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ ter mu izreklo kazen pet let zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, odvetnika Z.K., izplačajo iz proračunskih sredstev. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je tudi odločilo, da je obsojenec dolžan v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancem plačati priglašene premoženjskopravne zahtevke, pri čemer je oškodovanca A.P. in I.I. s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.3.2008 zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika, odvetnika Z.K., izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče vse kršitve obravnava, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spremeni tako, da se zoper obtoženega R.L. iz razloga četrtega odstavka 357. člena ZKP zavrže obtožba v celoti, podrejeno, da Vrhovno sodišče vse navedene kršitve obravnava in razveljavi izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru v celoti in razveljavi potrditev sodbe Višjega sodišča v Mariboru ter vrne zadevo Okrožnemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje, skrajno podrejeno, da Vrhovno sodišče vse navedene kršitve obravnava in na podlagi drugega odstavka 41. člena KZ zniža kazen v svoji pristojnosti in da obsojenega R.L. oprosti plačila stroškov postopka pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

Popravek zahteve z dne 11.6.2008, ki je po vsebini njena dopolnitev, je obsojenec vložil s priporočeno pošiljko po pošti dne 12.6.2008, Okrožno sodišče pa ga je prejelo 13.6.2008. Obsojenec je nato še z vlogama z dne 23.7.2008 in 12.8.2008, ki ju je naslovil kot „popravek in dopolnilo“, dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti. Prva je bila vložena 29.7.2008, druga 13.8.2008 (oddana priporočeno po pošti 12.8.2008). Iz vročilnice, pripete list. št. 3218, sicer sledi, da je bila obsojencu sodba Višjega sodišča v Mariboru vročena 7.5.2008, vendar je glede na njegovo trditev in priloženo fotokopijo vročilnice, iz katere je razvidno, da je sodbo prejel v zaporih 13.5.2008, bilo v dvomu treba šteti tudi to dopolnitev kot pravočasno.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve Ustave, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) in kršitve kazenskega zakona, ki zadevajo predvsem pravno opredelitev obsojenčevega dejanja, niso podane.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v obširno obrazloženi izjavi nasprotuje njenim stališčem s ponovitvijo navedb iz zahteve in z njihovo dodatno razlago.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec uveljavlja:

1. kršitve kazenskega zakona: – iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, ki mu je očitano, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, – iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je bil glede dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Meni, da je v obravnavanem primeru šlo za gospodarsko dejavnost in da zato ni mogoče dejanja pravno opredeliti po 217. členu KZ in – iz 3. točke 372. člena ZKP, ker sodišče ni postopalo po določbi 5. točke prvega odstavka 111. člena KZ, ko je nepravilno opredelilo posamezna kazniva dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in vanj vključilo posamezna kazniva dejanja, ki so že absolutno zastarala po šestem odstavku 112. člena KZ.

2. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka: a) iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in tudi ne datumi posameznih sklenjenih ter v zahtevi naštetih pogodb, in ker so razlogi sodbe s seboj v nasprotju; b) iz prvega odstavka 366. člena in prvega odstavka 367. člena v zvezi s prvim odstavkom 25. člena Ustave RS, 13. člena EKČP in petega odstavka MPDPP, ker je predsednica senata sodišča prve stopnje obsojenca „ustno nepopolno“ poučila o pritožbi in ker obsojencu ni vročila sodbe; c) iz prvega odstavka 355. člena ZKP, ker je sodišče na 32. strani prvostopenjske sodbe zapisalo, da bi podjetje A.I. za svoje poslovanje potrebovalo soglasje Banke Slovenije, pri čemer zahteva nakazuje, da v zvezi s to okoliščino ni bil izveden dokaz na glavni obravnavi.

Dopolnjeni zahtevi za varstvo zakonitosti ob dodatni obrazložitvi uveljavljanih kršitev in ob popravkih, njen vložnik opozarja še na 1. kršitev načela zakonitosti, 2. kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP (nerazumljivost izreka in precejšnje nasprotje v njem ter v sodbi in v njeni obrazložitvi), ker - se sodišče ni opredelilo do navedb državnega tožilca v besedi strank, ki se nanašajo na vprašanje zastaranja posameznih dejanj; - prvostopenjska sodba kot tudi sodba sodišča druge stopnje nepopolno oziroma dokaze obrambe sploh ne razloži, zlasti ne preizkusi navedb preiskovalnega sodnika in jih ne obrazloži. Isti očitek velja za sklep senata okrožnega sodišča in v zvezi s tem za odsotnost opredelitve do vprašanj dokazljivosti goljufivega namena z vidika okoliščin, povezanih z ravnanjem upnikov, višine terjatev podjetja A.I. v primerjavi z dolgovi in plačevanja velikih zneskov dajatev, nadalje do dejstev, da je obsojenec ob spremenjenih poslovnih okoliščinah prekinil jemanje in sklepanje novih kreditnih pogodb in da je nato vrnil v dveh mesecih 80.000.000,00 SIT, da je pri večini oškodovancev šlo za osebe, ki so verižno posojale denar različnim podjetjem, da v sodbi ni naveden in ocenjen načrt finančnega poslovanja podjetja A.I. d.o.o., poslovanja podjetja oziroma obsojenca preko računa poslovne banke, to je A Banke, obsojenčev zagovor, da je pred tem tri leta delal v skladu z zakonom, dokumentacija o podjetju A.I. d.o.o. v zvezi s prisilno poravnavo in ponudbo, da upniki dobijo delež v združenem podjetju (A.I. d.o.o. in As s.p.) ter 3. kršitev obsojenčevih pravic, storjenih z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku in 4. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 39. členom ZKP, ker je višja sodnica S.G. v postopku preiskave „nadomestila“ preiskovalnega sodnika I.N. in ker je v isti zadevi sodelovala v pritožbenem senatu, ko je odločal o priporu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Kršitve kazenskega zakona.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je med drugim podana, če dejanje, ki se očita obtožencu, nima vseh zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja. Takšen položaj lahko nastane v primeru, ko posamezni zakonski znaki dejanja v opisu niso konkretizirani, kot tudi v primeru, ko sodišče zmotno presodi vprašanje njihovega obstoja oziroma neobstoja.

Opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, vključno z navedbo konkretnih dejstev, s katerimi je obsojenec lažno prikazoval dejanske okoliščine. V opisu je tudi opredeljeno, da je oškodovance spravil v zmoto pri sklepanju kreditnih pogodb ter na kakšen način in da je tako ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v škodo oškodovancev, navedenih v izreku prvostopenjske sodbe.

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča so v skladu z navedenim očitkom, enako pa velja za presojo, da so v ravnanju obsojenca izkazani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Pri presoji obstoja in časa nastanka goljufivega namena je treba izhajati iz očitka, da je obsojenec (že ob sklenitvi pogodb) „lažno prikazoval“, da so naložbe strank varne in z njimi povezano obrazložitvijo sodišča prve stopnje (obrazložitev prvostopenjske sodbe na straneh 33 in 34). Sodišče druge stopnje je tudi glede tega zakonskega znaka presodilo pritožbene navedbe. V obrazložitvi sodbe (5. in 6. stran sodbe sodišča druge stopnje) je navedlo dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerih je razumno sklepalo, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom. Pri tem je tudi utemeljilo, kako presoja okoliščino, da je obsojenec na začetku izpolnjeval svoje obveznosti in okoliščino, da je imel poslovne težave.

Vložnik zahteve izpodbija goljufivi namen z okoliščinami, ki zadevajo delno izpolnitev obveznosti, izplačevanje obresti in kasneje nastalo nemožnost izplačil, ki po njegovem naziranju pomeni le kršitev sklenjenih pogodb in s tem nastanek civilnopravne obveznosti. Slednje in navedba, da ni „dokazljivega namena kaznivega dejanja, da je bilo to storjeno“, kaže na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Že iz navedenih razlogov ne gre pritrditi stališču zahteve, da je sodišče kršilo tudi kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ne kot kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ. V primeru tega kaznivega dejanja gre za posebno obliko goljufije, ki je bila v Kazenskem zakoniku predpisana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah KZ (Ur. l. RS, št. 23/99). Kazenski postopek se lahko vodi le proti storilcem, ki so takšna kazniva dejanja izvršili po uveljavitvi teh sprememb. Nastala situacija ne pomeni, da bi sodišče moralo obsojenčevo dejanje pravno opredeliti po 234.a členu KZ in glede na to, da v času storitve to kaznivo dejanje v kazenskem zakonu ni bilo predpisano, sprejeti drugačno odločitev (načelo zakonitosti – 1. člen KZ in 2. člen KZ-1). Sodišče je namreč presojalo obsojenčevo dejanje v okviru obtožbenega očitka, ki ga je povzelo v izrek sodbe in na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ocene zagovora in ostalih dokazov sklepalo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje goljufije. Po drugi strani je za kaznivo dejanje poslovne goljufije predpisana kazen (za dejanje po prvem odstavku 234.a člen KZ je predpisana kazen zapora do petih let, po drugem odstavku pa od enega do desetih let) strožja za storilca kot kazen, predpisana za kaznivo dejanje goljufije. Zaradi tega in ker glede na opis obsojenčevega dejanja in ugotovljeno dejansko podlago tudi ni utemeljena pravna opredelitev po 215. členu KZ, sodišče ni kršilo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zahteva obširno obrazlaga in svoje stališče utemeljuje z nadaljnjimi razlogi v dopolnitvah. Bistvo vseh izvajanj je v trditvi, da je sodišče „napačno uporabilo določbe kazenskega zakonika, ker je s konstrukcijo nadaljevalnega kaznivega dejanja združilo kazniva dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ, katera so že absolutno zastarala“. Pri tem navaja posamezna dejanja, ki so zaradi višine zneskov (zneski niso presegali seštevka 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo) absolutno zastarala ter se sklicuje na pravno teorijo in sodno prakso.

Načelni razlagi nadaljevanega kaznivega dejanja, ki jo vložnik zahteve povezuje s sklicevanjem na pravno literaturo in že doslej sprejete sodne odločitve, sicer ni mogoče ugovarjati, vendar gre v obravnavani zadevi za dejanski položaj, ki ne dopušča zatrjevanega pravnega sklepanja. V prvi vrsti obsojenčevo kaznivo dejanje v pravnomočni sodbi ni opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, kar ne sledi le iz njegovega opisa, temveč tudi iz dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da se je obsojenec kot direktor družbe A.I. v letu 1995 odločil, da bo družba pridobivala finančna sredstva tako, da bo sprejemala sredstva posojilodajalcev in z njimi razpolagala. V ta namen je v časopisih objavljal oglase, da ponuja varno naložbo denarja z visokimi mesečnimi obrestmi, ki so v večini pogodb znašale 5% mesečno. Obsojenec je to svojo ponudbo naslovil nedoločenemu številu posojilodajalcev. Oškodovancem, ki jih je pritegnil oglas, ali pa so od drugih slišali za ugodne obresti, ki so daleč presegale bančne obresti, so v nekaterih primerih sam obsojenec, v večini primerov pa po njegovem oglasu njegovi zaposlenih potrdili, da obljuba drži ter zagotovili, da bodo sredstva porabljena za nakup avtomobilov ter da je njihova naložba varna, saj so garancija avtomobili, v nekaterih primerih pa še akceptni nalogi ali menica. Iz tega je razvidno, da je obsojenec vzpostavil sistem finančnega poslovanja s stalnim privabljanjem oškodovancev (posojilodajalcev) na podlagi zagotovil, ki glede na obsojenčevo ravnanje (33. stran prvostopenjske sodbe) niso bila verodostojna.

V obravnavani zadevi je glede na ugotovljen način obsojenčevega delovanja, ki je zajet z enotnim opisom dejanja, podano eno kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ne toliko dejanj, kolikor je oškodovancev. Pri vzpostavitvi sistema, s katerim je obsojenec z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, kot so opisane v izreku pravnomočne sodbe, v inkriminiranem času privabljal nedoločeno število posojilodajalcev zaradi pridobitve premoženjske koristi, gre za kriminalno dejanje, zajeto z enotnim naklepom. Zato ni mogoče sklepati, da so v razmerju do posameznih oškodovancev storjena samostojna kazniva dejanja, ki bi jih bilo treba obravnavati in pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje in jih presojati tudi z upoštevanjem zastaralnih rokov. Glede na takšno presojo zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

2. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Neutemeljeno uveljavlja zahteva bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tudi tiste, ki jih povezuje s kršitvijo sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Izrek sodbe je nerazumljiv, če iz njega ni razvidno, za kakšno dejanje sploh gre in če se nerazumljivost nanaša na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji obtoženčeva krivda.

Zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja so opredeljeni s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ki so medsebojno povezana na povsem logičen in razumljiv način. Zato razlogi, ki jih navaja zahteva, ne omogočajo sklepanja, da je izrek sodbe nerazumljiv in prav tako ne, da gre za nasprotja v izreku. Časovni okvir, v katerem se obsojencu očita izvršitev kaznivega dejanja, zajema tudi oškodovance, pri katerih v izreku niso navedeni datumi sklenitev pogodb. Določnejša opredelitev ni odločilna glede na pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki ne sledi stališču vložnika zahteve, da bi sodišče moralo ugotavljati zastaranje dejanj, storjenih v škodo posameznih oškodovancev.

Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Med ostalim navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, njihovo presojo pa tudi ustrezno obrazložilo. Zatrjevanih nasprotij in odsotnosti razlogov glede posameznih okoliščin, ki so po trditvi zahteve odločilne, ni mogoče oceniti kot pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in tudi ne kot takih nasprotij, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede posameznih očitkov je treba poudariti, da izhajajo iz nepopolne razlage vložnika zahteve. Ne gre za zatrjevano kršitev, če se sodišče ni opredelilo do vseh stališč, ki jih je navajal državni tožilec v besedi strank. Odločilna je presoja sodišča v zvezi s pravno opredelitvijo obsojenčevega dejanja, ki je primerno obrazložena. Razlogi pravnomočne sodbe tudi niso pomanjkljivi, ker ne vsebujejo ocene odločitve preiskovalnega sodnika in izvenobravnavnega senata, saj je sodišče ugotovljena odločilna dejstva, ki sta jih oba v začetni fazi postopka v omejenem obsegu ocenjevala, presodilo celovito in po izvedenem dokaznem postopku.

Sodbi nižjih sodišč sta obrazložili obsojenčev naklep. Sodba sodišča prve stopnje (1. odstavek na 33. strani) navaja dejstva, na katera opira sklepanje o obsojenčevem naklepnem ravnanju, nato pa (2. odstavek na isti strani in v nadaljevanju na 34. strani) zaključuje, da je obsojenec storil kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ in prav tako navede, kako ocenjuje okoliščino, da je obsojenec „nekaj časa“ izplačeval obljubljene obresti. Sodišče druge stopnje je v zvezi z obsojenčevim naklepom presodilo pritožbene navedbe (6. stran drugostopenjske sodbe) in soglašalo z ugotovitvami ter dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vse ostale navedbe, na katere vložnik zahteve opozarja v okviru uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče preizkušati. Kljub temu je treba poudariti, da gre deloma za okoliščine, ki zadevajo obsojenčevo ravnanje po storitvi kaznivega dejanja, deloma pa za okoliščine, ki so zajete s presojo izvida in mnenja izvedenke finančne stroke A.G. Zato s sicer obširnimi izvajanji v dopolnitvah zahteva neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo dne 24.4.2007. Kot sledi iz zapisnika o glavni obravnavi je predsednica senata po razglasitvi sodbo na kratko obrazložila in strankam podala pravni pouk. Sodišče je dne 24.5.2007 odredilo, da se sodba vroči strankam, torej tudi obsojencu in zagovorniku. Slednji je sodbo prejel 28.5.2007. Ker obsojenec sodbe, kljub obvestilu ni dvignil na pošti, jo je sodišče nabilo na sodno desko in po preteku 8-dnevnega roka dejansko štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev (četrti odstavek 120. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je dne 20.12.2007 opravilo sejo senata v navzočnosti strank (378. člen ZKP). Zagovornik je med sejo opozoril, da prvostopenjska sodba ni bila vročena obsojencu ter ugovarjal postopanju sodišča z utemeljitvijo, da obsojenec ni spremenil svojega prebivališča in da zato ni bilo pogojev za nabitje sodbe na sodno desko. Opozoril je tudi, da se obsojenec ni mogel pritožiti zoper sodbo, ker mu ni bila vročena. Sodišče druge stopnje je sejo zaključilo in spis vrnilo sodišču prve stopnje z naročilom, da opravi vročitev sodbe obsojencu. Sodišče prve stopnje je nato opravilo vročitev sodbe dne 13.1.2008. Obsojenec je sodišču prve stopnje 28.1.2008 poslal „dopis zoper vročitve sodbe z dne 13.1.2008“, ki ga je predsednica senata štela kot pritožbo zoper sodbo. Z dopisom z dne 13.1.2008 je vrnila spis pritožbenemu sodišču s pritožbo zagovornika, odvetnika B.G. iz M., in z navedeno vlogo obsojenca. Obe sta bili tudi vročeni tožilstvu. Višje sodišče je dne 19.2.2008 znova vrnilo spis okrožnemu sodišču, da glede na vsebino vloge z dne 28.1.2008 pozove obsojenca k izjavi, ali predlaga izločitev Višjega sodišča v Mariboru in da se izjavi glede izločitve sodnice poročevalke S.G. V odgovoru na dopis okrožnega sodišča (odgovor z dne 1.3.2008) je obsojenec sporočil, da je napisal samo „dopis ...“ in da ne zahteva izločitve sodišča ali sodnice poročevalke. Pritožbeno sodišče je dne 26.3.2008 opravilo sejo senata, na kateri sta bila navzoča tudi obsojenec in zagovornik B.G., po opravljeni seji pa odločilo o zadevi.

Glede na navedeni potek postopka ni mogoče pritrditi navedbam vložnika zahteve, da so podane kršitve določb prvega odstavka 366. člena in prvega odstavka 367. člena ZKP ter ustavne in konvencijske kršitve. Postopanje predsednice senata sodišča prve stopnje po izreku sodbe in dejstvo, da je sodba sodišča prve stopnje bila vročena obsojencu ter da je sodišče druge stopnje odločilo o zadevi, potem ko je obsojencu bila dana možnost izpodbijati sodbo s pritožbo, ne dopuščata sklepanja, da je sodišče kršilo navedene določbe.

Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi obeh zagovornikov. Ne glede na to, da v sodbi ni obrazložilo, zakaj ni obravnavalo obsojenčevega „dopisa“ kot pritožbo, je sklepati, da je tako ravnalo glede na vsebino obsojenčevega odgovora z dne 1.3.2008 in da zaradi tega te vloge ni štelo kot pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo in je ni presojalo. Zagovornik in obsojenec sta bila navzoča na seji pritožbenega senata, na kateri nista problematizirala vprašanj, povezanih z naravo obsojenčeve vloge, čeprav sta imela to možnost.

Prav tako ni mogoče opredeliti kot kršitev pravice obrambe postopanja državnega tožilca, ki ni odgovoril na pritožbo zagovornika G. Po določbi drugega odstavka 377. člena ZKP sme državni tožilec podati pisni predlog, potem ko pregleda spise in jih vrne sodišču, lahko pa se odloči, da bo predlog podal na seji senata. Iz zapisnika o seji senata pritožbenega sodišča sledi, da je državni tožilec izbral drugo možnost in podal ustni predlog. Ker sta obsojenec in zagovornik bila na seji navzoča, sta imela možnost izjaviti se o predlogu državnega tožilca.

Po podatkih kazenskega spisa je preiskovalni sodnik I.N. končal preiskavo 15.10.2001. Potem ko je bila vložena zahteva za dopolnitev preiskave, jo je nadaljeval, nato pa jo je do končanja opravljala preiskovalna sodnica M.P. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ni sodelovala sodnica S.G. Spisovni podatki tudi ne potrjujejo, da je v tej zadevi ista sodnica sodelovala v pritožbenem senatu, ko je odločal o priporu. Zato navedena procesna dejstva že sama po sebi nasprotujejo trditvi in razlogom vložnika zahteve, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je prvo sejo opravilo dne 20.12.2007, ki jo je zaključilo. Glede na intervencijo zagovornika o zadevi ni odločilo, ker je pri upoštevanju nadaljnjega ravnanja sklepalo, da vročitev sodbe sodišča prve stopnje obsojencu ni bila opravljena na veljaven način. Po vročitvi sodbe in preteku pritožbenega roka, je na seji 26.3.2008 odločilo o zadevi. Vložnik zahteve ocenjuje, da je sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem bistveno kršilo procesne in ustavne določbe (25. člen Ustave) ter nakazuje, da bi pritožbeno sodišče moralo razveljaviti prvostopenjsko sodbo „po potrebi“ samo v delu, ki se nanaša na njeno vročitev. Ko utemeljuje svoje stališče, da je bila kršena pravica do pritožbe, navaja, da je lahko uresničena le, če bi bil seznanjen z odločitvijo, sprejeto po opravljeni seji pritožbenega senata. Pritožbenemu sodišču očita kršitev določbe četrtega odstavka 368. člena ZKP, ker mu ni razložilo, kakšen „je postopek pritožbe“.

Ob upoštevanju že opisanega postopanja sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ne gre za kršitev obsojenčeve pravice do pritožbe in tudi ne za ostale nezakonitosti. Pritožbeno sodišče po prvi opravljeni seji (20.12.2007), glede na zagovornikov ugovor, ni odločilo o zadevi. Slednje je storilo šele, potem ko je sodba sodišča prve stopnje bila vročena obsojencu. Prvostopenjska sodba ima vse sestavine, ki so predpisane v določbah 364. člena ZKP, vključno s poukom o pravici do pritožbe. Po navedenem in ker je obsojenec imel zagovornika (v tem stadiju postopka celo dva) niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, tudi ne zaradi tega, ker je sodišče druge stopnje sejo 26.3.2008 opravilo in o zadevi odločilo v deloma spremenjeni sestavi senata.

Za presojo obsojenčeve krivde ni odločilna navedba v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, da vpis dejavnosti družbe A.I. v sodni register ni zadostna podlaga za dejansko opravljanje finančnega zakupa in drugo finančno posredništvo, če mu ne sledi odločba oziroma dovoljenje pristojnih organov, v tem primeru soglasje Banke Slovenije. Že zato ne, ker ni nobenega dvoma, da je navedeno podjetje takšne finančne posle dejansko opravljalo, za obsojenca pa je ugotovljeno, da je z načinom svojega poslovanja storil obravnavano kaznivo dejanje. V takšni situaciji kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, pri čemer zahteva za varstvo zakonitosti takega vpliva ne obrazloži v zadostni meri.

Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Ker je izreklo obsodilno sodbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po tej določbi in v sodbi odločitev tudi obrazložilo. Pri tem je utemeljilo, zakaj je posameznim oškodovancem priglašene premoženjskopravne zahtevke prisodilo v celoti in zakaj dvema oškodovancema le deloma. Z obrazložitvijo, v kateri vložnik zahteve navaja, da bi sodišče moralo preveriti, koliko sredstev je bilo zaradi tega, ker je s sklepom z dne 1.6.2004 civilno sodišče dovolilo izvršbo na vso obsojenčevo premoženje, da je stečajni postopek podjetja A.I. bil končan 31.8.2003 in da je bila prodana poslovna zgradba tega podjetja, pred pravnomočnostjo sodbe vrnjeno oškodovancem, hkrati pa očita sodišču, da bi moralo zaslišati vse oškodovance, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ki sta jih ugotovili nižji sodišči in glede na višino izrečene zaporne kazni, ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 364, 364/7, 366, 371, 371/1-11, 372, 372/1-1, 372/1-3, 372/1-4, 377, 377/2.KZ člen 217, 217/1, 217/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjU3Mg==