<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 92/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.92.2007

Evidenčna številka:VS2004210
Datum odločbe:17.04.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Kp 674/2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja v razlogih sodbe - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev

Jedro

Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja očitek "preslepitve" kot aktivnega ravnanja obsojenca pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki je imelo za posledico nastanek škode drugemu (kot direktor gospodarske družbe je pri delavcih oškodovanca ustvaril zmotno predstavo z lažno zavezo, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene in naročeno blago plačano, česar pa ni storil in je oškodovano družbo s tem preslepil in zapeljal, da so blago izročili) in so vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije določno navedeni.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovani družbi G.d.o.o. v roku trideset dni po pravnomočnosti sodbe plača 80.651,80 SIT. V določeno zaporno kazen je obsojencu po določbi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 11.1. do 6.4.2004. Obsojencu je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca G.d.o.o. v znesku 80.651,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne terjatve do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 20.12.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve obdolženčeve pravice do obrambe ter kršitve 17. člena ZKP, ki sta vplivali na zakonitost sodnih odločb. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP; podrejeno pa izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor bo pa Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti podvomilo v resničnost dejstev o tem, ali je v ravnanju obdolženca razvidno preslepitveno dejanje in goljufivi namen (427. člen ZKP), pa Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in odredi, da se opravi nova glavna obravnava.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 28.2.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 23.3.2007 in njegov zagovornik dne 29.3.2007 seznanjena.

B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje tožnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po 234.a členu KZ že presodilo (sodba z dne 20.10.2005, opr. št. I Ips 140/2004), da "preslepiti" pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo o določenih okoliščinah; – da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah (npr. sodba z dne 2.6.2005, opr. št. I Ips 361/2004) že opozorilo na razliko med kaznivima dejanjema goljufije in poslovne goljufije, ki je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da pri tem kaznivem dejanju ni treba, da bi storilec goljufivi namen zasledoval že od vsega začetka.

B.-2 6. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje. Dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če je izključena njegova protipravnost kjer so podane okoliščine, ki po določbah od 11. do 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da iz opisa dejanja v pravnomočni sodbi ne izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker ni razviden konkreten način preslepitve, ni navedena odgovorna oseba oškodovanca, ki naj bi bila preslepljena in ni razviden direkten naklep in goljufivo ravnanje obtoženca. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, katero je višje sodišče zavrnilo ob presoji, da opis dejanja vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja (str. 3 do 4. sodbe sodišča druge stopnje). Navedbam zagovornika o kršitvi kazenskega zakona tudi Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis dejanja, kot je naveden v izreku sodbe sodišča prve stopnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.a člena KZ. Tako kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla, preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja očitek "preslepitve" kot aktivnega ravnanja obsojenca, ki je bil v kritičnem času direktor gospodarske družbe D.d.o.o., pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki je imelo za posledico nastanek škode drugemu - oškodovani družbi G.d.o.o., ki je v izreku sodbe povsem določna. Očitek preslepitve drugega je v navedbi, da je obsojenec "pri izvajanju pogodbe .... za svojo družbo naročil blago in pri tem odgovornemu delavcu družbe G.d.o.o. prikril, da naročenega blaga ne bo plačal in da torej obveznosti ne bodo izpolnjene ter ga s tem preslepil, da mu je naročeno blago v vrednosti 80.652,80 SIT izročil, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je oškodovancu povzročil premoženjsko škodo v navedeni višini". V tej konkretni zadevi to pomeni, da je obsojenec pri delavcih oškodovanca (družbi G.d.o.o.) ustvaril zmotno predstavo z lažno zavezo, da bo svoje pogodbene obveznosti izpolnil in da bo naročeno in že izdobavljeno sadje in zelenjavo plačal v roku dospelosti, česar pa ni storil in je oškodovano družbo s tem preslepil in zapeljal, da so mu blago izročili.

8. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da so razlogi sodišča druge stopnje v obrazložitvi sodbe o načinu preslepitvenega ravnanja obsojenca in goljufivem namenu sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi o načinu preslepitvenega ravnanja in goljufivem namenu v sodbi sodišča prve stopnje.

9. Že sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je obsojenec od 12.12.1995 bil vpisan v sodni register kot direktor družbe D.d.o.o. in da je družbo zastopal brez omejitev, da je dne 8.5.1997 vstopil kot ustanovitelj družbe v družbo in bil od januarja 1998 edini družbenik te družbe, ki je opravljala dejavnost trgovine na drobno na tržnicah in stojnicah, zaključilo, da ni dvoma, da je obsojenec bil v obravnavanem obdobju lastnik družbe, ki je opravljala gospodarsko dejavnost in tudi njen zakoniti zastopnik - direktor, to je odgovorna oseba za zastopanje, predstavljanje in poslovanje družbe. Med družbo G.d.o.o. in družbo D.d.o.o. je bila dne 13.11.1996 sklenjena pogodba o prodaji oziroma nakupu blaga, zavarovanje plačila je bilo urejeno z akceptnim nalogom in menico; k tej pogodbi pa je bil za leto 1998 sklenjen aneks št. 1, katerega je sklenil obsojenec (str. 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo, da je bila pogodba o prodaji oziroma nakupu blaga sklenjena dne 13.11.1996, aneks 16.2.1998, torej v času, ko je bil direktor in zakoniti zastopnik družbe obsojenec in da je obsojenec v zadnjih dneh decembra 1999 pri izvajanju pogodbe po sklenjenem aneksu, oškodovancu prikril, da naročenega blaga ne bo plačal in ga je s tem preslepil, da mu je ta naročeno blago izročil. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (str. 5 in 6 sodbe sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi, da si stališči sodišč prve in druge stopnje pri utemeljevanju v čem sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja videli obsojenčevo preslepitveno ravnanje nasprotujeta. Ugotavlja pa, da tudi iz navedb v sami zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da "v času od podpisa pogodb do trenutka, ko je bil obdolženec prisiljen prenehati s poslovanjem, plačani vsi računi razen zadnjih treh". Kolikor pa vložnik v zahtevi ne soglaša z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe, ki pojasnjujejo obsojenčevo preslepitveno ravnanje, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče s tem, ko je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja v manjšem obsegu, kot mu je bilo očitano v obtožnici, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in da sodišče ni dovolj natančno raziskalo okoliščin vezanih na neplačilo zadnjih treh računov, s čimer je kršilo 17. člen ZKP o ugotavljanju materialne resnice, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Opis dejanja v obtožnici z dne 6.2.2004 in spremenjeni dne 6.4.2004 je vseboval očitek obtožencu neplačila devetnajstih računov, od tega tudi treh računov (račun z dne 27.12.1999, z dne 30.12.1999) katerih obsojenec (vse do sedaj) ni plačal, čeprav mu je oškodovanec blago izročil. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo po izvedenem dokaznem postopku obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije v manjšem obsegu, kot mu ga je očitala obtožnica in le glede plačila treh računov izdanih dne 27. in 30.12.1999. Obsojenec je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišan ter je na glavni obravnavi dne 23.3.2004 podal svoj zagovor, v katerem je pojasnil tudi svoje (osebne) razloge za odhod iz Republike Slovenije dne 12.1.2000, torej še pred zapadlostjo treh zadnjih računov v plačilo ter, da je denar, ki ga je pridobil od prodaje s strani oškodovane družbe izročenega mu sadja in zelenjave, porabil za pot in da oškodovancu dolgovanega zneska po navedenih treh računih še ni plačal. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi navedbam zagovornika, da je očitek neplačila treh računov za obsojenca predstavljal presenečenje ter da obsojenec ni imel možnosti podrobneje obrazložiti življenjske situacije zaradi katere je bil čez noč prisiljen prenehati s poslovanjem in odpotovati iz Republike Slovenije; vložnik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne navaja, katerih okoliščin, vezanih na neplačilo zadnjih treh računov naj bi sodišče ne dovolj natančno raziskalo.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec, ki sedaj živi na Nizozemskem, je priložnostno zaposlen ter oče dveh mladoletnih otrok) ter trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-1, 420/2, 427.KZ člen 234a, 234a/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjI1MA==