<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 794/2016
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.794.2016

Evidenčna številka:VSM00030068
Datum odločbe:05.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Melita Puhr (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - direktni naklep - premoženjskopravni zahtevek

Jedro

Preslepitveni namen ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ga potemtakem ni treba posebej konkretizirati. Ključna je preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določata oškodovancu zamolčana (neznana) storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega J. L. se delno ugodi in se sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovana gospodarska družba P. d.o.o. po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, mora pa plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke, kakor tudi po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovanki kot tožilki prisojenih 12.861,17 EUR s pripadki v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi, kot je zapisala vseh izpodbojnih razlogov ter predvsem zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti.

3. Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, ki nasprotuje uveljavljenemu izpodbojnemu razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je obrazložila s pomanjkljivim opisom dejanja in nezadostnimi razlogi o odločilnih dejstvih. Po njenem kaznivo dejanje v subjektivnem smislu ni konkretizirano na način, da bi ga bilo mogoče ločiti od običajnega civilnopravnega razmerja, obrazloženo pa je tako, da ni razvidno, kako se je sodišče prve stopnje, če sploh, opredelilo do plačil obdolženca po asignacijskih pogodbah in neposrednih plačil na transakcijski račun oškodovanke kot tožilke.

6. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da tako imenovani preslepitveni namen ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ga potemtakem ni treba posebej konkretizirati. Ključna je preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določata oškodovancu zamolčana (neznana) storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena. To je v danem primeru iz konkretnega opisa dejanja jasno razvidno v delu, ko je navedeno obdolženčevo obljubljanje, da bodo izdani računi plačani in ko so nato navedene še finančne težave s posledičnim postopkom osebnega stečaja, zaradi katerih je obdolženi vedel, da po obljubljenem ne bo ravnal. Ker slednje priči M. D. kot predstavniku oškodovane gospodarske družbe P. d.o.o. v času izdanih računov ni bilo znano je tudi njegova preslepljenost kot omenjeni učinek obdolženčevega ravnanja dovolj konkretno opisana.

7. Kako je obdolženi izpolnjeval obveznosti oziroma katere obveznosti so bile izpolnjene s plačili po asignacijskih pogodbah in s plačili na transakcijski račun oškodovanke kot tožilke je po razumljivih razlogih sodbe razvidno že iz povzetkov vsebine posameznih dokazov kot so denimo obdolženčev zagovor, izpovedba predstavnika oškodovane gospodarske družbe ter zlasti izpovedba priče M. H. in nato v nadaljevanju razlogov še njihove ocene, ki pa bi bila brez upoštevanja terjatve, povezane z obdolženčevim delom v Avstriji, nepopolna. Če se pritožnica s takšno oceno ne strinja, dejansko zatrjuje drug izpodbojni razlog, medtem ko za uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka velja, da ta v nobenem od obeh zgoraj preizkušenih ozirov ni podana.

8. Kršitve kazenskega zakona v pritožbi niso opredeljene, le po obrazložitvi, da preslepitev v opisu dejanja ni izkazana, je sklepati, da pritožnica meri na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem ne loči med odsotnostjo zakonskega znaka iz opisa dejanja in njegovo dokazanostjo, hkrati pa vztraja pri namenu, ki ga kot rečeno zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja ne vsebuje. Ker je preslepitev kot posledica obdolženčevega ravnanja po že obrazloženem sestavni del konkretnega opisa dejanja, to za ujemanje z zakonskim opisom kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi obsojen, zadostuje in je bilo pritožnico še v takšnih posrednih prizadevanjih zavrniti.

9. Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožnica v pritožbeni obrazložitvi znova ni navedla, zmotno pa so bila ta dejstva ugotovljena zlasti glede direktnega naklepa, ki po njenem obdolženemu ni bil dokazan. Obdolženi je bil namreč v obravnavanem obdobju solventen, plačeval je normalno, le da je obveznosti izpolnjeval za nazaj. S takšnim načinom izpolnjevanja obveznosti se je oškodovanec strinjal, obdolženi pa je izpolnil večino obveznosti ter bil zato kljub avstrijski odločbi utemeljeno prepričan, da bo lahko ravnal enako še glede preostanka obveznosti. Ko temu ni bilo tako je v mesecu septembru 2014 prekinil z dobavo blaga, oškodovani gospodarski družbi nakazal 8.000,00 EUR ter jo obvestil o začetku postopka stečaja. To je pomembno, kajti oškodovani gospodarski družbi je bila nato njena terjatev v stečajnem postopku priznana, pa zato niti ni bila oškodovana, medtem ko obdolženi ni pridobil nobene koristi. Po drugi strani je bilo priči M. D. kot predstavniku oškodovane gospodarske družbe znano, da je bil obdolženi primoran v nadomestni način izpolnjevanja obveznosti, hkrati pa so mu bile po obdolžencu nakazane določene finančne težave, zaradi nerealiziranih terjatev, ki jih je imel do „svojih“ dolžnikov. Končno, obdolženi je bil v izpolnitev obveznosti prepričan še zato, ker je pričakoval izplačilo določenega zneska iz naslova povzročene škode.

10. Povzeta pritožbena dokazna ocena je delno protislovna, saj če je bil obdolženi v obravnavanem obdobju solventen in je normalno posloval, za hkratno nakazovanje finančnih težav predstavniku oškodovane gospodarske družbe, priči M. D. ni videti prave podlage. Sploh pa je bilo po pravilni oceni sodišča prve stopnje izpolnjevanje obveznosti po asignacijskih pogodbah, skladno z izpovedbo omenjene priče dogovorjeno že od vsega začetka, kar pomeni, da niti po načinu izpolnjevanja obveznosti ni bilo sklepati, da se je obdolženčevo finančno stanje poslabšalo. Da bi obdolženi o poslabšanju in razlogih za poslabšanje finančnega stanja obveščal pričo M. D., slednji ni potrdil, medtem ko je zatrjevano obvestilo o začetku osebnega stečaja o začetku postopka obdolženčevega osebnega stečaja izrecno zanikal. Pri takšnem stanju stvari in ko je obdolženi za visoko obveznost, povezano z delom v Avstriji vedel že ob prvi dobavi blaga iz obravnavanega obdobja, kar priči M. D. tedaj očitno ni bilo znano, ne more biti nobenega dvoma, da je bil ta preslepljen ter da obdolženi, zlasti po zgornji obveznosti obljubljenega ni več hotel izpolnjevati. Po določni izpovedbi priče M. H. je namreč povsem jasno, da je gospodarska družba G. P. d.o.o. obveznosti do obdolženega v pretežni meri izpolnjevala, nazadnje ravno s plačanimi 8.000,00 EUR oškodovani gospodarski družbi, medtem ko zatrjevano zanašanje obdolženca na izplačilo odškodnine po vloženi odškodninski tožbi ter osebna nezmožnost za delo niti po presoji pritožbenega sodišča nista posebej pomembna. Še zlasti, ker potem ni videti razloga, da ti dve okoliščini po obdolženčevem obvestilu ne bi bili znani priči M. D., ki pa o čem podobnem ni izpovedoval. Glede na to, in ker je prikrajšanje oškodovane gospodarske družbe v obliki nastale škode, zaradi neizpolnjenih obveznosti očitno, pritožnica dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni mogla povzročiti.

11. Druga stvar je pravni naslov, po katerem je oškodovanka kot tožilka upravičena zahtevati povrnitev škode v tem postopku, ko je bilo treba pritožnici, ki se sicer zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku izrecno ni pritožila, delno pritrditi. Po pregledu priloženega spisa St 4655/2014 je namreč potrjeno, da je bila po sklepu o končanju postopka osebnega stečaja zoper obdolženega St 4656/2014 z dne 18. 3. 2019 oškodovani gospodarski družbi priznana tudi terjatev, ki je bila predmet postavljenega premoženjskopravnega zahtevka, o katerem, to pot v kazenskem postopku, ni bilo mogoče še enkrat odločiti. Če ali ko je to storjeno je odločba o premoženjskopravnem zahtevku v nasprotju z določbami zakona (četrti odstavek 374. člena ZKP) ter jo je bilo pritožbeno sodišče dolžno, skladno z izrekom spremeniti.

12. Pritožnica se ni izrecno pritožila niti zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljeni izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave, višina določene kazni in dolžina preizkusne dobe pa ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženega J. L. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. in prvi odstavek 394. člena ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to odločbo delno odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1, 228/2,
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 374, 374/4, 391, 394, 394/1,
Datum zadnje spremembe:
07.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTgy