<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 156/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.156.2008

Evidenčna številka:VS2004479
Datum odločbe:09.10.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSC Kp 451/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - navzočnost obdolženca in zagovornika na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - preložitev glavne obravnave - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - goljufija

Jedro

Zgolj obsojenčevo sporočilo sodišču (enako velja za sporočilo zagovornika) o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 8.10.2007 spoznalo obsojenega B.P. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju z dne 30.11.2006 ter mu ob upoštevanju treh mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe zatem izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. V plačilo je obsojencu naložilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca A.V. v znesku 12.673,91 EUR. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 12.2.2008 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki Odvetniška družba Č., dne 7.4.2008, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in obsojenčev zagovornik odvetnik T.B., dne 28.4.2008, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevama ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odredi, da se odloži izvršitev izpodbijane sodbe do dokončne odločitve Vrhovnega sodišča.

Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je bila v konkretni zadevi sodba na prvi stopnji izdana na podlagi izredno kratkega postopka, zgolj ene glavne obravnave dne 8.10.2007. Po mnenju zagovornikov je bilo „gotovo prekršeno načelo neposrednosti“, ker je neverjetno, da je sodišče neposredno zaslišalo dve priči, prebralo izpovedi še dveh prič, poslušalo zagovor obsojenca, prebralo mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke, psihiatrične stroke in vse ostale listine spisu; kršitev tega načela pa je gotovo vplivala tako na zakonitost kot na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami ZKP zavrnilo dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje izvedenca sodnomedicinske stroke.

Zagovornik obsojenca pa v zahtevi navaja, da izrek sodbe v zvezi z kaznivim dejanjem goljufije ni jasen, v izreku sodbe se zgolj zatrjuje, da obsojeni ni imel namena, ne pa tudi, da tega namena ni imel že ob samem sklepanju pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da je obsojeni lažnivo prikazoval dejanske okoliščine, te je v izreku sodbe in v obrazložitvi opisalo, ni pa obrazložilo v čem je bil že ob sklepanju namen, da si trajno protipravno pridobi premoženjsko korist. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka je sodišče storilo, ko je opravilo glavno obravnavo dne 5.6.2007 brez navzočnosti obsojenca in njegove zagovornice. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodnica štela, da obtoženčev izostanek ni opravičen, medtem ko pa o opravičilu izostanka obsojenčeve zagovornice sodišče ni obrazložilo ničesar, opravilo je glavno obravnavo. Na tej obravnavi je bil zaslišan izvedenec sodnomedicinske stroke dr. J.B. Sodišče je neposredno zaslišanje izvedenca opravilo v nenavzočnosti opravičeno odsotne obrambe, obrambi pa nato ni dalo možnosti za izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenca. Substitut zagovornice je na glavni obravnavi 8.10.2007 vztrajal, da sodišče bodisi izvedenca neposredno zasliši ali pa da imenuje drugega izvedenca.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 25. 4. 2008, predlaga zavrnitev zahtev.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni ter so se o njem pisno izjasnili z vlogama z dne 13.5.2008 in 19.6.2008.

B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, ni so bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče v zvezi s prošnjo za preložitev glavne obravnave že presodilo (sodba, opr. št. I Ips 290/2001 z dne 4.9.2003), da če sodišče strank ne obvesti, da je ugodilo prošnji za preložitev, je procesno gledano položaj enak kot v primeru njene izrecne zavrnitve; – da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in druge) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagan dokaz mora biti pravno relevanten, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno relevantnih dejstev.

B.-2 6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki zahtev za varstvo zakonitosti v vloženih zahtevah niso določno navedli nobene določbe zakonov, ki naj bi jih sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

7. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi z navedbami, da „izrek sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije ni jasen, v izreku se zgolj zatrjuje, da obsojenec ni imel namena, ne pa tudi, da tega namena ni imel že ob samem sklepanju pogodbe“ nakazuje kršitev določbe 217. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP, torej, da obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, nima znakov kaznivega dejanja goljufije.

8. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin oškodovanca spravil v zmoto in ga zapeljal, da mu je izročil denar s tem, da je oškodovancu predlagal, da v njegovo družbo I. d.o.o. vloži denarna sredstva in mu obljubil, da mu bo v tem primeru mesečno izplačeval po 40.000,00 SIT, kar mu je oškodovanec v zmoti misleč, da bo obsojenec obljube izpolnil, verjel, ker ga je s pogodbo o poslovnem sodelovanju, sklenjeno med oškodovancem in družbo I. d.o.o, prepričal, da je direktor te družbe in mu je oškodovanec tako izročil 2.800.000,00 SIT, štirinajst dni kasneje pa še 1.000,00 EUR, katere mu je obsojenec obljubil vrniti v enem tednu, vendar pa obsojenec ne posojila ne vložka ni vrnil, niti ni oškodovancu mesečno izplačeval po 40.000,00 SIT, ker tega namena ni imel, saj je bila pogodba sklenjena zgolj kot pretveza, da od oškodovanca izmami denar, saj za sklenitev pogodbe ni imel pooblastila za izdajo, podpisovanje in uporabo žiga družbe I. Tak opis kaznivega dejanja vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije, to je obsojenčevo lažnivo prikazovanje oškodovancu, da je direktor gospodarske družbe, v katero naj oškodovanec vloži finančna sredstva, za kar mu bo mesečno izplačeval 40.000,00 SIT, s čimer je oškodovanca zapeljal, da mu je izročil 2.800.000,00 SIT kot vložek v gospodarsko družbo in 1.000,00 EUR kot enotedensko posojilo, vendar mu obsojenec ne posojila ne finančnega vložka ni vrnil, niti mesečno izplačeval nobenega denarja, ker tega namena ni imel. V obrazložitvi sodbe (str. 4 do 5) je sodišče obsojenčevo goljufivo ravnanje še podrobneje opisalo, ko sodišče ugotavlja tudi način, na katerega je obsojenec od pravega lastnika družbe I. d.o.o. T.G. izmamil žig te gospodarske družbe, osebno izkaznico in davčno številko, kar vse je uporabil pri pripravi in sklenitvi pogodbe z oškodovancem in ob zaključku, da obsojenec še do sedaj oškodovancu denarja ni vrnil, razloge za svojo ugotovitev tudi glede obsojenčevega goljufivega namena ob sklenitvi pogodbe z oškodovancem. Zato so neutemeljene tudi navedbe v zahtevi, da sodba goljufivega namena obsojenca ni obrazložila.

9. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo razpisalo za dne 6.3.2007, ki se je obsojenec in njegova zagovornica kljub izkazanim vabilom nista udeležila. Naslednja glavna obravnava dne 5.4.2007, se je vršila v navzočnosti obsojenca in substituta njegove zagovornice ter bila zaradi zahteve obrambe za neposredno zaslišanje izvedenca sodnomedicinske stroke in priče T.G. preložena na 5.6.2007. Preložitev glavne obravnave so vsi navzoči vzeli na znanje, obsojenca pa je sodišče posebej opozorilo, da lahko v primeru njegovega izostanka z glavne obravnave le-to opravi v njegovi nenavzočnosti; da je zagovornica dne 29.5.2007 predlagala preložitev za dne 5.6.2007 razpisane glavne obravnave zaradi svoje zasedenosti ta dan in da jo je sodišče z dopisom z dne 1.6.2007 obvestilo, da glavna obravnava ne bo preložena (zato so v nasprotju s podatki spisa navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sodišče glede opravičenosti izostanka obsojenčeve zagovornice ni opredelilo); da je sodišče glavno obravnavo dne 5.6.2007 opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti po prvem odstavku 442. člena ZKP ter na tej glavni obravnavi zaslišalo izvedenca sodne medicine dr. J.B., zatem pa glavno obravnavo preložilo na 10.7.2007; da se glavne obravnave dne 10.7.2007 obsojenec kljub izkazanemu vabilu ni udeležil in je bila preložena na 3.9.2007; da na glavno obravnavo dne 3.9.2007 obsojenec ponovno ni pristopil kljub izkazanemu vabilu ter je sodišče glavno obravnavo preložilo na 8.10.2007; da je z vlogo z dne 4.9.2007 zagovornica sodišče obvestila, da odpoveduje pooblastilo obsojencu, z vlogo z dne 2. 10. 2007 pa sodišču predložila novo pooblastilo za zagovor obsojenca in predlagala preložitev glavne obravnave razpisane za 8.10.2007 zaradi svoje zasedenosti. Sodišče je z dopisom z dne 2.10.2007, ki je bil zagovornici vročen istega dne po faksu in priporočeno po pošti tudi dne 4.10.2007, zagovornico obvestilo, da njenemu predlogu za preložitev glavne obravnave ne bo ugodilo. 10. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izredno kratkega postopka sodbo izreklo zgolj na podlagi ene glavne obravnave dne 8.10.2007 ter da je bilo s tem „gotovo prekršeno načelo neposrednosti“. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti zakonske razloge zaradi katerih vlaga zahtevo, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona, saj v nasprotnem sodišče utemeljenosti trditev ne more preizkusiti. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navajajo v čem naj bi sodišče na glavni obravnavi dne 8.10.2007 prekršilo načelo neposrednosti, zato Vrhovno sodišče tako nedoločnih navedb v zahtevi ni moglo preizkusiti. Na podlagi zapisnika s te glavne obravnave pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila glavna obravnava (na kateri se je obsojenec branil z molkom) opravljena v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika (odvetnika I.L., substituta obsojenčeve takratne zagovornice), ki nista imela pripomb ne na potek glavne obravnave, niti na zapisnik s te glavne obravnave.

11. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče glavno obravnavo dne 5.6.2007 opravilo brez navzočnosti obsojenca in njegove zagovornice, čeprav sta izostanek oba opravičila ter da se glede neopravičenosti izostanka zagovornice ni opredelilo, Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi.

12. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Tej pravici pa se lahko odpove bodisi izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem (npr. izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov). Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne, je v pristojnosti sodišča. Zato zgolj obsojenčevo sporočilo sodišču (enako pa tudi sporočilo zagovornika) o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Tovrstni mehanizem bi pomenil nasprotje načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP. Če je glavna obravnava opravljena v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki določajo pogoje za sojenje v nenavzočnosti, stori sodišče bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker opravi glavno obravnavo brez oseb, katerih navzočnost na njej je po zakonu nujna. V skrajšanem postopku je v skladu z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP glavno obravnavo mogoče opraviti tudi v nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, če so izpolnjeni pogoji: da je obdolženec v redu povabljen, da je bil pred tem že zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna. V konkretni zadevi Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obsojenca na glavni obravnavi 5.4.2007, ki je bila zaradi zahteve obrambe za neposredno zaslišanje izvedenca sodnomedicinske stroke dr. J.B. in neposredno zaslišanje priče T.G., preložena na 5.6.2007, poučilo tudi, da se v primeru njegove odsotnosti lahko glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti. Zagovornico, ki je dne 29.5.2007 predlagala preložitev za dne 5.6.2007 razpisane glavne obravnave zaradi svoje zasedenosti ta dan, pa tudi z dopisom z dne 1.6.2007 obvestilo, da glavna obravnava ne bo preložena. Zato je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 5.6.2007 opravilo skladno z določbo 442. člena ZKP in s tem pravice obsojenca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, ni prekršilo.

13. Navedbe zagovornikov v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, da je sodišče v nasprotju z določbami ZKP zavrnilo dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje izvedenca sodnomedicinske stroke, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljane kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

14. Sodišče prve stopnje je z odredbo dne 15.3.2006 odredilo izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke, ki ga je zaupalo Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Pisno izvedensko mnenje, ki ga je izdelal predstojnik inštituta dr. J.B., je bilo obsojencu in njegovi zagovornici vročeno dne 22.1.2007 skupaj z vabilom za prvo glavno obravnavo. Pripomb na izvedensko mnenje obramba ni podala. Na glavni obravnavi dne 5.4.2007 obramba ni soglašala z branjem izvedeniškega mnenja Inštituta za sodno medicino, temveč je predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, pri tem pa tega dokaznega predloga niti ni obrazložila. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo in glavno obravnavo preložilo na 5.6.2007. To glavno obravnavo je sodišče opravilo skladno z določbo 442. člena ZKP v nenavzočnosti obsojenca in njegove zagovornice in na njej izvedenca dr. J.B. tudi zaslišalo, obravnavo pa preložilo na 10.7.2007. Zagovornici je sodišče na njeno zahtevo dne 13.6.2007 dostavilo kopijo zapisnika s te glavne obravnave. Glavna obravnava dne 10.7.2007 se zaradi odsotnosti obsojenca ni vršila ter je bila preložena na 3.9.2007. Obsojenčeva takratna zagovornica je z vlogo z dne 3.9.2007 predlagala, da „sodišče angažira novega izvedenca medicinske stroke, ker izvedencu ob zaslišanju na glavni obravnavi ni bilo zastavljeno bistveno vprašanje – ali takšen udarec, kot ga opisuje, da ga je zadobil oškodovanec, običajno povzroči hudo telesno poškodbo“. Sodišče je z odredbo z dne 6.9.2007 zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja glede vprašanja, ki ga je v vlogi z dne 3.9.2007 postavila zagovornica. Inštitut za sodno medicino je izvedeniško mnenje pisno dopolnil dne 19.9.2007 ter je bila obramba z dopolnjenim pisnim izvedenskim mnenjem seznanjena dne 3.10.2007. Tudi na dopolnjeno izvedensko mnenje (iz katerega izhaja, da v obravnavanem primeru opisani udarec - brca z nogo v prsni koš – tudi običajno lahko povzroči hudo telesno poškodbo in da je bil način, na katerega je oškodovančeva poškodba - prelom sedmega in osmega rebra na levi strani prsnega koša nastala, bil takšen, s katerim se telo lahko hudo poškoduje), obramba ni podala pripomb pred glavno obravnavo, niti ne na glavni obravnavi dne 8.10.2007. Nasprotno iz zapisnika s te glavne obravnave izhaja, da je sodišče izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino in dopolnitev mnenja prebralo v soglasju s strankami, torej skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP.

15. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 8.10.2007, potem ko je sodišče skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine Inštituta za sodno medicino prebralo v soglasju s strankami, „vztrajal pri predlogu z dne 3.9.2007 in sicer, da se pridobi mnenje drugega izvedenca oziroma podredno, da se izvedenec dr. B. zasliši“. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben. O tem je navedlo razloge v zapisniku o glavni obravnavi, to svojo odločitev pa obrazložilo tudi v sodbi (str. 6 sodbe sodišča prve stopnje). Ocenilo je, da je izvedensko mnenje verodostojno in strokovno natančno obrazloženo ter ni našlo razloga, da bi dvomilo v strokovno delo in argumentacijo izvedenca, ki je vrhunski strokovnjak s področja sodne medicine. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje ter obrazloženo zavrnilo pritožbene navedbe zagovornice o kršitvi pravice do obrambe, ki naj bi jih sodišče storilo s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje izvedenca na obravnavi (str. 2 sodbe sodišča druge stopnje). Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu obsojenčeve zagovornice z dne 3.9.2007 in zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca sodne medicine glede dodatnega konkretnega vprašanja zagovornice, na katero je izvedenec v pisno dopolnjenem mnenju dne 18.9.2007 odgovoril natančno in razumljivo, je sodišče druge stopnje presodilo, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi ni bilo potrebno, niti ni utemeljena zahteva za postavitev novega izvedenca. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z obrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP, pri tem pa ugotavlja, da vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti niti niso obrazložili, kako je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Obramba je ta dokazni predlog na glavni obravnavi podala potem, ko je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 340. člena ZKP izvedensko mnenje in dopolnitev mnenja prebralo. Zato tega dokaznega predloga obrambe ni moč šteti drugače kot nov dokazni predlog. Obramba, ki izvedenskemu mnenju po vsebini nikoli v postopku ni oporekala, pa ne ob podaji tega dokaznega predloga, ne v pritožbi ni navedla, katero dejstvo želi z neposrednim zaslišanjem izvedenca dokazati (četrti odstavek 329. člena ZKP); niti tega zagovorniki ne navajajo v zahtevah za varstvo zakonitosti.

C.

16. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki sta jih zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov uveljavljali. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-3, 371/2, 372, 372/1-1, 442.KZ člen 217, 217/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjUyMQ==