<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS048110
Vrsta:Članki
Datum objave:01.01.2014
Publikacija:Pravosodni bilten 1/2014, str. 157
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - gospodarski kriminal - gospodarska dejavnost - stečaj - stečajni postopek - oškodovanje upnikov - stečajno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem - kaznivo dejanje lažnega stečaja - milejši zakon - stečajna goljufija - blanketni predpis - poskus - prostovoljni odstop - dokončano kaznivo dejanje - sklep o začetku stečajnega postopka - objava oklica o začetku stečajnega postopka - prisilna poravnava - izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije - osebni stečaj - stečaj zapuščine - odpust obveznosti - udeležba - storitev - opustitev - vzročna zveza - krivda - direktni naklep - eventualni naklep - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - poslovna goljufija - zloraba položaja ali pravic - stek - pranje denarja
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Avtor:Hinko Jenull

Besedilo

Stečajno kaznivo dejanje (v zakonu in v praksi)

Celotno besedilo

1. Uvod Prispevek je nastal kot poskus združitve razmislekov in spoznanj iz objavljenih strokovnih del, ki z različnih vidikov obravnavajo stečajno kaznivo dejanje.(2) Povzeta, obdelana in dopolnjena so na način, ki pravosodni praksi na enem mestu daje na razpolago pregledno gradivo za odločanje o kaznivem dejanju povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim gospodarjenjem po 226. členu KZ-1.(3) Tak pristop sledi povečanemu zanimanju za stečajno kaznivo dejanje glede na pričakovano povečanje števila takih zadev v državnotožilski in sodni praksi, hkrati pa spremembam v kazenskopravni zakonodaji, ki narekujejo nov premislek o doslej oblikovanih stališčih.

Novosti, ki jih je zakonodajalec uveljavil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B),(43) so bile najobsežnejše in najpomembnejše pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo (štiriindvajseto poglavje KZ-1), saj zadevajo 14 od skupaj 26 kaznivih dejanj iz tega poglavja. Povezuje jih temeljna usmeritev, da se zakonski opisi, predvsem pri blanketnih kaznivih dejanjih, uskladijo s poimenovanjem, pomenom in naravo posameznih institutov sodobnega gospodarskega prava. Temu izhodišču je sledila tudi sprememba stečajnega kaznivega dejanja, ki je z enako številko (226. člen) dobilo nov naslov, spremenjeno in deloma dopolnjeno vsebino.

Čeprav stečajno kaznivo dejanje ni omejeno na gospodarsko poslovanje, je uvodoma treba opozoriti na novo in primerjalno širšo opredelitev pojmov gospodarske dejavnosti in njenega opravljanja,(5) ki sta občutno razširila polje kaznivosti pri drugih dejanjih z navedenimi zakonskimi znaki. To velja zlasti za oškodovanje upnikov (227. člen KZ-1), poslovno goljufijo (228. člen KZ-1), zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1) in ponareditev ali uničenje poslovnih listin (235. člen KZ-1), ki so v praksi pogosti v pravem ali navideznem steku s stečajnim kaznivim dejanjem. Zato je nujno upoštevati tudi nov pomen navedenih izrazov.

2. Splošno o stečajni kriminaliteti in zlorabi stečaja

Stečaj na splošno velja za družbeno škodljiv pojav zaradi zmanjševanja produktivnosti, propadanja proizvodnih sil v podjetjih, onemogočanja uporabe človekovega znanja, izpada prihodkov, davkov in prispevkov, povečanih stroškov financiranja, brezposelnosti, izgube delovnih mest ter strokovnega in osebnega ugleda menedžmenta.(6)

Prevladujoči vzroki stečajev so seveda različni in niso nujno kriminalni, predvsem pa so gospodarskopolitični ali podjetniški.(7) Danes stopajo v ospredje zlasti makroekonomski razlogi z globalno krizo, recesijo in spremenjeno kreditno politiko bank. V razmerah, ko stečaj v vseh dejavnostih postaja skoraj pričakovan pojav, nevarnost njegove zlorabe ni nič manjša, nasprotno, veliko število postopkov ob manjši pozornosti lahko daje še več priložnosti za goljufive stečaje ali drugačna goljufiva prenehanja gospodarskih subjektov.

S stečajno kriminaliteto se na splošno označujejo nezakonita ravnanja, ki povzročajo ali izrabljajo neplačevitost kot temeljni razlog prisilnega prenehanja podjetij. V tem okviru omogočajo tudi opravljanje ali prikrivanje drugačnih kriminalnih dejavnosti, ki so storjene pred začetkom stečajnih in izbrisnih postopkov po ZFPPIPP ali med njimi.(8) Njihova skupna značilnost je, da (kot vzrok, spremljajoči pojav ali posledica stečaja) zbujajo sum namernega oškodovanja upnikov ali drugih oblik kaznivega gospodarjenja.(9) Da je s stečaji redno povezan tudi sum gospodarskega ali premoženjskega kriminala, kažejo tudi pozivi splošne in medijske javnosti k razčiščevanju njihovega ozadja, odkrivanju in kaznovanju krivcev.

Z vidika razmerja med vzroki in posledicami nezaželenih ravnanj lahko stečaje opredelimo kot tiste, ki so:

sami po sebi kazniva dejanja,

posledica kaznivih dejanj, zlasti gospodarske kriminalitete,

oblika prikrivanja gospodarske kriminalitete,

vzroki gospodarske kriminalitete in

»čisto navadni stečaji«, ki so sami po sebi družbeno nezaželeni.

Z vsebinskega vidika se v stečajih ugotovljene nepravilnosti delijo na:

nepravilnosti, ki so vzrok za stečaj,

nepravilnosti, ki niso vzrok za stečaj, a k temu prispevajo, in

nepravilnosti, ki so do uvedbe stečaja le zaznane, a nanj ne vplivajo.

Neustrezno družbeno in (kazensko)pravno odzivanje na kršitve, ki se razkrivajo v stečajnih postopkih, zmanjšuje splošno zakonitost poslovanja. To je še posebno pomembno v razmerah, ko odpravljamo posledice ekonomskega in moralnega hazarda v razmerju med dolžniki in upniki, ki je bil značilen za obdobje pospešenega finančnega razvoja.(10) Poskusi prenosa velikih poslovnih izgub na gospodarsko in celotno družbeno okolje rušijo temeljna pravila kapitalističnega gospodarjenja o prevzemu lastnega tveganja, zato zahtevajo skrbno kazenskopravno presojo z vidika goljufij v vseh oblikah na strani dolžnikov in upnikov, katerih interesi si najostreje stojijo nasproti prav v stečaju. Večje zanimanje kazenskega pravosodja za to področje izhaja tudi iz vedno pogostejše uporabe izbrisa brez likvidacije in osebnega stečaja.

3 Stečajno kaznivo dejanje po KZ, KZ-1 in KZ-1B(11)

Kazenski zakonik (KZ) je inkriminiral dve kaznivi dejanji, katerih poglavitni zakonski znak je bila povzročitev stečaja: kaznivo dejanje lažnega stečaja (232. člen KZ) in kaznivo dejanje povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem (233. člen KZ).

Novi kazenski zakonik (KZ-1) je ti dve dejanji nadomestil z enotno inkriminacijo lažnega stečaja (226. člen KZ-1). V gradivu, ki je spremljalo sprejetje KZ-1, ni nobenega pojasnila o tem, zakaj sta bili dejanji združeni v enotno inkriminacijo, niti o tem, katere so nove (dodatne) razsežnosti novega kaznivega dejanja lažnega stečaja. Analiza nove določbe je pokazala, da je prvi odstavek novega 226. člena KZ-1 v bistvenem enak prejšnjemu 232. členu KZ, drugi odstavek 226. člena KZ-1 pa je v primerjavi s prej veljavnim 233. členom KZ dejansko prinesel strožjo in deloma spremenjeno inkriminacijo. Če je za kaznivo dejanje povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem zadostoval tudi eventualni naklep, stečaj pa je bil določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar pomeni, da ni bilo treba ugotavljati storilčevega krivdnega odnosa do tega zakonskega znaka, je bilo po novem kaznivo dejanje lažnega stečaja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 opredeljeno kot namerni delikt, ki po naravi zahteva ugotovitev direktnega naklepa storilca, ta pa mora obsegati tudi stečaj, ki ni več opredeljen kot objektivni pogoj kaznivosti, ampak gre za znak, ki mora biti zajet v storilčevi krivdi. Po KZ-1 je šlo tudi pri tem (drugem) stečajnem dejanju za kaznivo dejanje s posebnim (in ne zgolj eventualnim) naklepom, in sicer je moral storilec povzročiti stečaj z namenom oškodovati upnike. Po KZ je zadoščala zavest o nemožnosti plačila, po KZ-1 pa je moral obstajati tudi namen škodovati upnikom, prav to pa je v praksi otežilo dokazovanje tega kaznivega dejanja.(12)

Domnevati je bilo mogoče, da po nejasno izraženem namenu zakonodajalca pri pravem lažnem stečaju (prvi odstavek 226. člena KZ-1) storilec hoče povzročiti stečaj in se splošno izogniti plačilu obveznosti, pri čemer ravna načrtno in ves čas goljufivo, zato da obdrži premoženje na tuj račun. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku pa storilec ravna naklepno (le) z namenom oškodovati upnike, povzročitev stečaja pa je lahko obsežena zgolj z eventualnim naklepom, prav tako posamezna izvršitvena dejanja, med katerimi so nekatera na meji (zavestne) malomarnosti.(13)

Kakor koli, po KZ-1 kaznivega dejanja povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem, kakršno je vseboval prejšnji 233. člen KZ, v zakoniku ni bilo več. To pomeni, da je bilo glede na pravilo uporabe milejšega zakona pred uveljavitvijo KZ-1 začete postopke zaradi kaznivega dejanja po 233. členu KZ nujno treba ustaviti ali končati brez obtožbe ali obsodbe, razen če iz dejanskega stanja primera izhaja, da so bili že glede na pravno kvalifikacijo po 233. členu KZ ugotovljeni dodatni kvalifikacijski znaki, ki jih je v drugem odstavku 226. člena določil KZ-1. Pravna kvalifikacija v tem primeru ostane 233. člen KZ (povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem), pri čemer zaradi okoliščin konkretnega primera, ki zadostujejo višjim standardom, določenim v KZ-1, ni mogoče trditi, da je dejanje za tak primer dekriminirano.

Opisana nejasna in nedosledna ureditev stečajnega kaznivega dejanja v KZ-1, ki tudi glede pojmov, uporabljenih pri opisovanju znakov, ni bila v skladu z veljavno insolvenčno zakonodajo, je bila z novelo KZ-1B popravljena. Spremenjeno je bilo celotno besedilo določbe, vendar tako, da se v bistvenem delu ohranja vsebinska in kaznovalna kontinuiteta, in sicer z besedilom KZ-1, veljavnim pred novelo (eno stečajno dejanje), in s prejšnjo ureditvijo, ki je omogočala pravno opredelitev v dveh, po vrsti krivde različnih oblikah. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku 226. člena KZ-1 je ostala nespremenjena.

Naslov člena je bil spremenjen, tako da obsega obe izvršitveni obliki.(14) Prva je poimenovana kot stečajna goljufija in ne več lažni stečaj, saj je stečaj vedno pravi in resničen, kazniva pa je njegova povzročitev na goljufiv način. Glede na drugačno naravo dejanja po drugem odstavku, ki po vsebini ustreza (prejšnjemu) oškodovanju upnikov s povzročitvijo stečaja zaradi nevestnega poslovanja, je naslov člena ustrezno razširjen še na to obliko storitve.

Tako opredeljeno stečajno dejanje se v nadaljevanju tega prispevka natančneje pregleda z zakonskega in praktičnega vidika.

Stečaj danes ni le način prenehanja pravnih oseb, ampak tudi pogoj, ki omogoča odpust obveznosti posameznikov in celo zmanjšanje obveznosti zapuščine, pravi in navidezni vzroki za njegovo uvedbo pa obsegajo vse dejavnosti, ki vodijo do neplačevitosti podjetij in posameznikov. Zato je konkretizacijo zakonskih znakov in pojavne oblike modalitet v nadaljevanju mogoče opisati le v glavnih potezah. Zaradi majhnega števila zadev pred sodišči se predstavljene vsebine v praktičnih vidikih v tem trenutku lahko opirajo predvsem na podatke iz kazenskih ovadb, vloženih na državna tožilstva.

4 Temeljni statistični podatki

Iz skupnega letnega poročila državnega tožilstva izhaja, da so sodišča v Republiki Sloveniji v letu 2010 končala le dve zadevi kaznivega dejanja lažnega stečaja po 226. členu KZ-1 (232. člen KZ), izdana je bila ena obsodilna in ena oprostilna sodba. Za povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem (233. členu KZ) so sodišča izrekla štiri obsodilne sodbe. V letu 2011 je bila z zavrnilno sodbo končana ena zadeva lažnega stečaja in z oprostilno sodbo ena zadeva povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem.(15)

Število obravnavnih zadev je sicer nekoliko višje od izrečenih sodb, kar kažejo tudi podatki za leto 2012, ko so državna tožilstva imela v delu skupaj 40 zadev lažnega stečaja po 226. členu KZ-1 (232. členu KZ), od tega 17 prenesenih in 23 novih, deset ovadb je bilo zavrženih, vloženih je bilo pet obtožnih aktov in izdana ni bila nobena sodba. V istem letu je bilo obravnavanih devet zadev povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem (233. člen KZ) – v štirih zadevah je bila ovadba zavržena, preostale še niso rešene ali pa so bile rešene drugače.(16)

Po statističnih podatkih Vrhovnega državnega tožilstva RS, pridobljenih 10. 9. 2013, je bilo na vseh državnih tožilstvih od 1. 1. 2009 vloženih 84 kazenskih ovadb zaradi kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim gospodarjenjem po 226. členu KZ-1 ali lažnega stečaja po 232. členu KZ. Po posameznih državnih tožilstvih je bilo vloženo tako število kazenskih ovadb: v Ljubljani 34, v Mariboru 13, v Celju 8, v Kopru 7, v Kranju in Novi Gorici po 6, v Novem mestu 3, pri Specializiranem državnem tožilstvu in v Slovenj Gradcu po 2 ter v Krškem, Murski Soboti in na Ptuju po 1.

Ugotovitve in sklepi, ki so v nadaljevanju navedeni glede načina izvrševanja, oblike udeležbe, krivde in pravnih opredelitev pri stečajnem kaznivem dejanju, izhajajo predvsem iz podatkov v teh kazenskih ovadbah.

5 Stečajno kaznivo dejanje kot blanketni predpis

Teorija gospodarskega kazenskega prava uvršča stečajna kazniva dejanja glede na varovano dobrino med tako imenovana insolvenčna kazniva dejanja, h katerim prišteva tudi oškodovanje upnikov (227. člen KZ-1). Poudarja se celota pravnih pravil, ki urejajo vsebino pravnih (materialnopravnih in procesnih) razmerij, nastalih, ko dolžnik zaide v finančne težave, zaradi česar je ogrožena njegova dolgoročna plačilna sposobnost ali pa je že postal (dolgoročno) plačilno nesposoben. Protipravno ustvarjanje ali vzdrževanje take nesposobnosti gospodarskega subjekta je napad na del gospodarskega sistema, ki uporabo posebnih pravnih pravil (insolvenčnega prava) omogoča le za nehoteno, nekrivdno povzročeno stanje plačilne nesposobnosti.(17)

Za dosego neupravičene izognitve plačilu obveznosti do upnikov mora storilec goljufivo ali z nevestnim poslovanjem vzpostaviti okoliščine, na katere ZFPPIPP veže nastop stečaja ali izpolnitev pogojev za izbris družbe brez likvidacije. Te okoliščine in hkrati posamezni izvršitveni načini iz zakonskega opisa so »blanketni znaki« stečajnega kaznivega dejanja. Njihovo vsebino je v vsakem posameznem primeru treba opredeliti v skladu s pomenom, ki ga imajo na matičnem področju, v insolvenčnem, gospodarskem ali širšem civilnem pravu.

Splošni gospodarski pojmi (zakonski znaki) kaznivega dejanja po 226. členu KZ-1: obveznost, terjatev, plačilo, premoženje, prodaja, odsvojitev, pogodba o dolgu, priznanje terjatve, poslabšanje premoženjskega stanja, nezmožnost plačila, nesmotrno trošenje, čezmerno zadolževanje, škodljive pogodbe, opuščanje zavarovanja, uveljavljanje terjatev, zmanjševanje vrednosti, finančno poslovanje – imajo običajen pomen, kot je uveljavljen v gospodarskem ali finančnem poslovanju. Le pri sporu o tem, ali konkretno dejanje z vidika pogojev in učinkov spada v katero od navedenih kategorij, bo potrebna natančnejša preučitev in obrazložitev uporabe ustreznega materialnopravnega instituta gospodarskega ali obligacijskega prava za posamezne pojme, predvsem terjatve in premoženjsko stanje, pa tudi posebnih pravil stečajnega prava.

Pojmi (zakonski znaki): stečaj, izbris gospodarske družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti brez likvidacije (izbris), stečajna masa, plačilna sposobnost, dolgoročna plačilna nesposobnost in prezadolženost, so po veljavni ureditvi prav tako blanketni, njihovo vsebino pa natančneje opredeljuje stečajni zakon (ZFPPIPP). Stečaj ali izbris je faza insolvenčnega ali registrskega postopka, katere izpolnitev je natančneje pojasnjena pri času storitve (dokončanja) kaznivega ravnanja. Stečajna masa je urejena v 224. in 225. členu, vse oblike plačilne sposobnosti in prezadolženost pa v 11. in 14. členu ZFPPIPP. Obseg stečajne mase in nastop plačilne nesposobnosti (insolventnosti) v povezavi z zahtevano krivdno obliko (»Kdor ve, da … ni zmožen plačila«) bo, če iz listinskega gradiva ali spisa stečajne zadeve ne izhaja povsem jasno, ali ju je treba ugotoviti v (točno) določenem obdobju, treba pojasnjevati s pomočjo strokovnjakov kot izvedenih prič (na primer stečajnega upravitelja, revizorja) ali z izvedencem.

Enako velja za zahtevnejše strokovno ocenjevanje narave in učinka drugih (splošnih) pojmov, ki so določeni kot znaki stečajnega kaznivega dejanja. Za pravilno usmerjanje dokazovanja in za obrazložitev odločitve v zapletenih zadevah bo potrebna tudi poglobitev v pravila stečajnega postopka, zlasti tistih delov ZFPPIPP, ki urejajo finančno poslovanje družb in drugih pravnih oseb (27. do 44. a člen), skupna pravila o postopkih zaradi insolventnosti (zlasti 45. do 50. člen), splošna pravila postopka osebnega stečaja (381. do 396. člen) in postopka stečaja zapuščine (414. do 418. člen ZFPPIPP) ter splošne določbe o izbrisu brez likvidacije, izbrisne razloge in postopek izbrisa (424. do 440. člen ZFPPIPP).

Glede pojma, uporabljenega v drugem odstavku 226. člena KZ-1 »vodenje gospodarske dejavnosti«, velja, da je podvrsta opravljanja gospodarske dejavnosti iz 1. točke enajstega odstavka 99. člena KZ-1 in da ustreza pojmu poslovodenja v smislu neposrednega odločanja o opravljanju dejavnosti na višjih ravneh upravljanja.

6 Čas storitve, poskus, dokončanje in zastaranje

Iz zakonskega opisa v 226. členu KZ-1 izhaja, da je storilec odgovoren, če z dejanji, ki imajo zakonske znake, »povzroči stečaj« (prvi odstavek) ali če zaradi njegovega ravnanja »pride do stečaja« (drugi odstavek).(18) Po 18. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Ker je to kaznivo dejanje praviloma trajajoča dejavnost (vzdrževanje insolventnosti), ki sledi temeljnemu končnemu namenu, da obveznosti ne bi bile plačane, je očitno, da ta ne more biti končana, dokler se z začetkom stečajnega postopek tudi formalno ne potrdi dosežena nepovratna plačilna nesposobnost. Stečajno kaznivo dejanje je zato v obeh pojavnih oblikah, po prvem in drugem odstavku 226. člena KZ-1, po teoriji in po sodni praksi dokončano,(19) ko stečajno sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka, natančneje, ko je na spletnih straneh AJPES (26. in 122. člen ZFPPIPP) objavljen oklic o začetku postopka.(20) Pri tem nima pomena dejstvo, da se je stečajni postopek morda takoj po začetku končal brez preizkusa terjatev in brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP).

Na pojem dokončanja kaznivega dejanja se veže uporaba določb o njegovem poskusu (34. člen KZ-1) ter s tem povezanima institutoma neprimernega poskusa in prostovoljnega odstopa. Zaradi delnega prekrivanja zakonskih znakov je pričakovati, da bodo v praksi primeri poskusa goljufivega stečaja obravnavani predvsem kot oškodovanje upnikov po 227. členu KZ-1, zato se organi pregona praviloma tudi ne bodo posebno prizadevali, da bi za primere prostovoljnega odstopa uporabljali določbe zahtevnejše »stečajne« kvalifikacije.(21)

Prostovoljni odstop bi bil mogoč zlasti, če storilec, ki je tudi predlagatelj, umakne predlog za začetek stečajnega postopka (šesti odstavek 232. člena ZFPPIPP). Tako je pojmovno mogoče, da bi kazenskopravno zajeli tudi poskuse, ki se končajo v prisilni poravnavi, čeprav ta ni znak lažnega stečaja, zlasti če vodenje prevzamejo druge osebe in s tem preprečijo dokončanje načrtovanega stečaja. Dvomov ne more biti niti v nasprotni smeri: če se po neuspešni prisilni poravnavi začne stečaj, ni ovire za morebitni kazenski postopek, ne glede na prizadevanja za rešitev podjetja. Po drugi strani pa dokončanega stečajnega postopka ne more biti, dokler teče postopek redne ali prisilne likvidacije.

Kaznivo dejanje je storjeno le, če je obstajal namen povzročitve stečaja. Zato bo goljufiva prisilna poravnava, dosežena s skrivnimi sporazumi, zaradi katerih posamezni upniki glasujejo zanjo v skladu s posebej dogovorjenimi ugodnostmi, (le) kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 v izvršitveni obliki iz prvega odstavka »ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj« ali oškodovanja iz drugega odstavka »s kakšnim drugim goljufivim dejanjem«.(22) Glede na obrazloženo je razumljivo tudi, da zastaranje kazenskega pregona za stečajno kaznivo dejanje začne teči šele z dnem objave oklica o začetku stečajnega postopka, saj je šele takrat uresničena povzročitev stečaja kot njegov nosilni zakonski znak.(23)

Vse, kar je navedeno glede poskusa dejanja iz prvega odstavka, velja smiselno tudi za stečajno kaznivo dejanje po drugem odstavku 226. člena KZ-1. Toda ker pri njegovi storitvi ne gre za goljufiva dejanja, ampak predvsem za kršitev načela vestnosti in skrbnosti, v primerih, ko stečaja ni, praviloma ne bo mogoča »rezervna kvalifikacija« po 227. členu KZ-1.

Teorija opozarja, da ni predpisa, ki bi za »lažni stečaj« omogočal vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu nadaljevanja poslovanja stečajnega dolžnika. Dejstvo, da je bil stečaj posledica kaznivega dejanja, ne more imeti učinka na tek postopka, pomaga lahko le pri izpodbijanju (nezakonitih) pravnih dejanj stečajnega dolžnika.(24) V gospodarskopravnih razmerjih bi lahko učinkovalo tudi pri temelju dokazovanja tistih oblik zlorab družbe kot pravne osebe, zaradi katerih družbeniki odgovarjajo za njene obveznosti (spregled pravne osebnosti),(25) kadar se vsebinsko ujemajo z izvršitvenimi dejanji stečajne goljufije (zloraba za cilje, ki so družbenikom prepovedani, zloraba za oškodovanje svojih ali upnikov družbe, ravnanje s premoženjem družbe kot svojim lastnim ali zmanjšanje premoženja družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam).

Kaznivo dejanje po 226. členu KZ-1 je lahko storjeno tudi z izpolnitvijo pogojev za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije. Z vidika časa storitve in zastaranja ni videti posebnosti, zaradi katerih vse navedeno ne bi veljalo tudi za te primere. Pri poskusu pa je treba upoštevati, da izbrisa ne more predlagati in zato tudi predloga ne more umakniti niti družbenik niti upnik pravne osebe. Prostovoljni odstop bi bil mogoč le, če bi storilec odpravil razloge za začetek postopka po uradni dolžnosti ali po upravičenem predlagatelju.

7 Storilci in udeleženci

Storilec stečajnega kaznivega dejanja je lahko kdor koli. Po prvem in drugem odstavku 226. člena KZ-1 se stečajno kaznivo dejanje lahko stori tudi tako, da se »poslabša svoje premoženjsko stanje«, ne le »premoženjsko stanje drugega dolžnika«. Ker kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, se ta del zakonskega opisa očitno nanaša (tudi) na posameznike kot fizične osebe. Čeprav je kaznivo dejanje uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to še ne pomeni, da ne vključuje tudi kaznivih dejanj fizičnih oseb, ki se sicer ne prištevajo v gospodarsko dejavnost v pomenu pridobitne dejavnosti.(26)

7.1 Osebni stečaj

Praviloma ni ovire, da kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ne bi moglo biti storjeno tudi v povezavi s osebnim stečajem. Po 391. členu ZFPPIPP je nad premoženjem vsake fizične osebe dovoljeno voditi postopek osebnega stečaja, pri čemer zakon kot subjekte vključuje potrošnike, podjetnike in zasebnike, po 414. členu ZFPPIPP pa je postopek stečaja dovoljeno voditi tudi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (zapustniku). Stečajno kaznivo dejanje po prvem odstavku 226. člena je zato mogoče storiti tudi s stečajem potrošnika, ne le podjetnika in zasebnika, ki opravljata gospodarsko dejavnost v njenem širšem pomenu.(27) Storjeno bo lahko z izvršitveno obliko poslabšanja lastnega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja druge osebe, pri stečaju zapuščine, ker zapustnik ne more biti kazensko odgovoren, pa le v obliki poslabšanja »premoženjskega stanja drugega dolžnika (zapustnika)«, zato da ne bi bile plačane njegove (zapustnikove) obveznosti, kar bo neposredno v korist posameznih (privilegiranih) upnikov ali dedičev kot mogočih storilcev kaznivega dejanja.

Pri izvršitvenih oblikah povzročitve stečaja z nevestnim poslovanjem iz drugega odstavka 226. člena KZ-1 gre za kazenskopravno varstvo strožjih zahtev, ki se izrecno nanašajo na dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti ali pri finančnem poslovanju. Zato so lahko taka dejanja storjena le v pravnih osebah oziroma pri podjetnikih ali zasebnikih, ki jih zavezujejo posebna pravila finančne stroke in stroke upravljanja podjetij (12. člen ZFPPIPP). Potrošnika ali zapustnika (razen podjetnika ali zasebnika) pa pri ravnanju z njegovim osebnim premoženjem ne zavezujejo poslovnofinančna načela in standardi, ki jih sprejme Slovenski inštitut za revizijo v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje, ter druga izkustvena pravila skrbnega finančnega poslovanja, ki so splošno uveljavljena v poslovnofinančni stroki. Zato je pri teh osebah stečajno kaznivo dejanje kot nevestno poslovanje iz drugega odstavka 226. člena KZ-1 pojmovno izključeno.

Osebni stečaj sam po sebi ne vodi do izognitve plačilu obveznosti, kar je temeljni namen storilca kaznivega dejanja po 226. členu KZ-1. Neplačilo se doseže šele z odpustom obveznosti, ki ga stečajni dolžnik uveljavi s posebnim predlogom, vloženim že ob predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, lahko pa tudi pozneje, vse do izdaje sklepa o končanju postopka. Stečajni dolžnik mora predlogu za odpust obveznosti priložiti izjavo, da ni ovir za odpust njegovih obveznosti, ki so v zakonu posebej določene. V predlogu mora opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja, in priložiti dokaze o njihovem obstoju.(28) Sodišče odloča o tem predlogu s posebnim sklepom in šele s pravnomočnostjo slednjega preneha pravica upnikov sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti.(29) Ne glede na izid navedenega postopka je kaznivo dejanje (enako, kot velja za druge subjekte stečajnega postopka) dokončano že z začetkom stečaja, končni izid glede plačila obveznosti pa se lahko upošteva pri izreku sankcije.

Z vidika zavedanja plačilne nesposobnosti se pri osebnem stečaju opozarja predvsem na manjši pomen izvršitvenih oblik v zvezi s poslovnimi listinami, ker jih fizična oseba, če ni podjetnik, praviloma ne vodi. Zato utegne biti oteženo tudi dokazovanje elementov goljufivega stečaja. Pri zavedanju plačilne sposobnosti v sklopu povzročitve stečaja s čezmernim zadolževanjem pa bo ob spremembi objektivnih, zunanjih premoženjskih okoliščin, ki kažejo na tako stanje, treba upoštevati tudi naravo obveznosti. Stečajno kaznivo dejanje naj bi bilo v veliki večini primerov po naravi izključeno, če se najemajo dolgoročna (predvsem stanovanjska in avtomobilska) posojila, ker se bo redko zgodilo, da bi dolžnik že ob najetju vedel za plačilno nesposobnost, če je obveznost ustrezala njegovemu takratnemu premoženjskemu položaju. Prej bo zakonske znake razkrivalo najemanje posojila pri posojilnicah in finančnih družbah ali zasebnikih z visokimi obrestmi in nesorazmernim zavarovanjem.(30)

Tudi pri osebnem stečaju bo pozornost pravosodja morala veljati morebitnim drugim kaznivim dejanjem, poleg premoženjskih, gospodarskih in listinskih še tistim zoper pravosodje, zlasti krivi izpovedbi, preprečitvi dokazovanja ter oviranju pravosodnih in drugih državnih organov.

Osebni stečaj je lahko neposredno ali posredno povezan s stečajem ali izbrisom pravne osebe, zlasti če gre za njenega osebno odgovornega družbenika ali za družbenika kapitalske družbe (delniške, družbe z omejeno odgovornostjo), ki se hkrati s stečajem »svoje« družbe pripravlja na izognitev lastnih obveznosti zaradi zakonske odgovornosti, spregleda pravne osebnosti ali na drugi pravni podlagi.(31) Taka povezava stečajnih in izbrisnih postopkov bo posredno dokazovala tudi naklep za obe dejanji, glede katerih je mogoč realni stek.

7.2 Stečaj pravne osebe (drugega dolžnika)

Zakonski znak »poslabša premoženjsko stanje drugega dolžnika« se nanaša predvsem na povzročitev stečaja pravne osebe (gospodarske družbe, zavoda, zadruge, društva ali javnega sklada) ali zapuščine. Pri tem ni odločilno, ali storilec deluje na podlagi formalnega položaja pri vodenju gospodarske ali druge poslovne dejavnosti, temveč le, da je njegovo delovanje usmerjeno v izognitev plačila obveznosti do upnikov »drugega dolžnika«.(32) Zato je vsaka taka oseba lahko ustrezen pravnoposlovni okvir za storitev stečajnega kaznivega dejanja. Izjema velja le, če je v zakonu za posamezno pravnoorganizacijsko obliko ali vrsto pravne osebe ali za posamezno pravno osebo določeno, da se stečaj nad njo ne more opraviti. Pri tem je treba upoštevati, da omejitve lahko veljajo tudi v obliki posebnih ali dodatnih pogojev (na primer soglasja pristojnega organa) za nekatere pravne osebe (invalidska podjetja, društva v javnem interesu).(33)

Kot storilec za drugega praviloma deluje oseba, ki ima ustrezna pooblastila za vodenje poslov pri pravni osebi po zakonu ali njenem notranjem pravnem aktu, lahko tudi na podlagi pooblastilnega razmerja. To ne velja le za pravne osebe ali zapuščine, temveč tudi za fizične osebe, če je dejanje storjeno v dogovoru z njimi ali celo z namenom, da se pridobi korist posredno, tako da se s stečajem omogoči izognitev plačilu obveznosti (določenim) upnikom.(34)

Smiselno enako velja za kaznivo dejanje po drugem odstavku 226. člena KZ-1, v katerem je delovanje dolžnika samega ali v korist drugega dolžnika kot plačnika opisano z besedami »in s tem povzroči dolgoročno plačilno nesposobnost ali prezadolženost (pa zaradi tega pride do stečaja ali izbrisa)«.

Navedeno velja tudi pri ustvarjanju pogojev za izbris gospodarske družbe po uradni dolžnosti brez likvidacije.

7.3 Udeleženci

Z vidika udeležbe je pri stečajnih kaznivih dejanjih treba nameniti posebno pozornost tudi vplivu, nasvetom in navodilom oseb, ki so v različnih oblikah vpete v reševanje dolžnikove insolventnosti. Skrb za interese naročnika, posebno če gre za tesno, zaupno povezanost med korporacijo in zunanjimi svetovalci, izvedenci za pravne, finančne, davčne ali druge zadeve, bo prestopila meje dovoljenega, če se zavestno usmeri v pripravo stečaja zaradi prikrivanja preteklega nezakonitega poslovanja ali bodočega oškodovanja upnikov. Podlaga odgovornosti teh oseb bo praviloma napeljevanje ali pomoč, sodelovanje kot sostorilstvo pa le, če ge za odločilni prispevek k storitvi kaznivih dejanj po predhodno skupaj izdelanem načrtu sestave in posledične izvedbe pravnih poslov, s katerimi se uresničujejo znaki kaznivih dejanj.(35) V ta sklop spada tudi morebitno sodelovanje pri neposrednem formalnem predlaganju stečaja, saj ni nujno, da to dejanje opravi storilec; v njegov prid bo to lahko po predhodnem dogovoru storila tudi druga oseba, katere odgovornost se bo presojala po stopnji njene vednosti o ozadju stečajnega načrta in hotene udeležbe pri izvedbi.

Pri kaznivem dejanju so lahko udeležene tudi osebe v podjetju: zaposleni, računovodje, pravniki in finančniki, ki dejavno sodelujejo pri pripravi stečaja. Gre predvsem za pomoč, in če je dejavnost za stečaj vodena oz. usmerjana z vrha podjetja, ni izključeno niti posredno storilstvo v razmerju do izrazito podrejenih in odvisnih oseb.(36) Sostorilstvo je mogoče pri veččlanski upravi, predvsem na podlagi skupnega, dogovorjenega delovanja, lahko tudi v seštevku storitvenih in opustitvenih oblik, medtem ko očitka krivde članu uprave, ker ni preprečil stečaja, ni mogoče upoštevati.(37)

Številne oblike lažnega stečaja sploh niso mogoče brez udeležbe drugih oseb v izvedbeni fazi, saj je pri goljufivih razpolaganjih, pa naj gre za navidezno prodajo, brezplačni odstop, lažne pogodbe in neresnične terjatve, sodelovanje takih »pogodbenikov« nujno za doseganje načrtovanih učinkov. Pri obravnavanju teh udeležencev, zlati z vidika sodelovanja pri izpodbojnih pravnih dejanjih v širšem okviru stečajnega kaznivega dejanja, bo treba upoštevati tudi njihov poslovni položaj v splošni krizi in neplačevitosti, kar lahko narekuje sprejem razumnih tveganj pri izterjavi insolventnih dolžnikov.

Ker ne gre za delictum proprium, se pri lažnem stečaju ne zastavlja vprašanje posebnega statusa udeležencev pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kot velja pri drugih kaznivih dejanjih iz tega poglavja. Vrsta in stopnja krivde oseb, ki se ne prištevajo k poslovodstvu, pa bo seveda v vsakem posameznem primeru odvisna od njihove vednosti in volje glede načrtovanega, poskušenega ali storjenega stečajnega kaznivega dejanja.(38)

7.4 Pravne osebe kot storilci kaznivega dejanja

Ob izpolnjenih splošnih pogojih kazenske odgovornosti neke osebe kot storilca v imenu, na račun ali v korist pravne osebe kot formalnega in vsaj enega od materialnih pogojev odgovornosti (krivde) v ožjem pomenu je pravna oseba po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPKD)(39) prav tako lahko storilec stečajnega kaznivega dejanja in oškodovanja upnikov. To, kar je razumljivo že po naravi stvari, ob dejstvu, da je stečaj način prenehanja pravnih oseb, zakon še posebej določa, ko obe kaznivi dejanji izrecno uvršča med tista, za katera se lahko vodi kazenski postopek zoper pravno osebo (9. točka 25. člena ZOPOKD).

Glede opisovanja, dokazovanja in ugotavljanja nastopajo v praksi praviloma enake težave, kot tudi sicer veljajo v tem delu kaznovalnega prava. Upoštevati je treba še posebnosti glede izrekanja sankcij z vidika obstoja pravne osebe (in morebitnih pravnih naslednikov) v času pravnomočno končanega postopka.(40) Pri tem bo treba nameniti ustrezno pozornost smiselnosti pregona, če je storilec pravna oseba, ki je zaradi dejanja sama prišla v stečaj, izrekanju ukrepov njenemu pravnemu nasledniku in razmejitvi odgovornosti, če pravna oseba kot storilka načrtno povzroča stečaj druge, praviloma povezane pravne osebe.

8. Ovaditelji in oškodovanci

Iz državnotožilske prakse izhaja, da so ovaditelji pri stečajnem kaznivem dejanju praviloma oškodovani upniki ali stečajni upravitelji. Ti morajo stečajna, pa tudi druga zaznana kazniva dejanja pred stečajem prijaviti že po zakonu. Njihova obveznost naznanitve kaznivih dejanj formalno izhaja iz določb 145. člena ZKP in 281. člena KZ-1, saj gre za uradne osebe (4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1), ki imajo načelno tudi možnost celovitega vpogleda v poslovanje stečajnega dolžnika.(41) Obveznost ima stečajnopravno (98. do 100. člen ZFPPIPP), odškodninsko (102. člen ZFPPIPP) in kazenskopravno naravo.

Pregledane ovadbe, tudi odvetniške, praviloma niso omogočale sprejetja tožilske odločitve brez dopolnitev policije, ki ima nalogo raziskovanja vseh pomembnejših okoliščin domnevnega kaznivega dejanja in zbiranja dodatnih dokazov. Za policijske dopolnitve ali kazenske ovadbe pa je značilno, da večkrat zbirajo sume storitve kaznivih dejanj, tako da se v precejšnjem številu zadev ob zavrženju ovadbe zaradi stečajnega kaznivega dejanja pri vsebinsko bistveno nespremenjenem očitku postopek nadaljuje z drugačno pravno opredelitvijo (oškodovanje upnikov, poslovna goljufija, preslepitev, zloraba, ponareditev listin).

Oškodovanec lahko ob ovadbi ali pozneje, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, da tudi predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka (101. in 102. člen ZKP), pri čemer je treba upoštevati, da se mora ta predlog, v delu, ki bremeni stečajno maso, obravnavati v stečajnem postopku.

9. Izvršitvena dejanja

Izvršitveni načini stečajnega kaznivega dejanja so v prvem oziroma drugem odstavku 226. člena KZ-1 različno opisani. Izvršitev po prvem odstavku ima samo obliko storitev, po drugem odstavku, pri opuščanju zavarovanja ali uveljavljanju terjatev in drugih načinih povzročanja plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti, pa gre lahko tudi za opustitve.

V primerjavi s prejšnjo ureditvijo so z novelo KZ-1B v prvih treh točkah prvega odstavka 226. člena opravljeni redakcijski popravki, pri poslovnih knjigah ali listinah v tretji točki pa je dodano prikrivanje plačilne sposobnosti. Prva točka tako še vedno obsega navidezno ali dejansko zmanjšanje »aktive«,(42) druga točka povečanje »pasive«, tretja pa je pomožno sredstvo pri izvedbi prvih dveh, ki se s prirejanjem dokumentacije lahko prikrijeta in po potrebi dodata učinek »virtualnega« spreminjanja premoženjskega stanja ali plačilne sposobnosti oziroma njunega ponarejanja, tako da se poleg ali namesto resničnega oškodovanja s posli, ki imajo prave poslovne učinke, ti izkazujejo zgolj bilančno.

V prvem odstavku 226. člena KZ-1 je dodana povsem nova izvršitvena oblika, ki s splošnejšo opredelitvijo zajema vse mogoče načine goljufivega doseganja stečaja z namenom oškodovanja upnikov (»ali na drug goljufiv način doseže, da se začne stečajni postopek ali postopek za izbris«). Taka povzročitev stečaja je v novi 4. točki opredeljena samostojno, tako da po analogiji intra legem učinkuje tudi zunaj vsebine prejšnjih točk.

Izvršitvene oblike v novem drugem odstavku 226. člena so po noveli KZ-1B dopolnjene z opuščanjem pravočasnega zavarovanja ali uveljavljanja terjatev ali drugačnim očitnim kršenjem dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti ali finančnem poslovanju podjetja. S tem se zagotavlja podlaga za kazenskopravno ukrepanje zoper zaznane grobe kršitve temeljnih pravil o finančnem poslovanju, odgovornem upravljanju likvidnostnih in drugih tveganj ter zagotavljanju kapitalske ustreznosti, kar praviloma vodi do stečajev s hudimi gospodarskimi in socialnimi posledicami. Po presoji zakonodajalca narava in obseg pooblastil ter odgovornost za skrbno gospodarsko ali finančno poslovanje upravičujejo predpisano širše in strožje kazenskopravno varstvo.

Predmet storitve kaznivega dejanja je premoženje v vseh različnih oblikah, vse tisto, kar bi prišlo v stečajno maso oz. bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov. Predvsem gre za denar, vrednostne papirje, delnice, poslovne deleže, terjatve in druge premoženjske pravice, premično in nepremično premoženje ter vse, kar ima ocenljivo in stvarno tržno vrednost. Na nasprotni strani, pri ustvarjanju ali povečevanju obveznosti, se upošteva vse, kar kot breme zmanjšuje vrednost premoženja, ne le z neposredno škodo, temveč tudi z izgubljenim dobičkom, npr. s sklenitvijo škodljive pogodbe ali drugačnim zmanjševanjem premoženja ali podjetja, ki ga storilec upravlja. Opozoriti je treba, da nespremenjena bilančna aktiva, ob spremenjenih postavkah zaradi pretvorbe denarja in blaga v terjatve ali ene oblike premoženja v drugo, še ne pomeni, da se njegova vrednost ni zmanjšala. Upoštevati je namreč treba kakovost in dejansko, transakcijsko, ne pa zgolj knjigovodsko vrednost.(43)

Kaznivo dejanje v posebni obliki izvršitve obstaja tudi v obratnem primeru, če je dejanska vrednost premoženja ostala enaka, zmanjšala pa se je knjigovodsko, fiktivno, z navideznimi, simuliranimi pogodbami, seveda zato, da se na tak način prikrito premoženje izmakne upnikom. Prenos je lahko fiktiven (po shemi simulacije) ali efektiven (po shemi fiducije), vedno z namenom predhodne izločitve iz bodočega stečaja, lahko pa tudi z obremenitvijo (zastavitev, hipoteka, zemljiški dolg), ki se pozneje praviloma materializira pri storilcu ali z njim povezanih osebah.(44) V tej smeri je treba posebno pozorno pregledati vse pogodbe, s katerimi prenehajo, se zmanjšujejo ali omejujejo dolžnikove pravice in prevzemajo obveznosti, sklenjene z osebami zunaj kroga običajnih poslovnih partnerjev, zlasti pa način in čas izpolnitve obveznosti obeh pogodbenikov.

Izvršitveni načini se pri ravnanju storilcev po obeh odstavkih lahko povezujejo, pri čemer glede na naravo dejanja, ki je glede na končno posledico, pa tudi glede na opis kolektivno, med njimi ne bo steka, storjeno bo le eno stečajno dejanje. Če gre za prepletanje dejanj, ki deloma lahko spadajo pod prvi in deloma pod drugi odstavek 226. člena, bo pravna opredelitev odvisna od naklepa storilca, saj odprt zakonski opis v obeh primerih omogoča vključitev vseh dejanj, ki vsebinsko spadajo pod »drug goljufiv način« ali »drugačno očitno kršenje dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti«.

10. Povezanost izvedbe s pravnimi položaji iz gospodarskega prava

Iz strokovnih objav, tujih izkušenj, v zadnjem obdobju pa tudi iz domače prakse je mogoče povzeti značilne pravnoposlovne položaje, s katerimi se v širših okvirih gospodarske kriminalitete pripravlja, izvaja, prikriva ali razkriva, v tej povezavi pa tudi dokazuje stečajno kaznivo dejanje:(45)

- Neobičajno gospodarsko poslovanje:

ravnanja, ki nimajo poslovne logike, opravljena z osebami zunaj kroga poslovnih partnerjev, s tujino, s »poznanimi in povezanimi osebami«, poslovanje brez razumne razlage ali prepričljive, dokazno podprte predhodne in izvedbene dokumentacije, ki jo morajo spremljati tudi ustrezni denarni in blagovni tokovi.

- Spregled pravne osebnosti:

je tesno povezan s stečajnimi položaji, še zlasti ker je mogoč šele, ko postane jasno, da družba ni plačilno sposobna, torej ko se nad njenim premoženjem odpre stečajni postopek.(46)

Pravna osebnost se spregleda, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov tako, da so pravna razmerja zasnovali s pomočjo pravne osebe, zato da sami ne bi prevzeli odgovornosti za obveznosti, ampak imeli samo koristi.

Enako velja, če je dejanje storjeno v korist družbenikov ali druge osebe z zmanjšanjem premoženja družbe, čeprav so storilci vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnavati svojih obveznosti tretjim osebam.(47)

- Izpodbojna dejanja:

se kot zrcalna slika kazenskopravnega oškodovanja upnikov prekrivajo z izvršitvenimi oblikami insolvenčnih kaznivih dejanj; opredeljena so v ZFPPIPP in podprta z izpodbojnimi domnevami, ki izhajajo iz nasprotja s poslovno prakso in neobičajnih načinov izpolnitve, časovno povezanih s finančnim stanjem dolžnika neposredno pred stečajem.(48)

Poslovanje z obvodom:

gre za prenos premoženja in poslov na tretje osebe, praviloma sorodnike, prijatelje, zaupnike ali pri pravnih osebah na lastniško povezane družbe,(49) ne le s privilegiranimi plačili, cesijami, asignacijami in izročitvijo v prodajo, ampak tudi s prenosi intelektualne lastnine in drugih sorodnih pravic, prenosom strank, kvalificiranega osebja, poslovne strategije ipd.(50)

Podobno velja za celovite posle, vse do ravni prenosa premoženja kot stvarnega vložka (ki npr. vključuje licence, dobro ime, poslovne povezave) v drugo družbo, kar nujno zmanjšuje gospodarsko moč in česar ni vedno mogoče nadomestiti s finančnimi in poslovnimi učinki takih vlaganj, pri tem pa neizpodbojnost praviloma ne ovira možnosti kazenskega pregona.

Veriženje podjetij:

je poslovanje podjetij, pri katerih ni osebne odgovornosti, zato se obveznosti iz gospodarjenja prenašajo na eno, premoženje pa na drugo podjetje istih lastnikov, z isto dejavnostjo in podobno firmo. Po izčrpanju prvo podjetje z obveznostmi konča v stečaju (izbrisu), drugo pa materializira dobičke. Mogoča kazniva dejanja so predvsem goljufija, poslovna goljufija in odškodovanje upnikov ter stečajno kaznivo dejanje.

Poslovanje s slamnato upravo:

uporabljajo se tudi izrazi »direktor v senci«, »skriti direktor«, »navidezni menedžer«, »brazilec« ... Teorija natančno opredeljuje elemente navideznega vodenja glede razhajanja oseb pri dejanskem in formalnem usmerjanju, izdajanju navodil, smernic in zahtevkov, stalnosti in sistematičnosti vpliva ter ravni upravljanja.(51)

Na posredno upravljanje kažejo zlasti: mladost, neizkušenost in neznatnost premoženja slamnatega direktorja, družinska povezava, posredno lastništvo gospodarja poslov, ki je tudi prejemnik koristi, tveganost poslov, izigravanje upnikov, pridobivanje protipravne koristi, prenos aktive na drugo podjetje, vzporedno (obvodno) poslovanje in povzročanje stečaja. Socialno značilne pojavne oblike so majhne d. o. o, v sorodstveni lasti, lahko pa tudi velike delniške družbe, v katerih so posredne lastnice druge družbe ali pravne osebe (lahko tudi v državni lasti ali lasti lokalnih skupnosti), ki je po tuji sodni praksi lahko tudi direktor v senci.(52) Ne le odškodninsko, tudi kazenskopravno je v tem primeru pomembna določba drugega in tretjega odstavka 42. člena ZFPPIPP o domnevi višine škode kot razlike med zneskom terjatve in zneskom poplačila v stečajnem postopku in solidarni odgovornosti poslovodstva.

Z vidika odgovornosti tudi v tem primeru obstaja možnost posrednega storilstva in udeležbe z napeljevanjem in s pomočjo pri stečajnem kaznivem dejanju.

Nedovoljeni prevzem podjetja (operacije LBO/MBO):

gre za nedopustno prevzemanje podjetij z zadolžitvijo, pri čemer najpogosteje kupuje družbo njeno lastno poslovodstvo z načrtno oslabitvijo vrednosti, ki bo zagotovila nižjo prevzemno ceno, kar se najbolj grobo doseže z naklepnim stečajem in poznejšim nakupom družbe ali njenega premoženja kot (dela) stečajne mase.(53) Z istim namenom se lahko uporabijo druge, posredne zlorabe: »parkiranje delnic« z usklajenim delovanjem zaradi prikrivanja prevzema večinskega deleža, zlorabe notranjih informacij, zavarovanja posojila za nakup z aktivo družbe, ki je predmet nakupa, s prikrito odobritvijo posojila za nakup delnic ali deleža in s tem povezanega posrednega izplačila dobička, praviloma zaradi dokončanja prevzema z združitvijo ciljne družbe s prevzemno družbo, in to brez nadomestila obveznosti prevzemnikov, ali s poravnavo iz premoženja prevzete družbe, ki bo tako, neposredno ali posredno z zavarovanjem dolga in povezanimi transakcijami, samo sebe odplačala v korist drugega.(54)

S kazenskopravnega vidika gre lahko že pri zavarovanju prevzemnega posojila za tako oškodovanje, da »drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj«. Enako velja za druge oblike zmanjšanja vrednosti podjetja zaradi cenejšega nakupa, saj to ne ogroža le interesov obstoječih lastnikov, ampak tudi upnike prevzete družbe. Posledica prevzema je lahko stečaj, ker nova pravna oseba, nastala z združitvijo prevzemne in prevzete družbe, ne zmore poravnati prenesenih obveznosti prezadolžene prevzemne družbe. Stečaj se v takem primeru pokaže kot prepoznavna posledica zlorabe pri opravljanju gospodarske dejavnosti in v steku z njo.

11. Izvršitveni načini, zaznani v praksi državnih tožilstev:

Povzetek temelji na pregledu 84 kazenskih ovadb, ki so jih državna tožilstva prejela v zadnjih petih letih, s pravno opredelitvijo stečajnega kaznivega dejanja po 226. členu KZ-1 (ali lažnega stečaja po 232. členu KZ). Za potrebe tega prispevka so posamezne prikazane dejanske okoliščine deloma poenostavljene ali povzete v skrajšani obliki, zgolj za ponazoritev pojavnosti v konkretnih zadevah. Zneski oškodovanj so navedeni le primeroma, zatrjevana škoda je sicer segala od nekaj tisoč do več kot sto milijonov evrov.

11.1 Značilna izvršitvena dejanja pri stečajni goljufiji:

Prodaje in odsvojitve:

– odtujitev nepremičnine za izredno nizko ceno (nakup 210 EUR/m2, prodaja po 15 EUR/m2),

– navidezna prodaja dela stavbe z navedbo v aneksu, da je kupnina že poravnana, čeprav ni bila in je šlo dejansko za brezplačni odstop,

– prodaja dveh poslovnih prostorov tako, da kupnina ni prišla na bančni račun družbe,

– navidezna prodaja vozila, saj kupnina ni bila nikoli poravnana,

– navidezna prodaja družbe z overitvijo lažne vsebine, tako da upniki ne bi mogli uveljavljati svojih terjatev po 442. členu ZFPPIPP,

– prokurist je del premoženja brezplačno odstopil ali odtujil za nizko ceno, uničil poslovne listine in vodil knjige tako, da se iz njih ni moglo ugotoviti dejansko premoženjsko stanje,

– posojila, ki sta jih z ženo prejela od družbe, knjižena med izredne odhodke in denar ni bil vrnjen, torej so bila sredstva družbe brezplačno odstopljena,

– direktor d. o. o., ki je bila družbenik v drugi d. o. o. v likvidaciji, je dal odpoved vsakršnim izplačilom prodanega deleža, tako da se je preostalo premoženje razdelilo med druga družbenika, čeprav so bile pri tem deležu vpisane prepovedi razpolaganja (v steku z oškodovanjem upnikov in zlorabo),

– kljub registrsko vpisani prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v d. o. o. (po sklepih KPD in KPR) je direktor družbe, ki je bila imetnica tega deleža, sklenil sodno poravnavo, s katero je privolil v izključitev svoje družbe, in s tem dejansko razpolagal s

poslovnim deležem, pri čemer je bila tudi višina nadomestila ob izključitvi (odpovedi deležu) bistveno prenizka (obravnavano kot oškodovanje upnikov).

Priznanje neresničnih terjatev:

– odtujitev motornih vozil za izredno nizko ceno in s hkratnim priznanjem terjatev kupcev in pobotanjem po lažnih računih (v steku s ponareditvijo poslovnih listin),

– brezplačni odstop terjatve družbe drugi družbi na podlagi navidezne pogodbe o posojilu in tako, da je bil del premoženja družbe navidezno prodan, dejansko pa brezplačno odstopljen, ker je storilec vedel, da kupnina nikoli ne bo plačana (v steku z nadaljevanim kaznivim dejanjem zlorabe položaja).

Prenos dejavnosti:

– že pred predlagano in potrjeno prisilno poravnavo je storilec poskrbel za ustanovitev nove družbe, katere direktor je bila njegova žena, z isto dejavnostjo ter nanjo prenesel poslovne funkcije in finančne učinke, vse s poslovanjem v istih prostorih, neodplačno in po izredno nizki ceni, – storilec je ustanovil novo podjetje, v katerem je proizvodnjo nadaljeval, vanj prezaposlil delavce delniške družbe in mu dal v najem stroje, te pa medtem prepisal na svoje tretje podjetje in nato za prvo podjetje, v katerem je d. d. imela 20-odsotni delež, uvedel lažni stečaj.

Drugi goljufivi načini:

– izterjava nekaterih terjatev »na svojo roko« tako, da zneski niso bili položeni na račun družbe (v steku s poneverbo),

– direktor družbe je sklenil posojilno pogodbo v višini 123.000 EUR z drugo družbo (katere direktor in polovični solastnik je sam) brez vsakršnih zavarovanj, s tem pa poslabšal premoženjsko stanje družbe in povzročil njen stečaj (v steku s poslovno goljufijo),

– večinski lastnik je zlorabil položaj likvidacijskega upravitelja, od delniške družbe pa prevzel podjetje (kot del dejavnosti) v svojo d. o. o., pri čemer je tej družbi prepustil 20-odstotni poslovni delež svojega podjetja.

11.2 Značilna izvršitvena dejanja pri stečajni goljufiji z izbrisom družbe brez likvidacije:

– direktor gospodarske družbe je lažnivo prikazoval, da bo subvencijo pristojnega zavoda porabil za zaposlitev v skladu s pogodbo, čeprav tega namena ni imel, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da njegovo podjetje ni poslovalo na poslovnem naslovu iz registra in je bilo izbrisano brez likvidacije (v steku z goljufijo, v posameznih primerih obravnavano samo kot goljufija ali poslovna goljufija),

– ob začetku stečaja poslovnih prostorov dolžnika na naslovu ni bilo, tudi ni bilo mogoče najti nabiralnika, pravne osebe ni poznal niti upravnik, poslovodstva ni bilo mogoče dobiti, na telefonske klice ni bilo odziva, znano je samo, da je edini družbenik stečajnega dolžnika tujec iz Hrvaške, ki se na stečaj ne odziva, dolg do banke pa znaša 618.000 EUR,

– direktor nepremičninske d. o. o. od leta 2007 do 2010 nikoli ni sklical skupščine, ni obveščal družbenikov, ni zagotovil spremembe naslova v registru, nenamensko je porabil bančno posojilo in tako onemogočil pozitivno poslovanje, kupljeno nepremično je prenesel na novo podjetje, ki je v lasti njegove žene, sklenil je več navideznih pogodb o opravljanju storitev in ni vložil ugovora zoper sklep o začetku postopka izbrisa.

11.3 Značilna izvršitvena dejanja pri osebnem stečaju:

– osumljenec je izposloval osebni stečaj in ta je bil uveden z izdajo sklepa, pri čemer je svoje nepremično in premično premoženje navidezno odtujil in prenesel na partnerko, odjavil stalno prebivališče v Ljubljani, kjer dejansko živi, in se lažno prijavil na naslovu, kjer nima nobenega stanovanja, v lasti pa ima in uporablja drage avtomobile, se z njimi vozi, ima dobro vpeljan gostinski obrat na tržnici, kjer dela na črno, noče se redno zaposliti in ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ne išče službe, živi razkošno in razsipno v nočnih lokalih in klubih z igralnimi avtomati, vedno ima pri sebi veliko gotovine, kar vse kaže, da je povzročil lažni osebni stečaj, da je skril in odtujil premoženje ter uničil dokumentacijo, zato da bi oškodoval upnike,

– osumljenec je stečajnemu upravitelju prijavil pokojnino, TRR, 121 delnic in polovični delež na nepremičnini, obremenjeni s hipotekami upnikov, za nepremičnino na otoku Krku pa je navajal, da jo je prodal, prav tako ga ni seznanil z razpolaganjem večje vsote denarnih prihrankov v višini 117.000 EUR, ki jih je v času, ko je že tekel postopek osebnega stečaja, posodil tujemu državljanu, vse zato, da se kot aktivni družbenik izogne odgovornosti do obveznosti izbrisane družbe.

11.4 Značilna izvršitvena dejanja pri stečaju z nevestnim gospodarjenjem:

– kljub insolventnosti je osumljenec še naprej naročal blago in pod ceno odtujil nepremičnine, tako pa zmanjšal vrednost premoženja (v steku s poslovno goljufijo, storjeno z naročanjem blaga, ki pozneje ni bilo plačano),

– nesmotrno trošenje sredstev (najem posojila za nakup lastnih delnic, ki so bile umaknjene z znižanjem osnovnega kapitala), naročanje storitev in blaga ob neplačevitosti, odlaganje vložitve obračuna davčnih odtegljajev REK-1 (pogojna obsodba z delom v splošno korist na podlagi priznanja krivde),

– nesmotrno trošenje sredstev in odtujevanje za izredno nizko ceno, naročanje odvetniških storitev, blaga, štipendiranje, prodaja zalog s popustom ob hkratnem prenosu poslovanja na novoustanovljeno družbo, tako da se zanjo plačujejo storitve, in opustitev pravočasnega

uveljavljanja terjatev, zaradi česar je bil uveden stečaj (pogojna obsodba),

– direktor je v imenu d. d. prodal nepremičnine v skupni vrednosti 7,68 mio. EUR nepremičninskemu podjetju banke, nato je bila cena z dvema aneksoma povišana na 10,81 mio. EUR, z izkupičkom od prodaje pa kupljene delnice elektropodjetij, ki so bile že med naraščanjem obveznosti izplačane kot dividende družbenikom,

– direktor in lastnik d. o. o. je, vedoč, da družba ni plačilno sposobna, nesmotrno tratil sredstva za zadovoljevanje osebnih interesov v letu 2009 v višini 1.000.000 EUR in nakazoval sredstva v korist lastnega s. p. brez zakonske in pravne podlage.

11.5 Zahtevnejši primeri (stek ali sprememba pravne opredelitve):

1. Dejanje je bilo opravljeno z ustnim dogovorom, da bo upnik, ki je samostojni podjetnik (s. p)., na podlagi naročilnice družbi dobavil silažno koruzo, nakar je ta izdal račun z obračunanim DDV, zaračunana silaža pa nikoli ni bila dobavljena, saj družba sploh ni imela živali, ampak le manjše število živine in silaže ni potrebovala, s. p. pa zaračunane količine sploh ni bil sposoben proizvesti, ker je bil nelikviden, nato pa sta osumljenca sklenila prodajno pogodbo, na podlagi katere je družba s.p.-ju prodala nepremičnine (farmo) za kupnino 2.300.000 EUR z obračunanim DDV, pri tem pa vanjo vštela za 1.100.000 EUR navideznih terjatev za dobavo silaže, zaradi česar je družba, glede na siceršnjo prezadolženost, postala nezmožna za plačilo. Obtožni akt ni sledil ovadbi (tudi) za dejanje po 226. členu KZ-1, temeljno dejanje pa je bilo opredeljeno kot oškodovanje upnikov.

Vključitev navideznega računa s.p.-ja z obračunanim DDV za storitve, ki niso bile opravljene, predstavlja preslepitev davčnega urada, saj na podlagi računa, vključenega v obračun DDV, na podlagi odbitka DDV ni bilo plačanih 98.000 EUR DDV (za družbo); obrazec DDV, ki je bil predložen DURS, je lažna poslovna listina, za kar prav tako odgovarjata družbenik in zastopnik družbe, tako kot za davčno zatajitev. S. p. odgovarja za ponareditev poslovne listine, in sicer za izdajo računa za silažno koruzo, ki je ni dobavil, in s tem hkrati za naklepno pomoč družbeniku d. n. o. pri davčni zatajitvi.

2. Osumljenec je zadrugo čezmerno zadolževal in še drugače zmanjševal vrednost njenega premoženja, ki ga je upravljal, tako da je kot njen direktor z bankami sklepal posojilne pogodbe, s katerimi je zadruga pridobivala nova posojila oziroma reprogramirala že obstoječa in se je povečeval limit na njenem TRR, česar glede na višino (pričakovanih) prihodkov in zmanjšani obseg poslovanja (zaradi izstopa največjega kooperanta) zadruga ni bila sposobna odplačati, še zlasti ne zato, ker je v času, ko je bil še direktor, preusmeril ključni del poslovanja, to je avtomobilsko industrijo, na novoustanovljeno d. o. o., katere direktor je bil sam, s čimer je povzročil velik upad poslovanja ter zaradi česar so banke odstopile od reprogramiranih posojil in začele postopek unovčevanja zastavljenih terjatev, kar je povzročilo nelikvidnost in plačilno nesposobnost zadruge, nad katero je bil s sklepom začet stečajni postopek (stečajno kaznivo dejanje).

V povezavi s tem kaznivim dejanjem je osumljenec zavajal banke s predložitvijo prirejenih računovodskih izkazov, prirejenega letnega poročila in poslovnega načrta ter z zamolčanjem prenosa ključnega vira dohodkov na drugo pravno osebo. Računovodski izkazi so sloneli na navidezni terjatvi (ki je predmet posebne zahteve za preiskavo), pri čemer se je stanje zalog prikrivalo z navideznimi računi za prodajo in preprečevalo ugotavljanje kapitalske neustreznosti ter se je pri bankah ohranjala kreditna sposobnost in možnost reprogramiranja, ki je bila dosežena z zastavitvijo terjatev oziroma odstopom terjatev v zavarovanje brezpooblastil in v škodo kooperantov, za katere je zadruga poslovala (ponareditev poslovnih listin, preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, poslovna goljufija, zloraba položaja).

3. Osumljenca naj bi kot direktorja vsak ene izmed obvladujočih družb direktorju odvisne družbe (ki ni sprejemal poslovnih odločitev samostojno, saj sta bili obvladujoči družbi stoodstotni lastnici) naročila sklenitev pogodbe z obvladujočima družbama, s katerima se je odvisna družba zavezala prevzeti obveznosti do tretje osebe, čeprav sta vedela, da plačila nastalih obveznosti ne bo. Obe obvladujoči družbi sta bili namreč že dalj časa nelikvidni, zato računi odvisne družbe niso bili plačani, čeprav sta prejeli plačilo sopogodbenika, vendar sta s tem reševali svoje finančne težave. Pogodbi sta bili vsiljeni brez kakršnih koli pravic za odvisno družbo, praktično neodplačni, nista bila upoštevana 541. in 542. člen ZGD-1 o odgovornosti obvladujoče družbe, da odvisni družbi poravna izgubo, ki je nastala zaradi njene odvisnosti.

Poleg tega je odvisna družba obvladujoči prodala zemljišče tako, da kupnina ni bila plačana (papirnato poslovanje – finančnega toka ni bilo, potrebno zaradi prirejanja bilanc), zraven pa še plačala investicijski elaborat za storitev, ki ni bila izvedena, s čimer je bil delno nadomeščen dolg iz vsiljene pogodbe, prav tako zaradi prirejanja bilanc. Obveznosti odvisne družbe do njenih upnikov so ostale neporavnane v višini več milijonov evrov, na koncu je šla v stečaj.

Z načrtnim izčrpavanjem odvisne družbe ni uspelo niti reševanje obvladujočih družb, saj so bili na koncu vsi računi zablokirani.

Državno tožilstvo se je odločilo za preiskavo s kvalifikacijo zlorabe položaja zaradi izkoriščenega vodstvenega položaja v obvladujoči družbi in z vidika nastale škode za odvisno družbo, kar potrjuje, da se zaradi kompleksnosti stečajnega kaznivega dejanja in zapletene vzročne zveze v praksi dejanje večkrat opredeli na način, ki je dokazno manj zahteven.

4. Uvedena je preiskava zoper dva obdolženca kot sostorilca zaradi kaznivega dejanja lažnega stečaja po drugem in tretjem odstavku 226. člena KZ-1, storjenega tako, da je obdolženka neupravičeno razvezala kupoprodajne pogodbe, s katerim je družba kupila nepremičnine, pri čemer se je zavedala, da zaradi poteka zastaralnega roka ne bo mogla terjati povračila kupnine, in omogočila, da so nepremičnine prešle nazaj v last soobdolženca. Na podlagi te razveljavitve vzpostavljeno terjatev je prenesla na soobdolženčevega očeta, ki se je zavezal prevzeti vse prihodnje terjatve družbe do soobdolženca (sina), svoje obveznosti (iz prenosa terjatve) pa je poravnal s terjatvami, ki jih je do družbe pridobil šele pozneje, ko je za njen račun plačeval posojila, ki jih je družba najemala pri banki.

Smisel zapletenih poslov je bil tudi v tem, da se udeleženci izognejo pobotanju obveznosti neposredno med družbo in soobdolžencem, ker se je pobotanje opravilo v osebi soobdolženčevega očeta, tako pa preprečilo izpodbijanje v stečajnem postopku.

5. Stek (1) poslovne goljufije s prikazovanjem oškodovanki, da kupuje nepremičnino za stanovanjske namene in stalno naselitev, v resnici pa je bil to apartma v turističnem objektu brez uporabnega dovoljenja in brez predpisanih listin, ter s plačilom celotne kupnine in v času, ko je bil objekt še pod hipoteko, z obljubo, da bo stanovanje zakonito izročeno in da bo usklajena vrsta rabe in plačana pogodbena kazen, zaradi česar je oškodovanka plačala celotno kupnino, ne da bi prejela stanovanje, kot je bilo dogovorjeno, in ne da bi bila plačana pogodbena kazen; potem (2) preslepitve, ker sta osumljenca kljub prepovedi stanovanjske inšpekcije oglaševala prodajo stanovanj, ki niso namenjena stanovanjski rabi, in čeprav nepremičnine kot etažne enote nimajo lastnosti stanovanj; in (3) lažnega stečaja, ker je kar šest povezanih podjetij poslabšalo premoženjsko stanje, ni izvajalo ukrepov za zavarovanje upnikov, prikrivalo je poslovne listine, ni objavljalo letnih računovodskih izkazov in omogočilo ugotovitev premoženjskega stanja.

Pri slednjem so izvršitvena dejanja tudi obremenjevanje nepremičnin podjetja s hipoteko, pri čemer je bilo posojilo porabljeno nenamensko, verižno odstopanje nepremičnin ene družbe drugi družbi, z verižnim zmanjševanjem premoženja, izčrpavanjem s posojili in naložbami v druga podjetja, ki so šla zaporedoma v stečaj, z najemanjem lizingov in čezmernimi osebnimi dohodki, ki niso v skladu s kazalci poslovanja, z neobjavo letnih poročil pa je bil na koncu ustvarjen pogoj za izbris brez likvidacije.

6. Osumljenec kot solidarni porok in osumljena d. o. o. kot dobro poslujoča družba sta najela pri banki posojilo za nakup nepremičnine. Ko je ostal neodplačan del posojila v višini 1.000.000 CHF, so se začele dejavnosti prenosa in odtujevanja premoženja z oddelitvijo dela družbe, na katero je bilo preneseno premoženje v vrednosti 3.000.000 EUR, z ustanovitvijo družbe, na katero je bilo preneseno premoženje v vrednosti 841.000 EUR, poslovni delež pa prodan za 30.000 EUR, pri čemer je končni lastnik tega premoženja postal osumljenec s skrito družbo na Deviških otokih, potem ko se je zgodila veriga prenosov in sprememb lastništva. Poleg tega so bile odtujene nepremičnine, motorna vozila, blokirani računi in osebni računi, na podlagi česar je osumljena d. o. o. postala insolventna in prišla v stečaj.

Osumljenec je na koncu izvedenih transakcij odtujil in prenesel svoj večinski poslovni delež na družbo, katere družbenik je že izbrisan, ali pa na družbe, ki imajo skrito lastništvo, domnevno njegovo (v ovadbi opredeljeno kot stek lažnega stečaja, oškodovanja upnikov, poslovne goljufije, poneverbe, neupravičene uporabe in zlorabe položaja).

7. Očita se nesmotrno tratenje denarnih sredstev za eksotična potovanja (Afrika, Dubaj, Indija, Burma), plačana s kartico MasterCard s poslovnega računa d. o. o.; prenos premoženja na druge osebe ter nenadzorovan prenos in poraba denarja družbe tako, da je tedanji partner direktorice dvigoval večje vsote na podlagi plačilne kartice, zamenjava vozila Hyundai Santa Fe za luksuzni terenec Hyundai X55 (na lizing), nakup enoprostorca in dveh skuterjev, izogibanje vročanju pošiljk, kar vse je povzročilo blokado računov, odklop energije, gotovina se je dnevno dajala direktorici v roke, brez potrdil, da jo je polagala na svoj račun ali dajala tretjim, na nepremičnine je vpisala domnevno lažne hipoteke, nato je ustanovila novo družbo, jo prenesla v last svoje matere, pri prvotni pa zamenjala poslovni naslov, spremenila je dejavnost in izpolnila pogoje za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije, medtem ko sekundarno ustanovljena družba deluje nemoteno v istih prostorih, z isto dejavnostjo, z istim naslovom in pod isto domeno kakor prejšnja (stečajno kaznivo dejanje v steku s ponarejanjem listin in kršitvijo temeljnih pravic delavcev).

8. Ovadba zoper predsednika uprave d. o. o., ker je porabljal sredstva za nesmotrne nakupe ladij in družbo čezmerno zadolžil, tako pa likvidno premoženje s transfernimi cenami prenesel na druge družbe, pri čemer je družba ovaditeljica ostala brez dividend in likvidnih sredstev ter brez možnosti, da bi bila ob izstopu iz družbe izplačana. Gre za očitek oškodovanja za več kot 100 mio. dolarjev. Čeprav je ovaditeljica večkrat opozorila državna sklada kot solastnika na oškodovanje ob kupovanju ladij, sta na skupščinah nasprotovala izredni reviziji poslov, njuni člani pa so nakupe ladij celo potrjevali v nadzornem svetu.

Ker družba še ni v stečajnem postopku, naj bi bil to poskus lažnega stečaja, v znižanju vrednosti pa se kaže sum zlorabe v smislu neustreznega zastopanja lastniških interesov.

9. Ovadba zoper izključnega lastnika in direktorja d. o. o., da je povzročil stečaj, tako da je preusmeril poslovanje na drugo d. o. o., ki jo je sam ustanovil, s tem povzročil upad prilivov, nato lastništvo zgolj zaradi razbremenitve odgovornosti prenesel na tretjo osebo, kmalu za tem pa je bil nad njo začet stečajni postopek. Okoliščine, ki kažejo na prenos poslovanja, so: ista dejavnost, isti sedež, sorazmeren upad poslovanja ene in povečanje poslovanja druge družbe, nesodelovanje s stečajnim upraviteljem, nezmožnost ugotoviti pravo premoženjsko stanje, prenos zaposlenih, nadaljevanje istih projektov, pridobitev prilivov iz poslov prve družbe, izstop zaradi razbremenitve odgovornosti in navidezni prenos deleža na tujca, pri čemer ta dejansko ni plačan, ter način, kako je nova družba pridobila sredstva za poslovanje.

10. Direktor družbe je kupil 100 % poslovnega deleža d. o. o. na Hrvaškem, ki je bil preplačan z 20,5 mio. EUR, čeprav je ta družba imela le zemljišče, ocenjeno med 75.000 in 130.000 EUR – cenitev ni upoštevala, da gre za kmetijsko in ne za stavbno zemljišče. Kupnina je bila plačana z verižno kompenzacijo osebno in kapitalsko povezanih družb, pri čemer so bile terjatve udeležencev po ugotovitvah davčnega nadzora navidezne, verižna kompenzacija pa je omogočila, da je bodoči stečajni dolžnik svoje terjatve porabil za pretirano plačilo kupljenega deleža. Končni izid verižnih kompenzacij je bil, da je stečajni dolžnik postal dolžnik po vseh kreditnih pogodbah povezanih oseb in so se zoper njega začele izvršbe, kar je povzročilo stečaj. Zato se z ovadbo (med drugim) očita tudi kaznivo dejanje po 226. členu KZ-1.

11. Od oškodovanca, ki se ukvarja s prodajo avtomobila, sta osumljenca kupila 80-odstotni delež po nizki ceni z obljubo dokapitalizacije, vendar podjetja nista dokapitalizirala, temveč dala le posojilo, nato pa prenesla poslovanje na drugo svoje podjetje, prodala vse zaloge avtomobilov, rezervnih delov in ustavila poslovanje družbe, ne da bi sploh plačala kupnino za poslovni delež. Osumljenka, ki je postala direktorica podjetja, je na koncu postavila za direktorja tujca in nanj prenesla svoj večinski 80-odstotni delež, ta je izvedel stečaj podjetja, oškodovanec pa bo odgovarjal za obveznosti družbe, ker je bil porok, medtem ko položaja ne more izboljšati, ker prodanega deleža ne more prevzeti nazaj (v steku s poslovno goljufijo).

11.6 Primeri, pri katerih po presoji državnega tožilstva ni bilo znakov stečajnega kaznivega dejanja:

– samo dejstvo, da je osumljenec ustanovil drugo družbo, še ne potrjuje stečajnega kaznivega dejanja, če nanjo ni prenesel nič, kar bi spadalo v stečajno maso,

– cena ni bila pod tržno, kupnina je bila plačana in porabljena za poplačilo obveznosti upnikov,

– družba je bila že dve leti pred stečajem povsem insolventna in brez premoženja, zato ni bilo razlogov za povzročitev lažnega stečaja – tega ni predlagal osumljeni, temveč upnik, stečaj pa je bil edina smiselna rešitev,

– stečaj so povzročile krizne razmere v tekstilni panogi in zmanjšanje obsega prodaje,

– odstop terjatev oziroma prodaja premoženja ni bila dokazana,

– niso bile dokazane nezakonite finančne transakcije in zatrjevane nepravilnosti,

– osumljeni v kritičnem času ni bil direktor družbe,

– ni bil začet stečajni postopek,

– relativno zastaranje kazenskega pregona,

– dokumentacije o dviganju gotovine in razpolaganju ni bilo mogoče pridobiti,

– pri zbiranju obvestil ni bilo ugotovljeno, da so bila sredstva družbe prenesena na drugo osebo ali družbo, nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je imela družba kot podizvajalka vse manj dela in se je zato finančno stanje poslabšalo, računi so bili blokirani, davki so se plačevali z zamudo in na koncu je bil uveden stečaj,

– zvišanje plač nekaterim delavcem z individualno pogodbo in negativna stimulacija, ki je predstavljala terjatev zaposlenih, nista predstavljala nesmotrne porabe sredstev, poleg tega je bil ta znesek premajhen, da bi ogrozil likvidnost družbe,

– prodajna pogodba, s katero je bilo odsvojeno premoženje, je bila sklenjena več kot štirinajst mesecev pred vložitvijo predloga za stečaj, kupnina po tej pogodbi pa je bila plačana, četudi deloma s prenosom terjatve,

– očitek za oškodovanje upnikov ne dosega velike premoženjske koristi, za lažni stečaj pa nima zakonskih znakov, saj ni dokazano zmanjševanje premoženja,

– sklenjena je bila izvensodna poravnava s poplačilom terjatev upnikov,

– 400.000 EUR sredstev ni bilo prenesenih na tretjo osebo, ampak na matično družbo, prenos pa je bil opravljen na podlagi naloge nadzornega sveta, da se poskrbi za slabitve z dezinvestiranjem zaradi združevanja regionalnih hčerinskih družb in sinergijskih učinkov,

– ker je bila prodaja nepremičnin osumljenca njegovemu sinu in ženi opravljena pred pravnomočnostjo sodbe v sporu na delovnem in socialnem sodišču ter preden je postal dolžnik in preden je bil zoper osumljenca sprožen izvršilni postopek, ni mogoče sklepati, da je stečaj nastal zaradi navedene odtujitve, po drugi strani pa oškodovanec ni pokazal zadostne skrbnosti v stečajnem postopku,

– izbris je predlagal izvršitelj po tem, ko je pri rubežu ugotovil, da na naslovu ni oznak ali poštnega nabiralnika, da ima družba blokirane račune in nima premoženja, hkrati pa naj ne bi bil prikazan zadosten sum načrtnega zmanjšanja obsega in prenosa poslovanja na drugo družbo, čeprav je njena ustanovitev sovpadala s koncem delovnega odškodninskega spora in je bila nova družba ustanovljena z enako dejavnostjo,

– iz bilance stanja za leto 2009 izhaja, da je družba že takrat imela poslovne težave, izgubo in negativni kapital ter sta bila uvedena prisilna poravnava in stečaj zaradi plačilne nesposobnosti že pred najemom delavcev, ki naj bi bili ogoljufani.

12. Vzročna zveza

Pri stečajnem kaznivem dejanju je treba ugotoviti vzročno zvezo med izvršitvenimi dejanji, s katerimi se poslabšuje premoženjsko stanje dolžnika, in stečajem kot nastalo končno posledico. V strokovno zahtevnih in spornih primerih bo to delo treba opraviti s sodelovanjem izvedenca finančne stroke, ki mora imeti praktične izkušnje z insolvenčnimi postopki. Svojo nalogo bo lahko opravil le, če bodo predloženi zadostni dokazi o premoženjskem ali finančnem stanju dolžnika v posameznih obdobjih, v katerih so bila storjena izvršitvena dejanja po prvem ali drugem odstavku 226. člena KZ-1. Spremljajoče računovodske nepravilnosti in potvorbe v poslovnih izkazih (tretja točka prvega odstavka 226. člena KZ-1) se lahko predhodno ugotovijo z izvedencem za (forenzično) računovodstvo.

Glede vzročne zveze velja, da morajo biti storitve ali opustitve mogočih izvršitvenih dejanj dovolj močan vzrok, da mu lahko pripišemo stečaj. Če gre za več mogočih razlogov za stečaj, bo pomembno in upoštevno le tisto ravnanje storilca, ki je neposredno povezano z nastalo stečajno posledico. Enako velja nasprotno: če vzrok stečaja ne bi bilo storilčevo ravnanje, ni podlage za kazensko odgovornost. Glede na pogosto zapletenost gospodarskoposlovnih razmerij pred stečajem pa bo vendar treba razlikovati med pogoji in vzroki insolventnosti. Ko drugih okoliščin ne bo mogoče povsem izključiti, bo moralo biti ravnanje storilca, če že ne edini, pa nujno poglavitni (adekvatni) in v sebi celovit vzrok stečaja.(55) Po drugi strani pa moramo pričakovati, da bodo s sklicevanjem na hipotetično alternativno vzročnost tudi obdolženci dokazovali, da insolventnost ali prezadolženost ni posledica njihovih kršitev, temveč objektivnih neobvladljivih okoliščin. Tudi v tem delu bo lahko odločilno strokovno utemeljeno izvedensko mnenje, v katerem bo treba oceniti verjetnost nastopa stečajnega razloga, če nekaterih ravnanj dolžnikov ali oseb, ki jih zastopajo in zanje poslujejo, ne bi bilo ali bi bila drugačna.

V gospodarskem pravu se uprava sicer lahko sklicuje na načelo poslovne presoje in na presojo ravnanja ex ante glede na mogoče pričakovane posledice.(56) Toda v današnjih razmerah visokega tveganja ter hkrati zahtevnih standardov upravljanja in nadziranja, zlasti pa po preoblikovanju zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena mora veljati stroga presoja ravnanja dolžnika ali njegovega poslovodstva, ki vključuje tudi obveznost predvidevanja gospodarskih gibanj in pravočasnega ukrepanja z varovanjem interesov upnikov.

Šele po ugotovljenem obstoju vzročne zveze se bo presojala krivda.

13. Krivda

Pri stečaju po prvem odstavku 226. člena KZ-1 gre za »splošno izpolnitveno goljufijo«, ki mora po storilčevem namenu učinkovati nanj osebno kot dolžnika ali na drugega dolžnika z neplačilom v razmerju do vseh upnikov in do vseh v času storitve obstoječih in pričakovanih obveznosti.(57) Pri tem seveda ni nujno, da se storilec zaveda konkretnih terjatev vseh upnikov, ki bi se ali se bodo prijavili v stečaju, in tudi ne, kakšni sta narava in višina njihovih terjatev. Ta bo pomembna predvsem pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 226. člena KZ-1, ko jo bo treba nadrobneje določiti v seštevku, izračun (z navedbo posameznih upnikov in škode, ki jim je nastala) pa dokazno potrditi in obrazložiti v sodbi. Ker bo takrat stečaj že tekel, z nadrobnejšo določitvijo ne bi smelo biti težav.

Po prvem odstavku 226. člena mora biti dejanje storjeno s posebnim namenom izognitve plačilu obveznosti upnikom ali z namenom oškodovanja upnikov. Krivda mora poleg stečajnega naklepa obsegati zavestno in hoteno storitev posameznih dejanj iz prve do četrte točke prvega odstavka 226. člena KZ-1, s katerimi se dosega poslabšanje premoženjskega stanja, ki vodi do insolventnosti dolžnika in s tem do stečaja.(58) Pri tem ne gre zgolj za kršitev dolžne skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1 ali profesionalne skrbnosti poslovno-finančne stroke iz 28. člena ZFPPIPP ali za nasprotje s splošno poslovno moralo, kot jo izražajo dobri običaji in prakse, načela korporativnega upravljanja (angl. Corporate Governance), kodeksi etike in kot se ta oblikuje s sodno prakso.

Navedeno so lahko merila predvsem za vrednotenje nevestnega poslovanja pri dejanju po drugem odstavku 226. člena KZ-1. Po prvem odstavku, pri stečajni goljufiji, pa gre za več od tega, za ravnanje, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ampak je načrtno nezakonito, goljufivo in s tem kriminalno.

Dokazovanje take krivde ni vedno preprosto, ker se namen oškodovanja upnikov praviloma izraža posredno, udejanja pa šele v končnih učinkih izvršitvenih dejanj na premoženje samega storilca ali z njim interesno povezanih oseb, za katere dela, ko v seštevku povzroči trajnejšo nelikvidnost, plačilno nesposobnost ali prezadolženost. Ponarejanje poslovnih knjig ali listin je pri tem praviloma usklajeno z dejanskim ravnanjem, tako da premoženjskemu toku sledi knjigovodski, zato da se storjeno dejanje prikrije ali finančno in računovodsko opraviči. Če ne bo razkrito knjigovodsko goljufanje, bo namen oškodovanja upnikov (»zato, da obveznosti ne bi bile plačane«) treba dokazati posredno, tudi iz pomanjkljive poslovne logike strojenih dejanj. Po naravi pravno-poslovnih razmerij in načelu qui bono bo pri tem sled lahko vodila od storilcev iz vrst poslovodstva k lastnikom družb, ki so lahko iste osebe ali pa prek povezanih družb njihovi upniki s predhodno usklajenimi interesi. Na enaki podlagi morajo biti morebitne osebne in finančne povezave predmet posebne pozornosti tudi pri sumu kaznivega osebnega stečaja.(59)

Z novelo KZ-1B je drugi odstavek (povzročitev stečaja z nevestnim poslovanjem) zaradi hudih posledic takih dejanj, ki so se pokazale prav neposredno po začetku uporabe KZ-1, prenovljen po zgledu 233. člena prejšnjega KZ/1994. Najpomembnejša sprememba je prav v vrsti krivde. Ta po novi ureditvi obsega naklep glede (ne)smotrnosti in (ne)vestnosti pri ravnanju s premoženjem, ki je v razmerju do posledične nezmožnosti plačila ali prezadolženosti lahko tudi eventualen. Ni pa treba, da bi bila s storilčevim naklepom (kot nadaljnja posledica) hkrati zajeta sam nastanek stečaja in večje premoženjske škode za upnike, pa tudi ne namen oškodovanja upnikov. Med izvršitvenimi načini, ki so prilagojeni naravi nevestnega poslovanja kot nižje stopnje kršitve pravil dobrega gospodarjenja, je v ospredju le neodplačno ali pod ceno, zlasti pa navidezno prenašanje premoženja na druge osebe. Tak zakonski opis se močno približuje goljufivim oblikam povzročitve stečaja po prvem odstavku 226. člena, zato bo lahko uporaben predvsem, če ob takem ravnanju storilcu ne bo mogoče dokazati direktnega naklepa povzročitev stečaja.

Povzročitev stečaja in večje premoženjske škode upnikom je pri dejanju po drugem odstavku 226. člena KZ-1 po novem le objektivni pogoj kaznivosti, ki nastopi zaradi z direktnim ali eventualnim naklepom povzročene dolgoročne plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti.(60) Pogoj večje premoženjske škode je določen zato, da se izključi kaznivost dejanj z manjšimi škodljivimi posledicami.

V zvezi s krivdo v razmerju do posameznih izvršitvenih ravnanj je glede dolžnega ravnanja zakonitih zastopnikov in pooblaščenih oseb poleg skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1 treba upoštevati strožje standarde finančnega poslovanja, ki so predpisani prav za položaje insolventnosti, kot jih določa 12. ali 28. do 32. člen ZFPPIPP.

Za storitev dejanja iz drugega odstavka 226. člena v obliki »kako drugače očitno krši« velja lahko tudi opuščanje utečenih poslovnih vezi, lahkomiselno sklepanje ali obnavljanje pogodb z osebami, ki niso zmožne plačila,(61) tudi posojilnih, če so obresti visoke in če vračilo ni ustrezno zavarovano.

Med ravnanja, ki ustrezajo krivdnemu kršenju obveznosti iz drugega odstavka 226. člena KZ-1, je treba šteti tudi opustitev ukrepov nadzornega sveta ali drugega organa nadzora, če je kljub vednosti o nezmožnosti plačila opuščal dolžnost seznanitve s poslovanjem uprave, ob tem, da je imel pooblastila za preprečitev, odpravo ali prenehanje njenega nevestnega poslovanja, a jih ni izrabil. Ugotavljanje in dokazovanje odgovornosti bo seveda povezano s predhodno analizo ravni obveščanja in odločanja glede na mogočo razpršenost poslovodnih ali nerazdelanost nadzorstvenih funkcij.

Glede razbremenitve krivde za dejanje po drugem odstavku se poslovodstvo lahko sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, če ima za svoje ravnanje pokritje v skupščinskem sklepu. Vendar pa bodo taki pravni položaji zahtevali presojo odgovornosti tudi vseh tistih (drugih) oseb, ki so v sklopu sostorilstva ali udeležbe lahko vključene v odločanje, z vidika njihove pristojnosti, konkretnega ravnanja in krivde.

Posebna previdnost mora veljati izključitvi krivde v zvezi s čezmernim zadolževanjem. Ne glede na krizo ne more še naprej veljati, da gre pri ohranitvi dejavnosti in delovnih mest za samoobrambne mehanizme, ki naj bi ob objektivnih zunanjih vzrokih ovirali kazenskopravno ukrepanje in so »normalen izraz nenormalnih razmer«.

14. Kazni in druge sankcije, odvzem premoženjske koristi

Kazen za dejanje iz prvega in tretjega odstavka prenovljenega 226. člena KZ-1 je po noveli KZ-1B predpisana v enakih okvirih kot po KZ-1. Kazen zapora za dejanje po drugem odstavku je po novem brez spodnje meje, saj mora biti za nevestno gospodarjenje milejša kot za stečajno goljufijo, že zaradi drugačne krivde. S tem je za dejanje po drugem odstavku poleg pogojne obsodbe mogoč izrek denarne kazni.

Pravni osebi se za dejanje po 226. členu KZ-1 lahko izreče denarna kazen najmanj 50.000 evrov ali največ do zneska dvestokratne povzročene škode ali protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, namesto denarne kazni se lahko izreče kazen odvzema premoženja. Prenehanje pravne osebe se lahko izreče, če je bila njena dejavnost v celoti ali pretežno izrabljena za storitev kaznivih dejanj (26. in 15. člen ZOPKD).

Storilcu in osebam, ki jim je bila s stečajnim kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist, je to treba odvzeti. Upoštevati bo treba, da taka korist ob uspešno izvedenem goljufivem stečaju ne pripade pravni osebi, ki bo po končanem postopku prenehala, temveč osebam, na katere je bilo premoženje preneseno neodplačno ali pod ceno ali ki so pridobile korist na podlagi izpolnitve lažnih pogodb ali plačila neresničnih terjatev, od teh oseb pa je na podlagi nadaljnjih pravnih poslov lahko pripadla tudi storilcu (družbeniku, poslovodji, članu uprave ali nadzornega svete) kot fizični osebi, zlasti pri prenosu ali prevzemu poslovanja po drugi (povezani fizični ali pravni) osebi.(62)

15. Posebnosti pri izbrisu brez likvidacije

Z novelo KZ-1B so bili tudi glede izbrisa zakonski znaki stečajne goljufije v prvem odstavku 226. člena KZ-1 v celoti in dosledno pojmovno usklajeni z izrazoslovjem, ki se uporablja v pravu prenehanja družb in stečajnem pravu. Novi opis v uvodnem delu kot izvršitveno dejanje določa povzročitev (in ne več izpolnitev) pogojev za izbris gospodarske družbe. Postopek izbrisa namreč ni neposredno odvisen od volje subjekta, ki naj izbrisuje, kar pa ne ovira storilcev pri storitvi kaznivega dejanja v tej obliki.

Pravne položaje, ki vodijo do izbrisa, storilci zlahka povzročijo tako, da ustvarijo pogoje za izbris po 427. členu ZFPPIPP.(63) Iz prakse so znani primeri, da direktorji družb zaporedoma prenašajo celotne poslovne deleže družb, ki so pred izbrisom, na novoustanovljene družbe ali na družbe, prevzete od prejšnjih lastnikov, tako pa onemogočajo izterjatev dolgov od družb, ki so (bile) dolžnice, in hkrati postopek zoper pravno naslednico. Pri tem lahko izrabijo premajhno pazljivost upnikov, ki ne vložijo pravočasno ugovora proti izbrisu, ali okoliščino, da je tudi novoustanovljena ali prevzeta družba že izbrisana iz sodnega registra, še preden je bilo mogoče začeti postopek proti prvemu dolžniku.(64)

V takem primeru gre za izvršitveno obliko iz prvega odstavka 226. člena KZ-1 »kdor na drug goljufiv način doseže, da se začne postopek za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije«, pri čemer je treba dokazati naklep, da ne bi bile poplačane dolžnikove obveznosti. Če pa bi bilo dejanje storjeno brez tega namena (neplačila obveznosti), le ob vednosti, da dolžnik ni zmožen plačila in bi s tem povzročil dolgoročno plačilno nesposobnost ali prezadolženost (zaradi poslovanja na drugem naslovu), bi lahko storil kaznivo dejanje po drugem odstavku 226. člena KZ-1. Razlika je v tem, da je v prvem primeru potreben direktni naklep izognitve plačilu obveznosti z izbrisom, v drugem pa samo eventualni naklep ob vednosti o nezmožnosti plačila.

Kazenske ovadbe in postopki v zvezi z izbrisom gospodarskih družb brez likvidacije predstavljajo manjši del zadev na državnih tožilstvih in se praviloma nanašajo na manjše družbe, z manjšim obsegom in višino upniških terjatev. V posameznih zadevah, pri katerih gre za »veriženje izbrisa« kot načina opravljanja kriminalne dejavnosti, pa se lahko tudi na ta način dosega oškodovanje v višini več sto tisoč evrov.

16. Stek z drugimi kaznivimi dejanji

Stečajni položaj se že po naravi praviloma povezuje s kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo, ni pa to nujno, saj je po novi ureditvi stečajni dolžnik lahko tudi potrošnik – fizična oseba, ki ni niti podjetnik niti zasebnik (osmi odstavek 7. člena ZFPPIPP). V stečaju pa se lahko razkrijejo (in storijo) ali so z njim povezana tudi številna druga, predvsem listinska in premoženjska kazniva dejanja.

Stečaj kot splošna goljufija v razmerju do upnikov stečajnega dolžnika in zaradi svoje kompleksne zakonske sestave praviloma vključuje kazniva dejanja, ki bi bila brez tega namena lahko sama po sebi posebej kazniva. To velja zlasti za kazniva dejanja, storjena v izpolnitveni fazi gospodarskih poslov, iz katerih izvirajo obveznosti, ki se jim storilec želi izogniti zaradi sebe ali koga drugega, pri osebnem stečaju pa tudi za kazniva dejanja, povezana z razpolaganji, ki so kazniva za posameznike kot fizične osebe. V sklop stečajne goljufije so lahko zajeta tudi kazniva dejanja, storjena s sklenitvijo pogodb, če namen takih pravnih poslov ni predvsem v (ne)izpolnitvi medsebojnih obveznosti, ker so kot dejanski ali le navidezni posli ali pravna dejanja namenjeni zgolj (dejanskemu ali navideznemu) poslabšanju premoženjskega stanja dolžnika zaradi načrtovane preprečitve izpolnitve že obstoječih obveznosti dolžnika do posameznega upnika ali zoper vse njegove (druge) upnike.

Zato lahko stečajna kazniva dejanja opredelimo kot aktivno goljufivo preprečitev (mogoče prisilne) izpolnitve vseh obveznosti, ki se jim storilec prvotno sicer ni nameraval izogniti. V nasprotnem primeru – če bi tak namen obstajal že pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla in bi šlo za vnaprejšnjo preslepitev ali prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene, čeprav takega namena ne bi bilo – bi bilo to kaznivo dejanje goljufije ali poslovne goljufije, lahko pa tudi katera od posebnih vrst prevare.(65) Če bi storilec nato pridobljena sredstva poskušal obdržati ne le z izmikanjem, zavlačevanjem, naknadnim sklicevanjem na napake posla, praznimi obljubami in sklicevanjem na težave, neustrezno zavarovanje in podobno kot oblikami (poslovne) goljufije, temveč tudi z načrtnim, sistematičnim umikanjem ali obremenjevanjem premoženja, storjenim že po zapadlosti upniških terjatev, pa bi bilo v steku mogoče tudi dejanje oškodovanja upnikov ali stečajno dejanje.

Seveda tako načelno izhodišče ne izključuje uporabe uveljavljenih pravil o pravem ali navideznem realnem ali idealnem steku, predvsem načela subsidiarnosti, specialnosti, pri manjših kriminalnih količinah izjemoma tudi konsumpcije in inkluzije, glede na medsebojni odnos zakonskih znakov posameznih dejanj in konkretno dejansko stanje, iz katerega izhaja potreba po uporabi zgolj posamezne ali več kazenskopravnih določb.

Na splošni ravni je mogoče ugotoviti tudi, da se bodo, če je predstečajna ali predizbrisna dejavnost dolžnika omejena na izognitev izpolnitvi obveznosti iz posameznega posla ali v razmerju do posameznega upnika, že organi pregona praviloma odločili za manj zapletena in konkretnemu koristoljubnemu namenu bolje prirejena kazniva dejanja, predvsem za oškodovanje upnikov, poslovno goljufijo in zlorabo položaja ali zaupanja. To potrjujejo tudi ugotovitve iz pregleda odločitev državnih tožilcev o ovadbah za stečajna kazniva dejanja, prejetih v zadnjih petih letih.

Uvodoma velja omeniti še, da med dejanji po prvem in drugem odstavku 226. člena KZ-1 zaradi načela specialnosti (dejanja iz prvega odstavka) steka ne more biti.(66)

Povezave in dvomi, mogoči pri kazenskopravnem obravnavanju kaznivih dejanj, ki vodijo do stečaja ali izbrisa, so tudi glede na različne poslovne, finančne in širše gospodarske razmere težko vnaprej natančno predvidljivi. Zato je razmerja med posameznimi kaznivimi dejanji mogoče opredeliti le na splošni ravni, pri odločitvah v posameznih zadevah pa jih je treba prilagoditi danim okoliščinam.

16.1 Stečaj in oškodovanje upnikov

Izvršitvene oblike stečajnega kaznivega dejanja po vsebini ustrezajo izvršitvenim oblikam kaznivega dejanja oškodovanja upnikov iz 227. člena KZ-1, zato se v praksi lahko pojavi vprašanje steka, če je posledica oškodovanja upnikov (tudi) dolžnikov stečaj.

Namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 227. člena KZ-1 je pridobitev koristi določenemu upniku. Ker se to lahko zgodi le na račun drugih, ki zaradi tega utrpijo veliko premoženjsko škodo, je le nujna posledica takega ravnanja, ki je po naravi stvari obsežena s storilčevim naklepom. Med dejanjema po prvem in drugem odstavku 227. člena zato ni steka, šteti je treba, da je dejanje po prvem odstavku tega člena posebna oblika oškodovanja v razmerju do splošnejšega dejanja oškodovanja po drugem odstavku.

Stek je mogoč med dejanjem po prvem odstavku 227. člena in stečajnim kaznivim dejanjem, če storilec s privilegiranjem upnika povzroči tudi stečaj in ob tem obstaja njegov (dodatni) naklep ne le glede na oškodovanje (v smislu deprivilegiranja) drugih upnikov, ampak tudi na neizpolnitev obveznosti do vseh (drugih) upnikov. Tak položaj ob izpolnjenih drugih pogojih, posebno ob morebitnih dodatnih izvršitvenih dejanjih, omogoča kaznivost tudi po 226. členu KZ-1.

Drugače pa velja za oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, ki je tudi po neposrednem namenu (»zato da bi izigral in oškodoval upnike«)(67) že po svoji naravi predhodno dejanje goljufivega stečaja. Ker je stečajno kaznivo dejanje »splošna izpolnitvena goljufija«, storjena zaradi oškodovanja vseh upnikov, med obema dejanjema po načelu nekaznivosti predhodnega dejanja (ali subsidiranosti) ni steka. Ta bi bil mogoč le, če je stečaj posledica drugih dolžnikovih dejanj, ki so časovno in poslovno povsem ločena od predhodnega oškodovanja upnikov.

16.2 Stečaj in listinska kazniva dejanja

Glede na izvršitveni način stečajnega kaznivega dejanja iz tretje točke prvega odstavka 226. člena KZ-1 (»prikrije, uniči, spremeni ali tako vodi poslovne knjige ali listine, da se iz njih ne more ugotoviti dejansko premoženjsko stanje ali plačilna sposobnost«) ne more biti steka med listinskimi in stečajnim kaznivim dejanjem. Predvsem bo to veljalo za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin (235. člen KZ-1).(68) Glede ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 in overitve lažne vsebine (253. člen KZ-1) ter napeljevanja ali pomoči pri ponareditvi ali uničenju uradne listine (259. člen KZ-1) bo treba presoditi, ali so toliko povezani s stečajno goljufijo, da jih lahko obsežemo z opredelitvijo po četrti točki (»na drug goljufiv način«).

Enako pa ne more veljati za kaznivo dejanje po drugem odstavku 226. člena KZ-1, ki ne vsebuje posebne točke o »listinskem izvrševanju« in zato vsaj praviloma ni videti razloga, da ne bi šlo za stek. Izjema bi lahko veljala le, če storilec ni imel drugega namena, kakor da omogoči nadaljnje nesmotrno in razsipniško poslovanje ali da se na tak način opravi prodaja pod ceno ali navidezno prenašanje premoženja, in dejanje zato po svojem pomenu in vlogi spada v enoten sklop očitnega kršenja zaupanih dolžnosti.

16.3 Stečaj in (poslovna) goljufija

Za oškodovanje upnikov po 227. členu KZ-1 velja, da je v razmerju do (poslovne)(69) goljufije po 211. (228.) členu KZ-1 posebno kaznivo dejanje.(70) Upoštevati pa je treba, da se vprašanje steka na ta način rešuje le, če je podan zakonski znak velike premoženjske škode. Čeprav je oškodovanje upnikov lahko storjeno tudi proti enemu samemu upniku, bo v takem primeru (ob izpolnjenih pogojih) verjetno uporabljena pravna opredelitev po 228. členu KZ-1, ki pri kvalificirani obliki omogoča izrek višje kazni. Določba 227. člena KZ-1 se tako upošteva predvsem za dejanja, ki so usmerjena k oškodovanju večjega (lahko tudi v celoti ne povsem določenega) števila upnikov v izpolnitveni fazi premoženjskega ali gospodarskega poslovanja. Tako izhaja tudi iz zakonskega opisa, po katerem je na prvem mestu zavedanje o nezmožnosti plačila v trenutku, ko storilec upnike že ima in se želi le še izogniti plačilu njihovih terjatev.(71)

Smiselno enako velja pri razmejitvi med (poslovnimi) goljufijami in stečajnim kaznivim dejanjem. Odločilen je čas oblikovanja naklepa za storitev dejanja glede na potek dogovarjanja, sklenitve in izvedbe posla. Če gre za dejanje po načrtu, ki že v osnovi vključuje odločitev, da upnik ne bo poplačan, taka vnaprej načrtovana izognitev pa se doseže s stečajem ali izbrisom dolžnika iz sodnega registra, je to (poslovna) goljufija. Če se goljufivi stečajni naklep nanaša na že obstoječe obveznosti do posameznih upnikov (in obsega vse take obveznosti, splošno), pa je to kaznivo dejanje po 226. členu KZ-1.

Navedeno pa ne izključuje steka s (poslovnimi) goljufijami v razmerju do upnikov, od katerih je bila premoženjska korist (ne oziraje se na škodo, ker je storilca vodil izključno interes zanj ugodnih učinkov posla) pridobljena že s tem, da njegove obveznosti niso bile izpolnjene, in je svoj namen dosegel že pred oblikovanjem naklepa za goljufivi stečaj. V takem primeru se niti ne zastavlja vprašanje dvojnega obravnavanja iste koristi ali škode, saj ta pri stečajnem kaznivem dejanju nastaja glede vseh obveznosti za vse upnike, pri izogibanju plačilu pa gre za nova izvršitvena dejanja, ki so od prvotne goljufije časovno ločena.

Poseben položaj nastaja pri podjetjih, ki nikoli niso imela resnega, poštenega poslovnega namena in so že ustanovljena z načrtom za pridobivanje in izčrpanje sredstev z vnaprej načrtovanim stečajem zaradi izognitve obveznostim do kupcev ali poslovnih partnerjev. Čeprav je prenehanje poslovanja, lahko pa tudi osebni stečaj z odpustom dolga, vključeno v izigravanje obveznosti, ni razloga za opustitev pregona obeh dejanj v steku, prvega, ki meri na pridobitev sredstev s prevaro glede obljube vračila, in drugega, ki dolžniku zagotavlja, da se trajno izogne nastali obveznosti in drugim obveznostim, še posebno, ker je sankcija pri stečajnem dejanju strožja kakor pri navadni goljufiji.

16.4 Stečaj in zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti

Glede na podobne pravne položaje je za razmerje med kaznivim dejanjem zlorabe in goljufivega stečaja mogoče upoštevati že oblikovano sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede razmerja med zlorabo položaja ali pravic po 244. členu KZ (zdaj 240. člen KZ-1) in kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po 234. členu KZ (zdaj 227. člen KZ-1). Sodišče je posebej opozorilo na vsebinske razlike z vidika poslovnih razmerij med udeleženimi osebami in povzročeno posledico.(72) Za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic mora pri storilcu obstajati direktni naklep, v katerem mora biti zajeta tudi posledica, ki je lahko v pridobitvi premoženjske koristi ali povzročitvi premoženjske škode.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov pa ni storjeno z zlorabo (notranjega) položaja, temveč v razmerju med dolžnikom in upnikom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna in jo storilec kaznivega dejanja izigra. Ne gre torej za nezvestobo storilca do lastnika podjetja, temveč do upnikov, posledica pa je lahko le v povzročanju premoženjske škode upnikom. Obe dejanji sta lahko storjeni le z direktnim naklepom, vendar je ta usmerjen v drugačno posledico.

Iz tega izhaja, da je zloraba kot posebno kaznivo dejanje mogoča (in obravnavana v steku s stečajnim kaznivim dejanjem), če obstaja že pred stečajno goljufijo ali se stečajni goljufiji (ki je usmerjena v izognitev obveznosti do upnikov) pridruži poseben storilčev naklep (in ustrezno ravnanje), ki meri (tudi) na pridobitev koristi sebi ali komu drugemu. Enako velja za primere, ko storilca poleg namena oškodovanja upnikov vodi namen povzročiti škodo subjektu, katerega interese bi moral zastopati (bodočemu stečajnemu dolžniku), saj gre v razmerju do upnikov za drugo vrsto škode in tako za drugačno (dodatno) kriminalno količino.

16.5 Stečaj in pranje denarja

Stečajno kaznivo dejanje je v steku lahko povezano tudi s pranjem denarja (245. člen KZ-1), saj se prav z njegovimi izvršitvenimi oblikami (prenosi, skrivanjem, navideznimi posli) lahko pride do sredstev, ki se jim s »pranjem« prikrije izvor ter se izmaknejo izsleditvi in zakonitim posegom upnikov.

16.6 Druga kazniva dejanja

Razmerja, ki zahtevajo odločitev o steku, so mogoča tudi v zvezi z davčno zatajitvijo po 249. členu KZ-1, kršitvami temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in drugimi kaznivimi dejanji. Izhodišče za odločanje je tudi v teh primerih treba iskati v usmeritvi naklepa storilca, fazi urejanja ali izvajanja razmerja, ki je ogroženo ali prizadeto, in objektivnih okoliščinah, ki se povezujejo z znaki posameznih kaznivih dejanj.

17. Vidik milejšega zakona po KZ-1B

S spremenjenim besedilom prvega in drugega odstavka 226. člena KZ-1 stečajno dejanje, ki je bilo storjeno in opisano po vseh njegovih znakih, kot so veljali pred novelo KZ-1B, ne more šteti samo po sebi za dekriminirano, saj se vsebina inkriminacije, če že ni enaka, v bistvenih delih prekriva.

Kontinuiteta kazenskopravne ureditve je očitna predvsem pri dejanju iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, pri katerem v zakonski opis z deloma spremenjenimi pojmi ni bilo poseženo tako, da bi se spremenila njegova narava, izvršitveni načini iz prve do tretje točke pa ostajajo vsebinsko nespremenjeni.(73) Zato te spremembe ne vplivajo na začete postopke. Le glede dodanega novega izvršitvenega načina iz četrte točke prvega odstavka (če ni izrecno obsežen v eni od prejšnjih) velja, da se za dejanja, ki so bila storjena pred uveljavitvijo novele KZ-1B, ne more uporabiti. Navedeno smiselno velja tudi v razmerju do kaznivega dejanja po prvem odstavku 232. člena prejšnjega KZ.

Drugi odstavek 226. člena KZ-1, ki po noveli KZ-1B omogoča obravnavanje zaradi povzročitve stečaja z nevestnim poslovanjem, je vsebinsko nov, zato bo lahko veljal le za dejanja, storjena po 15. 5. 2012. To pa še ne pomeni, da kazniva dejanja, opisana po prejšnjem drugem odstavku 226. člena KZ-1, ne morejo več biti obravnavana. Upoštevati je treba, da je bilo glede na način storitve, krivdo in posledico dejanje lažnega (zdaj goljufivega) stečaja (ali izpolnitve pogojev za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije) obseženo tudi v drugem odstavku (zdaj prenovljenega) 226. člena KZ-1. V primerjavi s prejšnjim in sedanjim prvim odstavkom je bila razlika le v tem, da je bil končni namen storilca oškodovati upnike, kar je v vrednostnem pomenu (bilo) enako stečajni goljufiji. Zato se začeti kazenski postopki za izvršitvene načine in v krivdni obliki, ki je bila kazniva v skladu s prejšnjim drugim odstavkom, praviloma lahko nadaljujejo in dokončajo po prvem odstavku 226. člena.

Pri tem je treba upoštevati opozorilo, da je bilo prekrivanje obeh oblik po prejšnji ureditvi delno. To pomeni, da je nujno v vsakem konkretnem kazenskem postopku, ki ob uveljavitvi novele KZ-1B teče zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 (pred novelo KZ-1B), glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju dejanskega stanja pretehtati, ali je mogoča prekvalifikacija v dejanje po prvem odstavku 226. člena KZ-1 (pri čemer bo treba uporabiti opis dejanja pred novelo B, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja). Če prekvalifikacija ni mogoča, ker dejansko stanje zajema okoliščine ali znake, ki se ne skladajo z dejanjem iz prvega odstavka 226. člena KZ-1 pred novelo B, pa je treba preveriti, ali je v tem primeru morda zadoščeno znakom katerega drugega kaznivega dejanja (na primer ponarejanja ali uničenja poslovnih listin), sicer pa kazenski postopek ustaviti.(74)

Glede kaznivega dejanja povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem iz prejšnjega 233. člena KZ-1 velja, da je bilo v taki obliki ter s takrat določeno krivdo in objektivnim pogojem kaznivosti z novim KZ-1 dekriminirano. Kot dejanje po novem drugem odstavku 226. člena KZ-1 (po noveli KZ-1B) je kaznivo le, če je bilo storjeno po 15. 5. 2012.

-----

op. št. (1): Stališča, izražena v tem prispevku, niso nujno tudi stališča ustanove, pri kateri avtor opravlja službo.

op. št. (2): Vsebinsko se prispevek opira predvsem na stališča, objavljena v Ambrož, M. - Jenull, H., Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana, GV Založba, 2012, str. 164–168; Jenull, H.: Stečajna kriminaliteta, Pravnik, št. 1-2/2010, str. 29–75, in Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 258–285, v pomembnejših delih z natančnejšim sklicevanjem.

op. št. (3): Kazenski zakonik, KZ-1-UPB2, Uradni list RS, št. 50/2012.

op. št. (4): Uradni list RS, št. 91/2011.

op. št. (5): Novi deseti in enajsti odstavek 99. člena KZ-1.

op. št. (6): Podrobneje o vzrokih in posledicah neželenih stečajev Jenull, H.: Stečajna kriminaliteta, Pravnik, št. 1-2/2010, str. 29–75, deloma povzeto v nadaljevanju.

op. št. (7): Klasifikacije so povzete po Žnidaršič Kranjc, A., Planirani stečaji?, Didakta, Radovljica, 1993, str. 88.

op. št. (8): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP-UPB7, Uradni list RS, št. 63/2013.

op. št. (9): Po svetovnih podatkih naj bi bilo za 30 % likvidacij ugotovljeno, da so posledica goljufije, gospodarski kriminal pa je v ozadju kar 80–90 % podjetniške nelikvidnosti, Žnidaršič Kranjc, A., navedeno delo, str. 101.

op. št. (10): Tako ravnanje je bilo deloma podprto tudi z novo računovodsko doktrino, ki je bila v obdobju do globalne krize in recesije bolj v vlogi lastnikov in tveganega poslovanja kot v vlogi varstva upnikov.

op. št. (11): Vsebinsko povzeto po Jenull, H.: Stečajna kriminaliteta, Pravnik, št. 1-2/2010, str. 29–75; Selinšek, L., Opisi gospodarskih kaznivih dejanj kot dejavnik (ne)učinkovitosti boja proti gospodarskemu kriminalu, Pravna praksa, 38/2011, str. 6, in Ambrož, M. - Jenull, H., Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana, GV Založba, 2012, str. 164.

op. št. (12): Prvi odstavek je opisoval namen z besedami »zato da obveznosti ne bi bile plačane«, drugi pa »z namenom, da bi oškodoval upnike«, kar je šteti za redakcijsko nedoslednost, z vidika krivde pa gre za enako zahtevo po »obarvanem naklepu« oz. »namernem deliktu«.

op. št. (13): Izključiti pa ni mogoče, da je šlo le za slabo zakonodajno tehniko in se je namen obdržati prejšnje razlikovanje ponesrečil zaradi spremenjenega naštevanja znakov, tako da se je namen neposredno vezal (tudi) na povzročitev stečaja.

op. št. (14): V prispevku, zlasti v povzetkih iz državnotožilske prakse, je ob upoštevanju izvirnega besedila lahko uporabljen prejšnji naslov člena (lažni stečaj).

op. št. (15): Glede statističnega razmerja je treba upoštevati, da je od uveljavitve novele KZ-1B kaznivo dejanje povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem znova vključeno v 226. člen KZ-1.

op. št. (16): V istih obdobjih je bilo za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 (234. člen KZ) v poprečju izrečenih dvakrat več sodb, pri čemer je delež obsodilnih sodb dosegal le tretjino vseh izdanih sodb.

op. št. (17): Podrobneje o insolvenčnih kaznivih dejanjih Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 259.

op. št. (18): V obeh primerih tudi, če »povzroči izpolnitev pogojev (izpolni pogoje) za izbris gospodarske družbe brez likvidacije«. op. št. (19): Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 264; Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 472; sodba VS RS, I Ips 46867/2010.

op. št. (20): 244. člen ZFPPIPP:

»(1) Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka.

(2) Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka.«

op. št. (21): Podrobneje Selinšek, L., navedeno delo, str. 265.

op. št. (22): Varanelli, L., Dolžnikov gospodarski kriminal, Pravna praksa, 21/2005, str. 22

op. št. (23): Sodba VSRS, I Ips 46867/2010: »… zastaranje ne more začeti teči pred povzročitvijo stečaja …«

op. št. (24): Selinšek, L., Poplačilo davčnega dolga v »lažnem« stečaju, Pravna praksa, 25/2001, str. 16.

op. št. (25): 8. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1-NPB9, http://imss.dz-rs.si).

op. št. (26): Tako tudi pri kaznivem dejanju nedovoljenega dajanja daril, pranja denarja, ponarejanja denarja, zlorabe drugega negotovinskega plačilnega sredstva, davčni zatajitvi in tihotapstvu.

op. št. (27): Drugi, sedmi in osmi odstavek 7. člena ZFPPIPP: »Podjetnik je fizična oseba iz šestega odstavka 3. člena ZGD-1; zasebnik je zdravnik, notar, odvetnik, kmet ali druga fizična oseba, ki ni podjetnik in ki kot poklic opravlja določeno dejavnost, potrošnik je fizična oseba, ki ni niti podjetnik niti zasebnik.«

op. št. (28): Drugi in tretji odstavek 398. člena ZFPPIPP.

op. št. (29): 407. do 410. člen ZFPPIPP.

op. št. (30): Šlamberger, M., Kazniva dejanja, povezana z osebnim stečajem. Pravna praksa, 45/2007, str. 18.

op. št. (31): Upoštevati je treba, da je po uveljavitvi Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb (ZPUOOD, Uradni list RS, št. 87/2011) odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb ostala v veljavi samo za družbe, izbrisane do 17. novembra 2011. V vseh drugih primerih upnikom ostaja le še možnost, da zoper družbenike kapitalskih družb uveljavljajo spregled pravne osebnosti po določbah ZGD-1.

op. št. (32): Mazi, F., Kazenska odgovornost poslovodnih organov, Zbornik 1. konference kazenskega prava in kriminologije, Portorož, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 105.

op. št. (33): 223. člen ZFPPIPP; 40. člen Zakona o društvih (ZDru-1-UPB2, Uradni list RS, št. 64/2011).

op. št. (34): Kot neposredna, z zakonom na raven izvršitve povzdignjena pomoč, če iz okoliščin ne izhaja, da gre za stek z drugim kaznivim dejanjem te osebe, ki si prizadeva (tudi) za lastno korist.

op. št. (35): Podrobneje Ilič, U., Odvetniki kot aktivni subjekt gospodarske delinkvence, Odvetnik, 1/2009, str. 4, in Ilič, U., Korporacijski kriminal v odvetniški perspektivi, v: Selinšek, L., in drugi: Korporacijski kriminal – praktični in teoretični vidiki, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2009, str. 87.

op. št. (36): Smiselno enako Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 261.

op. št. (37): Varanelli, L., nav. delo, str. 22.

op. št. (38): Smiselno tako tudi Selinšek, navedeno delo, str. 244.

op. št. (39): ZOPOKD-NPB3, http://www.dz- rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/.

op. št. (40): Podrobneje o stečajnih kaznivih dejanjih pravnih oseb Deisinger, M., Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 130, in Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 267.

op. št. (41): Predvsem pri urejanju računovodskih izkazov, pripravi otvoritvene bilance, izdelavi otvoritvenega poročila, nadaljevanju ali zaključevanju poslov in izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

op. št. (42): V ta okvir, po potrebi v povezavi z novo 4. točko, sodi tudi pogosto uporabljen način preusmeritve poslovnih tokov z izročanjem (prepuščanjem) aktivnega premoženja, in s tem poslovanja drugim osebam (sodba VS RS, I Ips 3360/2010) ali izvrševanje različnih izpodbojnih dejanj.

op. št. (43): Varanelli, L., nav. delo, str. 22.

op. št. (44): Prav tam.

op. št. (45): Podrobneje v Jenull, H.: Stečajna kriminaliteta, Pravnik, št. 1-2/2010, str. 29–75.

op. št. (46): Zabel, B., v Bohinc, R., in drugi: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Ljubljana, GV Založba, Ljubljana, 2006 /7, str. 161, s sklicevanjem na Brus, M.: Spregled pravne osebnosti, Pravna praksa, 16-17/1998, str. V.

op. št. (47): Gre predvsem za »podkapitaliziranje«. Toda poleg kapitalske neustreznosti morajo obstajati dodatne podlage, in sicer da gre za korist družbenika ali druge osebe (npr. pridobitev premoženjske vrednosti ali opustitev zmanjšanja premoženja, npr. vračila posojila ali plačila obresti), da je učinek ravnanja v zmanjšanju premoženja družbe in da je dokazano vedenje družbenikov ali dolžnost vedenja glede sposobnosti družbe, da poravna obveznost; Zabel, B., prav tam, str. 166.

op. št. (48): Upoštevati je treba tudi, da je stečaj lahko načrtno časovno odložen, prav zaradi poteka obdobja izpodbojnosti.

op. št. (49): Pri fizičnih osebah se prenaša materializirano (statično) premoženje (nepremičnine, denar, vrednostni papirji), pri pravnih osebah in podjetnikih pa potencialno (dinamično) npr. dejavnost s terjatvami, blagovnimi znamkami, znanjem, patenti, ekskluzivnimi dobavami, zastopniškimi, podjemnimi in drugimi pogodbami, ki so podlaga za proizvodnjo ali trženje.

op. št. (50): Varanelli, L., Varstvo stečajnih upnikov v primeru preusmeritve poslovanja in finančnih tokov na by pass, Pravna praksa, 17/2004, str. 15.

op. št. (51): Varanelli, L., Odškodninska odgovornost direktorja v senci, Pravna praksa, 10/200, str. 15.

op. št. (52): Od direktorja v senci moramo ločiti »de facto direktorja«, ki nima veljavnega pravnega temelja za vodenje, vendar deluje, kot da bi ga imel, in se navzven ne skriva; Ilič, U., Korporacijski kriminal v odvetniški perspektivi, v: Selinšek, L., in drugi: Korporacijski kriminal – praktični in teoretični vidiki, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2009, str. 87.

op. št. (53): Leveraged buyout (LBO) in management buyout (MBO); širša razlaga v Tompa, G., Dopustnost operacij LBO/MBO, Pravna praksa, 28/2009, str. II.

op. št. (54): Podrobneje in primerjalnopravno o različnih položajih pri izvedbi nakupa, prav tam.

op. št. (55): Podrobneje o vzročni zvezi Selinšek, L., Kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 111; glede stečajnih dejanj: Ferlinc, A., Kazenska odgovornost in stečajni postopek (gradivo), Šola insolvenčnega prava, Inštitut za gospodarsko pravo, Radenci, 2001.

op. št. (56): Varanelli, L., Varstvo stečajnih upnikov v primeru preusmeritve poslovanja in finančnih tokov na by pass, Pravna praksa, 17/2004, str. 15.

op. št. (57): Tako tudi Jovanovič, L., Poplačilo davčnega dolga v »lažnem« stečaju, Pravna praksa, 25/2001, str. 16.

op. št. (58): Po prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP je insolventen dolžnik, ki (1) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, zapadlih v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali (2) postane dolgoročno plačilno nesposoben. Zakon določa izpodbojne in neizpodbojne domneve o nastopu insolventnosti na navedenih podlagah.

op. št. (59): Glej Varaneli, L., Dolžnikov gospodarski kriminal, Pravna praksa, 21/2005, str. 22.

op. št. (60): Tako tudi Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 272–273, glede primerljivega kaznivega dejanja iz prejšnjega 233. člena KZ.

op. št. (61): Ferlinc, A., Kazenska odgovornost za povzročitev stečaja v aktualnih družbenoekonomskih razmerah, Pravnik, 11-12/1990, str. 508.

op. št. (62): 74. do 77. a ter zlasti 77. b in 77. c člen KZ-1.

op. št. (63): Na primer tako, da ne predložijo pravočasno svojega letnega poročila pristojni agenciji, da ne sprejemajo uradnih poštnih pošiljk na naslovu, ki je vpisan v sodni register, ali je družba na tem naslovu neznana, ali je na naslovu objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki ni dala dovoljenja za poslovanje ali ki ne obstaja.

op. št. (64): Če gre za uveljavitev osebne odgovornosti družbenikov po ureditvi, ki je veljala do 17. 11. 2011.

op. št. (65): Sodba VSC, Kp 300/2007: »… je obtoženec … zašel v težave kasneje, ko plačil ni mogel več izvrševati, pa tega oškodovankam ni jasno povedal, saj jima je plačila obljubljal in sta mu verjeli, seveda tudi zaradi obljube, katero je dal ob začetku poslovanja …«

op. št. (66): Tako tudi Selinšek, L., Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 261, Deisinger, M., navedeno delo, str. 476.

op. št. (67): Selinšek, L., navedeno delo, str. 285., opozarja, da so ne glede na množinsko obliko zaradi poudarka na premoženjski škodi in ne na številu upnikov zakonski znaki izpolnjeni tudi, če je škoda povzročena samo enemu ali dvema upnikoma.

op. št. (68): Tako tudi Deisinger. M., navedeno delo, str. 474.

op. št. (69): Smiselno enako tudi glede goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1 in preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po 230. členu KZ-1.

op. št. (70): Tako tudi Selinšek, L., navedeno delo, str. 279.

op. št. (71): Za oškodovanje upnikov (in ne za goljufijo) bi šlo, če bi bil zastavitelj pravi lastnik in bi s predmeti zavarovanja razpolagal po veljavni sklenitvi pogodbe, pri čemer bi lahko obstajalo tudi kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po 223. členu KZ-1; sodba VS RS, I Ips 59/2006.

op. št. (72): Sodba VS RS, Kp 15/2005.

op. št. (73): Ambrož, M. - Jenull, H., Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana, GV Založba, 2012, str. 167; tako tudi Selinšek, L., Kazniva dejanja zoper gospodarstvo po noveli KZ-1B (1. del), Pravna praksa, 35/2012, str. 22.

op. št. (74): Povzeto po Selinšek, L., Kazniva dejanja zoper gospodarstvo po noveli KZ-1B (1. del), Pravna praksa, 35/2012, str. 22.


Zveza:

KZ-1 99, KZ-1 99/10, KZ-1 99/11, KZ-1 226, KZ-1 227, KZ-1 228, KZ-1 235, KZ-1 240, KZ-1 281, KZ 232, KZ 233, ZFPPIPP 11, ZFPPIPP 14, ZFPPIPP 26, ZFPPIPP 27 - 50, ZFPPIPP 122, ZFPPIPP 378, ZFPPIPP 391, ZFPPIPP 414 - 418, ZFPPIPP 424 - 440, ZOPOKD 25, ZKP 101, ZKP 102, ZKP 145
Datum zadnje spremembe:
25.09.2015

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NDU5OA==