<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sklep II Kp 29797/2011
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.KP.29797.2011

Evidenčna številka:VSL0023198
Datum odločbe:28.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Mitja Šinkovec (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Alenka Gregorc Puš
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - trajnejša nelikvidnost - izvedenstvo - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - odgovornost pravnih oseb - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)

Jedro

Sodišče praviloma ne more ustrezno oceniti finančnega stanja gospodarske družbe, saj samo s takšnim znanjem ne razpolaga. Da bi lahko na tej okoliščini utemeljevalo preslepitveni namen storilca, mora angažirati izvedenca ekonomsko finančne stroke.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in po uradni dolžnosti glede obtožene pravne osebe X, d.o.o., se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. v točki I izreka spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za poslovno goljufijo pod točko I/1 izreka določilo kazen šest mesecev zapora, za poslovno goljufijo pod točko I/2 pa sedem mesecev zapora ter mu nato po določilih o steku določilo enotno kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo v trajanju dveh let. V okviru pogojne obsodbe je obtožencu določilo še posebni pogoj, da mora oškodovanki L. S. v roku enega leta plačati 6.324,92 EUR. L. S. in R. K. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in sodno takso. V točki II izreka iste sodbe je sodišče prve stopnje obtoženo pravno osebo X, d.o.o. spoznalo za odgovorno storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena v zvezi s 33. členom KZ in v zvezi s 3. točko 4. člena ter 7. točko 25. člena ZOPOKD. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za poslovno goljufijo pod točko II v zvezi s točko I/1 izreka določilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, za poslovno goljufijo pod točko II v zvezi s točko I/2 pa denarno kazen 11.000,00 EUR ter ji nato po določilih o steku določilo enotno denarno kazen v višini 20.000,00 EUR, s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženo pravno osebo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v točkah 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe analizira promet na transakcijskih računih obtožene pravne osebe X, d.o.o., ugotavlja, da je bilo v času storitve obeh kaznivih dejanj poslovne goljufije njeno finančno stanje slabo in na tej podlagi utemeljuje preslepitveni (goljufiv) namen obtoženega A. A., kot njenega direktorja.

5. Takšno presojo utemeljeno graja pritožnik z navedbami, da zgolj dejstvo, da je imela gospodarska družba na transakcijskem računu, (odprtem pri banki, na katerem se je odvijala glavnina transakcij) od aprila 2006 naprej večinoma negativno stanje, ne omogoča sklepanja, da se je obtoženi A., ob izvajanju posla z oškodovancem R. K. (od junija do 8. 11. 2006) in pri sklenitvi posla za oškodovanko L. S. (dne 25. 10. in 7. 12. 2006) zavedal, da obveznosti družbe do obeh oškodovancev ne bodo izpolnjene. Pri tem utemeljeno izpostavlja, da je imela družba v letu 2006 (pa tudi v letu 2007) večje prilive iz naslova dejavnosti ter da je v tem obdobju plačevala številne (druge) račune in predračune, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje obširno analiziralo tudi promet na transakcijskih računih družbe v letih od 2007 do 2009, t.j. za časovno obdobje po storitvi očitanih kaznivih dejanj in v tej zvezi ugotovilo, da se kljub večjim prilivom njeno finančno stanje ni izboljšalo, ampak vztrajno slabšalo in sta bila oba računa družbe od dne 14. 7. 2008 naprej nepretrgoma blokirana ter na teh ugotovitev tudi zaključilo, da je bila družba očitno zadolžena in da se je A. takšnega finančnega stanja družbe zavedal. Vendar pa so takšni zaključki sodišča prve stopnje, ki torej nakazujejo na to, da je A. v času storitve očitanih kaznivih dejanj vedel, da bo družba postala insolventna, vsaj preuranjeni, če ne že zmotni. V tej zvezi pritožnik utemeljeno izpostavlja zagovor A. v delu, da je X, d.o.o. imela tudi številne odprte terjatve do neplačnikov, predvsem pa pravilno uveljavlja, da bi sodišče za ustrezno presojo finančnega stanja družbe, da bi lahko na tej okoliščini ustrezno utemeljevalo preslepitveni naklep A., moralo angažirati izvedenca ekonomsko finančne stroke, saj samo s takšnim znanjem ne razpolaga.

6. Glede očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije storjenega na škodo R. K., pritožnik z izpostavljanjem, da že iz dejstvenega opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da se je K. „z Z. K., prejšnjim direktorjem družbe X, d.o.o., dogovoril za izvedbo klimatizacije poslovnih prostorov na objektu na L. in na objektu P.“, utemeljeno graja zaključke prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri izvedbi klimatizacije prostorov na teh dveh objektih, za povsem neodvisna in z ničemer povezana posla. Kot to izhaja iz obrazložitve sodbe (točke od 11 do 17) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da klime, ki jih je K. inštaliral na objektu na L. res niso delovale brezhibno in je tudi verjelo A., da prav iz tega razloga ni plačal treh računov, ki jih je K. izdal za izvedlo del na tem objektu oziroma, da je želel, da le-ta predhodno odpravi napake in je takšno postopanje A. celo presodilo kot povsem logično in življenjsko. Ocena prvostopenjskega sodišča, da pa gre pri zagovoru obtoženca v delu, ko je trdil, da iz istega razloga tudi ni plačal računa, ki ga je K. izstavil za opravljeno dela na objektu na P., zgolj za „obrambno taktiko, ki pa ne more biti uspešna“, je povsem neprepričljiva in neargumentirana.

7. Glede očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije storjenega na škodo L. S., pritožnik izpostavlja, da se obtoženemu A. izvršitveno ravnanje preslepitve očita v trenutku sklenitve posla in v tej zvezi zatrjuje, da je to povsem nemogoče, saj A. sploh ni bil tisti, ki je s S. sklenil posel, ampak je to storil B. C., ki ga je družba X, d.o.o. najela za projekt opremljanja U. in je bil kot projektni vodja samostojen za pri izbiri dobaviteljev, A. pa je kot zakoniti zastopnik družbe le podpisoval naročilnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik s temi navedbami dejansko ponavlja zagovor A., ki ga je podal v fazi dokaznega postopka, vendar ga sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo, ampak ga je v sodbi le povzelo. Prav tako je utemeljen pritožben očitek o neprepričljivosti ocene sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je X, d.o.o. za projekt opremljanja U. plačilo prejelo z zamudo (kot je trdil A. šele v času, ko je družba že bila insolventna) „obtoženca ne more eskulpirati krivde“. Nenazadnje je prvostopenjsko sodišče takšno oceno gradilo predvsem na dejstvu, da sta računa, ki ju je S. izdala družbi X, d.o.o. za dobavo opreme zapadla v plačilo še preden so zapadli v plačilo računi, ki jih je za opravljano delo izdala družba M., d.o.o (katere glavni podizvajalec je bila družba X, d.o.o.) U. in da bi torej X, d.o.o. morala imeti denar za S. zagotovljeno že prej. Vendar pa se obtoženemu A., ne očita, da je vedel, da njegova družba računov S. ne bo plačal v roku, ampak se mu dejansko očita, kot to izhaja iz dejstvenega opisa v obtožbi, povzetega v izreku sodbe, da je vedel, da njegova družba naročenega blaga nikoli ne bo plačala.

8. Pritožnik ima torej prav, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno, pa tudi nepopolno ugotovilo. Ker se navedena ugotovitev nanaša tudi na obtoženo pravno osebo X, d.o.o., ki se zoper sodbo ni pritožila, je moralo sodišče druge stopnje na podlagi 387. člena ZKP po uradni dolžnosti šteti, kakor da bi se pritožil tudi ta. Zato je izpodbijano sodbo, ob ugoditvi pritožbi zagovornika A. A. in po uradni dolžnosti glede obtožene pravne osebe X, d.o.o., v celoti razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse potrebne dokaze, dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri ter z upoštevanjem in vrednotenjem dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno napraviti sklep, ali so obtoženemu A. in posledično pravni osebi X, d.o.o. očitana kazniva dejanja dokazana ter razloge za svoje zaključke (bolj) prepričljivo in logično obrazložiti.


Zveza:

KZ člen 33, 33/1, 234a, 234a/1. ZKP člen 248, 373, 373/1, 379, 387. ZOPOKD člen 4, 4/1, 4/1-3, 25, 25/1, 25/1-7.
Datum zadnje spremembe:
24.04.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3ODA5