<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 270/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.270.2004

Evidenčna številka:VS22811
Datum odločbe:26.05.2005
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - preslepitev - gospodarska dejavnost - opis kaznivega dejanja

Jedro

Razlika med kaznivim dejanje goljufije po členu 217 KZ in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234a KZ je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem.

Zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe, ki mu je včasih dodana še pisna garancijska izjava, zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.

Za sklepčnost obtožnega akta glede kaznivega dejanja po 234.a členu KZ v smislu konkretizacije gospodarske dejavnosti, kot jo opredeljuje 1. točka 5. odstavka 126. člena KZ, zadošča navedba, da je obsojenec dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti s tem, da je kot samostojni podjetnik zaradi tega, da bi lahko opravljal svojo dejavnost, z oškodovancem sklenil "pogodbo o nakupu blaga".

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena določba 1. odstavka 234.a člena KZ na način iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom, ko je odločal o zahtevi predsednice senata, podane v skladu z 2.

odstavkom 284. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kazenski postopek zoper V.K. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ iz razloga po 1. točki 1. odstavka 277. člena ZKP ustavil ter s stroški postopka obremenil proračun. Pritožbo okrožnega državnega tožilca je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče s sklepom z dne 3.9.2003.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je dne 10.3.2004 vložil vrhovni državni tožilec svetnik M.V. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 1. odstavka 234.a člena KZ in 1. točke 1.

odstavka 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovi uveljavljani kršitvi določb kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo je bil zoper V.K. ustavljen postopek, da naj bi pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je nastala za stranko premoženjska škoda, s tem da je dne 12.12.2000 v Z.B. kot samostojni podjetnik, zaradi tega, da bi lahko opravljal svojo dejavnost, pri predstavniku družbe N.-t. d.o.o. J.S.-ju naročil lepilo v traku in clean topilo in čistilo in mu je pri tem s podpisom in štampiljko na naročilnici zagotovil, da bo blago plačano v roku 30 dni od prevzema blaga, s čimer je dosegel, da mu je bilo blago izročeno, pri tem pa blaga ni imel namena plačati, saj ga ni plačal vse do sedaj, s čimer je povzročil gospodarski združbi N.-t. d.o.o. za 16.219,70 SIT premoženjske škode. Po mnenju obeh sodišč iz konkretnega opisa dejanja ni razvidno, v čem naj bi bila ob sklepanju posla, to je ob podpisu zaključnice - naročila dne 12.12.2000 s strani obdolženca izvršena preslepitev oziroma lažno prikazovanje, da bo obveznost, to je plačilo kupnine za naročeno in dobavljeno blago v 30 dneh izvršeno. Sam podpis in žigosanje naročilnice, ki je sestavni del sklenitve posla, po oceni senata še ne izkazuje preslepitve oziroma lažnega prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene. Višje sodišče je tem razlogom dodalo le še to, da iz izreka tudi ni razvidno, s kakšno dejavnostjo se obdolženec ukvarja oziroma ali sploh gre za gospodarsko dejavnost.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ je posebna oblika goljufije. Razlika med kaznivim dejanjem goljufije po členu 217 in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234.a je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem. Storilec tega kaznivega dejanja izvrši dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da je nastala za stranko ali za koga drugega premoženjska škoda (prepovedana posledica, ki je objektivni pogoj kaznivosti). Nastanek škode pa mora biti vedno pogojen z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza. Zakonski tekst namreč ne zahteva nekega aktivnega ravnanja oškodovanca kot posledico storilčevih aktivnosti (tako kot pri kaznivem dejanju goljufije, kjer pretežni del aktivnosti, s katerimi nastane škoda, izvrši oškodovanec sam). Okoliščina, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, že sama pomeni, da je oškodovanca lažje preslepiti. Narava pravnih poslov in odnosov storilcem vsaj v pretežnem številu primerov ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva. Zapeljati v zmoto torej pri kaznivem dejanju poslovne goljufije lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe, ki mu je včasih dodana še pisna garancijska izjava, zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

V skladu s 1. odstavkom 269. člena ZKP mora obtožnica med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. Opis kaznivega dejanja je pomemben namreč iz dveh razlogov, in sicer je podlaga za obravnavo pred sodiščem, po drugi strani pa daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani. Z opisom se torej določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta.

V konkretni kazenski zadevi se zastavlja vprašanje, ali opis dejanja, kot je naveden v izreku izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, da je obdolženec "preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene... s tem, da je s podpisom in štampiljko na naročilnici zagotovil, da bo blago plačano v roku 30 dni, pri tem pa že od vsega začetka ni imel namena plačati in ga ni plačal še vse do sedaj..." zadošča kriterijem zakonskega besedila "preslepil drugega".

Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo, v konkretni zadevi, da bo blago plačal, kar je podkrepil še s podpisom in štampiljko na naročilnici. Gre torej za aktivno ravnanje obdolženca, ki pomeni za prodajalca zagotovitev plačila za prodano blago, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, takšno njegovo ravnanje pa je imelo za posledico, da mu je oškodovanec blago tudi izročil oziroma je nastala prepovedana posledica. Dovolj pa je v izreku konkretizirana tudi gospodarska dejavnost, kot jo sicer opredeljuje 1. točka 5. odstavka 126. člena KZ. Za sklepčnost obtožnega akta tako zadošča, da je dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti s tem, da je kot samostojni podjetnik zaradi tega, da bi lahko opravljal svojo dejavnost z oškodovancem sklenil "pogodbo o nakupu blaga".

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je sodišče z izpodbijano sodno odločbo kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega je bil obdolženec preganjan, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Ker pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je bilo potrebno v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP kršitev le ugotoviti, ne da bi se pri tem posegalo v pravnomočno odločbo.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v zahtevi očitanih kršitev določb ZKP ni presojalo.


Zveza:

KZ člen 234a, 217, 126, 126/5-1.ZKP člen 269, 269/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTU5NQ==