<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 8593/2018
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.8593.2018

Evidenčna številka:VSM00021986
Datum odločbe:26.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Zdenka Klarič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - preslepitveni namen - oprostitev obtožbe

Jedro

Inkriminirana je preslepitev drugega, do katere lahko pride pri sklenitvi pogodbe ali pri izvajanju pogodbe kot dvostranskega pravnega posla.

V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vsa ravnanja, ki se očitajo obdolžencu v okviru preslepitvenega ravnanja nastopila šele po sklenitvi posla, torej ob izvajanju posla.

Izrek

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 8593/2018 z dne 11.10.2018 po 3. točki 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A. O. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki, to je K.F. v znesku 760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 15.9.2016 dalje, N.O. v znesku 530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 30.10.2016 dalje, T.P. v znesku 544,00 EUR, B. P. v znesku 210,00 EUR, M.S. v znesku 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 2.10.2016 dalje in J.Č. v znesku 82,00 EUR, napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in mu določi posebni pogoj, da oškodovancem v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornica obdolženca je v skladu s 376. členom ZKP podala odgovor na pritožbo višjega državnega tožilca ter predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obdolženec v času sklepanja posla oškodovancev ni preslepil. Preslepitev oškodovancev je v opisu kaznivega dejanja jasno konkretizirana, prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil obdolženec dejanski poslovodja podružnice. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbe oškodovancev, ki so potrdili, da so za šefa imeli obdolženca, njemu so izročali napotnice, on je vodil evidenco ur, nanj so se obračali, ko plačila za delo niso prejeli in on je bil tisti, ki jim je plačilo obljubljal. Pritožba opozarja še na izpovedbo priče D.V., kateremu bi sodišče prve stopnje moralo verjeti, da gotovine iz blagajne ni zadržal zase, ampak jo je dnevno izročal obdolžencu, ki mu tega nikoli ni hotel potrditi, saj je enako povedala tudi priča J. O., obdolženec pa dnevnih izkupičkov ni polagal na TRR podružnice.

6. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla, preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Inkriminirana je torej preslepitev drugega, do katere lahko pride pri sklenitvi pogodbe ali pri izvajanju pogodbe kot dvostranskega pravnega posla. V konkretnem primeru se obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe očita, da je oškodovance preslepil pri sklenitvi posla oziroma konkretno pri dogovoru o opravi študentskega dela na podlagi napotnice o študentskem delu, s čimer se je zavezal, da jim bo za opravljeno študentsko delo tudi mesečno plačal v višini 4,00 EUR na opravljeno uro dela. V nadaljevanju pa kot poudarja pritožba, iz opisa kaznivega dejanja izhaja konkretizacija preslepitvenega ravnanja obdolženca, ki pa preslepitve pri sklepanju posla ne potrjuje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vsa ravnanja, ki se očitajo obdolžencu v okviru preslepitvenega ravnanja nastopila šele po sklenitvi posla, torej ob izvajanju posla. To je pokazal tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, saj so težave v podružnici nastopile zaradi neplačanega dela oškodovancem v mesecu septembru 2016 (plačilo študentom bi moralo biti do 15.9.2016) in kasneje, ko se je oškodovancem obljubljalo plačilo dela po prejemu nakazila zneska K. od prodanih kart (v mesecu oktobru 2016). Pred tem časom obdolžencu ni mogoče očitati preslepitvenega namena, saj je šele tekom izvajanja posla nastopila obveznost potrjevanja ur študentom in njihovih napotnic, prav tako obveznost polaganja gotovine na TRR podružnice in v skladu z dogovorom s študenti, po enem mesecu dela, plačilo za delo. V opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tako niso navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na preslepitveni namen obdolženca pri sklepanju posla, zato je sodišče prve stopnje obdolženca v dvomu, torej da iz opisa kaznivega dejanja in podatkov spisa ne izhaja zanesljiva podlaga, da je obdolženec že pri sklenitvi posla ravnal s preslepitvenim namenom, utemeljeno oprostilo obtožbe.

7. Iz navedenih razlogov tudi vse nadaljnje izvajanje pritožbe, ki meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker bi moralo verjeti priči D.V. in oškodovancem, ne more omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. S pritožbo pa ni mogoče soglašati niti ko navaja, da je v okoliščinah poslovanja, ko je obdolženec D.V. imenoval za direktorja podružnice ter mu naložil, da se poveže s študentskim servisom ter sodeluje pri zaposlitvi študentov, najti že takrat obstoječi namen obdolženca, da se študentom za opravljeno delo ne bo plačalo ter da se bo obdolženec s tem izognil očitkom o goljufiji, ker se kaj takega obdolžencu v obtožbi ni očitalo in tudi ni bilo predmet dokaznega postopka. Na podlagi takšnih domnev pritožnika pa tudi ni mogoče delati zaključkov o krivdi obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

8. Glede na vse navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

9. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopni oprostilni izrek neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je o pritožbi višjega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Datum zadnje spremembe:
06.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MDQ3