<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 226/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.226.2008

Evidenčna številka:VS2004509
Datum odločbe:14.11.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL III Kp 165/2007
Področje:
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - pravna opredelitev - hipni naklep - odločba o kazenski sankciji

Jedro

Ko sodišče odloča o dokaznih predlogih, ne sprejema njihove vnaprejšnje dokazne ocene, temveč le presoja, ali imajo predlagani dokazi ob že izvedenih takšno dokazno vrednost, da bi lahko odločilno vplivali na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.

Izrek

Zahtevi zagovornika in obsojenega D.E. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 2.10.2007 obsojenega D.E. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ ter mu izreklo kazen deset let zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 300,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.1.2008 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 1.000,00 EUR povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

Obsojenec in zagovornik sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenec iz razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP in kršenja določila o enakopravnosti strank v kazenskem postopku ter neupoštevanja okoliščin, ki bi pripomogle k izreku milejše obsodbe, zagovornik pa zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo v delu, v katerem govori o naklepu in podrejeno "določi uboj iz malomarnosti ali uboj na mah", zagovornik pa se zavzema za razveljavitev sodb prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevama zagovornika in obsojenca ter v celoti razveljavi sodbo višjega sodišča in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Po njegovem stališču je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so navedbe tega sodišča o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju in v nasprotju z navedbami prvostopenjskega sodišča o teh dejstvih. Kršitev, ki jo ugotavlja, tudi podrobno obrazloži. Meni tudi, da je pritožbeno sodišče glede na navedbe, da je oškodovanka prva napadla obsojenca, zmotno uporabilo materialno pravo, saj drugostopenjska sodba tega dejstva (hipni napad) v nadaljevanju ni upoštevala (najmanj pa ni razložila) v smeri, ki jo zahteva (sicer le posredno) uveljavlja (tudi glede odmere kazni), da bi lahko bilo podano kaznivo dejanje po 128. členu KZ. To pravno vrednotenje pa bi (ob drugačni oceni "napadenosti") moralo biti predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti je prav tako utemeljena zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v sodbi pritožbenega sodišča niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je v nasprotju s sodiščem prve stopnje ugotovilo, da je v predmetni zadevi "šlo za tako imenovani hipni naklep, ki je pri obdolžencu nastopil v okviru trenutnega dogajanja ...", pri čemer ne navede razlogov za to posebno obliko naklepa, čeprav sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil na strani obdolženega podan direktni naklep. Glede ostalih kršitev, ki jih uveljavlja zagovornikova zahteva, vrhovni državni tožilec meni, da niso podane. Po njegovem stališču obsojenčeve navedbe pomenijo deloma uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede naklepa pa velja smiselno isto, kar je navedel k zagovornikovi zahtevi.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki sta se o njem izjavila. Oba soglašata z navedbami in s predlogom vrhovnega državnega tožilca. Zagovornik predlaga, naj Vrhovno sodišče razveljavi tudi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo pred drugim senatom.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojenec v zahtevi navaja, da sodbama nižjih sodišč oporeka v delu, v katerem so tendenciozno navedene okoliščine poteka dejanja. Opozarja, da sodbi neutemeljeno sledita netočnim in hipotetičnim navedbam tožilstva ter se sklicuje na izvedensko mnenje ISM z dne 21.6.2007 in trdi, da je do zloma podjezičnice in hrustancev prišlo zaradi padca na pokojnico, ki ga ni hotela izpustiti. Do padca je prišlo zaradi zapleta v stol in preprogo, kar potrjujejo površinske poškodbe obeh. Po njegovih nadaljnjih navedbah so bile ignorirane na njem ugotovljene poškodbe, pokojničina impulzivna reakcija in njeno ravnanje, zavedena pa tudi ni bila njegova "omemba" po dokazovanju okoliščin z rekonstrukcijo. Žene ni namenoma "pokončal", pri čemer se sprašuje, čemu izrek sodbe ni sledil izjavi pred preiskovalno sodnico. Obžaluje dejstvo, da jo je odrival na tako nesrečen način.

Po navedbah zagovornikove zahteve je višje sodišče kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ker je le pavšalno sledilo navedbah prvostopenjskega sodišča, kljub temu, da je obramba izpostavila relevantne ugovore zoper prvostopenjsko sodbo. Navedbe pritožbenega sodišča o odločilnih dejstvih so tudi v precejšnji meri s seboj v nasprotju kot tudi v nasprotju z razlogi prvostopenjske odločitve, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaključek pritožbenega sodišča glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na oškodovankin prispevek, očitno nasprotuje navedbam prvostopenjske sodbe. Zahteva v zvezi s tem povzema posamezne dejanske zaključke prvostopenjske sodbe. V nadaljevanju prikazuje ugotovljena dejstva in okoliščine, ki po presoji zagovornika utemeljujejo sklepanje, da je obsojenec ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu ter očita nižjima sodiščema, da sta kršili materialno pravo, ker nista ugotovili, da napad oškodovanke ustreza napadu v smislu 11. člena KZ.

Obrazložitvi sodb tudi ne vsebujeta razlogov o nadaljnjih odločilnih dejstvih, in sicer o napadu oškodovanke na obsojenca, ki ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, vendar ga ni upoštevalo in obrazloženo ovrednotilo, sodišči pa sta ga prezrli tudi pri odmeri kazni. Pri odmeri kazni sodišče druge stopnje ni ovrednotilo ugotovitve, da je bil pri obsojencu podan "hipni naklep" in o tem ni navedlo razlogov. Zaključka v zvezi s predhodno izrečenimi grožnjami obsojenca, pritožbeno sodišče ni ovrednotilo pravilno v smislu krivdnega odnosa obsojenca do prepovedane posledice, prav tako ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede nasprotovanj med izvedenskimi mnenji o dejanskem vzroku smrti in času stiskanja za vrat. Po oceni vložnika zahteve je drugostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, vsebinsko zagotovilo pravilnosti odločitve ne more predstavljati praktične izkušnje kot pogoja za imenovanje sodnega izvedenca, temveč morajo v tem pogledu obstojati konkretni dejanski razlogi, ki jih drugostopenjska sodba ne vsebuje (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Neprepričljiva in neargumentirana je tudi zavrnitev ugovorov obrambe, ki se nanašajo na zaklepanje oškodovanke v sobo, želja obsojenca po umiku iz domačega okolja in neposrednega vzroka obravnavanega dogodka, obsojenčevega krivdnega odnosa do prepovedane posledice ter posledično odmere kazni. Graja tudi zavrnitev dokaznih predlogov in v zvezi s tem opozarja na kršitev obsojenčeve ustavne pravice do enakopravnosti pri izvajanju dokazov v njegovo korist, kot določa tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Zagovornikova zahteva, ki uveljavlja kršitev določb prvega odstavka 395. člena ZKP, posplošeno navaja, da pritožbeno sodišče ni presodilo vseh konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in jih ni ustrezno obrazložilo, temveč je pavšalno sledilo navedbam prvostopenjskega sodišča. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po že ustaljeni razlagi te določbe ne zadostuje le navedba konkretne kršitve zakona, temveč jo mora vložnik zahteve tudi ustrezno obrazložiti, saj je sicer ni mogoče preizkusiti. Slednje pomeni, da bi morala zahteva navesti, katere konkretne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni presodilo in v povezavi s tem tudi utemeljiti, kako so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Zahteva sicer v nadaljnji obrazložitvi očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe glede nasprotovanj med izvedenskimi mnenji, vendar ne utemelji, zakaj je ta pomanjkljivost vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Obrambno trditev, da je obsojenec ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu, je sodišče prve stopnje zavrnilo in v sodbi tudi obrazložilo. Pri tem se je opredelilo do obsojenčevega zagovora, da ga je razvezana žena napadla ter navedlo razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da zatrjevani napad ni obstajal. Slednje izhaja iz nadaljnjih razlogov, da "sodišče ne sledi njegovemu zagovoru v delu, da je bil napaden s strani M." in da zagovoru ne sledi tudi v delu, ko opisuje napad oškodovanke v predel levega očesa, saj se je tekom dokaznega postopka ugotovilo, da poškodb predmetnega organa ni bilo. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe, v kateri sodišče prav tako zavrača trditev, da je obsojenčevo dejanje bilo storjeno v prekoračenem silobranu, je poudarjeno, da "sodišče meni, da napad oškodovanke z gotovostjo ni podan" in da glede na mnenje izvedenca mag. A. ter med seboj nasprotujočih si navedb obsojenca meni, da do napada oškodovanke ni prišlo.

Sodišče druge stopnje je pri presoji pritožbenih ugovorov, ki zadevajo vprašanje silobrana in prekoračenega silobrana navedlo, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer sprejelo obsojenčev zagovor, da je bila oškodovanka tista, ki ga je prva napadla, vendar pa je opirajoč se na obe izvedenski mnenji izvedencev medicinske stroke, pravilno ocenilo, da napad oškodovanke ni bil takšne intenzitete, kot zatrjuje obsojenec in zlasti, da njegova obramba ni terjala napada na življenje oškodovanke.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Na podlagi prikazanih razlogov, ki jih vsebuje sodba sodišča druge stopnje, ni mogoče sklepati, da so v precejšnjem medsebojnem nasprotju, tudi ne na protispisnost, ki se vselej nanaša na napačno povzemanje vsebine izvedenih dokazov, to je listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku.

Sodišče druge stopnje ima v primeru vložene pritožbe predvsem kontrolno vlogo. Sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v omejenem obsegu pa opravi njen preizkus tudi po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). V bistvu gre za presojo, ali je sodišče prve stopnje v dejanskem pogledu odločilo pravilno in v pravnem zakonito. Ni mogoče izključiti možnosti, da pri tem stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar se taka kršitev lahko nanaša le na pomanjkljivosti (na primer nasprotja v razlogih, s katerimi opravi presojo pritožbenih navedb in na ostale kršitve) drugostopenjske sodbe. V tej zadevi je pritožbeno sodišče med ostalim presojalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim silobranom oziroma prekoračenim silobranom. Pri tem je sprejelo prvostopenjsko ugotovitev, da ravnanja obsojenca ni mogoče šteti kot dejanje, storjeno v silobranu oziroma prekoračenem silobranu. Zato ni odločilno, ali je razloge prvostopenjske sodbe glede neobstoja oškodovankinega napada povzelo nenatančno. Gre namreč za vprašanje, kako je pritožbeno sodišče razumelo te razloge in za vprašanje njihove razlage, pri čemer je s svojim sklepanjem glede zatrjevanega silobrana oziroma prekoračenega silobrana dejansko presodilo kot pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča. Zato po oceni Vrhovnega sodišča ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ista bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po navedbi zagovornikove zahteve podana, ker je bil napad oškodovanke na posreden način ugotovljen po pritožbenem sodišču, ni pa bil upoštevan in obrazloženo ovrednoten, hkrati pa sta ga nižji sodišči prezrli vsaj pri odmeri kazni v obliki olajševalne okoliščine. Sodba sodišča druge stopnje glede navedene ugotovitve vsebuje razloge. Če sodišče ni sledilo presoji, za katero se zavzema obramba, ni podlage za sklepanje o obstoju zatrjevane kršitve. Slednje velja tudi za upoštevanje te okoliščine kot olajševalne. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom se preizkuša le zakonitost izrečene kazni, to je ali jo je sodišče izreklo v okviru z zakonom prepisane kazni (5. točka 372. člena ZKP), ne pa glede tega, ali je upoštevalo in ustrezno vrednotilo olajševalne in obteževalne okoliščine.

Z navedbo, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da napad oškodovanke ustreza napadu v smislu 11. člena KZ in da sta s tem kršili materialno pravo, zagovornikova zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zahteva navaja, da je oškodovankin napad bil stvaren oziroma resničen, usmerjen na oko in neizzvan, da bi šlo za protipraven napad tudi v primeru, če bi ga obsojenec sam izzval, da obsojenec napadalne narave oškodovanke ni mogel pričakovati in da je med njenim napadom ter obsojenčevo obrambo podana istočasnost, da bi sodišči morali presojati ravnanje obsojenca z vidika (prekoračenega) silobrana, ker poleg zagovora tudi drugi dokazi kažejo na napad oškodovanke ter da ni pravilen zaključek sodišč, da je bil interes oziroma volja obsojenca usmerjena k povzročitvi smrti oškodovanke, temveč k odvračanju napada zoper sebe. S temi navedbami zahteva ugotovljena dejstva in okoliščine ocenjuje drugače kot sodišči prve in druge stopnje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, če sodišče napačno presodi obstoj ali neobstoj katerega od razlogov, ki izključujejo protipravnost. Glede na dejanske ugotovitve in njihovo razumno presojo, ki je v pravnomočni sodbi tudi ustrezno obrazložena, ni mogoče sklepati, da gre za zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Podana bi bila le, če bi sodišči ugotovili obstoj vseh sestavin silobrana ali prekoračenega silobrana, nato pa nepravilno sklepali, da protipravnost ni izključena. Sicer pa v obsegu, v katerem zahteva izhaja iz drugačne ocene okoliščin obsojenčevega ravnanja, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je, ko je presojalo navedbe, s katerimi je pritožba napadala oceno mnenj izvedencev medicinske stroke, tudi obrazložilo, da pritožnik neutemeljeno odreka pravico sodišču in izvedencu, da slednji pri podaji mnenja upošteva tudi svoje izkušnje ter se pri tem sklicevalo na Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Navaja, da ta pravilnik kot pogoj za imenovanje sodnega izvedenca poleg strokovnega mnenja zahteva tudi praktične izkušnje (1. in 2. alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika, Uradni list RS, št. 7/2002 in 84/2008). S temi razlogi je ob vseh ostalih sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjski oceni izvedenskega mnenja dr. A.A. Vse obsežna presoja tega mnenja (presoja prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča) ne temelji zgolj na okoliščini, ki zadeva zahtevo o izvedenčevih izkušnjah (za ugotavljanje le-teh ni odločilno sklicevanje na pravilnik, temveč zadostuje ugotovitev o dolgoletnem strokovnem delu izvedenca). Zato zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev "materialnega prava" in prav tako bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Pritožbeno sodišče je v drugostopenjski sodbi obrazložilo, da izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je bil s strani obsojenca podan naklep, da oškodovanki vzame življenje, pri čemer je šlo za tako imenovani hipni naklep, ki je pri obsojencu nastopil v okviru trenutnega dogajanja med njim in oškodovanko.

Hipni ali nenadni naklep (dolus repentinus) je oblika direktnega naklepa, ki je glede na razlago kazensko-pravne teorije (dr. Ljubo Bavcon in dr. Alenka Šelih ter soavtorji, Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003) podan, kadar je storilec reagiral v trenutku "na mah", ko je njegova odločitev takojšen, trenutni odziv na določen položaj, emocionalen, izzvan, impulziven ali povzročen zaradi prestrašenosti, hude razdraženosti in podobno. Okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na tak naklep glede na razlago, navedeno v istem viru, lahko vplivajo tudi na pravno opredelitev kaznivega dejanja ali pa samo na odmero kazni. Zahteva očita drugostopenjskemu sodišču, da hipnega naklepa (prav tako kot odsotnost vzročne zveze med izrečenimi grobimi besedami ter obravnavanim dogodkom ali napadu oškodovanke na obsojenca) ni ovrednotilo pri odmeri kazenske sankcije in da sodba o teh odločilnih dejstvih ne vsebuje razlogov ter da je zato procesno nepravilna. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji ter ocenilo, da je primerna in pravična, hkrati pa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo vse olajševalne okoliščine. Čeprav sodišče druge stopnje ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo hipnega naklepa kot olajševalne okoliščine, iz celokupne presoje izrečene kazni sledi, da je ni štelo kot odločilne. Zato v tem pogledu ni storilo nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Dokazni predlog obrambe za zaslišanje A.P., J.B., D.D. in M.M. je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je dejansko stanje z že izvedenimi dokazi v zadostni meri razjasnjeno in zaslišanje prič ne bi v ničemer pripomoglo k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je z odločitvijo sodišča prve stopnje soglašalo in navedlo razloge, s katerimi je ocenilo, da je zavrnitev predlaganih dokazov utemeljena. Zahteva trdi, da je obramba s potrebno verjetnostjo izkazala, da bi obsojenčevo odločitev o njegovi nadaljnji poti in s tem sprijaznjenosti z nadaljnjo življenjsko potjo, v njegovo korist potrdile predlagane priče. Njihova zaslišanja pa bi vnesla dvom v ugotovljena odločilna dejstva, to je vprašanje sprijaznjenosti z nadaljnjo usodo, ki je v izpodbijanih sodbah temelj očitanega krivdnega odnosa obsojenca do nastale posledice.

V ustavno-sodni praksi je oblikovano stališče, da glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, sme jih zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Dokaznemu predlogu mora slediti le v primeru, če se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvaril dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico oprostilno sodbo. Glede na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe, ki zadevajo v zahtevi navedeno in z že izvedenimi dokazi ugotovljeno okoliščino, sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da zaslišanja predlaganih prič ne bi mogla vplivati na stanje zadeve. Pri tem je treba poudariti, da sodišče v položaju, v katerem odloča o dokaznih predlogih, ne sprejema njihove vnaprejšnje dokazne ocene, temveč le presoja, ali imajo predlagani dokazi ob že izvedenih takšno dokazno vrednost, da bi lahko odločilno vplivali na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Zato z zavrnitvijo predlaganih dokazov sodišči prve in druge stopnje nista kršili obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Čeprav obsojenec uveljavlja kršitev enakopravnosti strank in neupoštevanje okoliščin, ki bi pripomogle k izreku milejše obsodbe, iz obrazložitve zahteve sledi, da uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar ne more storiti s tem izrednim pravnim sredstvom. Gre za navedbe, ki zadevajo okoliščine v zvezi s stiskanjem na vrat in grlo in v zvezi s poškodbami ter površinskimi ranami. Obsojenec s trditvijo, da žene ni namenoma "pokončal" v povezavi s smiselnim predlogom, da Vrhovno sodišče njegovo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje "uboja" iz malomarnosti oziroma povzročitve smrti iz malomarnosti ali uboja na mah, nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Glede na opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe in ob upoštevanju v skladu s tem opisom ugotovljenih dejstev ter njihove presoje, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče slediti navedbi obsojenčeve zahteve, ki temelji na drugačni presoji ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa in dejstvo, da prestaja daljšo zaporno kazen, so narekovale oprostitev plačila sodne takse (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-1, 372/1-4, 372/1-5, 383, 395, 395/1, 420, 420/1-3, 424, 424/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjU1Mg==