<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 351/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.351.2008

Evidenčna številka:VS2004616
Datum odločbe:15.01.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Kp 8/2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poslovna goljufija

Jedro

Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ se od kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ loči v tem, da je v kazenskopravnem pomenu poslovno goljufijo mogoče storiti tako ob sklepanju posla kot tudi kasneje, ob njegovem izvajanju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.10.2007 K.O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti in dodatni pogoj, da oškodovancu T.M. v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe poravna premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.064,09 eurov. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25.4.2008 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane okoliščine ne predstavljajo kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ampak zatrjujejo drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Tudi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, saj zahteva ne konkretizira očitkov, v čem so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in nezadostni, ponuja le svojo dokazno oceno. Prav tako ni mogoče sprejeti teze obrambe, da škoda ni nastala, saj obsojenec oškodovancu v pobot ne more uveljavljati orodja.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano, naj ne bi bilo kaznivo dejanje. Pri tem navaja, da je bistvenega pomena predvsem ugotovitev, ali je storilec v času sklenitve pogodbe oškodovanca kakorkoli preslepil, da bo dela opravil, čeprav ob tem v resnici del ni nameraval opraviti.

6. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a KZ je sicer v osnovi enako kot kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ, vendar se od goljufije loči v tem, da je v kazenskopravnem pomenu poslovno goljufijo mogoče storiti tako ob sklepanju posla kot tudi kasneje, ob njegovem izvajanju. V opisu obravnavanega kaznivega dejanja je navedeno, da je obsojenec pri sklenitvi pogodbe s T.M. o gradbenih delih na objektu last njegovega brata z obljubo, da bo dela opravil, čeprav tega namena ni imel, preslepil T.M., da mu je kot avans za opravo dogovorjenih gradbenih del izročil 255.000,00 SIT, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je temu nastala premoženjska škoda v višini plačanega avansa. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ.

7. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana zato, ker v sodbah niso navedeni zadostni razlogi o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, nekonkretizirani, ter v nasprotju s seboj in z ostalimi podatki v spisu. Navaja, da nižji sodišči nista dovolj kritično utemeljili stališča do obsojenčevega zagovora, da je v fazi sklepanja pogodbe šlo za čisto posojilno razmerje, ki zaradi objektivnih naknadnih okoliščin, to je nepričakovanega poslabšanega zdravstvenega stanja njegovega očeta in odhoda na pogreb, ni bilo realizirano. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravega oškodovanca in škode, ki naj bi jo obsojenec povzročil ter ni ocenilo obsojenčevih stroškov, sodišče druge stopnje pa se do navedenih pritožbenih očitkov ni opredelilo.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne in razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je po oceni obsojenčevega zagovora in po presoji vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je obsojenec sestavil in podpisal pogodbo z dne 8.12.2002, se z njo zavezal, da bo opravil določena dela, prevzel avans, vendar končno dogovorjenih del ni opravil, niti ni vrnil avansa, čeprav se je oškodovanec z njim večkrat dogovarjal glede pričetka del še po njegovem prihodu iz Bosne in Hercegovine ter ga v nadaljevanju tudi pozval k vračilu avansa. S tem je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zakaj obsojenčevemu zagovoru ni sledilo. Glede višine avansa je ugotovilo, da je na potrdilu, ki ga je spisal obsojenec, naveden znesek 253.600,00 SIT, vendar je verjelo oškodovancu, da je ta znašala 255.000,00 SIT, saj gre za majhno razliko. Glede orodja je sledilo obsojenčevim navedbam, da ga je na gradbišče dostavil, saj se to še vedno nahaja na oškodovančevem dvorišču, ne pa tudi glede vrednosti orodja kot jo je navajal v listinah, ki jih je predložil sodišču. Pojasnilo je, da orodja obsojenec ne more vsiliti oškodovancu kot neke vrste pobot za neizpolnjeno pogodbo oziroma namesto vračila prejetega avansa. Prav tako je bilo sodišče seznanjeno s obsojenčevimi pripravljalnimi deli, nakupom materiala in prevozi na gradbišče in je navedene stroške upoštevalo. Natančne ocene navedenih stroškov pa ni bilo dolžno ugotavljati, saj obramba v tej smeri dokaznega predloga ni podala niti v pritožbi, zato v zahtevi uveljavljeni očitek izraža njeno nestrinjanje z oceno sodišča glede upoštevanja navedenih stroškov pri določitvi višine avansa. Ugotovitev, da je oškodovanec T.M., je potrdilo že sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da je z obsojencem sicer sklepal pogodbo o izvedbi gradbenih del v imenu svojega brata, vendar je pri tem dal svoj denar za avans, ki mu ga obsojenec ni vrnil. Kolikor pa zahteva z navedenimi očitki izpodbija presojo sodišča, zopet uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. 9. Vložnica zahteve še navaja, da sta sodišči zgolj pavšalno in neargumentirano zavrnili dokazne predloge obrambe in s tem grobo kršili obsojenčeve pravice in določbe ZKP. Navedeni očitek ni konkretiziran, saj z izjemo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje J.K., ostalih dokaznih predlogov, ki naj bi sodišče zavrnilo, sploh ne navaja. Prav tako ne navaja nobene konkretne kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče glede na očitke zahteve zgolj ugotavlja, da sta sodišči navedli zadostne in jasne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe za zaslišanje J.K. je sodišče prve stopnje navedlo, da je predlagani dokaz nepotreben, ker je o okoliščini, da so se dela pričela izvajati, predhodno na glavni obravnavi že izpovedal priča R.C. Sodišče druge stopnje pa je še dodalo, da je navedeno potrdil tudi oškodovanec.

11. Zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega K.O. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Obsojenec nima zaposlitve ter je prejemnik socialne pomoči, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.KZ člen 234a.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjY2MA==