<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 39373/2014
ECLI:SI:VSCE:2017:II.KP.39373.2014

Evidenčna številka:VSC00003011
Datum odločbe:12.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Marija Bovha (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Branko Aubreht
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - preslepitev - preslepitveni namen

Jedro

Obtoženka je v času inkriminiranih naročil realizirala kar 6 nakazil oškodovani družbi v skupnem znesku 3.410,00 EUR. Obtoženka se je torej tudi v inkriminiranem času držala dogovora, da ob naročilih plača višje zneske od vrednosti naročenega blaga, in čeprav so bili ti zneski v oškodovani družbi namenjeni za poravnavo preteklih obveznosti obtoženkine družbe (katerih kot rečeno dejanska višina ni bila z gotovostjo ugotovljena), gre slediti zagovoru obtoženke in zatrjevanjem obrambe, da ji pri tem z gotovostjo ni dokazano zavestno ravnanje s ciljem, da oškodovani družbi naročenega blaga ne bo plačala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtoženo M. M. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe drugega preslepila s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot prokuristka gospodarske družbe D., d. o. o., med izvajanjem prodajne pogodbe št. X., sklenjene dne 15.12.2010 med družbo D.J. d. o. o., kot prodajalcem in družbo D, d. o. o., kot kupcem, s katero je bilo dogovorjeno, da bo družba D, d. o. o., kupnino za nabavljeno blago plačevala na podlagi izdanih računov, v obdobju od avgusta 2013 do februarja 2014 pri družbi D.J. d. o. o., naročala različne proizvode za male živali in s tem prikazovala, da jih bo plačala, po zapadlosti posameznih računov pa obljubljala njihovo poravnavo in poravnavo vseh odprtih obveznosti, s čimer je predstavnike družbe D.J. d. o. o., preslepila, da so vsa njena naročila realizirali in naročeno blago izdobavili, saj so njenim obljubam o poplačilu, tudi zaradi uspešnega preteklega sodelovanja, verjeli, nakar pa izdanih računov:

- št. 13004136 z dne 22.08.2013 v višini 559,14 EUR,

- št. 13004403 z dne 05.09.2013 v višini 257,09 EUR,

- št. 13004648 z dne 19.09.2013 v višini 264,97 EUR,

- št. 13005014 z dne 10.10.2013 v višini 347,89 EUR,

- št. 13005495 z dne 07.11.2013 v višini 468,33 EUR,

- št. 13005577 z dne 13.11.2013 v višini 45,27 EUR,

- št. 13005781 z dne 21.11.2013 v višini 324,87 EUR,

- št. 13006025 z dne 05.12.2013 v višini 318,36 EUR,

- št. 13006170 z dne 12.12.2013 v višini 305,21 EUR,

- št. 13006316 z dne 19.12.2013 v višini 258,50 EUR,

- št. 14000017 z dne 02.01.2014 v višini 225,91 EUR,

- št. 14000695 z dne 06.02.2014 v višini 53,46 EUR,

razen delnega plačila prvega računa v višini 421,75 EUR v preostalem znesku ni poravnala, zaradi česar je družbi D.J. d. o. o.,, nastala premoženjska škoda v skupni višini 3.007,25 EUR,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo D.J. d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.007,25 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena M. M. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvostopenjsko sodišče še odločilo, da je obtožena dolžna oškodovani družbi D.J., d. o. o., povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.007,25 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo so se pravočasno pritožili obtoženkini zagovorniki. Načeloma uveljavljajo "vse pritožbene razloge" iz prvega odstavka 370. člena ZKP, dejansko pa se pritožujejo iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovorniki utemeljeno uveljavljajo, da je zmoten dokazni zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženki kaznivo dejanje poslovne goljufije z gotovostjo dokazano.

6. Iz opisa obtoženki očitanega kaznivega dejanja izhaja očitek, da naj bi pri izvajanju pogodbe št.X., z dne 15. 12. 2010, preslepila predstavnike oškodovane družbe D.J. d. o. o., na ta način, da jim je ob naročanju različnih proizvodov za male živali v inkriminiranem času od avgusta 2013 do februarja 2014 prikazovala, da bo nabavljeno blago plačala, po zapadlosti posameznih računov pa obljubljala njihovo poravnavo in poravnavo vseh odprtih obveznosti. Na ta način naj bi obtoženka predstavnike oškodovane družbe preslepila, da so vsa njena naročila realizirali in naročeno blago izdobavili, saj naj bi njenim obljubam o poplačilu verjeli, tudi zaradi uspešnega preteklega sodelovanja. Drugače kot sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče po proučitvi vseh relevantnih dokazov ugotavlja, da gre pritrditi pritožnikom, da vendarle temeljitejša presoja izvedenih dokazov govori v prid zaključku, da za predstavnike oškodovane družbe, že pred izvajanjem predmetnega posla pa tudi tekom njega, slaba likvidnost obtoženkine družbe ni bila neznanka. Predstavnik oškodovane družbe, ki je z obtoženko bil največ v stiku, D. T., je tako kot priča na glavni obravnava 27. 6. 2016 (list. št. 134) izpovedal, da so mu bile finančne težave obtoženkinega podjetja znane in je prav zaradi tega prosil direktorico oškodovane družbe, če sme z obtoženkino družbo poslovati na način konsignacijske prodaje, čemur je bilo ugodeno. Naslednja okoliščina, ki govori v prid zaključku, da je bilo D. T. poznano stanje v obtoženkini družbi je, da je na podlagi ustnega dogovora privolil v daljše plačilne roke od pogodbenega, ter da je veljal dogovor o sprejemljivosti odprtih postavk do zneska 3.500,00 EUR. Slednji dogovor kot resničen sprejema tudi prvostopenjsko sodišče pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dalje na nezaupanje predstavnika v plačilno sposobnost obtoženkine družbe kaže tudi podatek, ki ga je izpostavil sam D. T. in sicer, da so imeli ustni dogovor, da obtoženka naroči blaga za 200,00 do 300,00 EUR, plača pa znesek 500,00 EUR in na ta način zmanjšuje dolg napram oškodovani družbi (list. št. 139). Da je bilo temu tako, potrjujejo podatki o izvedenih plačilih obtoženkine družbe oškodovani družbi v času podaje inkriminiranih naročil od 22. 8. 2013 do 6. 2. 2014 (priloga B1). V tem času je namreč bilo opravljenih 6 nakazil, ki se niso ujemala z zneski računov in sicer 22. 8. 2013 - 850,00 EUR, 10. 10. 2013 in 8. 11. 2013 - po 700,00 EUR, 22. 11. 2013 - 400,00 EUR, 10. 12. 2013 - 450,00 EUR in 30. 1. 2014 - 310,00 EUR, skupaj torej 3.410,00 EUR, kar je le za 19,00 EUR manj od seštevka zneskov 12 neplačanih računov (brez upoštevanja zneska 421,75 EUR, ki je predstavljal delno plačilo računa z dne 22. 8. 2013). S citiranimi nakazili je oškodovana družba sicer pravilno pokrila pretekle zapadle obveznosti obtoženkine družbe, ki niso predmet obtožbe in njihova višina ni bila (glede na različna stališča udeležencev v postopku), kot pravilno pripominjajo pritožniki, zanesljivo ugotovljena z izvedencem finančne stroke (še zlasti, ker bi utegnila vplivati na višino nastale premoženjske škode), vendar je na mestu pritožbeno izpostavljeno vprašanje, ali je obtoženki, ki je v inkriminiranem obdobju izdana naročila pospremila z nakazili, ki so se približno ujemala z zneskom nastale premoženjske škode, moč očitati preslepitveni namen. Kot pravilno opozarjajo pritožniki, se dejansko zaradi izvedbe predmetnih naročil položaj oškodovane družbe ni v ničemer poslabšal, pač pa se je na ta račun celo znesek skupnega dolga zmanjšal. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje ne sprejema za dokazan očitek obtoženki, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer, da je obtoženka, kljub temu, da sredstva na računih njene družbe niso zadoščala za poplačilo obveznosti oškodovane družbe, pri slednji izposlovala vedno nove dobave vse do zaključka poslovanja družbe, kar naj bi kazalo na krivdno obliko direktnega naklepa. Kot je bilo namreč pojasnjeno že zgoraj, je obtoženka v času inkriminiranih naročil tudi realizirala kar 6 nakazil oškodovani družbi v skupnem znesku 3.410,00 EUR. Obtoženka se je torej tudi v inkriminiranem času držala dogovora, da ob naročilih plača višje zneske od vrednosti naročenega blaga, in čeprav so bili ti zneski v oškodovani družbi namenjeni za poravnavo preteklih obveznosti obtoženkine družbe (katerih kot rečeno dejanska višina ni bila z gotovostjo ugotovljena), gre slediti zagovoru obtoženke in zatrjevanjem obrambe, da ji pri tem z gotovostjo ni dokazano zavestno ravnanje s ciljem, da oškodovani družbi naročenega blaga ne bo plačala.

7. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Ker je obtožba obtoženki očitala, da je očitano ji kaznivo dejanje storila pri izvajanju pogodbe z lažnim prikazovanjem predstavnikom oškodovane družbe, da bodo prevzete obveznosti izpolnjene, je bila za podanost predmetnega kaznivega dejanja ključna presoja, ali je bilo v inkriminiranem času med 22. 8. 2013 in 6. 2. 2014 obtoženkino ravnanje takšno, da je iz njega moč z gotovostjo sklepati na obstoj njenega preslepitvenega namena. Tega pa po sicer temeljito izvedenem dokaznem postopku pred prvim sodiščem glede na zgoraj pod točko 6 obrazložene okoliščine po prepričanju sodišča druge stopnje obtoženki ni možno očitati onkraj razumnega dvoma.

8. Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbah petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP. Peti odstavek 392. člena ZKP namreč določa, da v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak po prvem odstavku 394. člena ZKP s sodbo ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

9. Izrek o premoženjskopravnem zahtevku je utemeljen v določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP, ki predpisuje, da če izda sodišče sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, napoti oškodovanca, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.

10. Ker je bil obtoženka oproščena, je sodišče druge stopnje stroške postopka kot tudi potrebne izdatke obtoženke in njenih zagovornikov ter nagrado slednjih, naložilo v breme proračuna (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Datum zadnje spremembe:
29.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMDg3