<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 73/2001
ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.73.2001

Evidenčna številka:VS22283
Datum odločbe:08.04.2004
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:časovna veljavnost kazenskega zakona - milejši zakon - goljufija - poslovna goljufija - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Ker je bila v času, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, za kaznivo dejanje goljufije predpisana strožja kazen kot v pozneje sprejetem KZ, je sodišče ravnalo v skladu z 2. odstavkom 3. člena KZ, ko je obsojenčevo dejanje kvalificiralo kot kaznivo dejanje goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ in ne po 2. in 1. odstavku 234.a člena KZ, čeprav opis obsojenčevega dejanja ustreza opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije. V tem primeru bi bil namreč zoper njega uporabljen strožji zakon, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva obsojenega V.P. ml. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 4.1.2000 obsojenega V.P. ml. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 19.9.2000 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji in obsojencu izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora.

Obsojenec je zoper navedeno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da bi se moralo dejanje, ki ga je izvršil, opredeliti kot eno izmed kaznivih dejanj iz poglavja KZ o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, saj naj bi z oškodovano družbo posloval kot predstavnik družbe V.V. d.o.o. Sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, na katero se opira izpodbijana sodba, naj bi ne bila pravnomočna. Kršen naj bi bil tudi 1. odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Sodišče naj bi izvajalo le dokaze tožilstva, njegove dokazne predloge pa vse zavrnilo. Pričanje V.P. st., ki potrjuje njegovo obrambno tezo, naj ne bi bilo upoštevano. V drugem delu zahteve izpodbija dejanske ugotovitve sodišča.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, menila, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da je kaznivo dejanje kvalificirano pravilno, sodišče pa ni storilo kršitve po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Trditve o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku po vsebini označi kot nadzorstveno pritožbo nad delom sodišča in ugotavlja, da je k dolgotrajnemu sojenju delno prispeval tudi obsojenec sam.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Opis obsojenčevega dejanja ustreza opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije po 2. in 1. odstavku 234.a členu KZ, vendar bi bil v primeru, če bi se za storilca uporabil ta zakon, zoper njega uporabljen strožji zakon, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje poslovne goljufije, s katerim nastane velika premoženjska škoda, je namreč predpisana zaporna kazen od enega do desetih let. Sodišče je zato ravnalo pravilno in v skladu z 2. odstavkom 3. člena KZ, ko je obsojenčevo dejanje kvalificiralo kot kaznivo dejanje goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ. V času, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, je bila namreč za kaznivo dejanje goljufije predpisana strožja kazen kot v pozneje sprejetem KZ. Ne glede na to, da je obsojenec stopil v stik z oškodovano družbo kot predstavnik družbe V.V. d.o.o., pa je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, kot sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje.

Obsojenčeva navedba, da sodba Okrajnega sodišča v Mariboru ni pravnomočna, se pokaže kot netočna, saj podatki spisa izkazujejo nasprotno. Z navajano kršitvijo 1. odstavka 6. člena EKČP meri vložnik zahteve očitno na to, da naj bi bil v obravnavani zadevi prekoračen razumen rok sojenja. Morebitna prekoračitev razumnega roka sojenja ne more imeti vpliva na samo zakonitost sodne odločbe.

Vrhovno sodišče je ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne glede na to ocenilo, da je k dolgotrajnosti postopka deloma prispeval tudi sam obsojenec.

Obsojenec uveljavlja kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena, vendar le-te ne obrazloži, temveč v obrazložitvi navaja drugo kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da naj bi sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge. Podatki kazenskega spisa te trditve ne potrjujejo, saj je sodišče izvajalo tudi dokaze, ki jih je predlagal obsojeni V.P. ml. Obsojenec izpodbija tudi dokazno oceno sodišča nasploh, še posebej pa glede ocene zagovorov obeh obsojencev, pričanja obsojenčevega očeta in ostalih prič. Izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče (2. odstavek 420. člena ZKP). Iz istega razloga ni mogoče upoštevati obsojenčevih navedb glede dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki odstopajo od dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Listino, ki jo je obsojenec priložil pritožbi, je sodišče druge stopnje obravnavalo in ocenilo njeno dokazno vrednost, zato obsojenčeva navedba, da je ni upoštevalo, ni resnična.

Kršitve, na katere se obsojenec sklicuje v zahtevi, niso podane, poleg tega pa zahteva v večjem delu uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na obsojenčevo premoženjsko stanje in dejstvo, da prestaja zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.


Zveza:

KZ člen 3, 3/2, 217, 217/2, 234a, 234a/2.ZKP člen 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTA4NA==