<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS048113
Vrsta:Članki
Datum objave:01.01.2014
Publikacija:Pravosodni bilten 1/2014, str. 317
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:sum kaznivega dejanja - obveznost naznanitve kaznivega dejanja - kazenska ovadba - uradna kazenska ovadba - opustitev ovadbe - gospodarska dejavnost - opravljanje gospodarske dejavnosti - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem - oškodovanje upnikov - davčna zatajitev - oškodovanje javnih sredstev - nevestno delo v službi - listinska kazniva dejanja
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Avtor:Hinko Jenull

Besedilo

Sodnikove dolžnosti ob zaznavi suma kaznivega dejanja zoper gospodarstvo

Celotno besedilo

1. Pomen pregona kaznivih dejanj zoper gospodarstvo Temelji pogoj za uspešno gospodarstvo ni le upoštevanje predpisov, ki zagotavljajo njegovo zakonito delovanje, ampak tudi pošteno, skrbno

in vestno opravljanje zaupanih nalog vseh subjektov in posameznikov, ki v njem sodelujejo. V urejenem gospodarskem sistemu niso dopustna

dejanja, ki ne upoštevajo teh zahtev. Taka dejanja morajo biti v temelju razveljavljena, njihovi učinki izničeni, posamezniki ali pravne

osebe, ki grobo kršijo pravila poslovanja, pa izločeni iz gospodarske dejavnosti. Naša gospodarska in finančna stvarnost dovolj nazorno

kaže uničujoče posledice nedoslednega ali zapoznelega ukrepanja zoper zlorabe v gospodarskem poslovanju v najširšem smislu te besede ter na

potrebo po učinkovitem in hitrem ukrepanju, če se taki pojavi razširijo čez razumno mero. Pri tem so pomembne, čeprav ne izključne naloge

namenjene sodnikom in sodnemu osebju, ki sodeluje pri njihovem odločanju.

»Proti patološkim pojavnim oblikam v gospodarskem življenju se pravni redi ne borijo le z odškodninsko odgovornostjo in s spregledom pravne

osebnosti, pač pa tudi z inkriminacijo takih dejanj«.(1) Za ohranitev, deloma pa tudi za povrnitev pravno zavarovanih dobrin bi bilo

nevarno, če bi najhujše kršitve zoper temelje gospodarskega sistema, pošteno konkurenco in zaupanje pri opravljanju nalog ostale brez

kazenskopravnega ukrepanja, krivda zanje pa brez sankcije. Ob nekaznovanem nadaljevanju kriminalnih načinov poslovanja bi se le povečevalo

tveganje, da se bomo morali v pravosodju vedno znova ukvarjati z odpravljanjem posledic ogrožanja ali kršitve pravnih pravil, ki jih v

številnih primerih storijo iste osebe, na enake ali podobne načine.

Sodnikova dolžnost naznanitve suma kaznivih dejanj v takih razmerah po eni strani omogoča dosledno uveljavljanje pravilnega gospodarjenja,

vključno s poslovno etiko in moralo, hkrati pa zagotavlja izvajanje pristojnosti pravne države glede kazenskega prava, zato da se odpravijo

vzroki in posledice ugotovljenih nezakonitosti. To še posebno velja za gospodarsko pravo in gospodarsko sodstvo, saj se prav na tem

področju razkrivajo številna storjena kriminalna ravnanja ali pa se njihovo izvajanje prikriva in morda celo nadaljuje s storitvijo

kaznivih dejanj iz poglavja zoper varnost pravnega prometa in zoper pravosodje.

Poleg razjasnitve suma kaznivega dejanja in obsodbe, če je podana kazenska odgovornost, se s kazenskim postopkom omogoča uveljavitev treh

kazenskopravnih institutov, ki imajo pomemben preprečevalni učinek v smislu zagotavljanja reda na gospodarskopravnem področju. Gre za

odvzem protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,(2) izrek varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica(3) in

nastop pravnih posledic obsodbe,(4) ki obsega prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe, prepoved

pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi ali prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo

državni organi s svojo odločbo. Slednje se lahko uveljavijo tudi zoper pravne osebe, obsojene za kazniva dejanja.(5)

2. Pravne posledice obsodbe na gospodarskem področju

Med pravnimi posledicami, ki so predvidene v predpisih gospodarskega prava, so najpomembnejše prepovedi, s katerimi zakonodajalec ob

upoštevanju obsodilne sodbe vnaprej preprečuje ponovitev zavržnih in družbeno nesprejemljivih dejanj pri gospodarskem poslovanju. Pri tem

izhaja iz domneve, da oseba, obsojena za taka dejanja, ne more uživati zaupanja, da bi se lahko ukvarjala z gospodarsko dejavnostjo, in je

zaradi varovanja integritete poslovnega okolja za določen čas izločena iz te dejavnosti. Pravne posledice lahko nastanejo le ob izreku

zaporne kazni, ne pa tudi denarne kazni ali pogojne obsodbe. Nastanejo po samem zakonu, njihovo učinkovanje je lahko časovno omejeno in

prenehajo z izbrisom obsodbe.

V gospodarskem pravu je ena pomembnejših posledic prepoved osebi, ki je bila pravnomočno obsojena na zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja

zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, premoženje, okolje, prostor in naravne dobrine, da bi bila

ustanovitelj družbe, družbenik ali podjetnik.(6)

Po razširitvi z zadnjo novelo je izbor kaznivih dejanj, ki ovirajo ustanovitev, enak kot pri prepovedi, uveljavljeni za organe vodenja ali

nadzora delniške družbe (smiselno tudi za družbo z omejeno odgovornostjo), po kateri član takega organa ne more biti oseba, ki je bila

pravnomočno obsojena zaradi navedenih kaznivih dejanj.(7)

Omejitve, ki veljajo po drugih predpisih, upoštevajo celo širši krog kaznivih dejanj. Tako na primer za člana uprave banke ne more biti

imenovana oseba, pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in tudi, če iz malomarnosti

povzroči smrt, hudo telesno poškodbo in posebno hudo telesno poškodbo, ogroža varnost pri delu, izda in neupravičeno pridobi poslovno

skrivnost, izda tajne podatke ali povzroči splošno nevarnost, zaradi prikrivanja pa tudi, če ni uradno pregonljivo, in zaradi pranja

denarja, čeprav je storjeno iz malomarnosti.(8) Enako velja za člane nadzornega sveta banke.(9) Take določbe se uporabljajo tudi za druga

pomembna mesta v gospodarstvu, tako npr. za organe vodenja in nadzora borze.(10)

Podobna je ureditev prepovedi opravljanja poklica stečajnega upravitelja, uveljavljena z domnevo o obstoju javnega nezaupanja. Za ta poklic

je pravočasna uvedba kazenskega postopka posebno pomembna tudi zaradi določbe, po kateri imenovanje preprečuje že pravnomočnost obtožnice

ali razpis glavne obravnave po obtožnem predlogu; pri dejanjih, storjenih naklepno zoper premoženje ali gospodarstvo, ki se preganjajo po

uradni dolžnosti, pa že na podlagi pravnomočno uvedene preiskave ali pravnomočnosti obtožnice, vložene brez preiskave. Določbe veljajo tudi

za odvzem ali prenehanje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, učinkovanje pa je zagotovljeno z obvestilom kazenskega sodišča

pristojnemu ministrstvu.(11)

Vodenje kazenskega postopka in ugotovitev krivde z izrekom ustrezne sankcije sta pomembna tudi za urejanje drugih pravnih razmerij. Tako je

po določbi 1. točke 399. člena ZFPPIPP onemogočen odpust obveznosti v osebnem stečaju, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za

kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, a obsodba še ni bila izbrisana, uveljavitev pa je mogoča celo, če obsodba postane

pravnomočna v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti.(12)

Iz navedenega izhaja legitimnost interesa zakonodajalca, da se z obveznostjo naznanitve kaznivih dejanj omogoči uveljavitev kazenskih

sankcij in njihovih pravnih posledic, s katerimi se storilcem vzame možnost nadaljevanja ali ponavljanja kaznivih dejanj.

3. Obveznost naznanitve kaznivega dejanja

Temeljni pogoj za pregon gospodarske kriminalitete je seznanitev pristojnih organov z razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje.

Okoliščine, iz katerih sum izhaja, in podatke, ki ga potrjujejo, lahko zaznajo predvsem organi, sodelujoči v tistih postopkih, ki so že po

svoji naravi in vsebini povezani z obravnavanjem kršitev pravil gospodarskega poslovanja, kar velja prav za gospodarske spore. V ozadju

vsakega takega spora je lahko storjeno ali načrtovano kaznivo dejanje. Prav sodnik, ki zadevo obravnava, je tista oseba, ki lahko posumi na

kaznivo dejanje, saj nasprotna stranka in njen pravni zastopnik nimata vedno ali nimata nujno interesa, da se razkrije pravi vzrok posla in

spora. Za pogodbami ali posameznimi dejanji, ki nimajo jasne poslovne logike, ki niso razumljiva ali zanje niso navedeni prepričljivi

razlogi, je praviloma vsaj nezakonitost, če že ne kriminalni namen. Poleg sodnikov so kvalificirani zavezanci naznanitve tudi druge

(uradne) osebe, ki opravljajo posamezne uradne naloge na sodišču ali v drugem državnem organu ali na podlagi pooblastil, ki jih daje zakon

ali na njegovi podlagi izdani predpisi (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1).

Za druge uradne osebe, zavezane k ovadbi, tako štejejo strokovni sodelavci, vpisničarji, zapisnikarji, cenilci, izvedenci, tolmači,

stečajni upravitelji, revizorji, pooblaščeni ocenjevalci in s temi primerljivi strokovnjaki, ki po odločitvi sodišča na podlagi zakonskega

pooblastila sodelujejo v gospodarskem sporu, stečajnem ali drugem nepravdnem gospodarskem ali drugem sodnem postopku.(13)

Sodniki in druge navedene osebe so k naznanitvi kaznivega dejanja zavezani, če je zanj predpisana kazen treh ali več let zapora. V navedeno

dolžnost je tako vključena velika večina kaznivih dejanj, ki se lahko razkrijejo v gospodarskem sporu, stečajnem ali drugem gospodarskem

postopku, niso pa vključena vsa taka kazniva dejanja.(14) Dejstvo, da opustitev ovadbe kaznivega dejanja za neposrednega storilca (sodnika

ali drugo uradne osebe) v kazenskem pravu ni sankcionirana, pa ne izključuje naznanilne dolžnosti sodišča kot državnega organa.

Prvi odstavek 145. člena ZKP namreč uvaja obveznost »uradne kazenske ovadbe« in s tem posredno zavezuje tudi uradne osebe državnih organov

in organizacij z javnimi pooblastili, da naznanijo vsa kazniva dejanja, če so o njih obveščene ali če zvedo zanje kako drugače. Ta določba

je širša glede vrste kaznivih dejanj, ki jih obveznost naznanitve zajema, saj ne upošteva najnižje predpisane kazni in tako naznanilna

dolžnost obsega vsa uradno pregonljiva kazniva dejanja. Za opustitev ovadbe tistih, ki ne dosegajo spodnje meje kaznivega dejanja po drugem

odstavku 281. člena KZ-1, tako ni kazenske odgovornosti sodnikov ali drugih uradnih oseb kot neposrednih storilcev, lahko pa se uveljavi

disciplinska sankcija v okviru nevestnega opravljanja sodniške službe ali očitek pomanjkljivega strokovnega dela v okviru ocene službe.

V sodnem postopku zaznana kazniva dejanja lahko naznani tudi druga oseba. Zakon že sicer določa, da ima vsakdo pravico naznaniti kaznivo

dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.(15) Vendar pa je za druge osebe drugače, kakor velja za sodnike ali uradne

osebe, ta pravica le v zelo ozkem delu določena kot zakonska dolžnost s posledično kazensko odgovornostjo. Kadar ne gre za uradne osebe, je opustitev ovadbe ali storilca kazniva le, če bi se na tej podlagi storilec ali dejanje lahko pravočasno odkrila in če je za dejanje

predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora.(16)

Za sodnike in druge uradne osebe je naznanilna dolžnost širša, tako pa strožja tudi kazenska odgovornost. Sodnik ali druga uradna oseba, ki

zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več

let zapora in se storilec preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.(17)

Po Zakonu o kazenskem postopku je obveznost sodnika ali druge uradne osebe državnega organa širša tudi v obsegu dolžnostnega ravnanja.

Drugi odstavek 145. člena ZKP določa, da morajo organi in organizacije, ki imajo naznanilno dolžnost, navesti dokaze, za katere vedo, in

poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga

dokazila. Le tako se lahko zagotovi, da naznanitev ne bo ostala na ravni golega suma, da bo predkazenski in kazenski postopek lahko

ustrezno usmerjen in da bo sodnik zavarovan pred očitkom, da je deloval pod vtisom govoric ali ugibanja, brez ustrezne podlage.

Z vložitvijo ovadbe ovaditelj ne pridobi posebnih procesnih pravic niti dolžnosti, če hkrati ni bil oškodovanec, sodelovati pa mora po

splošnih določbah zakona v poznejšem postopku preiskovanja in sojenja.

Opustitev ovadbe kaznivega dejanja je po teoriji kazenskega prava opustitveno kaznivo dejanje, ki ne zajema prepovedane posledice in zato

ne odpira vprašanja vzročne zveze. Gre za zahtevo po prizadevanju pomagati pri pregonu kaznivih dejanj ne glede na izid hipotetične

spekulacije o tem, ali ta pomoč (v obliki naznanitve) bo ali bi sploh lahko bila uspešna.(18) Za izpolnitev zakonitosti zato ni pomembno,

ali je bilo kaznivo dejanje, ki ni bilo naznanjeno, res storjeno, ali bo storilec odkrit in mu bo dokazana krivda ter izrečena sankcija,

pomembna je le vednost storilca opustitve o izpolnjenih znakih kaznivega dejanja.

To pa še ne pomeni, da bi se lahko očitek opustitve ovadbe nanašal na sodnika tudi v zadevah, pri katerih sicer obstaja možnost ali

verjetnost storitve kaznivega dejanja, vendar ni zadostnih in dovolj utemeljenih razlogov, ki dvom spreminjajo v sodnikovo gotovost glede

takega dejanja, saj zakonik določa, da (mora) uradna oseba za kaznivo dejanje »ve(deti)«. Zato za odgovornost glede naznanitve ne bo dovolj

sodnikov sum, ki ne dosega stopnje vednosti v smislu ponotranjenega subjektivnega prepričanja, da obstajajo znaki kaznivega dejanja.(19)

Pri tem bo v praksi za sodnika kot poklicnega pravnika v pravosodju veljalo strožje merilo glede izpolnitve zavestnega elementa naklepa

(»za katero zve«) kakor za druge uradne osebe ali za druge mogoče (navadne) storilce. Tak pristop je deloma razviden že iz samega zakonika,

ki uradnim osebam (drugi odstavek 281. člena KZ-1) nalaga dolžnost za kazniva dejanja s kaznijo treh let ali več let zapora, drugim

storilcem (prvi odstavek 281. člena KZ-1) pa le, če je predpisana kazen najmanj petnajst let zapora in še pod pogojem pomena ovadbe za

postopek.

Iz zahtevane vednosti in uporabe besedne zveze »zavestno opusti« izhaja, da za očitek opustitve ovadbe za sodnika ali drugo uradno osebo ne

zadošča malomarnost pri zaznavanju obstoja (znakov) kaznivega dejanja, pa tudi ne zgolj eventualni naklep. Izražena mora biti volja za

opustitev ovadbe ob zavesti, da gre za kaznivo dejanje. Hkrati pa je dovolj, da je sodnik (ali druga uradna oseba) pri opravljanju službe

zvedel za dejanje, tudi če ne ve za storilca. Odločilno tudi ni, kako je sodnik spoznal znake kaznivega dejanja (iz spisa, na obravnavi),

pomembno je le, da seznanitev izvira iz opravljanja sodniške funkcije. Kaznivo dejanje pa ni podano, če je storjeno kaznivo dejanje že

prijavila druga oseba ali ga je policija odkrila sama.(20)

Glede na ureditev izločitvenih razlogov v sodnih postopkih je tudi v gospodarskem pravu malo verjetno, da bi se sodnik v razmerju do

domnevnega storilca kaznivega dejanja lahko znašel v sorodstvenem ali drugem povezanem položaju, ki izključuje kaznivost opustitve ovadbe

(tretji odstavek 281. člena KZ-1). Ne glede na navedeno bo ob izpolnjenih zakonskih pogojih izjema veljala tudi zanj.(21)

Naznanitev se opravi s kazensko ovadbo. Glede podajanja ovadbe veljajo določbe ZKP, da se ovadba poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno

ali ustno, če je podana drugemu organu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu (147. člen ZKP). Za pisno ovadbo se ne

zahteva, da bi morala biti podpisana, morebitna opustitev opozorila pri ovadbi na zapisnik pa ne izključuje odgovornosti za krivo ovadbo po

283. členu KZ-1.

Sodnik, ki podaja kazensko ovadbo, mora presoditi, ali je obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje za odločitev v gospodarskem sporu

ali drugi obravnavani gospodarski zadevi.(22) V takem primeru lahko postopek prekine ter počaka na odločitev državnega tožilca in

kazenskega sodišča, če ne bo sam odločal o predhodnem vprašanju (13. in 206. člen Zakona o pravdnem postopku).(23) Glede na okoliščine

zadeve lahko sodnik v takem primeru ali pa tudi sicer, glede na naravo zadeve, predlaga svojo izločitev zaradi dvoma o nepristranskosti, če

se naznanjeni sumi nanašajo na ravnanje katere od strank v postopku ali z njo povezane osebe, njegovo izločitev pa lahko zahtevajo tudi

stranke (6. točka 70. in 71. ter 72. člen ZPP).

Obveznost razkrivanja kaznivih dejanj v stečaju poleg sodnika zadeva predvsem stečajnega upravitelja glede na njegov celoviti vpogled v

poslovanje stečajnega dolžnika.(24) Obveznost ima stečajnopravno (98. do 100. člen ZFPPIPP), odškodninsko (102. člen ZFPPIPP) in

kazenskopravno naravo. Stečajni upravitelj lahko ob ovadbi ali pa pozneje, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, da tudi

predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka (101. in 102. člen ZKP). Na vse navedene dolžnosti mora stečajni sodnik upravitelja po

potrebi opozoriti.(25)

Po drugi strani pa je pri nadzoru stečajnih upraviteljev treba upoštevati, da vsa v nadaljevanju opisana kazniva dejanja, predvsem pa

zlorabo položaja ali zaupanja lahko stori tudi stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, zlasti pri prodaji

premoženja, preverjanju terjatev, izpodbijanju pravnih dejanj, razdelitvi stečajne mase in poplačilu upnikov.(26) To ne izhaja le iz

pogosto javno izraženih sumov, ampak tudi iz prejšnje in novejše kazenske sodne prakse.(27) Zaradi takih primerov je nadzorna in naznanilna

funkcija stečajnih sodnikov v teh zadevah nenadomestljiva.

Iz vsega navedenega izhaja po eni strani pomembnost naznanilne dolžnosti sodnika in drugih uradnih oseb, ki sodelujejo pri sojenju v

gospodarskih zadevah. Po drugi strani pa je očitno, da morebitno uveljavljanje kazenske odgovornosti za opustitve te dolžnosti, tudi zaradi

zapletenosti in neskladnosti predpisov, zahtevnosti postopkov in siceršnje obremenjenosti sodstva, nikakor ni lahka naloga. Kar je razvidno

tudi iz tega, da je bilo za opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca v zadnjih petih letih ovadenih 42 oseb, obtožene pa so bile

samo tri.

4. Splošne značilnosti, obseg in sestava kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v praksi državnih tožilstev

Pri sodniški naznanilni dolžnosti v gospodarskem pravu je treba nameniti največjo pozornost kaznivim dejanjem iz poglavja Kazenskega

zakonika (KZ-1) zoper gospodarstvo, saj je razumno pričakovati, da se v gospodarskih sporih in stečajnih postopkih največkrat lahko

razkrijejo znaki prav teh kaznivih dejanj. Poleg teh so v ospredju še premoženjska kazniva dejanja in tista, ki podpirajo kriminalno

dejavnost (korupcija v javnem sektorju, ponareditev listin, kriva pričanja).

V širšem okviru zaznavanja je najprej treba opozoriti na splošne značilnosti, nato pa tudi na obseg in sestavo posameznih skupin kaznivih

dejanj ter na število obravnavanih dejanj.

Z vidika razmerja med vzroki in posledicami ravnanj, ki bodo kot kazniva dejanja zaznana v sodnih postopkih, lahko ugotovimo, da so:

– gospodarska ali druga kriminaliteta sama po sebi,

– oblika prikrivanja gospodarske ali druge kriminalitete,

– vzrok gospodarske kriminalitete in priložnost zanjo.(28)

Z vidika udeleženih subjektov bo šlo predvsem za dejanja, ki škodujejo upnikom, kupcem in poslovnim partnerjem, dejanja, ki kršijo pravno

varnost v poslovnem prometu, in dejanja, ki kršijo notranjo varnost podjetij, bank, zavarovalnic in drugih gospodarskih subjektov.

Izključena seveda niso niti odkritja drugih kaznivih dejanj, predvsem iz poglavja zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper

premoženje, pravni promet, uradno dolžnost in javna pooblastila ter zoper pravosodje.(29)

Kazniva dejanja iz navedenih skupin zavarovanih vrednot se v praksi seveda ne kažejo v čisti, enostavni in lahko prepoznavni obliki. To za

zaznavo in naznanitev ni odločilnega pomena, toda v poznejših fazah postopka zahteva zbiranje in preverjanje vseh podatkov, oblikovanje in

preverjanje delovnih kvalifikacij na podlagi ustreznih metodoloških postopkov ter preizkus zanesljivosti izbrane pravne opredelitve pred

končno odločitvijo o obtožbi, v nadaljevanju pa celovit preizkus tako oblikovane obtožne teze na sojenju.

Ne glede na navedeno je koristno, da je že na začetku vsaj okvirno zamejena ogrožena ali prizadeta pravna vrednota. Sodna praksa pri tem

opozarja na dosledno ločevanje med kaznivimi dejanji, ki so usmerjena na zlorabo pooblastil v pravni osebi (pri statusnopravnem razmerju),

in kaznivimi dejanji oškodovanja upnikov v širšem pomenu, pri čemer gre za zunanje pogodbeno obligacijsko ali stvarnopravno razmerje.(30)

Pri protipravnem znižanju kapitala družbe so ogroženi predvsem javnofinančni interesi države, upniki in samo poslovanje družbe na trgu. Iz

tega izhaja, da so v takih primerih mogoči znaki kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti, oškodovanje upnikov, lažni stečaj,

povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem, poslovna goljufija, ponareditev ali uničenje poslovnih listin ter še nekatera druga kazniva

dejanja, ki so lahko storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Pri samostojnih podjetnikih in enoosebnih gospodarskih družbah je sicer uveljavljeno stališče, da so kazniva dejanja lahko storjena le

navzven, proti upnikom ali davčni obveznosti, ne pa navznoter, z lastnim okoriščanjem, saj je v takih primerih storilec in oškodovanec ista

oseba.(31) Tako stališče je sporno, saj ne upošteva pravne subjektivitete družbe oziroma narave registriranega osebnega podjema, načela

ločenosti premoženja, varnosti poslovanja z vidika plačilne sposobnosti in upravičenih interesov tretjih oseb.(32) Prav zaradi navedenega

bi bilo treba vložiti ovadbo tudi v takih primerih, saj se le tako lahko omogoči državnemu tožilcu, da presodi, ali so podani znaki

kaznivega dejanja in kakšna je pravilna pravna opredelitev.

Za nekatera kazniva dejanja (lažni stečaj, oškodovanje upnikov) je značilno, da so storjena v izpolnitveni in ne v sklenitveni fazi

gospodarskega posla oziroma po novem tudi vsakršnega pravnega posla, ki ga sklene fizična oseba. Seveda so lahko ta kazniva dejanja

storjena tudi s sklenitvijo pogodb, vendar namen takih pravnih poslov ni predvsem v (ne)izpolnitvi medsebojnih obveznosti, temveč je posel,

ki je lahko dejanski ali le navidezen, namenjen predvsem preprečitvi izpolnitve že obstoječe druge obveznosti dolžnika do drugega upnika

ali vseh njegovih upnikov.

Gospodarska, premoženjska in druga organizirana kriminaliteta (mamila, orožje, izsiljevanje) je lahko povezana tudi s pranjem denarja (245.

člen KZ-1), saj se prav z legalno dejavnostjo (s prenosi, skrivanjem, navideznimi posli) lahko pride do sredstev, ki se jim s »pranjem«

prikrije izvor ter se izmaknejo izsleditvi in zakonitim posegom upnikov in države.

Začetni podatki (sumi), iz katerih je po njihovi zaznavi in naznanitvi treba izpeljati kazenskopravne procesne in materialnopravne sklepe,

se praviloma kažejo v teh (splošnih) oblikah:

prikazovanje neresničnih podatkov o poslovanju,

čezmerno zadolževanje in nesmotrno trošenje,(33)

zmanjšanje vrednosti podjetja,

pridobivanje ali usmerjanje sredstev na druge račune brez jasnega poslovnega namena,

odtujevanje sredstev brezplačno ali po simbolični ceni,

sklepanje namišljenih ali prirejenih (lažnivih) pogodb,(34)

sklepanje pogodb ali izvajanje pravnih dejanj, ki so očitno izpodbojna,

zlorabe pri ravnanju z zaupanimi sredstvi,

priznavanje ali poravnavanje neutemeljenih in nedokazanih terjatev,

klasične oblike gospodarskega kriminala,(35)

vse oblike in vrste ponarejanja listin.

Iz opisanih okoliščin, bolj ali manj podprtih z listinskimi dokazi in osebnimi, nadrobno predstavljenimi očitki, morajo sodniki in druge

uradne osebe sklepati o obstoju znakov kaznivih dejanj, opredeliti mogoče storilce ter zbrati in zavarovati dokazno podlago za vodenje

nadaljnjega postopka.

Sestava opisanih skupin kaznivih dejanj glede na varovane dobrine in v razmerju do skupnega števila obravnavanih zadev (zadev v delu) za

zadnje leto(36) kaže, da je razporeditev po posameznih vrstah kaznivih dejanj (ob 6.168 skupaj obravnavanih) taka:

– kazniva dejanja na škodo upnikov in potrošnikov

(poslovna goljufija, oškodovanje upnikov, denarne verige,

in stečajno kaznivo dejanje) 2.744 zadev ali 44,4 %

– zlorabe v javnem in zasebnem sektorju (poneverbe,

nezakonita uporaba, preslepitve, zlorabe

in nevestno delo) 2.366 zadev ali 38,3 %

– zatajitve davčnih in drugih obveznosti 712 zadev ali 11,5 %

– korupcijska kazniva dejanja 206 zadev ali 3,3 %

– pranje denarja 143 zadev ali 2,3 %

Med posameznimi kaznivimi dejanji je največji delež poslovnih goljufij (40,5 %), sledijo zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarskih

dejavnostih (12,1 %), zlorabe uradnega položaja (12,1 %) in davčne zatajitve (11,5 %).

Pri obravnavanih pravnih osebah je prevladujoče kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki dosega kar 68,6-odstotni delež, skupaj z drugimi

zlorabami pa 72,3-odstotni delež. Sledijo kazniva dejanja zatajitve davčnih in finančnih obveznosti (15,4 %), zlorabe položaja v javnem in

zasebnem sektorju (9 %), pranje dejanja (2,4 %) in korupcijska kazniva dejanja (0,8 %).

5. Kazenskopravni pojem gospodarske dejavnosti in vrste varovanih dobrin

Za pravno opredelitev kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je poleg posebnih zakonskih znakov posameznih dejanj treba upoštevati tudi nov

pomen »gospodarske dejavnosti«, ki je v različnih besednih zvezah okvirni zakonski znak velikega številka kaznivih dejanj iz tega poglavja.

Z novelo Kazenskega zakonika(37) je ta pojem iz splošne (generične) blanketne norme spremenjen v natančno opredelitev pri zakonsko

določenem pomenu izrazov. Opredelitev ne sledi zasnovi prejšnjega KZ z naštevanjem poslov in statusnih oblik, v katerih se dejavnost

opravlja, ampak je uporabljeno splošno merilo pridobitnosti, ki velja tudi po primerljivih ureditvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)

in Obligacijskega zakonika (OZ).(38) Ob splošnem pogoju odplačnosti in tržnosti(39) je gospodarska lahko tudi dejavnost v zadrugah,

zavodih, društvih in skladih, ne le v gospodarskih družbah ali pri podjetnikih. S posebno določbo so med gospodarske uvrščene tudi

dejavnosti, ki se samostojno opravljajo kot poklic (npr. kmetje, zdravniki, odvetniki, notarji, detektivi), če se ravnajo po načelu ponudbe

in povpraševanja, delujejo na trgu in za plačilo.(40)

V kazenskopravnem smislu je zato gospodarska tudi dejavnost negospodarskih subjektov ali je lahko gospodarska tudi sicer neprofitna

dejavnost, če se v nekem delu ali času opravlja po načelih odprtega in prostega tržnega tekmovanja. S praktičnega vidika to pomeni, da v

kazenskem pravu pri »gospodarskih« organizacijskih oblikah obstoj gospodarske dejavnosti domnevamo, pri negospodarskih pa moramo posebej

obrazložiti obstoj pogojev, ki jim dajejo pridobitno naravo.(41)

Poleg gospodarske dejavnosti je z novelo KZ-1B posebej opredeljeno opravljanje gospodarske dejavnosti, ki v dejavnosti kot taki določa

ravnanje posameznikov, ki to dejavnost opravljajo in s tem neposredno uresničujejo znake gospodarskih kaznivih dejanj

Široka opredelitev odpravlja vse dosedanje dvome glede kaznivosti konkretnega ravnanja posameznih oseb pri opravljanju gospodarske

dejavnosti, za katero šteje: izvajanje, opravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru dejavnosti iz desetega odstavka

99. člena KZ-1. Dodatno so kot opravljanje gospodarske dejavnosti opredeljena smiselno istovrstna dejanja (upravljanje, razpolaganje in

nadzorstvo) tudi, kadar se opravljajo s sredstvi pravne osebe javnega prava (države, samoupravne lokalne skupnosti ali drugih oseb javnega

prava, ki razpolagajo z javnimi sredstvi) ali zasebnega prava.

Z opredelitvijo teh sredstev je v najširšem obsegu in celovito zagotovljeno kazenskopravno varstvo gospodarjenja z javnimi sredstvi

(javnimi financami, javnim premoženjem),(42) ne le v gospodarski sferi. Tako je v kazenskopravno varstvo vključen tudi tisti del

dejavnosti, ki se opravlja v javnem sektorju, a ne pomeni uresničevanja pooblastil državne uprave (v smislu upravnih dejanj ali odločitev),

temveč spada med akte poslovanja v smislu gospodarjenja. To pomeni, da so pod zakonskimi pogoji tudi ravnanja v škodo pravnih oseb

zasebnega prava, ki so bila doslej praviloma lahko opredeljena le kot izneverjenje (215. člen KZ-1), lahko obravnavana kot zloraba

položaja, podkupovanje ali drugo kaznivo dejanje iz poglavja zoper gospodarstvo.

6. Zakonski znaki in pojavne oblike najpogostejših kaznivih dejanj, ki so lahko predmet zaznave in naznanitve

Pravilna pravna opredelitev konkretnega kaznivega ravnanja ob upoštevanju zakonskega opisa, izvršitvene oblike, krivde in vrste udeležbe je

naloga kazenskega prava in ne ovaditelja. Njegova pozornost bo pri presoji domnevnega kaznivega dejanja, zaznanega v gospodarskem sporu ali

stečajnem postopku, usmerjena predvsem v temeljne zakonske znake, ki se kažejo v značilnih pojavnih oblikah posameznih kaznivih dejanj.

V nadaljevanju so ti kratko opisani za najpogostejša gospodarska kazniva dejanja.

Poslovna goljufija (228. člen KZ-1)

Leta 1999 uvedeno kaznivo dejanje poslovne goljufije se od klasične goljufije loči po tem, da je lahko storjeno le pri opravljanju

gospodarske dejavnosti, z vidika krivde pa po tem, da ni nujno, da bi goljufivi namen obstajal vnaprej. Preslepitev pogodbenika s

prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, je lahko

storjena pri sklenitvi ali pri izvajanju pogodbe. Dejanje je kaznivo le, če je zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti ena stran

pridobila premoženjsko korist ali za drugo stran nastane (kakršna koli) premoženjska škoda. Glede na višino nastale koristi ali škode ima

dejanje lahko kvalificirano ali privilegirano obliko.

Čeprav je poslovna goljufija najpogosteje obravnavano kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pa z vidika naznanilne dolžnosti sodnikov ne bo

najpomembnejša. Pričakovati je namreč, da bodo oškodovanci v takih primerih sami vložili kazenske ovadbe zoper storilce kaznivih dejanj, ne

le zaradi pregona, temveč tudi zaradi pričakovanja, da bodo pod pritiskom postopka ali v okviru pogojne obsodbe lažje prišli do poplačila.

Najpogostejši storilci poslovne goljufije so moški srednjih let s srednjo izobrazbo. Običajno gre za samostojne podjetnike, direktorje in

prokuriste gospodarskih družb, ki pri opravljanju svoje dejavnosti najpogosteje v družbah z omejeno odgovornostjo ali pri samostojnih

podjetnikih naročajo blago ali storitve, po dobavi blaga ali izvedbi storitev pa teh v nasprotju s prej sklenjenim dogovorom ne plačajo.

Gre za dejanja, ki so najpogostejša v gostinski in gradbeni dejavnosti ter v zvezi z lizinškimi pogodbami.

Zloraba položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1).

Drugo najpogostejše gospodarsko kaznivo dejanje stori oseba, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali drugemu

pridobila protipravno premoženjsko korist oziroma povzročila premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice

ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim

premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Dejanje ima pri veliki premoženjski koristi ali škodi kvalificirano obliko,

privilegirano pa za pridobitev nepremoženjske koristi.

Najbolj problematična je izvršitvena oblika zlorabe, saj pri prekoračitvi pravic ali opustitvi dolžnosti obstaja možnost presoje na

formalnopravni podlagi. Pri zlorabi pa je dejanje opravljeno znotraj veljavnih pooblastil (pristojnosti) storilca, vendar s prevaro v

notranjem razmerju (do lastnikov podjetja). Zato se kazenskopravna praksa pri očitku tega kaznivega dejanje opira na pravila gospodarskega

statusnega prava, predvsem na kršitev dolžne skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1 ali

profesionalne skrbnosti poslovno-finančne stroke iz 28. člena ZFPPIPP, in na nasprotje s splošno poslovno moralo, kot jo izražajo dobri

običaji in kodeksi etike in kot se oblikuje tudi s sodno prakso.

To se kaže zlasti v prodajah pod ceno/nad ceno, v neupravičenih plačilih ali posojilih in vračilih, nepoštenem obrestovanju in ravnanju s

predujmi, posojili, poroštvi in povračili, v neutemeljenih oprostitvah obveznosti, nenamenski uporabi dobička, prenosih koristi iz

posameznih poslov na drugega, neresničnem prikazu premoženja in obveznosti ter v neverodostojnem poročanju.

Ravnanje pri zlorabi položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti je lahko vsebinsko primerljivo tudi s posameznimi ravnanji, ki so v

gospodarskem pravu podlaga za spregled pravne osebnosti,(43) predvsem ravnanjem s premoženjem družbe kot pravne osebe kot svojim lastnim

premoženjem in zmanjšanjem premoženja družbe v svojo korist ali korist druge osebe. Prav izvršitvene oblike spregleda pravne osebnosti, ki

jih gospodarski sodnik zazna v gospodarskem sporu, so v posameznih primerih lahko podlaga za sum tudi za druga storjena kazniva dejanja iz

poglavja zoper gospodarstvo, ki so navedena v nadaljevanju.

Glede zlorabe položaja ali pravic so bili v praksi obravnavani tudi člani uprav in nadzornih svetov zaradi izčrpavanja družb pred stečajem,

zaradi navideznih poslov, povezanih s plačilom neupravičenih računov za opravljena dela ali dobave, zlasti za navidezno poslovno

sodelovanje,(44) zaradi omogočanja neodplačne uporabe ali prenizke cene za pridobitev zemljišč in pri menedžerskih prevzemih.(45)

Zlorabe so bile zaznane tudi v zvezi s finančnimi lizingi na podlagi uporabe prirejene dokumentacije, s postavitvijo cene v korist

dobaviteljev, s škodljivimi prodajnimi pogodbami in kratkoročnimi posojili z zastavitvijo delnic in neupravičenim kreditiranjem drugih

družb, z izdajo bremenopisov brez poslovne podlage, prodajami s plačilom kupnine, pobotom terjatev, ki niso bile pravilno odkupljene,

potrjevanjem računov pogodbenih odvetnikov za neopravljeno delo, z navideznimi pogodbami pri poslovnem in finančnem posredovanju, pri

stečajnih upraviteljih pa pri prodaji terjatev po nizki ceni ali pri razpolaganju s stečajno maso.

Povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem (226. člen KZ-1)Z novelo KZ-1B je stečajno kaznivo dejanje na novo opredeljeno, tako da sledi uveljavljenim pojmom insolvenčnega prava. Kaznivo dejanje ima

jasno opredeljeni obe obliki.

Za stečajno goljufijo je značilen naklep storilca, da obveznosti ne bi bile plačane, pri čemer se opravljajo dejanja navideznega ali

dejanskega poslabšanja premoženjskega stanja dolžnika, tako pa se povzroči stečaj ali izpolnijo pogoji za izbris gospodarske družbe iz

sodnega registra po uradni dolžnosti brez likvidacije. Načini poslabšanja premoženjskega stanja so primeroma opredeljeni v že znanih

klasičnih oblikah,(46) ustrezno pa razširjeni z določbo o uporabi kakršnega koli »drugega goljufivega načina«. Za dokončanje kaznivega

dejanja zadostuje že uvedba stečajnega postopka.

Posebej je opredeljena povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem (drugi odstavek 226. člena KZ-1).(47) Za to obliko je značilno, da

obsega naklep glede (ne)smotrnosti in (ne)vestnosti pri ravnanju s premoženjem, ki je v razmerju do posledične nezmožnosti plačila ali

prezadolženosti lahko tudi eventualen. Ni pa treba, da bi bila s storilčevim naklepom (kot nadaljnja posledica) zajeta tudi nastanek

stečaja in večje premoženjske škode za upnike ali namen oškodovanja upnikov. Povzročitev stečaja in večje premoženjske škode za upnike je

zato pri tej obliki objektivni pogoj kaznivosti, ki nastopi zaradi direktnega ali eventualnega naklepa povzročene dolgoročne plačilne

nesposobnosti ali prezadolženosti.

Glede na veliko stečajnih postopkov je razumno pričakovati od stečajnih sodnikov, da za dejanja, ki jih zaznajo sami ali o katerih poročajo

stečajni upravitelji, vložijo ustrezne kazenske ovadbe.

Oškodovanje upnikov (227. člen KZ-1)

Tudi to dejanje ima lahko vsebinsko izhodišče v podlagah za spregled pravne osebnosti, in sicer kot zloraba družbe za oškodovanje upnikov

ali zmanjšanje premoženja družbe z vednostjo, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Gre za razpolaganja pri

opravljanju gospodarske dejavnosti, ki imajo »predstečajno naravo«, saj ne povzročijo prenehanja družbe, ampak zgolj njeno nezmožnost za

plačilo. Izvršitveno dejanje je izplačilo iz zadolženega premoženja ali drugačno spravljanje kakšnega upnika v ugodnejši položaj

(privilegiranje), kar hkrati povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom. Enako se obravnava oškodovanje upnikov s priznanjem

neresnične terjatve, sestavo lažnive pogodbe ali kakšnim drugim goljufivim dejanjem, ki povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom, torej v

znesku, ki presega 50.000 EUR. Storilec tega dejanja (drugi odstavek 227. člena KZ-1) je lahko vsaka oseba, ne le tista, ki opravlja

gospodarsko dejavnost.

Iz navedenega izhaja, da imajo posamezna dejanja, za katera ne bo mogoče dokazati krivde z vidika povzročitve stečaja z goljufijo, storjena

pa so bila pred nastankom dolgoročne plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti, lahko znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov.

To kaznivo dejanje se je v praksi obravnavalo v nekaterih značilnih primerih: direktor in ustanovitelj družbe, nezmožne plačila, preusmeri

promet mimo transakcijskih računov ali po računih druge družbe na podlagi asignacij, prednostno poplačuje nekatere upnike na podlagi lažnih

asignacijskih in posojilnih pogodb; direktorja gospodarskih družb, potem ko je tretja povezana družba postala insolventna in nelikvidna,

med svojima družbama podpišeta odstop neobstoječe terjatve, direktor prezadolžene družbe pa to terjatev prizna in ne vloži ugovora zoper

sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, tako da neresnična terjatev postane izvršljiva, na njeni podlagi pa se potem pravni osebi,

ki je tudi obtožena, v izvršilnem postopku v škodo drugih upnikov izročijo vse nepremičnine prezadolžene družbe, ki so njeno edino

premoženje. Obravnavani so tudi primeri nesmotrnega trošenja sredstev in kršitev dolžnosti pri upravljanju premoženja družbe, z visokimi

stroški neobstoječih ali preplačanih storitev, s precenjenimi nakupi, ki povzročijo dodatno zadolžitev, a niso nujni za poslovanje

podjetja, sklepanjem navideznih pogodb in prednostnim plačilom nekaterim upnikom.

Davčna zatajitev (249. člen KZ-1)

Od uveljavitve novele KZ-1B gre za kaznivo dejanje davčne zatajitve le, če obveznosti, ki se jim je storilec izogibal, ali davek, ki je bil

neupravičeno vrnjen, pomenijo veliko premoženjsko korist, torej če presegajo znesek 50.000 EUR.(48) Davčna zatajitev je lahko storjena v

lastno ali tujo korist, praviloma v korist pravne osebe, in se nanaša na vse vrste davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti,

tudi z neupravičeno vrnitvijo davka v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije. Izvršitvena dejanja so predložitev

lažnih podatkov o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev in višino obveznosti,

z razširjajočo opredelitvijo »ali kako drugače preslepi pristojni organ«. Poleg storitvene ima kaznivo dejanje opustitveno obliko, ki se

kaže v neprijavi dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na davčno ali drugo finančno obveznost, kadar je prijava obvezna.

Davčno kaznivo dejanje je praviloma povezano s ponarejanjem ali prirejanjem listin, zato bodo na tak sum kazale vse zadeve, v katerih je

sporna izvirnost, verodostojnost ali poslovna upravičenost zapisanega pravnega posla ali dejanja, prav tako pa tudi spori, v katerih (razen

davčnega) ni videti drugega razloga za domnevni poslovni promet. Sumi teh kaznivih dejanj so lahko zaznani tudi pri poslih, povezanih z

obračunom trošarin, poleg tega pa v zdaj že klasičnih primerih davčnih vrtiljakov in ustanavljanja neplačujočih gospodarskih subjektov.

Z vidika mogoče zaznave v gospodarskih sporih je pomemben tretji odstavek 249. člena KZ-1, po katerem je dejanje storjeno tudi s tem, da

(med drugim) storilec ne vodi poslovnih knjig in evidenc, ki jih mora voditi, ali pa so knjige in evidence vsebinsko napačne, če je dejanje

storjeno z namenom preprečiti ugotovitev dejanske davčne obveznosti, ne glede na to, ali se (je) zoper zavezanca vodil postopek.

Druga kazniva dejanja zoper gospodarstvo

Od drugih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je glede na njihov večji pomen treba opozoriti predvsem na korupcijo, pranje denarja in

poneverbe.

Korupcijska kazniva dejanja kljub vedno bolj razdelanim zakonskim opredelitvam (241., 242., 261., 262., 263. in 264. člen KZ-1), ki so tudi

posledica širših mednarodnih prizadevanj za pošteno poslovanje, ohranjajo znane temeljne značilnosti. V primerjavi s prejšnji časi je pri

njihovem dokazovanju nova predvsem možnost uporabe tehničnih sredstev, in to pri spremljanju dejanj ob storitvi in tudi njihovih

elektronsko ali vizualno zabeleženih sledi. Med obravnavanimi storilci teh kaznivih dejanj so bili največkrat v postopku gradbeni

inšpektorji,(49) davčni inšpektorji, odgovorne osebe samoupravnih lokalnih skupnosti,(50) osebe, pooblaščene za opravljanje tehničnih

pregledov, osebe, udeležene v postopkih javnega naročanja, med preostalimi pa tudi zdravniki, uradne osebe, pooblaščene za vozniška

dovoljenja, in celo sodniki.

Pranje denarja (245. člen KZ-1) je ozko povezano z drugimi kaznivimi dejanji, predvsem pri organiziranem kriminalu, največkrat zunaj

gospodarske dejavnosti in z namenom, da se nezakonito pridobljena sredstva (mamila, orožje, izsiljevanje, prevare) usmerijo v gospodarsko

dejavnost ali z njo legalizirajo. Sum tega kaznivega dejanja se v praksi pojavlja zlasti z nakazili večjih denarnih zneskov iz tujine in

njihovim spravljanjem v obtok na podlagi lažnih asignacijskih pogodb ali po davčnih vrtiljakih.

Poneverba in neupravičena uporaba (209. člen KZ-1) kljub novi uvrstitvi v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje ostaja klasična oblika

prilaščanja denarja, vrednostnih papirjev ali zaupanih premičnin pri gospodarskem poslovanju, predvsem kot nakazilo denarja na lastne ali

na druge račune v okviru dovoljenega razpolaganja (direktorji družb, samostojni podjetniki – računovodje, bančni uradniki, ravnatelji

zavodov), lahko pa tudi kot neposredno prilaščanje gotovine, tovornih vozil in goriva, zaupanega v zvezi z zaposlitvijo.

Oškodovanje javnih sredstev (257. a člen KZ-1)

To je povsem novo kaznivo dejanje, uvedeno z novelo KZ-1B in uvrščeno v poglavje zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna

sredstva, ki v štirih odstavkih zajema temeljno in kvalificirano obliko ter natančnejšo opredelitev znakov kaznivega dejanja, ki so za ta

člen posebej določeni s pojmoma uporabnik javnih sredstev in javna sredstva.

Namen novega kaznivega dejanja je omogočiti kazenskopravno obravnavanje neposrednih ali posrednih oškodovanj proračunskih ali drugih javnih

sredstev, ki jih po veljavnem zakoniku ni mogoče opredeliti kot zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen KZ-1), za pregon

nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1) pa ni navedena ustrezna osebna lastnost storilca ali zahtevana stopnja krivde. Gre za različico

kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, ki je glede na objektivne znake, mogoče storilce, stopnjo krivde in posledico lex specialis.

Storilci so poleg uradnih oseb lahko javni uslužbenci, ki delujejo pri uporabniku javnih sredstev in z njimi razpolagajo bodisi na podlagi

pooblastil v javnem sektorju bodisi pri pravnih osebah zasebnega prava ali zasebnikih, če s temi sredstvi razpolagajo nezakonito ali

nenamensko, gre pa za sredstva ki so bila prenesena v zasebni sektor ali dana na razpolago za določen (javni) namen.(51)

Izvršitveni načini so naročanje, pridobivanje in upravljanje nepremičnin, premičnin, denarnih sredstev, terjatev, kapitalskih naložb in

drugih oblik javnega finančnega premoženja ter razpolaganje z njimi(52) tako, da je povzročena večja premoženjska škoda, z zavestno

kršitvijo predpisov, opuščanjem dolžnega nadzorstva ali drugačno povzročitvijo ali omogočanjem nezakonite ali nenamenske uporabe javnih

sredstev. Oblika krivde je direktni ali eventualni naklep glede kršitve zakona, opustitve dolžnega nadzorstva ali drugega izvršitvenega

ravnanja v smislu zavesti o nezakonitem ravnanju ali nenamenski uporabi sredstev; v razmerju do prepovedane posledice (premoženjske škode)

pa zavestna ali nezavestna malomarnost glede možnosti njenega nastanka. Dejanski nastanek škode kot končna posledica je objektivni pogoj

kaznivosti.

Pričakovati je, da bo novo kaznivo dejanje uporabljeno predvsem v zadevah, pri katerih se »gospodari« z javnimi sredstvi, ne glede na to,

ali poteka pri osebah javnega ali zasebnega prava, ki so jim zaupana namenska javna sredstva. Zato so storilci lahko tudi ravnatelji in

drugi predstojniki javnih zavodov, podjetij, agencij in skladov ter drugih primerljivih pravnih oseb, ki so uporabniki javnih sredstev, pa

tudi zasebnikov, podjetnikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo registrirano dejavnost ali poklic, če z javnimi sredstvi razpolagajo

nezakonito ali nenamensko.

Znaki tega kaznivega dejanja bodo v posameznih zadevah, povezanih z razpolaganjem z javnimi sredstvi na način, kot je opisano v zakonski

dispoziciji, nedvomno lahko zaznani tudi pri reševanju gospodarskih sporov.

Kazniva dejanja zoper pravni promet, pravosodje, čast in dobro ime

Naloga celotnega pravosodja, tudi gospodarskega sodstva, ni samo varstvo pred kaznivimi dejanji, ampak tudi varovanje integritete sodnega

postopka, njegovih udeležencev, spoštovanja pravil, poštenega dokazovanja in izpovedovanja resnice. Le na takih podlagah se lahko krepi

zaupanje v pravno državo.

Zato mora biti posebna pozornost sodišča in sodnikov namenjena tudi ukrepanju zoper dejanja, ki neposredno ali posredno ogrožajo zakonito

in pravilno izvajanje sodne oblasti. Taka so predvsem dejanja, s katerimi se posega v pristnost listinskih dokazov in načelo

resnicoljubnosti, s čimer se neposredno ogroža delo pravosodja ali kršijo dolžnosti, ki jih imajo posamezniki v sodnih postopkih.

Število listinskih kaznivih dejanj ni majhno. Tako je državno tožilstvo v zadnjih petih letih obravnavalo 7.258 zadev kaznivih dejanj

ponareditve listine po 251. in 252. členu KZ-1 (256. in 257. člen KZ), pri tem pa vložilo 3.784 obtožnih aktov. V istem obdobju je bilo vloženih še 883 ovadb in v tem okviru obtoženih 391 oseb za ponareditev ali uničenje poslovne listine (235. člen KZ-1, 240. člen KZ) ter

625 ovadb z 242 obtožbami za overitev lažne vsebine (253. člen KZ-1, 258. člen KZ) in 212 ovadb z 55 obtoženimi za ponareditev ali uničenje

uradne listine (259. člen KZ-1, 265. člen KZ).

Najpogostejše kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 je materialna ponareditev listine: storilec ponaredi listino (napravi

krivo listino) ali spremeni pravo listino (predrugači listino), da bi se uporabila kot prava. Dejanje lahko stori tudi (le) tako, da

ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo listino. Ponarejena je listina, ki ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot

izdajatelj, ne glede na resničnost vsebine, spremenjena pa tista, ki izraža drugačno vsebino na podlagi izbrisanja ali dodajanja. Za javne

listine je predpisana strožja kazen.

Kot uporaba listine v praksi šteje predvsem predložitev listine sodišču ne glede na to, ali jo je uporabnik tudi sam izdelal ali

predrugačil, in ne glede na uspeh njene uporabe. V 252. členu KZ-1 so opredeljeni posebni primeri ponarejanja listin, ki predstavljajo le

izvršitveno obliko dejanja iz 251. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin (235. člen KZ-1) in ponareditve ali uničenja uradne listine (259. člen KZ-1) sta

intelektualna ponareditev listine, enako velja za overitev lažne vsebine (253. člen KZ-1). V teh primerih listino izdela ali izda

upravičena oseba, vendar z neresnično vsebino.

V vseh sodnih postopkih je mogoča tudi storitev kaznivih dejanj zoper pravosodje, predvsem z opustitvijo ovadbe (280. in 281. člen KZ-1),

krivo ovadbo (283. člen KZ-1), krivo izpovedbo (284. člen KZ-1), preprečitvijo dokazovanja (285. člen KZ-1), oviranjem pravosodnih organov

(286. člen KZ-1) in kršitvijo tajnosti postopka (287. člen KZ-1).

V zadnjih petih letih je državno tožilstvo za krivo pričanje kot najpogostejše kaznivo dejanje iz tega sklopa prejelo 938 ovadb in obtožilo

242 oseb.(53) Storilci kaznivega dejanja krivega pričanja so lahko priče, izvedenci, cenilci, prevajalci ali tolmači z ustno izpovedbo ali

(izvedenec ali cenilec) z lažnim pisnim mnenjem ali (prevajalec) z lažnivim pisnim prevodom. Teorija opozarja, da je izpovedba kriva tedaj,

ko se v njej navaja kaj neresničnega, poleg tega pa mora biti v zavesti storilca, da omenjeni neresnični dogodek prikazuje kot resničen,

pri čemer se mora lažnivost izpovedi nanašati na bistvene stvari, ki so podlaga za odločitev.

Kriva izpovedba je torej kazniva le, če je v celoti ali bistvenih delih lažna, pri čemer je izjemoma mogoča tudi z zamolčanjem, če je priča

zavezana odgovoriti, pa z delnim izpovedovanjem bistveno spremeni opis poteka dogodka, tako da ni več resničen.(54) Za obstoj kaznivega

dejanja priče se ne zahteva, da bi bila lažna izpoved upoštevana pri odločitvi sodišča, temveč le, da je podana na zapisnik. Drugače velja

za stranko v pravdnem, nepravdnem ali izvršilnem ali upravnem postopku, ki se kaznuje le, če je sodišče ali drug pristojni organ na njeno

izpovedbo oprl odločbo v tem postopku.

V praksi so pri obravnavanju gospodarskih sodnih zadev, poleg navedenih, zaznana tudi kazniva dejanja zoper čast in dobre ime sodnikov in

drugih udeležencev sodnih postopkov, predvsem razžalitev (158. člen KZ-1), obrekovanje (159. člen KZ-1), žaljiva obdolžitev (160. člen

KZ-1), lahko tudi opravljanje (161. člen KZ-1) ali grožnja (145. člen KZ-1). Ker se storilci teh kaznivih dejanj, če so storjena proti

uradni osebi, preganjajo na predlog,(55) bo kazenski postopek v teh primerih odvisen predvsem od sodnikove ocene o pomenu in učinkih

pregona in morebitne obsodbe za storjeno kaznivo dejanje zanj osebno, pa tudi za ugled sodišča in pravosodja v celoti.

Pri odločitvi pa mora sodnik upoštevati, da končni izid postopka ne bo odvisen le od presoje državnega tožilca in kazenskega sodnika, ali

je sum storitve kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime z vidika zakonskih znakov teh dejanj, protipravnosti in krivde utemeljen. V

skladu z uveljavljeno razlago najvišjih domačih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice mora biti pregon nujen tudi z vidika

sorazmernosti posega v pravico do svobode izražanja ali kakšno drugo človekovo pravico ali upravičen interes tistega, ki je izjavo dal. Med

vsemi javnimi osebami so pred kritičnimi izjavami sodniki najbolj zaščiteni, zoper njih je pravica do izražanja žaljivih ocen ali trditev

najbolj omejena. Hkrati pa zanje velja, da morajo trpeti nekatere posege v svoj ugled, če so ti povezani z vrednotenjem ali načinom

opravljanja funkcije v posamezni zadevi, še zlasti če so očitki izrečeni v sodni dvorani in med postopkom ter so zadostno podprti z dejstvi

o spornem ravnanju ali v dobri veri o resničnosti teh dejstev.(56)

-----

op. št. (1): Dolenc, M., v prispevku Izbris gospodarskih družb po določbah ZFPPod, Pravna praksa 38/2005, str. 6, z opozorilom na dolžnost

uradne osebe, da naznani morebitna kazniva dejanja, strojena v zvezi z izbrisi gospodarskih družb.

op. št. (2): 74. do 77. c člen Kazenskega zakonika, KZ-1-UPB2, Uradni list RS, št. 50/2012.

op. št. (3): 71. člen KZ-1

op. št. (4): 78. do 80. člen KZ-1.

op. št. (5): Po 21. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPKD-NPB3,

http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=F030D99C9E0FBA13C1257A670025CF57&db=urad_prec_bes&mandat=VI) pravne posledice za pravno osebo lahko obsegajo prepoved delovanja na podlagi dovoljenj, pooblastil ali koncesij, pridobljenih od državnih

organov, in prepoved pridobitve dovoljenj, pooblastil ali koncesij, ki jih dajejo državni organi.

op. št. (6): Prva točka prvega odstavka 10. a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1-NPB9,

http://imss.dz-rs.si/imis/94cd5f223abd97b9e06f.pdf): gre za ureditev, ki je (v tem delu) prestala preizkus pred Ustavnim sodiščem RS,

odločba US RS, U-I-311/11-16, z dne 25. 4. 2013.

op. št. (7): Drugi odstavek 255. člena ZGD-1.

op. št. (8): Druga točka prvega odstavka 63. člena Zakona o bančništvu, ZBan-1-UPB5, Uradni list RS, št. 99/2010, 52/2011, 9/2011 in

85/2011.

op. št. (9): Druga točka prvega odstavka 72. člena ZBan-1.

op. št. (10): Prvi odstavek 321. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov, ZTFI-UPB3, Uradni list RS, št. 108/2010.

op. št. (11): 108. in 109. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP-UPB7,

Uradni list RS, št. 63/2013.

op. št. (12): 399., 400. in 404. člen ZFPPIPP.

op. št. (13): Opravljanje uradne dolžnosti pomeni opravljanje takih del, s katerimi se uresničujejo pravice in dolžnosti iz pristojnosti

državnega organa. Za presojo, ali gre za uradno osebo (po 3. točki drugega odstavka 126. člena KZ), je torej pomembno, da je za tako delo

pooblaščena, ne glede na to, ali ga opravlja trajno ali začasno, ali je zanj plačana ali ne; sodba VS RS, I Ips 23/02.

op. št. (14): Od kaznivih dejanj, ki se lahko razkrijejo v gospodarskem sporu, zakonskega praga treh let zapora v celoti ali v posameznih

(temeljnih, privilegiranih) oblikah ne dosegajo: kršitev temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja, zaposlovanje na

črno, preslepitve in premoženjska kazniva dejanja majhnega pomena (če vrednost ne presega 500 evrov), izneverjenje (prejšnja zloraba

zaupanja), zloraba izvršbe, oškodovanje tujih pravic, ponareditev ali uničenje poslovnih listin, ponarejanje listin, kršitev tajnosti

postopka, samovoljnost.

op. št. (15): 146. člen ZKP.

op. št. (16): 281. člen KZ-1; glede ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje (s predpisano kaznijo treh ali več let zapora), pa 280. člen

KZ-1, oboje z izjemami, določenimi v zakoniku.

op. št. (17): Določba drugega odstavka 281. člena KZ-1, ki je strožja od 286. člena prejšnjega KZ, po katerem je obveznost veljala za

dejanja s kaznijo, hujšo od treh let zapora.

op. št. (18): Podrobneje o pravni naravi (prave) opustitve: Ambrož, M., Kaznivo dejanje opustitve pomoči: Vprašanje posledice in vzročne

zveze, Pravna praksa 21/2010, str. 15–16.P. Pomeni le, da ne bo kazensko odgovoren, če ovadbe ni dal, ker je pri njem obstajal zgolj sum

kaznivega dejanja, ne pa vednost o njem.

op. št. (19): To pa seveda nikakor ne pomeni, da sodnik, če obstaja zgolj sum kaznivega dejanja, ne bi smel dati naznanitve ali kazenske

ovadbe po določbah 145. člena ZKP. Pomeni le, da ne bo kazensko odgovoren, če ovadbe ni dal, ker je pri njem obstajal zgolj sum kaznivega

dejanja, ne pa vednost o njem.

op. št. (20): Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 684.

op. št. (21): Podrobneje Ambrož, M., Izjeme od akcesornosti udeležbe, Pravna praksa 32/2013, str. 24.

op. št. (22): Rijavec, V.: »Kaznivo dejanje je prejudicialno vprašanje v vseh primerih, ko je obseg zahtevka odvisen od tega, ali je podano

kaznivo dejanje,« podrobneje Rijavec, V., navedeno delo: 1. knjiga, str. 127, in 2. knjiga, str. 306.

op. št. (23): ZPP-NPB9, http://imss.dz-rs.si/imis/e079a0fc4a16ff6f2d35.pdf.

op. št. (24): Predvsem pri urejanju računovodskih izkazov, pripravi otvoritvene bilance in poročila, nadaljevanju ali zaključevanju poslov

in izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

op. št. (25): Lahko tudi z obveznimi navodili za njegovo delo (prvi odstavek 101. člena ZFPPIPP).

op. št. (26): Sodba VS RS, I Ips 253/98.

op. št. (27): Iz sodbe VS RS, I Ips 9993/2009, z dne 30. 5. 2013 sicer izhaja, da je ob ustreznem opisu lahko podana tudi zloraba uradnega

položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena KZ (zdaj 257. člen KZ-1), hkrati pa je potrjena obtožna teza, po

kateri je s posojanjem denarnih sredstev iz stečajne mase družbi z omejeno odgovornostjo, v nasprotju z načelom omejitve tveganj, stečajni

upravitelj prekoračil svoje pravice in zlorabil položaj.

op. št. (28): Smiselno in v nadaljevanju povzeto po Žnidaršič Kranjc, A., Planirani stečaji?, Didakta, Radovljica, 1993, str. 88.

op. št. (29): Vid Jakulin, Uvodna beseda, v: Turk, I., in drugi: Vloga računovodskih, finančnih in revizijskih strokovnjakov pri odkrivanju

gospodarskega kriminala. Zveza ekonomistov Slovenije: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 2008, str. 3–4.

op. št. (30): Sodba VS RS, I Ips 266/2007.

op. št. (31): Sodba VS RS, I Ips 141/2006; enako naj bi veljalo za družbo z omejeno odgovornostjo z več družbeniki, če gre za jasno

izraženo soglasje vseh družbenikov in če dejanje ni protipravno.

op. št. (32): Podrobno in primerjalno utemeljeno kritično stališče do veljavne sodne prakse je dal Pušnik, N.; Zloraba položaja in

zaupanja v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo v nemški in slovenski sodni praksi, Podjetje in delo, 1/2013, str. 67.

op. št. (33): Npr. financiranje vrhunskega športa, trženjska dejavnost, preučevanje trga, kreditiranje delavcev podjetja, financiranje

političnih dejavnosti in strank, najrazličnejše vrste svetovanj, analiz in raziskav, nepotrebno zaposlovanje.

op. št. (34): Predvsem asignacijskih, cesijskih, hipotekarnih in zastavnih (zemljiški dolg), z neresničnimi ali navideznimi strankami,

podlagami, zneski, datumi ali drugimi podatki.

op. št. (35): Npr. prekoračitve pooblastil, kraje, poneverbe, neupravičena uporaba, poraba za neposlovne namene, skrivanje in uničevanje

sredstev.

op. št. (36): Letno poročilo državnega tožilstva za leto 2012, Vrhovno državno tožilstvo RS, http://www.dt-rs.si, str. 135.

op. št. (37): KZ-1B, Uradni list RS, št. 91/2011, ki velja in se uporablja od 15. 5. 2012.

op. št. (38): Uradni list RS, št. 83/2001 – 30/2010.

op. št. (39): Prva točka desetega odstavka 99. člena KZ-1: »vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu«.

op. št. (40): Druga točka desetega odstavka 99. člena KZ-1: »vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno

ali organizirano«.

op. št. (41): Podrobneje Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, Ambrož, M., Jenull., H.,

Ljubljana, GV Založba, 2012, str. 108.

op. št. (42): Nepremičnine, premičnine, denarna sredstva, dohodki, terjatve, kapitalske naložbe, druge oblike finančnega premoženja in

druga sredstva pravnih oseb.

op. št. (43): Prvi odstavek 8. člena ZGD-1.

op. št. (44): Praviloma storitve svetovanja, posredovanja, trženja ali analize trga.

op. št. (45): S sklepanjem posojilnih pogodb ali poroštvenih pogodb za izpolnitev zasebnih obveznosti in s podcenjenim odkupom delnic

ciljnih družb.

op. št. (46): Navidezna prodaja, brezplačna odsvojitev ali odsvojitev z izredno nizko ceno, uničenje; sklenitev lažne pogodbe o dolgu,

priznanje neresnične terjatve; prikrivanje, uničenje, sprememba ali tako vodenje poslovnih knjig ali listin, da iz njih ni mogoče ugotoviti

dejanskega premoženjskega stanja ali plačilne sposobnosti.

op. št. (47): Nesmotrno trošenje sredstev, čezmerno zadolževanje, sklepanje škodljivih pogodb, neodplačno ali navidezno ali pod ceno prenašanje premoženja na druge osebe ali drugačno zmanjšanje vrednosti premoženja, opuščanje pravočasnega zavarovanja ali uveljavljanja

terjatev ali drugačno očitno kršenje dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti ali finančnem poslovanju.

op. št. (48): Po načelu milejšega zakona (7. člen KZ-1) so s to spremembo tudi za nazaj »dekriminirane« zatajitve, pri katerih navedena

višina ni dosežena, zaradi prekinitve teka zastaranja med kazenskim postopkom pa se tudi, ko je ta končan, lahko obravnavajo kot davčni

prekrški.

op. št. (49): V povezavi s projektanti ali drugimi osebami, ki so udeleženi pri izvedbi gradbenih podjemov.

op. št. (50): Finančni lizing, javna naročila, posojilne pogodbe, udeležba pri odločanju.

op. št. (51): Na primer: koncesije, izključne ali posebne pravice, javna pooblastila.

op. št. (52): Premoženje države, samoupravne lokalne skupnosti, Evropske unije ali druge pravne osebe javnega prava.

op. št. (53): Glede na mnenje javnosti, večinoma pa tudi pravne stroke je ob navedenih številkah mogoče sklepati, da na tem področju

kazenskopravni instituti še niso bili polno izrabljeni.

op. št. (54): Podrobneje Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 696.

op. št. (55): Po določbi drugega odstavka 168. člena KZ-1, grožnja pa na zasebno tožbo ali na predlog (135. člen KZ-1).

op. št. (56): Podrobneje v internem gradivu »Strokovna izhodišča za pregon kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih zop


Zveza:

ZGD-1 10a, Zban-1 63, Zban-1 72, ZTFI 321, ZFPPIPP 98, ZFPPIPP 99, ZFPPIPP 100, ZFPPIPP 108, ZFPPIPP 109, ZFPPIPP 399, ZFPPIPP 400, ZFPPIPP 404, ZKP 145, ZKP 145/1, KZ-1 226, KZ-1 227, KZ-1 228, KZ-1 240, KZ-1 249, KZ-1 257a, KZ-1 280, KZ-1 281
Datum zadnje spremembe:
23.09.2015

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NDYwMQ==